»Košarka, igra fantov z novomeških cest …« To je himna, ki so jo nekoč prepevali navijači novomeških košarkarjev. Pozna jo tudi Tomaž Domicelj. Besedilo se namreč poje na melodijo njegove Jamajke, zaradi česar je od novomeškega kluba sodno terjal precejšnjo odškodnino. Himna je nastala v času, ko »Allstarke« še niso bile modno obuvalo, pač pa presežek v športni opremi. Za nakup ni zadoščal klik na košarico, ampak se je bilo potrebno potruditi v Trst.
Ne le športna oprema, tudi igra je bila drugačna. Manj odvisna od mišične mase akterjev in bolj od njihove pameti, spretnosti in navdiha.
Krka je ponovno državni prvak. Kot navijač sem vesel in čestitam upravi, trenerju in igralcem. Cilj je dosežen. Pravijo pa, da je pomembna tudi pot. Očitno je bila prava, a ne morem reči, da uživam v košarki kakršno danes igra večina evropskih klubov. Tudi v igri Krke ne uživam. S tem ne mislim, da je Đikić slab trener. Đile je trener s karakterjem. Nepozabna bo njegova poteza izpred dveh let. Le nekaj mesecev je minilo, kar smo nemo opazovali, kako so Simona Petrova z zlomljeno nogo na nosilih odnesli iz dvorane in že se je ponovno pojavil v ekipi. Na ogrevanju je šepajoč lahko le hitro hodil. Do konca četrtine je bilo še 16 sekund. Bila je ena tistih dramatičnih tekem, kjer je bila vsaka poteza odločilna in Đikić je v igro poslal Simija. Počasi je prišel na igrišče in bil pripravljen na met za 3 točke v primeru, če uspe zamišljena kombinacija. Redkokateri trener bi znal na ta način povedati, da je ljubljenec domače publike živ. Trenutek, ki si ga bom zapomnil bolj kot katerega koli iz časov, ko sem še sam igral košarko. Kot igralec sem imel do igre podoben odnos kot ga imam danes kot gledalec. Pomembna mi je bila lepota igre, poteze ki so navduševale. Učinkovitost je precej šepala. Gotovo sem bil vedno najboljši le na ogrevanju.
Glede na število gledalcev v primerjavi s preteklostjo si tudi drugi želijo atraktivnejše igre. Športna dvorana je bila v tej sezoni v Novem mestu polna le enkrat. O zasedenosti Stožic ne gre izgubljati besed. Zmagovalec letošnjega državnega finala je v zadnji tekmi zadel iz igre manjkrat kot doseže rokometna ekipa golov. V zadnjih petnajstih minutah je Krki uspelo doseči koš iz igre le dvakrat. Še manj dopadljiva je bila igra poraženca. V sezoni 1985/86 je imel Dražen Petrović v takratni jugoslovanski ligi povprečje 43,6 točk na tekmo. Se kdo spomni, kdaj jih je nekdo pri nas dosegel več kot 30? Verjetno je napočil čas, ko bo potrebno razmišljati o spremembi košarkarskih pravil.
V prid identifikacije s svojim klubom gotovo ni dejstvo, da so igralci delovna sila in si jih mora večina vsako leto iskati novo delovno mesto. Biti igralec danes ni le fizično naporno, je tudi psihično stresno. Nekoč si v Sloveniji 20 let igral za svoj domači kraj. Če si bil res dober, si šel morda v Olimpijo. Trenerji so upali, da se bo kakšen dolgin iz sosednje ulice potegnil do dveh metrov. Takšen način danes, žal, ni več mogoč, saj publika ne bi bila zadovoljna, da se na primer Novomeščani uvrščajo nekje na sredini lestvice v domačem državnem prvenstvu.
Letos je na zimskih olimpijskih igrah nastopal Bruno Banani, človek, ki je svoje ime in priimek spremenil v ime blagovne znamke iz sveta modne industrije. Večini se nam je za poteza zdela simpatična. Vendar, Bruno Banani je, žal, znanilec nekih novih, še bolj razosebljenih časov. Zatem, ko je pred mnogimi leti v nek klub prišel igralec iz drugega kraja in je bila potem z leti večina fantov v klubu od drugod, so se tudi v državnih reprezentancah začeli pojavljati naturalizirani igralci. Sčasoma bodo reprezentance vedno bolj izgubljale svoj smisel in vedno manj bodo pomembne v primerjavi s sponzorsko podprtimi klubi. Svetovno prvenstvo klubov bo pomembnejše od svetovnega prvenstva držav. To se v nekaterih športih že dogaja. Predvsem v moto športih. Mogoče pa si bodo državne reprezentance po vzoru Bruna Bananija spremenile imena in si nadele imena sponzorjev. Namesto, da bi igrala Slovenija proti Grčiji, bo to tekma med Coca-Colo in Mc’ Donaldsom.
In ko je že nekaj ur od takrat, ko je slavje po osvojenem naslovu v enem izmed novomeških lokalov doseglo vrhunec in te le še količina slavnostne pijače vleče naprej pri obiskovanju preostalih lokacij v mestu in se že tretjič neka dekleta zanimajo, kje so tvoji sinovi, te večina njih neutrudno sprašuje: Ej, Franci, kje so pa košarkarji? – Punce, ni jih. Košarkarjev ni več na novomeških cestah. Ne boste jih videle jutri med sošolci na gimnaziji ali sodelavci v tovarni Krka. Odšli so. Novi časi so jih odnesli.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
