Angleški grafitar, politični aktivist in filmski režiser Banksy je v pristanišču v Calaisu v Franciji na neko steno naslikal sodobno različico slavne slike Splav Meduze (Théodore Géricault), na kateri so utapljajoči se migranti, ki kličejo na pomoč luksuzno križarko.
Vem, da bi vam moral govoriti o dobrem Bogu, ki je z nami tudi v viharjih tega sveta in v nevihtah našega življenja. O Bogu, ki nikogar ne zapusti in ki je z nami vedno, v vsaki, še tako težki preizkušnji. To ste pričakovali. Tega ste si želeli. Tako bi v naša življenja vnesel mir in tolažbo in občutek ljubljenosti in varnosti. Tega, česar smo vsi žejni, česar vsi potrebujemo. In lahko bi to storil in vse bi bilo prav. Toda ob tem se čutim krivega. Ko berem evangelij o tem, kako je Jezus prišel po besnečih valovih do svojih učencev, se čutim krivega, ker vem, da je tudi danes ponoči nekje sredi Mediterana, sredi niča sveta neka barka, ki jo morje zaliva in premetava – in ne vem, če ima takšno srečo, da bi na teh valovih srečala Jezusa.
Ne vem, če grem lahko mirno mimo vsega tega samo z odgovorom, da pač vsi nimamo te sreče. Nekaj v meni se obrača, nekaj mi ne da miru, da nisem nič boljši človek, da bi si zaslužil biti bolj srečen od drugih. V meni je neka nevihta – in mislim, da je to nevihta, v kateri prihaja Bog.
Pred mirom rahlega šepeta, preden pride Bog, je vihar, je ogenj, je potres, ki lomi skale in ruva drevesa, je nevihta, da bi nas prebudila iz sna in da bi videli, kaj se dogaja: skupaj s temi ljudmi, ki jih Sredozemsko morje mrtve naplavlja v naše evropske plitvine, smo na barki tudi mi in se utapljamo skupaj z njimi. V istem čolnu smo, ljudje istega sveta, ki se utaplja, ker nima Boga. Vsaka nevihta je nevihta in vsaka nevihta je težka.
Sredi teh valov, sredi tega za vsakogar divjega in nepravičnega življenja, je Bog, ki nas prihaja reševat. Njegova podoba pa je strašljiva. Prihaja kot nekdo, ki ga nismo pričakovali, kot privid, kot prikazen, ki se je bojimo. Kot naš največji strah prihaja v naše življenje. Tako nas Bog rešuje. Ko bomo premagali svojo samozadostnost, ki je v bistvu reakcija strahu, in stegnili roko ter zagrabili drugega, človeka, ki se ga bojimo, bomo rešeni tudi sami.
Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.
