Pravne podlage za izročitev jugoslovanskih vojnih ujetnikov ni bilo. Kar zmenili so se.

4
Poglavje o izročitvi jugoslovanskih enot in dela beguncev in njihov umor je eno najtemnejših in najbolj okrutnih v času neposredno po koncu vojne na slovenskih tleh. Pravne podlage za izročitev jugoslovanskih vojnih ujetnikov in drugih beguncev, ki jih tudi niso poučili o njihovih pravicah, ni bilo, kar zmenili so se. Angleški generalštabni brigadir je izdal povelje, feldmaršalovega niso upoštevali.

V komunistični Jugoslaviji se je 25. maja, na tako imenovani dan mladosti, praznoval Titov rojstni dan, čeprav se Tito dejansko ni rodil na ta dan. Pred 75 leti, po koncu vojne, 26. maja 1945, je Josip Broz –Tito prišel v Ljubljano in z balkona stavbe ljubljanske univerze napovedal, kaj se bo zgodilo z vrnjenimi vojaki Slovenske narodne vojske, ki so jo sestavljali predvsem domobranci:

„Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.“

Spomini, ki se vedno znova vračajo

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Spomnimo se, kaj se je zgodilo maja in junija leta 1945. Zaradi prodiranja partizanov sta se slovenska narodna vlada, ki je bila ustanovljena na Taboru v Ljubljani 3. maja 1945, in večina Slovenske narodne vojske umaknili v britansko okupacijsko cono na Koroškem. Tam so Britanci domobrance nastanili v taborišču Vetrinj. Niso pa odšli samo domobranci, temveč tudi četniki, domobrani, ustaši. Spremljali so jih številni civilisti. Britanci so vse te jugoslovanske enote predali Titovim četam. Repatriacija se je začela 18. maja, trajala pa je do konca meseca.

Začeli so s Hrvati, ki so bili v Krivi Vrbi/Krumpendorf. Vračali so jih od 18. do 23. maja. Prvi transport iz Vetrinja je odšel 24. maja prek Podrožce v Jugoslavijo. Nato so prišli na vrsto trije srbski polki prostovoljskega korpusa pod poveljstvom podpolkovnika Tatalovića, med njimi tudi kakih štirideset domobrancev, nato 27. maja skupina četnikov in šeststo mož Slovenske narodne vojske. Slovenske domobrance in civiliste, ki so jih spremljali, so vračali v Jugoslavijo od 27. do 31. maja – prek Podrožce skozi karavanški predor na Jesenice ali prek Pliberka in Slovenj Gradca v Celje.

Pravne podlage ni bilo, kar zmenili so se

Britanci niso imele prav nobene pravne podlage za izročitev jugoslovanskih vojnih ujetnikov in drugih beguncev niti jih niso poučili o njihovih pravicah, ki so jih imeli po ženevski konvenciji. Britanci, ki so leta 1945 zasedli Koroško, so pripadali 5. korpusu 8. britanske armade pod poveljstvom generala Richarda McCreeryja. Poveljnik 5. korpusa pa je bil podpolkovnik Charles Keightley. Načelnik štaba generala Charlesa Keightleyja je bil brigadir Toby Low, poznejši Lord Aldington. Prav njemu je Keightley prepustil vse zadeve, ki so se nanašale na Jugoslovane – in sicer potem, ko je vrhovni štab zavrnil njegovo prošnjo z dne 10. maja 1945, da lahko v skrajnem primeru streljajo na partizane, ker so ti namreč popolnoma ignorirali vsa povelja britanskih oficirjev v britanski zasedbeni coni na Koroškem.

Generalštabni brigadir je izdal povelje, feldmaršalovega niso upoštevali

Dne 7. maja je generalštabni brigadir Toby Low [6th Armoured Division] izdal usodno povelje:

»Vsi jugoslovanski državljani, ki so trenutno na območju korpusa, bodo, kolikor je mogoče hitro, predani Titovim četam. Cilj jim ne bo imenovan. O vsem, kar bo potrebno za izročitev, se bodo dogovarjali glavno poveljstvo in jugoslovanske čete.« (Cowgill Inquiry, Documentary Evidence, str. 147).

Nekaj ur po „prevarantskem povelju“ [Deception Order] brigadirja Lowa je iz Caserte prišlo diametralno nasprotno povelje feldmaršala Alexandra, vendar tega povelja britanska vojska na Koroškem ni upoštevala. 8. armada je tudi prepovedala vsako dogovarjanje s Titovo stranjo. Kljub temu pa je na Koroškem do takih pogovorov prišlo. Do danes se veliko premalo upoštevajo pogajanja med Titovo vojsko in britanskimi enotami na Koroškem. Toby Low je 19. maja kljub izrecni prepovedi sklenil soglasje z namestnikom poveljnika 3. jugoslovanske vojske polkovnikom Ivanovićem.

Civiliste je rešil britanski feldmaršal

V tej pogodbi je bilo določeno, da se 14. jugoslovanska divizija umakne na staro jugoslovansko-avstrijsko mejo, da bo umik končan do 19. ure 21. maja, da vrne vse nasilno odvzeto zasebno imetje in da si prenehajo prisilno prisvajati. Britanci so zahtevali tudi, da se umaknejo vsi od Jugoslovanov postavljeni župani in območni predstojniki. Kot protiuslugo pa se je britanska stran zavezala, da bo izročila jugoslovanske državljane, ki so se zatekli na ozemlje, ki ga je zasedel 5. britanski korpus, in ki so se borili na nemški strani, kot tudi njihove sorodnike, to se pravi civiliste, ki so jih spremljali. Jugoslovanske enote, ki so v Podrožci, Bistrici, Žihpoljah in v Svetni vasi varovali zaplenjeni material in jugoslovanske državljane, pa so se morale umakniti do 19. ure 23. maja.

Iz dokumenta 5. korpusa, ki je nastal 30. junija 1945, lahko razberemo, da so se po zaključenih pogajanjih z jugoslovansko 3. in 4. armado o izročitvi takoj začele priprave za izročitev 12.196 Hrvatov, 5480 Srbov, 8263 Slovencev in štiristotih Črnogorcev, ki so se borili proti Titovim enotam (Cowgill Inquiry, Documentary Evidence, str. 299). Britanci so potem taboriščnike nalagali. Obvestili so jih, da jih bodo preselili v drugo britansko taborišče v Italiji (Palmanova), dejansko pa so jih izročili Titovim četam. Feldmaršal Alexander je na začetku junija potoval na Koroško in preprečil izročitev civilistov, ki naj bi sledila.

Vrnjeni jugoslovanski begunci so bili pobiti na številnih krajih po Sloveniji

V Sloveniji je evidentiranih več kot sedemsto prikritih morišč z več kot sto tisoč umorjenimi različnih narodnosti. V njih ležijo tudi tisti, ki jih je imel v mislih Tito v svojem govoru. V imenu nove komunistične oblasti med koncem vojne do konca januarja 1946 je bilo umorjenih okrog petnajst tisoč Slovencev.

Večina vrnjenih v Slovenijo je bila umorjena in je končala v kraških jamah, zapuščenih rudniških jarkih, protitankovskih jarkih in izkopanih jamah po celi Sloveniji. Večina slovenskih četnikov pa se je rešila v Italijo in je preživela. Ključno vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, zakaj so Britanci domobrance, Hrvate ter srbske in slovenske četnike iz zasedbene cone na Koroškem izročili jugoslovanski armadi, ne pa tudi slovenskih in srbskih četnikov, domobrancev in hrvaških domobranov, ki so zbežali v britansko zasedbeno cono v Italiji.

Pravno podlago vidijo v dogovarjanju velikih treh

V Sloveniji pa tudi na Koroškem trdovratno vztrajajo številne legende o drugi svetovni vojni in času po njej, ki so popolnoma odporne proti vsakemu še tako trdnemu dokazu. Ena od teh se plete tudi okrog konferenc na Jalti (4.–11. februarja 1945) in v Potsdamu (28. julija–2. avgusta 1945). Nekateri zgodovinarji, juristi, politologi vedno znova trdijo, da sta pravno podlago za izročitev jugoslovanskih beguncev na Koroškem Jugoslaviji prispevali vojni konferenci na Jalti in v Potsdamu.

Niti na Jalti niti v Potsdamu ni bilo govora o Jugoslaviji

Na Jaltski konferenci, ki je potekala februarja 1945 na polotoku Krim ob Črnem morju in katere so se udeležili veliki trije, kot so imenovali Franklina D. Roosevelta, Winstona Churchilla in Josefa Stalina, so razpravljali o nemškem porazu, zasedbi, nadzoru in vojni odškodnini. Govorili so tudi o Poljski, Združenih narodih, o vojni proti Japonski in porazdelitvi moči v Evropi. Najprej niso imeli namena govoriti o Jugoslavij. To vprašanje je veljalo s podpisom sporazuma Tito–Šubašić 16. junija 1944 na otoku Visu kot zaključeno. V Jalti med Sovjeti, Britanci, Američani – kasneje tudi Francozi in Belgijci – sklenjeni tajni sporazumi o repatriaciji, ki niso bili del jaltskega sporazuma, se ne tičejo Jugoslavije. Predvidevale so samo prisilno repatriacijo sovjetskih državljanov v Sovjetsko zvezo. Sporazumi o repatriaciji, sprejeti na Jalti 11. februarja 1945, torej ne vsebujejo ničesar o jugoslovanskih enotah.

Potsdamski sporazum, ki so ga sprejeli veliki trije 2. avgusta 1945, obravnava pregon nemških prebivalcev iz Poljske, Češkoslovaške in Madžarske (Potsdamski protokol, § 12), drugi niso omenjeni. Sploh pa ni pravno zavezujoč dokument, vsebuje zgolj izjavo o konferenci.

Poglavje o izročitvi jugoslovanskih enot in dela beguncev in njihov umor je eno najtemnejših in najbolj okrutnih v času neposredno po koncu vojne na slovenskih tleh. Ne smemo ga izločiti iz zgodovine. Ne sme ostati zamolčan, pa četudi si to nekateri potomci in somišljeniki tistih, ki so si to krivdo naprtili, želijo.

4 KOMENTARJI

  1. Z jugoslovanskim zločincem – Titom je sodeloval tudi sostorilec, to je Angleški oficir. Brez njegovega sodelovanja ne bi bilo pobojev v mirnem času.

  2. V koncentracijskem taborišču Teharje-Bukovžlak, ki je danes spomenik državnega pomena bi morala biti komemoracija za pobitimi domobranci in rojaki, ki so bili izročeni iz Vetrinja po spletu dogovorov.
    Spomenik je nedokončan in kot tak je sramota za suvereni narod in državo.
    Tak kot je ne more služiti namenu opomina, NIKOLI VEČ KAJ TAKEGA !!!!!!
    Zato bi ga morali dokončati, da bi bil dostojanstven dokaz narodne katarze in zrelosti.!!!!!

  3. Smo v času 75. obletnice odpiranja koncentracijskega taborišča domobrancev in drugih domoljubov, ki niso bili za komunistični režim, ki se je očitno izposloval.
    Ob tem bi bila lahko tudi obsodba komunističnega nasilja, ki bi bila bolj nujna kot lustracija.
    To predvsem manjka v suvereni državi zato se zadeve že ponavljajo v kruti obliki celo v parlamentu.
    Treba bi bilo se dogovoriti za tako komemoracijo v Spominskem parku za pobitimi, da bi se ljudje streznili in začeli urejati nujne stvari bolj kulturno in človečansko.
    Ostanite tudi tozadevno mirni in zdravi, da bo stekel dialog in sočutje, ki ga država potrebuje !!!!!
    Spomenik je bil odprt pred 15. leti kot nedokončan in tak je še danes !!!???
    pred 6.(Šestimi) leti je bil razglašen za spomenik državnega pomena, še vedno nedokončan ???!!!!.
    Latinska modrost pravi: Karkoli delaš, delaj razumno in misli na konec!!!!
    Stanje kakršno je pri tej stvari ni dostojno in ni znak suverenih državljanov in demokratičnih ljudi !!!!!

  4. To še kar traja! Kako je mogoče, da ta zločin uničuje Slovensko državo in žulje najbolj pridnih, odganja najbolj strokovne, ki obupajo, skratka škoduje tudi EU, ker smo najšibkejši člen demokracije znotraj nje pa se nič ne zgodi od zunaj, nikogfa to ne zanima, se delajo, da ne verjamejo…
    Torej, se v bistvu nadaljuje uničevanje Evrope s strani te iste ideologije, ki je lagala, in laže, da ima cilj “osvoboditev dela”. Vemo kaj pomeni v novoreku osvoboditev!!!

Comments are closed.