11. septembra letos se je v Vatikanu zgodilo odmevno in simbolno srečanje papeža Frančiška in perujskega dominikanca Gustava Gutierreza. Prav tako sta pred kratkim prefekt Kongregacije za nauk vere Gerhard Ludwig Müller in Gustavo Gutierrez predstavila skupno knjigo o teologiji osvoboditve. Gutierrez je teologiji osvoboditve takorekoč nadel ime, ko je leta 1971 izdal istoimensko knjigo in velja za enega njenih očetov. Smo priča vrnitve odpisanih?
Radikalno za reveže in reakcije Vatikana
Teologija osvoboditve je v zadnjih desetletjih dobila kontroverzni prizvok zaradi radikalnega zavzemanja za reveže in zatirane. Pri tem so se duhovniki in laiki posluževali različnih sredstev, od tega, da so dali svoje življenje (mučeništvo nadškofa Oscarja Romera), do tega, da so prijeli za orožje (čeprav prepričani, da gre za obrambo). Teologija osvoboditve je bila tako deležna reakcij Kongregacije za nauk vere, ki je opozarjala na njene potencialne stranpoti, npr. pretirano naslanjanje na marksistično analizo družbenih razredov. Očitke o komunistični usmeritvi je brazilski nadškof Camara sicer komentiral: »Ko dajem hrano revežem, mi rečejo svetnik. Ko sprašujem, zakaj so med nami reveži, mi rečejo komunist.« Vatikan je teologe (med zadnjimi jezuita Jona Sobrina pa tudi Gutierreza) tudi pozival, da dodatno razjasnijo svoja stališča, druge (npr. nekdanjega frančiškana Leonarda Boffa) tako ali drugače sankcioniral. Pri tem je zgovoren prizor z obiska papeža Janeza Pavla II, zaznamovanega s totalitarno dejavnostjo komunizma na Poljskem, ki na letališču v Nikaragvi leta 1983 ostro ošteva klečečega duhovnika Ernesta Cardenala, ministra za kulturo v sandinistični vladi.
Papež Frančišek in teologija osvoboditve
Znano je, da je bil v preteklosti odnos papeža Frančiška do teologije osvoboditve najmanj dvoumen in je kot jezuitski provincial ter kasneje naškof v Buenos Airesu nasprotoval neposredni udeležbi duhovnikov v politiki. Težko bi ravno rekli, da je bil, v razboritem okolju Argentine pod diktaturo, njen podpornik, pri čemer pa njegovo življenje in pastoralno delovanje med reveži v svoji nadškofiji govori glasneje kot vse besede. Pri tem je vredno opozoriti še na zaključni dokument 5. Generalne škofovske konference Latinske Amerike in Karibov leta 2007 v Aparecidi v Braziliji, katere glavni avtor je tedaj še kardinal Bergoglio. V njej neposredno ne izpostavlja teologije osvoboditve, ampak poudarja »graditev pravične in bratske družbe, ki naj zagotavlja zdravstveno oskrbo, osnovno prehrano, izobrazbo, stanovanjske pogoje in delo za vse.« Nastop papeža Frančiška, ki poziva k »revni Cerkvi za revne« in simbolna dejanja kot je srečanje 11. septembra, nekateri razumejo kot podelitev domovinskih pravic teologiji osvoboditve v Vatikanu.
Odločitev za uboge
Eden temeljnih usmeritev teologije osvoboditve je odločitev za uboge, o kateri Branko Cestnik na Časniku pravi: »Odločitev za uboge v pastoralnem okolju torej pomeni, da posamezni kristjan, kakšna skupnost kristjanov ali pa kar večje občestvo (tudi Cerkev na nacionalni ravni) izbere uboge kot svojo prioritetno skrb, kot svoj način življenja po evangeliju, kot intenziven način oznanjevanja Božje besede in uresničevanja Božjega kraljestva«. Praktično to pomeni, da se kristjani konkretno zoperstavijo oblikam zatiranja in se aktivno postavijo za pravice prikrajšanih. Pri odločitvi za uboge se lahko znajdemo v različnih skušnjavah, da govorimo predvsem o duhovnih dimenzijah uboštva, premalo storimo za ugled, čast oseb, ki jim revščina jemlje dostojanstvo ali zapademo v demoniziranje oz. celo nasilje do oseb, ki so soodgovorne za razmere zatiranja. Revščino spoznava človek na lastni koži, vsak zase ve, ko jo izkusi, vendar se lahko pojav revščine in prizadevanja za njeno odpravo izkorišča v različne ideološke, torej sebične namene.
Zakaj papež z reveži in o revežih?
Nekoga so vprašali, zakaj papež Frančišek toliko govori revežem in o revežih. Odgovoril je, da zato, ker jih pozna, ker z njimi živi. Iz skupnega življenja, delitve vsakdanjika z reveži izhaja njegova občutljivost in zavzetost. Ne ustavlja se pri duhovnih vzpodbudah ali karitativni zavzetosti, marveč nas jasno sprašuje, zakaj imamo reveže med sabo. Pri zadnjem obisku v Cagliaru na Sardiniji, kjer je izpostavil izgubo dostojanstva, ki jo prinaša brezposelnost, je v prostem govoru dejal: »Moramo reči ne kulturi zametovanja. Moramo reči: ‘Hočemo pravičen sistem, sistem, ki bo vsem dovoljeval, da napredujemo’. Moramo reči: ‘Nočemo tega globaliziranega ekonomskega sistema, ki povzroča toliko škode’. V središču naj bo moški in ženska, tako kot hoče Bog – in ne denar.«
Naš odnos do revščine
Naš odnos do revščine in revežev (tudi če se imamo morda sami za revne) nam lahko vsakodnevno izprašuje vest, kje mi prispevamo k malikovanju denarja in zapostavljanju človeka. Čeprav bi bilo napačno novo pozornost teologiji osvoboditvi v Cerkvi enačiti z novim zavzemanjem za revne, ki jo spodbuja papež, nam je lahko ta v izziv, da kot posamezniki in kot skupnosti živimo skupaj z reveži in spreminjamo krivične razmere. Pri evangelizaciji je potrebno najprej omogočiti ljudem, da se lahko nahranijo in jih šele nato učiti očenaš.
Bono, pevec skupine U2, ki je aktiven na področju prizadevanja za odpravo revščine, je ob neki priliki dejal: »Mislim si, da je Bog lahko z nami v naših graščinah na hribu. Vsaj upam, da je. Morda je, morda, z nami v vseh debatah o kontroverznih temah. Mogoče je, mogoče ni. Ampak o eni stvari bi se lahko vsi strinjali – vse vere, vse ideologije – da je Bog z ranljivimi in revnimi. Bog je v barakarskih naseljih, v kartonastih škatlah, ki jih imajo reveži za hiše. Bog je v tišini mame, ki je otroka okužila z virusom, ki bo oba pokončal. Bog je v krikih, ki prihajajo iz gromenja vojne. Bog je v razvalinah zapravljenih priložnosti in življenj, in Bog je z nami, če smo mi z njimi.«
