Prispevek k razpravi o prihodnosti Evrope: vrednote in pravice

2
Mag. Leon Marc

V členu 1a Lizbonske pogodbe smo Evropejci zapisali, da »Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških«.

Toda v življenju Evropske zveze se razprava o naših temeljnih vrednotah zelo pogosto konča pri vladavini prava na Madžarskem in Poljskem ter pravicah skupnosti LGBT+. 

Večja pozornost temeljnim vrednotam

Najvišje predstavnike Zveze bi morali pogosteje slišati govoriti o temeljnih vrednotah na način, kot so o njih govorili očetje Zveze. Potrebujemo tudi iskren, strpen in odprt dialog o tem, kako posamezne zgoraj naveden vrednote razumemo, ter se nato poenotiti o njihovem razumevanju. Interpretacije teh vrednot morajo biti jasne, a tudi dovolj vključujoče, da se v njih prepoznajo države članice z različno zgodovinsko oz. socialno izkušnjo.

Evropski način življenja mora veliko jasneje promovirati vse navedene vrednote. Evropski način življenja namreč ni omejen zgolj na vladavino prava in pravice spolnih manjšin (t. i. seksualna demokracija), ki sta v zadnjem času sicer v ospredju pozornosti. EZ mora veliko bolj, kot se to kaže v zgoraj navedeni preambuli, spodbujati etični razmislek.

Posebej pomemben je razmislek o razumevanju pluralizma, kamor sodi tudi pravica do svobodnega izražanja. Tu bo potreben velik napor institucij EZ, da – v okviru boja proti sovražnemu govoru in proti dezinformacijam – ne ogrozimo pravice do svobodnega izražanja. Pozorni moramo biti do nekaterih tendenc v aktualnih razpravah o sovražnem govoru v EZ in v državah članicah, pri katerih prihaja do pretiranega relativiziranja pravice do svobode izražanja ali do podrejanja te pravice subjektivnemu dojemanju sovražnega govora. Potrebujemo pravo ravnovesje med pravico do svobodnega izražanja in boja proti sovražnemu govoru.

Eno izmed področij, do katerih so institucije EZ doslej (zaradi različnih notranjih ureditev v državah članicah) bile morda pretirano zadržane, je področje pravic jezikovnih/etničnih manjšin. Na tem področju bi se EZ morala veliko bolj opreti na normativne dosežke Sveta Evrope, biti v okviru te mednarodne organizacije veliko bolj dejavna, hkrati pa posvetiti dovolj pozornosti vprašanjem odnosa med kolektivnimi in individualnimi pravicami pripadnikov manjšin ter do razlik med zgodovinskimi (avtohtonimi) in novodobnimi (npr. ekonomskimi) manjšinami.

Vroči krompir vladavine prava

Posebej potrebujemo dialog o vladavini prava. Vladavine prava ni mogoče interpretirati različno v različnih državah članicah. Po drugi strani pa ni mogoče prezreti, da so izzivi vladavine prava po državah članicah različni. V tej zvezi pri letnem pregledu stanja vladavine prava v EZ in v državah članicah potrebujemo bistveno izboljšano metodologijo letnega pregleda, ki naj se bolj opre na znanstvene vire in naj bo veliko bolj poglobljena. Dosedanji pregledi temeljijo na sekundarnih ali celo medijskih virih in jih je težko obravnavati kot poglobljeno, vsestransko analizo stanja v državah članicah, za kar Evropski komisiji tudi manjka specifičnih kompetenc – slovenska pobuda za poseben inštitut ali drugo podobno telo je torej na mestu.

Posebno poglavje v tej metodologiji bi moralo biti posvečeno strukturnim oviram vladavini prava, ki so zgodovinsko pogojene. Vrsta držav EZ (ne samo nekdanjih komunističnih) je šele v drugi polovici 20. stoletja izšla iz totalitarnih in/ali avtoritarnih sistemov, kar je pustilo posledice v smislu dediščine formalnih ali neformalnih struktur, ki se upirajo polni uveljavitvi vladavine prava.

V tej zvezi je pohvalno, da sta pristojna komisarja Evropske komisije te dni v izjavi ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov omenila tudi »trajni učinek, ki ga je ta travmatična izkušnja pustila na prihodnjih evropskih generacijah«. Ta zgodovinska izkušnja ali dediščina ne more biti nikoli izgovor za nastanek novih formalnih ali neformalnih monopolov v političnih institucijah, gospodarstvu, civilni družbi ali medijih, mora pa biti predmet oz. kriterij preverjanja stanja vladavine prava v naši družbi – v sedanji metodologiji pregleda stanja pravne države je popolnoma prezrta. Takšen pristop bi lahko v veliki meri pripomogel k preseganju dosedanje napete, a večinoma neplodne razprave, ki še poglablja delitve med vzhodom in zahodom Zveze.

“Seksualna demokracija”?

Enakopravnost spolov, pravice oseb LGBT+, nediskriminacija, boj proti rasizmu so pomembne vrednote in teme prizadevanj EZ. Pri tem pa bi bilo pomembno, da se navedene tematike in prizadevanja v okviru institucij EZ distancirajo od posameznih akademskih ali družbenih tokov in filozofskih usmeritev, kot sta npr. teorija spola in kritična teorija rase, saj s tem po nepotrebnem prihaja do kulturnih vojn in nazorskih delitev ter dvomov o pravi naravi teh prizadevanj. Treba se je vrniti h klasičnemu humanističnemu liberalizmu ter se izogibati temu, da bi posamezne novodobne nazore vgrajevali v naše pravne sisteme. Potrebujemo poenotenje glede navedenih vsebin, ne delitve. Nepotrebne kulturno-nazorske delitve glede navedenih vsebin bodo pomenile predvsem deficit pri uveljavljanju pravic na teh področjih.

Središčnega pomena pri iskanju enotnega pogleda na navedena vprašanja je, da – opirajoč se na evropsko kulturno izkušnjo oz. evropski način življenja – ohranimo osnovni poudarek na svobodi posameznika in hkrati na trdnosti in trajnosti ekskluzivne zveze dveh odraslih oseb (tudi istospolnih) kot gradnika kohezije celotne družbe, znotraj tega pa priznamo posebno mesto zvezi med moškim in žensko, ki je realnost za večino državljanov in državljank EZ ter tudi osnovna celica biološke reprodukcije.

Prav tako je za uveljavitev teh vrednot in pravic posameznikov zelo pomembno, da tudi na tem področju dopustimo odprto razpravo, ki mora seveda biti strpna, ki pa vendarle daje prostor tudi morebitnim etičnim pomislekom verskih ali nazorskih skupin.

Evropa si v 21. stoletju ne more privoščiti nove cenzure ali nove nazorske inkvizicije, četudi z drugačnim ideološkim predznakom, pač pa potrebuje pluralizem.

V ospredju naših prizadevanj morajo biti dostojanstvo, enake pravice in spoštovanje vsakega posameznika, ne glede na različne njegove osebne okoliščine in izbire, a hkrati delo za večjo družbeno kohezijo in proti drobljenju sodobne družbe na identitetne skupine, kar je, socialno gledano, retrogradni proces. Kohezije naših družb ne spodkopava le pretirano poudarjanje nacionalne in/ali etnične identitete, temveč tudi fragmentacija na nove in nove (spolne in druge) podskupine oz. manjšine, ki želijo biti prepoznane kot nosilke kolektivnih, zakonsko opredeljenih pravic v naših prenormiranih pravnih sistemih.

Krščanstvo ni edini vir evropske dediščine, zagotovo pa poleg humanizma najpomembnejši

Preambula Lizbonske pogodbe govori o tem, da EZ zajema tudi iz »kulturne, verske in humanistične dediščine«. Poleg humanizma kot filozofskega temelja sodobne liberalne demokracije je v prispevku verske dediščine temeljni in skoraj edini vir krščanstvo (v manjši meri judovska in islamska religija). V prihodnosti bi v primeru spremembe pogodbe morali doseči politično soglasje o omembi krščanstva (poleg omembe humanizma), kar je bilo doslej žal nemogoče. Po eni strani gre namreč pri tem za zgodovinsko dejstvo, po drugi strani pa za pomemben kulturni identifikacijski faktor, ki je zaznamoval zgodovino Evrope. Nasprotovanje omembi krščanstva je težko razumljivo in po nepotrebnem služi kot argument mnogim evroskeptikom v današnji Evropski zvezi ali kot dokaz, da je Zveza negotova in nedorečena glede lastne identitete.

Krščanstvo ni edini vir evropske dediščine, zagotovo pa poleg humanizma najpomembnejši. Pri tem nikakor ne gre za diskriminacijo niti ne za svetovnonazorsko, kaj šele religiozno opredelitev institucij EZ ali njenih držav članic, ampak za priznanje kulturne posebnosti Evrope, ki jo najlaže opišemo prav s krščanstvom in humanizmom.

Mesto Cerkva v prihodnosti Evrope

Pogodba o delovanju EU je v 17. členu »cerkvam in organizacijam priznala njihovo identiteto in poseben prispevek ter z njimi vzdržuje odprt, pregleden in reden dialog«. (O tem več v: Peter Kratochvil, Tomaš Doležal, The European Union and the Roman Catholic Church: Political Theology of European Integration (Central and Eastern European Perspectives on International Relations), Palgrave 2015). Vendar bi bilo smiselno na (krščanske) Cerkve in druge verske skupnosti pogledati širše ter jih vključiti najmanj na treh področjih delovanja:

  • vključevanje cerkva in organizacij v razmislek o vrednotah in etičnih dimenzijah EZ, tudi v okviru te Konference o prihodnosti Evrope;
  • integracija priseljencev: tako v smislu predstavljanja kulturnega okolja kakor dialoga s priseljenskimi skupnostmi in krepitve socialne kohezije;
  • sodelovanje z verskimi voditelji in verskimi skupnostmi na področju vzpostavljanja varnosti (security building). (O tem več v: Philip McDonagh et all, On the Significance of Religion for Global Diplomacy, Routledge 2020.)

2 KOMENTARJI

  1. Razkolniki naseljujejo Evropo z muslimani in kristjane preganjajo, todax teh ostaja ravno prav za sol.
    Širatsko pravo pa bo, po prevzemu politike v roke muslimanov, uvedeno tudi v šole in razkolnike bodo novi lastniki Evrope poslali delat prostovoljno ali na ukaz-izvršitev na podlagi širatskega prava. Tako bo en problem, ki grozi uničenju človeštva manj.
    Torej,
    pripeljite jih čimprej, da vas obrežejo in prevzgojijo!