Vsakič, ko se nekdo zmoti, ko naredi napako, se počuti bolj ali manj neprijetno. Ko uvidi, da je njegova napaka povzročila neko večjo negativno posledico – škodo – in je tako škodoval nekomu drugemu, se pojavi občutek krivde, ki se izraža tudi kot kesanje. Glede na to, da se ljudje pogosto motimo in delamo napake, je prav in dobro, da razumemo pomen krivde in kesanja.
Glavna funkcija občutka krivde je, da se oseba od znotraj in od zunaj distancira od svojega napačnega dejanja. Na ta način zavzame mesto nekoga, ki je dober in zavrača svoje slabo dejanje. Razlikovanje sebe kot osebe, ki je dobra, od svojega slabega dejanja, je predpogoj za občutenje tistega čustva, ki mu rečemo odrasli občutek krivde, kar je značilnost emocionalno zrelih ljudi. Otroci praviloma ne razlikujejo med seboj in svojim napačnim dejanjem. Zato začnejo v trenutku, ko so spoznali, da so naredili napako, grdo misliti o sebi kot osebi. Občutek krivde je rezultat jeze na samega sebe. To pa pomeni, da od sebe zahtevamo, da spremenimo obnašanje, da ne delamo več oz. ne ponavljamo iste napake še naprej v prihodnosti.
Priznanje krivde in izražanje kesanja so sporočilo drugim ljudem. Sporočilo se glasi: »Za razliko od mojega dejanja sem jaz dobra oseba.« Na ta način kesajoča oseba drugim ljudem sporoča, da je dobra in da ni imela slabih ali celo zlobnih namer, zato ne želi, da ji sodijo na podlagi enega napačnega dejanja. Podobno je na sodiščih, ko se krivcu prizna olajševalna okoliščina, ker je napako priznal in izrazil kesanje. S tem pokaže, da razlikuje med dobrim in slabim ter da sprejema moralne norme v družbi.
Poleg tega ima oseba, ki jo peče vest, željo, da prizna svojo napako, občutek krivde jo motivira, da popravi negativne posledice svojega napačnega dejanja z namenom, da zmanjša škodo, da bi situacijo vrnila čim bolj v predhodno stanje ali celo ponudila odškodnino za napravljeno škodo. Prav tako je pomembno nasloviti na oškodovanca tudi opravičilo, s čimer oseba, ki je naredila napako, pokaže, da ji ni vseeno, kako se drugi pri tem počuti slabo zaradi škode, ki jo je pretrpel. Na ta način oškodovancu pokaže, da ima do njega prijateljski odnos, in mu tako oteži, da zavzame do nje sovražen odnos, da vrača s sovraštvom in maščevanjem. V tej luči izražanje kesanja »zdravi« medosebne odnose.
Občutek krivde motivira osebo tudi za učenje. Poleg tega, da se je naučila, da nikoli več v dani situaciji ne bo delovala na napačen način, se vprašuje, na kakšen pravilen način bi bilo veliko bolje odreagirati v prihodnji podobni situaciji, da ne bi ponovila napake. Občutek krivde in kesanje omogočajo ljudem, ki se v teku življenja ne morejo ogniti sprejemanju slabih odločitev oz. motiti se na številne druge načine, da se učijo iz svojih napak in da postajajo osebnosti, ki se vse manj motijo.
Iskreno kesanje bi morali nujno razlikovati od manipulativnega strahu pred kaznijo, ko nekdo igra kesanje z namenom, da bi se izognil kazni ali pa da bi si jo zmanjšal.
Kesanje poziva oškodovane ljudi k odpuščanju. Toda ne bi smeli odpustiti nekomu, pa naj si bo odrasel ali otrok, neko slabo dejanje, če se ni iskreno pokesal.
Prevedel Robert Šifrer
