Javna občila nam vztrajno dopovedujejo, da se nahajamo sredi ene same in edine krize: ekonomske. Vse ostalo naj bi bilo v najlepšem redu, le na ravni ekonomije je pač prišlo do določenih zdrsov, ki jih bodo ustrezni finančni ukrepi kmalu odpravili.
Nedavno pa smo lahko prebrali, da se je Evropska unija zavedala še ene krize: izobraževalne. Prejšnji mesec je namreč osrednja skupina strokovnjakov na področju pismenosti izdala alarmirano poročilo o stanju pismenosti v Uniji. Poročilo je narejeno na osnovi zaskrbljujočih rezultatov mednarodne raziskave PISA 2009, ki je ugotovila, da se stanje pismenosti v EU nič več ne izboljšuje, pri celi vrsti držav članic se celo slabša (str. 22) in to kljub temu, da delež prebivalstva v visokem šolstvu vztrajno raste. Zdi se, da se ti rezultati lepo ujemajo s slovensko Belo knjigo iz leta 2011 (str. 200), v kateri 90% anketiranih gimnazijskih učiteljev ugotavlja, da je v zadnjih 10 letih zaradi sile razmer moralo znižati standarde znanja. Zdi se, da evropski izobraževalni sistem preprosto vse manj izobražuje.
Če so se torej evropske institucije pripravljene spopasti z ekonomsko krizo in so pripravljene priznati izobraževalno krizo, je dejstvo, da zaradi svoje zavezanosti »pridobitvam« seksualne revolucije niso pripravljene priznati zakoreninjenosti obeh teh resnih kriz v najtežji krizi, ki jo evropsko človeštvo sedaj preživlja: v naši demografski krizi. Leta 2000 je bila namreč povprečna stopnja rodnosti za evropske države 1,37 otrok na žensko. Kot vemo je stopnja rodnosti, ki omogoča obnavljanje obstoječega števila populacije nekoliko nad 2 (in sicer 2,1), kar pomeni, da par rodi dva otroka. Na ta način se populacija obnovi. Očitno je torej, da smo Evropejci naglo starajoča se in s tem izumirajoča družba. Po projekcijah OZN naj bi izumrli okrog leta 2100 (Demeny 2003, str. 2-4).
Ob tem pa postaja vse bolj jasno, da je prav demografska kriza Evrope tista, iz katere izvirajo vse ostale. Ekonomska kriza namreč nima svojih korenin v demografski le v zvezi s propadanjem pokojninske blagajne, ko vse manj mladih vse težje vzdržuje pokojnine za vse več starih ljudi. Vse manj mladih pomeni tudi vse manj mladih družin, ki so v svojem vzpostavljanju osnovnih bivalnih pogojev najbolj propulzivne v potrošnji. Gospodarstvo, kjer prevladujejo stari ljudje, je zato gospodarstvo z vse manj kupci in zato zahaja v krizo. Podobno velja za izobraževalni sistem: nižanje pismenosti v Evropi ima svoj preprost vzrok v tem, da upad števila učencev na generacijo začenja ogrožati službena mesta učiteljev, zato pa slednji spuščajo merila zahtevnosti, da bi si zagotovili polne razrede.
Prejšnji mesec je na Univerzi v Sarajevu turški predsednik Erdogan iz podobnih ugotovitev postavil pred prav tako starajočo se družbo v BiH sledeči poziv: vsaj pet otrok na družino. Ali iz naše propadajoče družbe sploh obstaja kak drug izhod?
Foto: Radio Krka (“Imejte vsaj pet otrok”)
Pripis: kolumna je bila objavljena v oktobrski številki priloge tednika Družina Slovenski čas
