Vsak vernik je poklican, da se trudi za izboljšave v Cerkvi

0

Če spremljamo katoliške časopise, revije, spletne strani, posebej pa, če se udeležujemo verskih obredov, si zaželimo, da bi znotraj Katoliške cerkve prišlo do sprememb. Da smo kot institucija, kot občestvo zaspali na lovorikah preteklega časa. V času komunizma, ko je bilo izražanje vere oteženo, škof Anton Volk pa je celo gorel zaradi vere, je občestvo živelo pristno, bolj povezano z duhovščino, ki je bila spoštovana. Občutek ljudi za Sveto je bil popolnoma drugačen kot danes, ko se je malodane izgubil. Kaj se je v tem času zgodilo, da se Cerkev tako kot Evropa stara in je videti izmučena?

Ne kot pesimisti, ampak kot realisti opažamo, da obiskovanje verouka ni vedno znak vere v otrokovi družini

Osamosvojitev, ki smo jo doživeli in v kateri je odločilno vlogo imela slovenska Cerkev, je prinesla narodu olajšanje. Kot da bi z ljudi padli kamni verske pripadnosti, ki v bistvu to niso bili, temveč je vse gnala tradicija iz roda v rod. Da je bilo vere v slovenskem narodu manj, kot se jo skuša prikazati. Generacij, ko nas je bilo po šestdeset ali več pri birmi, verjetno ne bo več. Ne smem biti krivičen in pesimist, a sem realist. Od svoje generacije v cerkvi vidim deset ljudi, pa še tukaj se bojim, da malce pretiravam. Kako naj zahtevamo versko vzgojo, če sami ne obiskujemo vsaj zapovedanih obredov, ki jih vsaka župnija omogoča? So naši starši pretiravali z versko vzgojo, ko so nas, kljub trmi, ki smo jo kot mladostniki imeli, pošiljali k maši, na duhovne vaje, ker so verjeli, da bomo imeli nekaj od tega? Se je res toliko ljudem priskutilo vse skupaj, da sedaj niti ne dajo svojih otrok k verouku, v cerkev še manj, ker naj bi se otrok sam odločil, kaj mu ustreza in kaj ne. Pri šestih, sedmih letih? Toda, zakaj ti isti starši pošiljajo otroke v šolo? Na nogomet, košarko, gasilce? Ni to neke vrste prisila, ko otroka pošiljamo nekam, ko še sam ne zna definirati, kaj bi rad in česa ne.

Pri verouku so se dobro počutili, a jih kljub temu ni več k maši

Sam sem bil v preteklosti skavtski voditelj in učitelj verouka. Prav slednje mi je dalo ogromno izkušenj za kasnejše vodenje skavtov. V naši župniji smo orali ledino sprememb, ki so se nakazovale s prihodom novega župnika. Veliko novih stvari je vpeljal, začenši s tem, da je nam, laikom, ki smo kazali željo po sodelovanju v župniji, prepustil poučevanje verouka. Seveda smo se skupaj pripravljali in smo imeli začrtano, toda že s tem, da nam je zaupal določene zadeve, je pokazal veliko spoštovanje in zaupanje do nas, župljanov. In četudi sem takrat z veseljem vodil to skupino fantov, ki sem jih vzljubil, prijatelji smo še danes, pa se na koncu, ko se ozrem nazaj, sprašujem, kaj je ostalo, razen lepega spomina. Kje so ti fantje ob nedeljah, praznikih, kje so njihovi otroci, verska vzgoja sebe, njih? Ne znam si razložiti kje, kaj sem, smo naredili narobe, da danes ni NOBENEGA niti blizu cerkve?

Sinoda v Cerkvi naj bi povedala, kakšna naj bo cerkvena – krščanska skupnost

Navedel sem en primer, ko skušam razložiti, da ni tako preprosto reči: »Cerkev potrebuje spremembe,« ker je treba biti pri vseh stvareh pazljiv, stvaren ter razgledan. Mislim, da kristjani v Sloveniji potrebujemo več sinod, več misijona na župnijah, ki duhovno pešajo. Potrebujemo rezultate misijona, ki se je v župniji zgodil. Če jih ni, ponoviti ali pa vse obrniti na glavo. Ne vem sicer, kakšna so ta cerkvena pravila, vendar mislim, da je bila zgolj ena sinoda, pri kateri sem do zdaj sodeloval. Vsaj spomnim se jih ne več. Lahko delam krivico, če je bila; se oproščam, če sem v zmoti. Ker sinodo sedaj in takoj potrebujemo. Predvsem pa, kaj si kristjani želimo. Kakšno podobo naj ima naša Cerkev, naša župnija? Kako pritegniti nazaj izgubljene, ki so se zaradi takega in drugačnega razočaranja oddaljili od temeljev, ki so jim bili položeni v zibelko doma.

Zaradi afer, četudi imajo ozadja, smo bili kristjani priljubljena tema osrednjih medijev

Doletele so nas afere, na katere nismo bili pripravljeni. Kako jezen sem bil ob aferi mariborske škofije, njihovih sumljivih rabot, ter na koncu kolaps škofije. Čeprav sem daleč stran in je tudi že dr. Ivan Štuhec marsikaj pojasnil, pa me je naivnost vodilnih šokirala. Ne bom sodil. Vem pa, da smo bili kristjani dnevno na tapeti osrednjih medijev. Kolikokrat sem skušal zagovarjati vse, pa je bilo splošno razočaranje ljudi tako močno, da je bilo škoda truda. Pa te nesrečne spolne afere, ki so do konca zamajale temelje vere in zaupanja duhovnika. Po krivici so bili posredno obtoženi vsi duhovniki, čeprav je večina tako zelo dobra in si brez njih ne predstavljam župnij.
Razkol znotraj Cerkve, ki ga sam najbolj občutim, je v ustanovitvi Dovolj.je. Oškodovani in prizadeti v aferah, ki so odjeknile, ne zaupajo inštitucijam znotraj Cerkve. Skrbita jih počasnost ter pomanjkljiva komunikacija s prizadetim, ki je tožbo vložil. Kaj določenim ni jasno? Pri teh tako občutljivih zadevah bi morali vsi sodelovati, ne pa da vlada nezadovoljstvo in nezaupanje. Svoje dodajo še mediji pa bo marsikdo samo skomignil z rameni in prostodušno dejal: »Vsi so isti.« Skrbi tudi razklanost duhovščine zaradi pandemije, ukrepov, ki jih je sprejela vlada, pa ne samo naša. Informacije, kjer naj bi bilo vsaj nekaj skupno, enotno, so povzročile popolno zmedo pri ljudeh. Se bo tudi Cerkev vprašala in izprašala, ali in kaj bi lahko pri obvladovanju virusa naredila več?
Potrebujemo močne duhovnike, ki v faranih vidijo sodelavce in ljudi ne vežejo nase
Potrebujemo močne like duhovnikov. Karakterno močne, ki ne bodo avtoritativni, hkrati bodo pa steber vere. Duhovnik mora biti človek, katerega boš z veseljem poslušal. Mu pomagal. Da bo znal v župljanih videti sodelavce, ne nasprotnikov. Da bo znal z župnijo živeti, ne bo pa se tako udomačil v njej, da bo nastal problem, ko bo škof izdal dekret za prestavitev na drugo župnijo. Župljani bi se morali njegovega slovesa veseliti, ker že vnaprej vedo, da bodo sadovi njegovega dela živeli naprej z bodočim župnikom. Ne pa, da pišejo pisma škofom, če in ko se izkaže, da je čas za premestitev. Vsakogar kje še bolj potrebujejo kot v župniji, kjer je že predolgo. Potrebujemo duhovnike, ki ljudi ne bi vezali nase. Prevladovati mora spoštljiva distanca, ki jo duhovnik potrebuje za svoje delo. A tudi nekdanjega lika duhovnika, ki je sodil med gospodo, sedanji čas ne prenese, je preživet. Biti mora eden izmed nas.

Za marsikoga je birma le še modna revija in stvar prestiža

Če se vrnem nazaj, že dolgo premišljujem o tem, kam smo zašli s tem veroukom in pripravami na birmo. Birma nasploh je postala modna revija v cerkvi, razkazovanje prestiža z darili in botri, ki jih ne prej ne potem ne vidimo v cerkvi. Kakšne milosti sem bil deležen, ko sem imel starše, ki so mi pomagali, da sem se na birmo z veseljem pripravljal. Kakšno milost sem imel v botru duhovniku, ker vem, da me njegova molitev spremlja še danes. Kakšna milost, da skušava z ženo to lepoto bogoslužja, molitve, osebne vere, prenesti na najina fanta, ki rasteta v svetu brez čustev, z umetno inteligenco ter egoizmom. Pa vendar, če se ozremo okoli sebe, lahko vidimo Boga vsepovsod.

V župniji moramo biti aktivni, in to s ponosom

Angažiranost nas, članov občestva, mora biti večja. Biti mora bolj samozavestna. To pomeni, da ne solimo pameti duhovni rasti, temveč ji pomagamo, jo podpiramo, da bo prišlo do sinergije in zadovoljstva v župniji. Biti moramo veseli in ponosni, da smo aktivni člani župnije, pa naj bomo v skritem (molitvenem) delu občestva ali sodelavcev, ki so izpostavljeni. Odpraviti bi morali prisotnost staršev pri verouku, ker se bo otrok več naučil, če nas ne bo tam. Ne vem, zakaj so lahko pri športnih aktivnostih otroci brez staršev? Verouk bi moral temeljiti na animaciji, ne pa da šele pri verouku učijo Očenaš. To je temeljna molitev kristjana in skoraj čudno zveni, da se ga uči šele pri verouku.
Predvsem pa, zazreti se bo treba vase ter začrtati pot. To ob pomanjkanju duhovnikov pomeni, da bodo župnije postale svoja občestva, kjer bosta ključna moč in zaupanje posameznika. Žal se bližamo točki, ko bo že maša v župniji praznik. Kjer se bomo dejavno vključevali v delo in življenje župnije? Verjetno to pomeni več diakonov, toda zakaj ne? Da bodo starši birmancev, prvoobhajancev začutili praznik, katerega bo njihov otrok deležen, ne pa da se bodo slišala pripombe o pripravah, denarju, ki naj bi se zapravljal itd.

Sanjam občestvo, ki je zadovoljno znotraj skupnosti

Cerkev mi je blizu. Rad jo imam. Takšno in drugačno. Vem, da se da marsikaj izboljšati, vendar je vsak izmed nas poklican, da se trudi za izboljšave. Lahko da sem v tem upanju naiven, a sanjati občestvo, ki je zadovoljno in srečno znotraj skupnosti, je največ, kar si želim. Da bomo to dosegli, moramo do naših temeljev – apostolov, ki so bili v pričevanju in življenju za Kristusa tako pristni, da zaradi vere niso poznali strahu. Vera in zaupanje Vanj človeku da toliko, da ni sposoben dojeti – sploh če gre miže skozi življenje.