Vrnimo se k evangeliju!

17
220

francisek_apostolsko veseljeNa tiskovnem uradu Svetega sedeža so v torek, 26. novembra, predstavili apostolsko spodbudo papeža Frančiška z naslovom Evangeljsko veselje (Evangelii Gaudium).

Gre za izjemno pomemben dokument, ki bo deležen poleg odobravanja gotovo tudi hudih napadov, saj se papež dotakne sodobne zahodne družbe, ki namesto človeka gleda predvsem na dobiček za vsako ceno. Msgr. Rino Fisichella je na predstavitvi zatrdil, da je papeževa apostolska spodbuda “napisana v luči veselja zaradi ponovnega odkritja vrelca evangelizacije v sodobnem svetu”.

Sveti oče neposredno spregovori o tem, da se je treba vrniti k izviru žive vode, k evangeliju torej. Nič novega, a dejansko vse novo, saj je po papeževem evangeliju treba spet k bistvu, k evangeliju, zato je najbolj pomembno to, da se od besed vrnemo k dejanjem, da živimo evangelij in o njem govorimo, pričujemo s sodobnim jezikom. Papež je tudi trd, zelo trd, ko spregovori o današnjem gospodarskem stanju, divjem kapitalizmu, ki ga jasno in nevdoumno obsodi: “Ne sme se povečevati dobiček na škodo zmanjševanja delovnih mest in na ta način stalno povečevati število izobčenih, revnih”! Prav na rob odrinjeni so po papeževem mnenju tisti, katerim moramo nameniti največ pozornosti, saj je “največja diskriminacija revnih prav dejstvo, da jim ne namenjamo dolžne duhovne pozornosti”!

Dokument odraža papeževe pastoralne izkušnje, predvsem pa poziv, naj sprejmemo trenutek milosti, ki ga živi Cerkev, ter se z vero, prepričanjem in navdušenjem podamo na novo stopnjo poti evangelizacije. Spodbuda Evangeljsko veselje je razdeljena na pet poglavij, ki so kot temeljni stebri Frančiškovega pogleda na novo evangelizacijo. Prvo poglavje je namenjeno reformi Cerkve, ki mora izstopiti iz sebe, da bi lahko srečala druge. Drugo poglavje govori o izzivih sodobnega sveta in preseganju skušnjav, ki ogrožajo novo evangelizacijo. Na prvem mestu je treba okrepiti lastno identiteto, brez kompleksov manjvrednosti, ki nato vodijo v skrivanje svoje identitete in prepričanj. V tretjem poglavju je poudarjeno, da je evangelizacija naloga, ki pripada celotnemu Božjemu ljudstvu, iz nje ni nihče izključen, ni pridržana in ne poverjena neki posebni skupini. Družbeni razsežnosti evangelizacije je namenjeno četrto poglavje. Zadnje, peto poglavje pa govori o “duhu nove evangelizacije”; ta se namreč razvija pod primatom delovanja Svetega Duha.

Papež Frančišek uporablja veder, prisrčen, neposreden jezik, skladen s slogom, ki se je izrazil v teh mesecih pontifikata. Dokument je napisan na skoraj pogovoren način in zaznamovan z močnim pastoralnim tonom. Papež sam pove: “V tej spodbudi se želim obrniti na krščanske vernike, da bi jih povabil k novi stopnji evangeljskega oznanjevanja, zaznamovanega s takšnim veseljem. Hkrati želim nakazati pot Cerkve v prihodnjih letih”. Papež Frančišek se dobro zaveda razmer v današnjem svetu, predvsem na področju zdravja, vzgoje in komunikacije, zaveda se, da je današnja informacijska družba nasičena s podatki in da obenem lahko vodi v veliko površinskost glede moralnih vprašanj. Papež zato poudarja, da je potrebna takšna vzgoja, ki uči kritičnega mišljenja in zagotavlja ustrezen način zorenja vrednot.

Papež Frančišek v dokumentu poudarja tudi pomen jezika in zapiše, da je treba iskati načine, kako večno resnico izraziti v takšnem jeziku, ki dopušča razpoznati njeno trajno novost.

Nazaj k evangeliju torej in h govorici, ki nam jo naroča: “Da da in ne ne”!, predvsem pa k dejanjem, saj je zgledno življenje vsakogar izmed nas najboljše pričevanje evangelija.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

17 KOMENTARJI

  1. Super, da je izpostavil evangelijsko veselje, ker tega v življenjih zahodnih in vzhodnih kristjanov manjka, zelo manjka. Kar kaže na plitkost in nesresnost, neodgovrnost vere v teh ljudeh.

    Prav je, da spodbuja k večji solidarnosti posameznike in k trdemu delu za pomembne vrednote.

    Glede kapitalizma pa bi moral obsojati deviacije kapitalizma. Mislim, da ima tu papež izkrivljene pojme in zato slabe svetovalce, ker včasih že meji na socialistično blebetanje.

    Kapitalizem je model, ki optimalno spodbuja ustvarjalnost in delo in ju tudi maksimalno nagrajuje brez vpletanja birokracije in parazitstva. Papež bi moral iti v kontakt z Robertom Siricom in kakšnim ekonomistom avstrijske ali čikaške šole. Te ekonomske stvari so zelo logične, zablode pa se kažejo pretežno v Evropi in vedno bolj tudi v ZDA , Braziliji, Argenitini, Indiji in deloma tudi na Kitajskem.

    megalomanska zadolženost držav je v pretežni meri zato:
    1. ker politiki gradijo projekte z državnim denarjem ( korupcija)
    2. ker podkupujejo volilce s tem, da večajo število birokratskih služb
    3. ker podkupujejo volivce s tem, da višajo plače birokratom

    Zato NIČ SUBVENCIJ
    MINIMUM davkov
    MINIMUM državnega aparata

    Kar bi morali danes ekonomsko kritizirati so deviacije kapitalizma, ki bolj kažejo na FEVDALIZEM ali na sužnjelastništvo:
    1. monopoli
    2. karteli
    3. podmizno trgovanje
    4. crony kapitalizem: tovarišijski ali mafijski “kapitalizem”
    5. korporacijski kapitalizem
    6. finančni virtualni kapitalizem ( ki temelji na velikih finančnih špekulacijah, kjer je virtualnega denarja 10x ali 100x več kot resničnega denarja, tiskanje denarja, prirejanje obrestnih mer, …

    Za kritizirati je predvsem socialno državo in še posebej socialistično državo, kjer je mafija glavna parazitska pijavka poleg pretirane birokracije.

  2. Kaj je tu evangelij? Da moramo skromno živeti? “Moraš!” ni evangelij, ampak postava, zakon predpis.
    Postava pravi: “Če boš storil to in to, dobiš to in to.”
    Evangelij pravi: “Izpolnjeno je! Storjeno!”
    Nekaj primerov

    Če boš…

    Če boš storil/a… (cf. 2Mz 23,22)
    Če ga boš iskal/a… (5Mz 4,29)
    Če prineseš… (cf. 3Mz 2,8)
    Če se boš držal/a… (cf. 3Mz 26,3)
    Če boš izpolnjeval/a… (cf. 5Mz 7,12)
    Če narediš… (cf. 5 Mz 23,22)
    Če boš poslušal/a… (5Mz 28,1)
    Če ne boš izpolnjeval/a… (5Mz 28,15)
    ………………………………
    Storjeno!

    Odpuščeno ti je! (cf. Kol 2,13)
    Ozdravljen/a si! ( cf.1Pt 4,29)
    Blagoslovljen/a si! (cf. Ef. 1,3)
    Pravičen/pravična si! (cf. 2Kor 5,21)
    Ti si svet/a! (Heb 10,10)
    Ti si močan/močna! (Ef 1,19)
    Ti si sprejet/a! (cf. Rim 15,7)
    Ti si ljubljen/a! (cf. Rim 8,39)

    Ampak rimski škof se ukvarja z moraliziranjem. Moralizem pa ni evangelij, ampak postava. Ah, ah, ah…

    Evangelij prinaša veselje, moraliziranje pa skisane frise farizejev…

    • se ti res zdi, da rimski škof moralizira? meni se zdi, da je od samega začetka to ravno odvrnitev od moraliziranja k doživeti evangelijski veri. ne bi rad bil polemičen, toda: se ti ne zdi, da je v moraliziranjezapadla ravno velikanska večina sodobne evangeličanske oz. širše protestantske pastoralne prakse? … sicer me veseli, da sam opozarjaš na to – samo se mi res zdi malo brezveze, da na koncu dodajaš neko “protipapistično” filipiko, ki je, v današnjih časih, res “kar neki”

      • Spotovani Luka, moralizem je vse tisto ko nekdo uči in razlaga, kaj je treba in česa ni treba početi na kateremkoli področju človeškega delovanja in nehanja. Strinjam se, da je treba spregovorizi tudi glede teh reči in celo kdaj udariti po mizi, toda to vseeno NI evangelij, ampak postava.

  3. A imata težave s pokornostjo?

    Očitno bo bogati in razvajeni zahod sam sebi lagal, da je papež Frančišek en hecen starček, ki govori traparije.

    • Gospod Dizma ima ene druge “težave” kot je pokornost papežu. On je namreč pripadnik neke druge cerkve … no pa bo že sam povedal katere, ker je ponosen nanjo.

      • Saj vem. “Težave s pokornostjo” je imel Martin Luter. Malo sem zbodel. Drugače pa cenim Dizmove komentarje.

  4. Prav v primeru papeževega ozkega (čeprav v celoti dobronamernega) pogleda ne ekonomijo je moč odlično videti, kako zelo je Frančišek otrok svojega okolja (Latinska Amerika) in časa, v katerem se je formiral (aktivistična 60. in 70. leta).

    Številni so nad njegovimi potezami in obnašanjem navdušeni (sam se imam tu za zmerneža), toda bolj malo se jih s papežem vred zaveda, da (še vedno) ni spoznal svoje vloge univerzalnega pastirja. Kot da bi bil Rim podaljšek Buenos Airesa.

  5. Gospod Pavel,
    dokler imamo Družbenik Nauk Cerkve in se zavzemamo za družino in s tem za privat lastnino, se nam ni treba bati prehoda v socializem.

    OOOOOOPPPSSS! Sem zapisal “imamo Družbenik Nauk Cerkve”? No, tu vam pa dam prav, seveda za področje slovenske cerkve. Tu je pa treba resnično bati, kako bomo papeža in družbeni kaj že sprejeli. Smo pač edina cerkev v zgodovini, ki je doživeli klofuto od črnega, da imamo neustrezne škofe, enega za drugim … vsaj štiri po vrsti.

  6. Pavel, pišeš, kot da je razmerje dobro:zlo enako kot kapitalizem:socializem.

    Jaz osebno zavračam socializem kot državno ureditev. Sociala bi morala biti v rokah laikov in na ravni prostovoljstva. Sem tudi za privat lastnino in sicer za močan srednji razred. Tudi papeževa prizadevanja vidim v tej smeri.

    Ne vem, zakaj tako slepo zaupaš v pravičnost kapitalizma. ZDA in njene obveščevalne službe so se šle precej umazan imperializem v južni Ameriki in drugod po svetu. Predvsem se zelo potrudijo, da pridejo do poceni surovin in nafte.

      • Tako kot komunisti pravijo, da resnično obstoječi komunizmi niso bili res komunistični. Iz koga se delate norca.

  7. Vsaka državna ureditev mora temeljiti na svobodi in pravici. Potem pa naj bo znotraj karkoli. Socializem je za kavarniške debate intelektualcev. Kapitalizem je resna stvar, ki lahko prevečkrat hodi po malem človeku in ga uničuje. In ker je to nevarnost tudi za sam kapitalizem, kajti vsak človek je najprej majhen, potem pa zraste, mora paziti po kom hodi. Po samem sebi namreč. Hvalabogu se proti kapitalizmu da borit, celo zmagat, v socializmu pa so vsi luzerji.

  8. Alojz, kapitalizem je predvsem pojem, pod katerim si vsak predstavlja stvari malo drugače. Tako da bi se morali mi vsi skupaj najprej zmeniti, kaj je kapitalizem, kaj je tržno gospodarstvo, kaj je demokracija in kaj so še drugi podobni pojmi.

    Kapitalizem, kakršnega se gre zahod, ni vedno idealen. V tretjem svetu zaradi tega precej trpijo. Tudi naša individualistična potrošniška družba ne obeta nič dobrega.

    Treba bo na novo ovrednotiti vidike kapitalizma, sociale, demokracije. SLEPO ZAUPANJE kapitalu samemu nas lahko zelo drago stane.

  9. J, potem je problem pri tebi in tistih, ki si kapitalizem predstavljate narobe.

    O kapitalizmu se ni kaj za meniti. Definicija je napisana – osebna svoboda posameznika, svobodni trg, pravna država.

    Nihče nima idealnega kapitalizma, saj je to nemogoče doseči, ker zahteva absolutno racionalne in moralne ljudi. Približki delajo pa dobro – za razliko od komunizma, kjer približki dajo katastrofalne rezultate.

    Mimogrede v tretjem svetu ne trpijo zaradi kapitalizma, ampak zato, ker so zaradi lastnih voditeljev in lastne miselnosti reveži.

    Če povprašaš misionarje, ki so še najbližje temu, kar je treba narediti, boš videl, da so morali večinoma ljudi naučiti delati kaj uporabnega, da se preživljajo.

    In spet ne vem, kaj misliš s tem slepim zaupanjem proizvodnim sredstvom (po definiciji – kapitalu).

    Pri tej potrošniški družbi je treba tudi definirati, kaj to je in kje točno je problem.

  10. Papež ima še kako prav!

    Surovi kapitalizem povzroča veliko gorja in nepravičnosti na svetu.

    Trg in denar sta alfa in omega surovega kapitalizma, ne pa svetopisemske vrednote: ljubezen, resnicoljubje, pravičnost, poštenost, solidarnost, odgovornost.

    Prav gotovo ne smejo biti svetopisemske vrednote v senci trga in denarja!!!

    Krščanski odgovor je jasen: kapitalizem je možen le, če svetopisemske vrednote niso v senci trga in denarja.

    Trg in denar sta lahko le v službi svetopisemskih vrednot, da se lahko te uresničujejo!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite