Vrnitev odpisanih

15
papez francisek javni prevoz
papež Frančišek na podzemni železnici

11. septembra letos se je v Vatikanu zgodilo odmevno in simbolno srečanje papeža Frančiška in perujskega dominikanca Gustava Gutierreza. Prav tako sta pred kratkim prefekt Kongregacije za nauk vere Gerhard Ludwig Müller in Gustavo Gutierrez predstavila skupno knjigo o teologiji osvoboditve. Gutierrez je teologiji osvoboditve takorekoč nadel ime, ko je leta 1971 izdal istoimensko knjigo in velja za enega njenih očetov. Smo priča vrnitve odpisanih?

Radikalno za reveže in reakcije Vatikana

Teologija osvoboditve je v zadnjih desetletjih dobila kontroverzni prizvok zaradi radikalnega zavzemanja za reveže in zatirane. Pri tem so se duhovniki in laiki posluževali različnih sredstev, od tega, da so dali svoje življenje (mučeništvo nadškofa Oscarja Romera), do tega, da so prijeli za orožje (čeprav prepričani, da gre za obrambo). Teologija osvoboditve je bila tako deležna reakcij Kongregacije za nauk vere, ki je opozarjala na njene potencialne stranpoti, npr. pretirano naslanjanje na marksistično analizo družbenih razredov. Očitke o komunistični usmeritvi je brazilski nadškof Camara sicer komentiral: »Ko dajem hrano revežem, mi rečejo svetnik. Ko sprašujem, zakaj so med nami reveži, mi rečejo komunist.« Vatikan je teologe (med zadnjimi jezuita Jona Sobrina pa tudi Gutierreza) tudi pozival, da dodatno razjasnijo svoja stališča, druge (npr. nekdanjega frančiškana Leonarda Boffa) tako ali drugače sankcioniral. Pri tem je zgovoren prizor z obiska papeža Janeza Pavla II, zaznamovanega s totalitarno dejavnostjo komunizma na Poljskem, ki na letališču v Nikaragvi leta 1983 ostro ošteva klečečega duhovnika Ernesta Cardenala, ministra za kulturo v sandinistični vladi.

Papež Frančišek in teologija osvoboditve

Znano je, da je bil v preteklosti odnos papeža Frančiška do teologije osvoboditve najmanj dvoumen in je kot jezuitski provincial ter kasneje naškof v Buenos Airesu nasprotoval neposredni udeležbi duhovnikov v politiki. Težko bi ravno rekli, da je bil, v razboritem okolju Argentine pod diktaturo, njen podpornik, pri čemer pa njegovo življenje in pastoralno delovanje med reveži v svoji nadškofiji govori glasneje kot vse besede. Pri tem je vredno opozoriti še na zaključni dokument 5. Generalne škofovske konference Latinske Amerike in Karibov leta 2007 v Aparecidi v Braziliji, katere glavni avtor je tedaj še kardinal Bergoglio. V njej neposredno ne izpostavlja teologije osvoboditve, ampak poudarja »graditev pravične in bratske družbe, ki naj zagotavlja zdravstveno oskrbo, osnovno prehrano, izobrazbo, stanovanjske pogoje in delo za vse.« Nastop papeža Frančiška, ki poziva k »revni Cerkvi za revne« in simbolna dejanja kot je srečanje 11. septembra, nekateri razumejo kot podelitev domovinskih pravic teologiji osvoboditve v Vatikanu.

Odločitev za uboge

Eden temeljnih usmeritev teologije osvoboditve je odločitev za uboge, o kateri Branko Cestnik na Časniku pravi: »Odločitev za uboge v pastoralnem okolju torej pomeni, da posamezni kristjan, kakšna skupnost kristjanov ali pa kar večje občestvo (tudi Cerkev na nacionalni ravni) izbere uboge kot svojo prioritetno skrb, kot svoj način življenja po evangeliju, kot intenziven način oznanjevanja Božje besede in uresničevanja Božjega kraljestva«. Praktično to pomeni, da se kristjani konkretno zoperstavijo oblikam zatiranja in se aktivno postavijo za pravice prikrajšanih. Pri odločitvi za uboge se lahko znajdemo v različnih skušnjavah, da govorimo predvsem o duhovnih dimenzijah uboštva, premalo storimo za ugled, čast oseb, ki jim revščina jemlje dostojanstvo ali zapademo v demoniziranje oz. celo nasilje do oseb, ki so soodgovorne za razmere zatiranja. Revščino spoznava človek na lastni koži, vsak zase ve, ko jo izkusi, vendar se lahko pojav revščine in prizadevanja za njeno odpravo izkorišča v različne ideološke, torej sebične namene.

Zakaj papež z reveži in o revežih?

Nekoga so vprašali, zakaj papež Frančišek toliko govori revežem in o revežih. Odgovoril je, da zato, ker jih pozna, ker z njimi živi. Iz skupnega življenja, delitve vsakdanjika z reveži izhaja njegova občutljivost in zavzetost. Ne ustavlja se pri duhovnih vzpodbudah ali karitativni zavzetosti, marveč nas jasno sprašuje, zakaj imamo reveže med sabo. Pri zadnjem obisku v Cagliaru na Sardiniji, kjer je izpostavil izgubo dostojanstva, ki jo prinaša brezposelnost, je v prostem govoru dejal: »Moramo reči ne kulturi zametovanja. Moramo reči: ‘Hočemo pravičen sistem, sistem, ki bo vsem dovoljeval, da napredujemo’. Moramo reči: ‘Nočemo tega globaliziranega ekonomskega sistema, ki povzroča toliko škode’. V središču naj bo moški in ženska, tako kot hoče Bog – in ne denar.«

Naš odnos do revščine

Naš odnos do revščine in revežev (tudi če se imamo morda sami za revne) nam lahko vsakodnevno izprašuje vest, kje mi prispevamo k malikovanju denarja in zapostavljanju človeka. Čeprav bi bilo napačno novo pozornost teologiji osvoboditvi v Cerkvi enačiti z novim zavzemanjem za revne, ki jo spodbuja papež, nam je lahko ta v izziv, da kot posamezniki in kot skupnosti živimo skupaj z reveži in spreminjamo krivične razmere. Pri evangelizaciji je potrebno najprej omogočiti ljudem, da se lahko nahranijo in jih šele nato učiti očenaš.

Bono, pevec skupine U2, ki je aktiven na področju prizadevanja za odpravo revščine, je ob neki priliki dejal: »Mislim si, da je Bog lahko z nami v naših graščinah na hribu. Vsaj upam, da je. Morda je, morda, z nami v vseh debatah o kontroverznih temah. Mogoče je, mogoče ni. Ampak o eni stvari bi se lahko vsi strinjali – vse vere, vse ideologije – da je Bog z ranljivimi in revnimi. Bog je v barakarskih naseljih, v kartonastih škatlah, ki jih imajo reveži za hiše. Bog je v tišini mame, ki je otroka okužila z virusom, ki bo oba pokončal. Bog je v krikih, ki prihajajo iz gromenja vojne. Bog je v razvalinah zapravljenih priložnosti in življenj, in Bog je z nami, če smo mi z njimi.«


15 KOMENTARJI

  1. To kar človeku vlije zaupanje so sadovi nekega dela. Sadovi krščanskega dela, pa po definiciji morajo obroditi stotero, kar ispričuje , da delo ni plod človeške roke, ampak božje.
    Recimo delo Pedra Opeke razveseljuje, da je upanje. Za teologijo osvoboditve sam še nisem slišal nekaj kar bi me navdajalo z lepoto, kar bi me ganilo. Ta teologija me navdaja s tesnobo.

  2. kaj je avtor tega prispevka hotel povedati?
    veliko je govoril o revščini, o papežu – toda ne vem kaj je njegov cilj, kaj je hotel sploh sporočiti?

    Da mora kristjan v središče postaviti človeka in ne denar. Se pravi naj malikuje človeka in naj ne malikuje denarja? Najprej mora sovražiti kapital, posebej tuj kapital – po parih letih pa je v medijih eno samo fehtanje za dobrodelnost do številnih lačnih = to gledamo v Sloveniji 10 let, 20 let. Tisti, ki so proti kapitalu – se v resnici veselijo vedno večje revščine in bede, kajti večino te mase bodo dobili pod svojo bandiero rosso. Tako kot so partizani ( ta pravljična bitja med vojno) spodbujali in požigali vasi – da bi se čim več revnih vaščanov zateklo pod njihovo zastavo v goščo. In danes večina ljudi ugotavlja, kdaj so pravljični partizani postali kar naenkrat okrutne komunistične pošasti, ki so v sloveniji gradila koncentracijska taborišča , tudi za otroke – in pobila cca 150.000 ubežnikov samo v Sloveniji po koncu WW2.

    • Hvala za mnenje in kritiko, da moje sporočilo ni bilo dovolj jasno, bom delal na tem.
      Se mi zdi, da ste izpostavili en sam stavek, ki je sicer papežev citat in izpeljali iz njega poziv k sovražnosti do kapitala nasploh.
      Se pa strinjam, da se bo lahko marsikdo zatekel (pod navidezno) varstvo bandiere rosse, ravno zato, ker tiha večina dopušča zlorabe v kapitalizmu (med drugim naše tranzicije) in ne ustvarja pravične alternative. Mislim, da ravno besede, drža in dejanja papeža Frančiška zadržujejo tak eksodus in dajejo upanje, da se nasilje revščine ne bo reševalo na vsesplošno krvav način.
      Če sem pa sam še kritičen na vaš komentar, se sprašujem, kako je komentatorju uspelo v sprva notranjecerkveno temo (teologijo osvoboditve v odnosu z Vatikanom) razširjeno – z recimo – socialno temo pripeljati partizane? 🙂

      • lahko si kritičen. Kar tikajva se na internetu.

        glej med partizani ( komunisti) in teologijo osvoboditve ( komunizem) ne vidim razlike.

        A bi lahko prosim v enem komentarju povedal kaj si želel sporočiti nam, kaj je bil tvoj cilj, rdeča nit?

      • Res je, da sem glede novic zasledil tudi kritiko klasičnih levičarskih zadev oziroma komunizma, pa naši mediji niso kaj dosti poudarjali te komponente.

        Malo sem bil tudi skeptičen, ko sem bral o tem, da je papež šel stran od desnice in k sredini – pri tem pa poudarjal predvsem problem beguncev iz Afrike, ki pridejo v Italijo…

        Teologija osvoboditve pa je bila na začetku zelo komunistična. Ne vem pa, kakšna je danes. Je pa dejstvo, da so v Južni Ameriki skrajni levičarji kar tesno zlizani s Cerkvijo.

  3. “kako je komentatorju uspelo v sprva notranjecerkveno temo (teologijo osvoboditve v odnosu z Vatikanom) razširjeno – z recimo – socialno temo pripeljati partizane?”
    Česar je polno srce, usta govore. Če ne bi bilo takih kot je Pavle, bi bili partizani že zdavnaj le del zgodovine, tako pa so še vedno živi, del naše vsakdanjosti.

    • Pavel si prizadeva partizane opisovati kot realna bitja iz dejstev, arhivov, njihovih besed in njihovih dejanj. Drugače bi bili partizani še vedno pravljična DOBRA bitja iz komunistične mitologije s katero je zdresirano večino slovenskega življa.

      V osnovi je problem duhoven: ali človek časti, slavi, moli Boga – živega Boga, osebo, vsemogočnega Boga: Boga Abrahama, Jakoba in Mojzesa, Jezusa in Sveto Trojico. Ali človek slavi zlato tele ( malika) ali pa celo človek slavi in veruje v socialistično oz. v socialno Državo ( še en malik), da ne rečem celo, da časti okrutne socialistične diktatorje tipa Stalin, Hitler in Tito.

      • Kdo so to “vi”? Jaz sem tukaj sam. Jaz se ne prištevam v nobeno čredo tako kot ti. Nekateri znamo misliti z lastno glavo in ne potrebujemo skupne.
        In če si muslil mene, povej, kdaj in kje sem zahteval, da po božje častimo to partizanščino? Tvoji prividi nikogar ne zanimajo.

        • Tonček balonček, ne mi flancati in mi podtikati nečesa, kar je značilno zate, zame pa ni.

          Jaz znam misliti s svojo glavo, ti pa si pokazal, da ne znaš.

          Ti ves čas zahtevaš, da komunajzerje po božje častimo, saj jih braniš na vse pretege.

          To je realnost, privide imaš pa ti.

  4. Mislim, da je pomembmo, da tu reveže (ali uboge) prav razumemo in ne podležemo prevladujoči propagandi (ki za reveže proglaša vse, ki ne dosegajo določenega odstotka od povprečenga dohodka v okolju).
    Gotovo so danes v razvitem svetu najbolj ubogi abortirani otroci (v deželah z legalno evtanazijo tudi žrtve zlorab pri tem), sicer pa so precej bolj ubogi od kogar koli drugega v razvitem svetu kristjani v številnih državah Azije, ki se jim precej sistematično ogroža življenje zaradi vere (Pakistan, Indija, Indonezija).

  5. Teologija osvoboditve ni šla v zaton zaradi “rimske represije”, ampak ker je izgubljala stik s široko cerkveno stvarnostjo. Ljudem je religija vendarle nekaj več, kot le spreminjanje družbenih sistemov na bolje. Seveda, rimski nadzor nad t.i. progresistično teološko mislijo je v osemdesetih in devetdesetih bil precej oster.

    Že v devetdesetih so se teologi osvoboditve začeli odpirati k novim temam: zlasti varovanje okolja in spoštovanje ljudske religioznosti. In danes? Na naslednjih straneh lahko vidite trenutne teme, ki jih obdelujejo teologi, ki jih samo pogojno še lahko imenujemo teologi osvoboditve: http://www.servicioskoinonia.org/relat/

    Revijo RELaT so ustanovili moji sobratje klaretinci v sredini devetdesetih – to je bila prva teološka revija, ki je objavljala izključno na spletu.

Comments are closed.