Področje verske svobode pred (korenitimi?) spremembami.
Bralci Družine se najbrž še spomnijo razburjenja, za katero je leta 2008 med večjimi verskimi skupnostmi poskrbel »vložek« v koalicijsko pogodbo tedaj nastajajoče levičarske vlade pod vodstvom Boruta Pahorja: na pobudo Liberalne demokracije Slovenije se je namreč v razdelku, namenjenem odnosu med državo in verskimi skupnostmi, znašla tudi zaveza, da bodo koalicijski partnerji »redefinirali« ta odnos, pri čemer naj bi »upoštevali načelo ločenosti države in verskih skupnosti ter načelo enakosti verskih skupnosti«.
Zaveza je očitno izhajala iz prepričanja, da je s slovensko zakonsko ureditvijo področja verske svobode, za kar je poskrbel leta 2007, torej za časa prve Janševe vlade, uveljavljeni zakon o verski svobodi, nekaj tako hudo narobe, da bi ga morali, če bi želeli zadostiti duhu in črki slovenske ustave, obrniti na glavo – zlasti tako, da bi omejili domnevne monopolne privilegije katoliške Cerkve. Kritični opazovalci so v taki argumentaciji takoj prepoznali zavestno netenje kulturnega boja, saj je že površnemu opazovalcu slovenskega političnega dogajanja jasno, da je prav omenjanje katoliške Cerkve eden izmed najbolj zanesljivih manevrov za preusmerjanje ali mobilizacijo večinskega javnega mnenja.
Propadli poskusi
V redefinicijski smeri so se potem začeli posamezni dogodki. Najprej imenovanje vidnega LDS-ovega politika Aleša Guliča na čelo vladnega
urada za verske skupnosti, nato priprave na spreminjanje zakonodaje. V to »pripravljanje terena« je spomladi 2010 prišla dalj časa pričakovana
odločitev ustavnega sodišča, ki je na pobudo državnega sveta presojalo ustavnost nekaterih členov zakona o verski svobodi. A ta odločba je bila za zagovornike revolucionarnih sprememb zakona bolj ali manj hladna prha. Ustavno sodišče je namreč v bistvenih stvareh pritrdilo t. i. o operativnemu konceptu zakona o verski svobodi, ki izhaja iz prepričanja, da država in verske skupnosti sodelujejo pri napredku človeške osebe in skupnega dobrega; poseglo je le na nekaj področij in denimo določilo, naj zakonodajalec omili pogoje za registracijo verskih skupnosti ter da zapori in javne bolnišnice ne smejo zaposlovati duhovnikov, lahko pa jim njihovo delo plačujejo.
Z razveljavitvijo spornih členov je ustavno sodišče v bistvu že samo odpravilo neskladnosti, zato noveliranje zakona ni bilo absolutna nujnost. Kljub temu je prav ta ustavnosodna odločba postala krinka za nadaljevanje korenitega spreminjanja zakonodaje, češ, da »med vrsticami« prinaša toliko vsebinskih namigov, da bi jih lahko zaobjel le na nove temelje postavljen zakon.
Takšne temelje so pripravili v uradu za verske skupnosti in jih poslali v javno razpravo, v kateri pa večina verskih skupnosti ni pokazala
interesa, da bi veljavno zakonodajo, ki še ni bila niti dobro uveljavljena, postavljali na popolnoma drugačen tir. Zaletavo ravnanje redefinitorjev«
je slednjič izzvenelo popolnoma v prazno. Propadel je poskus oblikovanja novega zakona o verskih in svetovnonazorskih skupnostih, zaradi razpusta državnega zbora oktobra 2011 se je izjalovil tudi poskus obsežnejše novele zakona o verski svobodi. Prej je torej neslavno propadla redefiniciji zavezana koalicija, kot pa je verski zakon doživel kakšne spremembe.
Ponovljenemu trzljaju v to smer smo bili sicer priča pred letom dni, ko je tedanja levičarska opozicija poskusila z novim predlogom zakonskih sprememb, ki pa je ostal brez potrebne poslanske podpore.
Ozadje prihaja v ospredje
Zakon o verski svobodi je tako kljub stalnemu zaletavanju kritikov o(b)stal, s tem pa tudi eden izmed njegovih »naglavnih grehov«: dejstvo namreč, da ga ni po meri svojega razumevanja odnosa med državo in zlasti največjo Cerkvijo skrojila do katolištva izrazito kritična prevladujoča sociološko-religiološka srenja. Ta je bila dejansko v ozadju redefinicijske vneme že za časa Guliča. No, zdaj iz ozadja prihaja v oblastno ospredje, kar razodevajo kadrovske poteze sedanje vlade.
Področje uresničevanja verske svobode že dobro leto ni več v pristojnosti samostojnega vladnega urada, temveč urada, ki deluje v okviru
ministrstva za kulturo. Tu pa mesto državnega sekretarja, ki »drži roko« (tudi) nad tem področjem, zaseda dr. Aleš Črnič iz centra za proučevanje kulture in religije Fakultete za družbene vede. V preteklosti je večkrat izrazil ostre kritike na račun veljavnega zakona o verski svobodi, ki mu očita privilegiranje večjih verskih skupnosti – med njimi seveda najbolj katoliške Cerkve, zapostavljanje manjših skupnosti, nedosledno uresničevanje ustavnega načela o ločitvi države in Cerkve, neupravičeno vnaprejšnje obravnavanje verskih skupnosti kot obče koristnih ustanov …
Na njegovi »valovni dolžini« pa je tudi novi direktor urada za verske skupnosti, ki je po prvomajskih praznikih zamenjal dosedanjega Silvestra Gabrščka. Gre za sociologa religije dr. Gregorja Lesjaka, ki je že leta 2009 kandidiral za direktorja urada za verske skupnosti – sicer neuspešno, je pa kmalu postal njegov uslužbenec in desna roka Aleša Guliča v njegovih prizadevanjih za radikalno spreminjanje verskega zakona.
Černiča in Lesjaka ne povezuje le stroka, temveč tudi znana zgodba t. i. cerkve svete preproščine. Oba sta (bila) njena duhovnika, Lesjak nekaj
časa celo predstojnik, cerkev je bila registrirana na njegovem domačem naslovu. S tem neresnim projektom, ki ga je pri pristojnem uradu poskusila registrirati kot resno versko skupnost, je želela skupina sociologov religije po sodni poti »zminirati« zakon o verski svobodi, vendar se eksperiment ni izšel čisto po njihovih načrtih.
Najprej »fasada«, nato »temelji«
Kakšne poteze torej lahko pričakujemo od »klerikalne« ekipe, ki zdaj kroji področje verske svobode (najbrž smemo za vsako sprego duhovništva in oblasti uporabiti pri nas tako priljubljeno klerikalistično oznako)?
Če bi sodili po prvem koraku – predlogu sprememb in dopolnitev zakona o verski svobodi, ki ga je ministrstvo za kulturo konec aprila poslalo v javno obravnavo –, ne gredo v smeri korenitih zasukov. Predlog namreč, ob sklicevanju na domnevno potrebo po uskladitvi zakona o verski svobodi z že omenjeno odločbo ustavnega sodišča, posega le na nekaj področij: za registracijo cerkve ali druge verske skupnosti predvideva najmanj deset polnoletnih članov, ki so slovenski državljani ali pa tujci s stalnim prebivališčem v Sloveniji; za duhovno oskrbo v bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih pa se lahko zagotovi delo duhovnikov, ki jim je lahko tudi plačano. Kakšni bodo odzivi na te predloge, bo kmalu jasno. Rok za pripombe je 29. maj.
Že zdaj pa je jasno, da to še zdaleč ne bodo edine spremembe, za katere si bo z oblastnih pozicij prizadevala religiološko-sociološka stroka. Kot
je te dni za Dnevnik dejal dr. Aleš Črnič, je omenjena novela le prvi korak; ko bo namreč »pod streho, bomo pripravili javno razpravo tudi o vseh
drugih spornih določilih zakona o verski svobodi«.
Kolegi pri Dnevniku so napoved državnega sekretarja upravičeno razumeli takole: zakon o verski svobodi bo očitno najprej dobil »novo fasado«, nato pa še »nove temelje«. Redefinicija je torej znova na pohodu. Kako daleč bo prišla tokrat?
Avtor: Bogomir Štefanič. Vir: Družina
