Ugled in delovanje hiše se v veliki meri začne in vidi že na vhodu vanjo in potem v notranjosti. Reči smemo, da se je tega zavedal Matej Tonin ob prevzemu vodenja Državnega zbora, ko je takoj začel pospravljati po »svoji hiši«. Kdo bi si mislil, da je bilo tudi tam toliko razmetanih reči, začenši z neurejenimi plačami za snažilke?
Demokracija bi pridobila na ugledu, če bi politične stranke in vodilni posamezniki v njih upoštevali zgoraj zapisano načelo. Naj o tem, kot zunanji opazovalec in kot izpostavljen krščanski demokrat, spričo osebnih izkušenj, ki jih imam, navedem kakšno misel. Seveda z željo, da bi celotna »desnica«, kakršno pač imamo, in potem vsaka stranka posebej, pričeli »pometati« v svoji hišah. Politično stanje, kakršnega pač imamo, nam to narekuje. Ko nam Stane Granda dopoveduje, da bi samo krščansko usmerjeni volivci lahko pridobili tja do 30 % glasov, imamo jih pa le malo in še za tisto malo se poteguje toliko skupin in posameznikov, se moramo vprašati, kaj je z nami?
Poglejmo še drugih posebnosti: Za volivce nekdanje Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je kot neke vrste ostanek še vedno na političnem odru, se poteguje kar nekaj politikov, ki bi želeli biti predsedniki (Zidanšek, Toplak, Podobnik, Jelševar …).V ozadju so še prejšnji predsedniki nekdanje SLS in celo skupine ljudi, ki bi iz ostankov, ustanavljale »nove strančice« (Primc, Čuš in še kdo).
Vse to je povsem neugledno politično stanje, ki se je začelo z nastankom Podobnikove SLS, torej z delitvijo krščanske demokracije na dvoje, ko so iz vodilne in trdno zasidrane ter delujoče stranke nastali dve. Obe sta potem, sicer vsaka po svoje, izgubili zalet in pristali na stopnji životarjenja. Nova Slovenija – krščanski demokrati, ki se trudi ohranjati prvinskost prvotne, Krekove SLS, je sicer spet trdna in dejavna, a Podobnikova SLS, ki je preživljala moreča obdobja, še naprej zgolj životari. Druge demokratične stranke, kot Liberalna ter Socialno demokratska stranka, ki so ob osamosvojitvi tudi zaživele, so z javnega odra izpadle. Žal je propadla prava socialna demokracija, ki smo jo s Tomšičem, Pučnikom in Janšo že imeli.
Ob vsem tem dogajanju skozi osamosvojitveni čas ja nastala nova Janševa Slovenska demokratska stranka SDS, ki je na današnji desnici najmočnejša. Pokojni Andrej Bajuk, predsednik NSi, je svoj čas močno pripomogel, da se je stranka tako uveljavila. A kaj ji to pomaga, ko je ves čas s svojo držo in dejavnostjo delovala tako, kakor da druge pomladanske stranke niso potrebne. Danes je, žal, osamljena in brez prave moči. S tem je celotna pomladna politična naravnanost v poziciji onemoglosti. Vladajo nam stare sile in sicer po navdihu stare boljševistične partije, ki nas neodgovorno odriva od slovenske istovetnosti ter od splošne evropske civilizacije. Kaj narediti, kako in kdo, da bi Slovenci vsaj v prihodnje spet imeli urejeno politično stanje, da bi spet bili enakovredni sopotniki z drugimi evropskimi narodi? To je delo, ki ga moramo opraviti – ne oni drugi, mi sami, to je celotna desno usmerjena politika. Treba bo na novo premisliti, kako bi vendarle uredili desno »politično hišo«.
Kdor bo želel biti na vodstvenem mestu, se bo moral uveljaviti s svojim delom, z delovanjem med ljudmi, z govorjeno in pisano besedo, s celotnim svojim življenjem, kakor je to storila Ljudmila Novak. Spominjam se, da sem se vsaj nekajkrat udeležil njenih zborovanj po raznih krajih Slovenije, ko nam je, skupaj z izbranimi govorniki, govorila o vrednotah, ki so za posameznike in narod kot celoto nujne. To je počela iz svoje politične ter slovenske zavezanosti ter vsestranskim žrtvovanjem. Besedi VREDNOTE so se takrat mnogi posmehovali in le redki so prihajali, da bi jo poslušali. Nobenega izmed številnih osebnosti, ki se potegujejo za politične funkcije, na teh zborovanjih takrat nisem srečaval. S takšnim delo je svojo stranko spet pripeljala v Državni zbor. Iz dogodkov preteklega desetletja se lahko še to ali ono naučimo. Stare sile so si dovolile marsikaj – rušenje Janševe vlade, pompozno rogoviljenje s pravnimi obsodbami in še kaj. Kako sva se z Ivanom Omanom trudila, da bi takratne zadeve umirili, a nisva uspela. In tako so posamezne desne stranke ostajale vsaka zase ter bolj in bolj oslabljene.
Leta 2011 smo ustanovili civilno pobudo PREBUDIMO SLOVENIJO, spet brez kakršne koli javne podpore. Že septembra istega leta smo zbrali korajžo in vabili ljudi na prvi zbor, na Otočec pri Novem mestu. Udeležba je bila kar velika. Prišel je tudi novomeški škof Andrej Glavan, nekaj politikov, med njimi predsednica NSi, posamezniki iz gospodarstva ter nekateri javno delujoči ljudje. Že ta prvi zbor je v javnosti močno odmeval in v skrajšani obliki se je ponavljal v drugih mestih, vse do Murske Sobote, Šentvida in Kopra. V naslednjih letih so na otoških zborovanjih in posledično na ponovitvah v drugih krajih govorili številni in ugledni ljudje iz vse Slovenije. Vendar, marsikaterega politika, ki je bil ali je še na položaju, ali pa se zanj poteguje, tam tudi ni bilo. V knjigi Treba je povedati (izdala založba Družina) so predstavljeni, z imeni in vsebino mnogi ljudje, ko so otoške dneve, z vsemi odmevi, sooblikovali.
Naj bo posebej poudarjeno, da je omenjena civilna pobuda delovala v smeri celotne demokratične, to je desne politične smeri. Za vse odprto ter enakovredno. Nekajkrat smo se trudili, da bi se sešli voditelji takratnih strank, da bi utrdili kaj skupnega.
Ko je bilo vse dogovorjeno za skupni sestanek v ljubljanskih prostorih Slovenskega kongresa, se eden od treh predsednikov sestanka ni udeležil – poslal je svojo namestnico. Pogovor je spet propadel.
»Desna hiša« tako še vedno ni urejena in tudi ne kaže, da bi se to kaj kmalu dogodilo. Še naprej, vsaj do naslednjih volitev, bomo morali živeti v kaotičnih razmerah, kakor že toliko časa doslej, in si reči, da za takšno stanje niso krivi samo »oni drugi«.
Vsa ta dogajanja sem doživljal, do neke mere tudi sooblikoval, zato si dovoljujem, brez da bi se posebej posvetoval, predlagati za krščanske demokrate preprosto politično rešitev. Rekel bi takole:
Krščanski demokrati, razkropljeni sem in tja, združimo se, da bomo na naslednjih volitvah dobili število glasov, ki jih predvideva Stane Granda. Sam bi rekel, da je ljudi dobre volje, takšnih, ki bi radi imeli demokratično urejene politične, gospodarske in družbene razmere, med nami Slovenci še več. Iz tega sledi razmislek, da bi se morali vrniti nazaj v svojo matično, od Krekovih časov naprej, urejeno krščansko demokracijo, v stranko (brez stranke pač ne gre), ki se danes imenuje Nova Slovenija – krščanski demokrati. Ta naša stranka, kljub številnim pomanjkljivostim, je zares naša – preživela je vse hude čase in je danes med nami kot zares urejena politična stranka. Njen uspeh, kolikor ga ima, izvira iz njene naravnanosti, ki je najbliže človeku, ki omogoča gospodarski ter kulturni razvoj in je usmerjena v prihodnost.
Imeli in imamo ves čas odlične voditelje – če omenimo le poosamosvojitveni čas – L. Peterleta, A. Bajuka, L. Novakovo in sedaj M. Tonina. Ves čas, kakor tudi že prej, so to ljudje, ki so politično zreli, človeško dostojni in vredni zaupanja. Svojo pripadnost pravi demokraciji pričujejo tudi s svojim življenjem. Vesel sem, ker se je toliko ljudi k svoji matici v zadnjem času že vrnilo.
Bodimo korajžni in poskrbimo za kaj lepšega!
