Ko sem šel zadnjič zvečer po mleko, ga je tisti večer že zmanjkalo. Gospa mi je rekla, da lahko pridem zjutraj.
Naslednji dan sem šel ponj in med potjo domov sem zagledal čudovit prizor sonca za drevesom in žarke v rahli meglici. Pohitel sem domov, zgrabil fotoaparat in se vrnil. A meglica in s tem tudi žarki je že izginila. Kljub mrazu -16 °C sem še malo vztrajal in fotografiral. V tistem se je meglica vrnila in bil sem poplačan s čudovitim prizorom, ki ga v začetku tega leta delim z vami.
Zavedajmo se tega, da na koncu vedno posije sonce, le da moramo včasih počakati, vztrajati in na koncu smo za to poplačani. V življenju tudi velikokrat ugotovimo, da je en narobe za nekaj drugega prav.
Naj bo leto 2015 ožarjeno z lepimi stvarmi, čeprav se bo sonce včasih skrivalo!
