Na pariški mirovni konferenci se je Lambert Ehrlich, lastno njegovi voditeljski in vidski osebnosti, poznavalsko in zavzeto, a vendar za Slovence ne dovolj uspešno boril za uveljavitev naših interesov na evropskem in svetovnem parketu. Zapisal je, da so se takratni veliki Evrope in sveta pogovarjali med seboj za zaprtimi vrati, brez zapisnikov in ne da bi o pogovorih obveščali druge udeležence, za katerih narode in o katerih ozemljih so odločali. Le seznanili so jih s svojimi odločitvami. Slovenci kot narod smo se takrat politično-diplomatsko šele začeli postavljati v enakopravno vrsto političnih narodov. Tako diplomatsko neupoštevanje oziroma izključevanje prizadetih pa nasprotuje Kantovemu načelu, da morajo biti pogodbe med državami sklenjene tako, da vsi soglašajo, in je žal vodilo v novo vojno.
Za RTV Slovenija je bil evropski vrh na Brdu drugorazredna tema
Po stotih letih je Slovenija središče Evrope. Janez Janša predseduje v imenu slovenske vlade Evropski zvezi. V srcu Slovenije je gostil večino evropskih politikov in enakopravno umerjal razprave o ureditvi Evrope in sveta. Postali smo politični subjekt s samostojno državo in obenem smo dokazali, da lahko tudi mali vplivajo na odločitve v svetu, če s samostojno zavestjo, z voljo za sodelovanje in s politično modrostjo sooblikujemo procese v EZ in v svetu. Slovenija postaja tvoren politični subjekt in dejavnik na mednarodnem političnem parketu.
Ob vsem tem nas še vedno bremenijo strukturne usedline polpreteklosti, katerih glavna značilnost je vzdrževanje laži o našem družbenem stanju. Večina se zaveda, da to spričo pandemije ni rožnato, a če upoštevamo gospodarske, finančne ter splošne standardne pogoje, lahko rečemo, da večina živi dobro. Najbolj izstopa lažna medijska podoba. Medtem ko večina novinarjev lahko kritično piše o vsem, kar se dogaja pri nas, medijski lastniki, politični lobiji levice in njim uslužni novinarji ponavljajo laž o zatiranju medijske svobode.
Celo za nacionalni medij RTV Slovenija je bil evropski vrh na Brdu drugorazredna tema, prvorazredna pa širjenje nezadovoljstva, ki ga izvaja peščica družbenih plačancev, kot potrjujejo očividci.
S tem je povezana še ena posebnost tranzicijske Slovenije. Demonstracije proti ukrepom za preprečevanje širjenja okužbe z virusom, ki povzroča bolezen covid-19, so običaj po svetu, v Sloveniji pa jih levičarski KUL spodbuja in otežuje uveljavljanje državljanske pokorščine v izrednih razmerah. Temu služijo celo ustanove sodstva in drugih organov, ki so namenjeni zavarovanju osebnih pravic, a se pogosto v svojih stališčih izdajajo za orodje podpore tej družbeni laži. Namesto uspešnega projekta Slovenije se ljudem predstavlja lažna podoba nereda, neučinkovitosti njenih služb. Vse to se dogaja samo zato, ker tega ne počnejo stranke postkomunističnega izvora – po Leninovem načelu, da je vseeno, koliko jih propade ali umre, samo da bi oni vladali.
Zgodovinsko pogojena servilnost do tujih gospodarjev
Slovenci smo kot posamezniki v različnih dejavnostih in na več nivojih dokaj prepoznavni v svetu: imamo uspešne znanstvenike, kulturnike, misijonarje, podjetnike, športnike … Kljub enakopravnemu nivoju radi zaidemo v majhnost in si omejujemo svetovni razgled. Politično so bila tveganja redka, a toliko bolj uspešna, kot sta bili potezi generala Maistra leta 1918 in Demosove vlade leta 1990. Sicer pa si žal postavljamo lažne ovire, težko drug drugemu priznamo, da zmoremo sami iti samostojno pot. Ta vlada to uspešno počne, a del Slovencev tega ni pripravljen priznati, ker ne vladajo oni. Kakor za mednarodno raven tudi za nacionalno velja, da ja za dolgoročne uspehe nujno soglasje in sodelovanje.
Zgodovinsko pogojena servilnost do tujih gospodarjev (Dunaja, Moskve, Beograda) se zdaj ponavlja v lažni servilnosti levičarjev do nadrejenih bruseljskih ustanov za dosego lastne promocije, ker jim manjka strateških razgledov.
Strukturno breme polpreteklosti ostaja torej zasidrano v lažnih civilnih, nevladnih in celo določenih ustanovah države, kjer so ljudje navajeni životariti in servilno sejati meglo.
V razčiščevanju tega sta si Lambert Ehrlich in Janez Janša podobna. Ehrlich je skušal preprečiti družbeno laž komunizma, Janša pa se večino politične kariere bori z njo. Le odločna in avtonomna strateška drža pa lahko socialistično povprečnost spreminja v duhovno ozaveščenost in samostojnost, omogoča strateško prodornost, mednarodno konkurenčnost in ustvarja razmere za zdrave družbene odnose, utemeljene na kulturnem, socialnem in političnem dialogu, ne pa na nasilju ulice. Slovenija je že plačala visoko ceno za eksperiment revolucije in upam, da je v interesu nas vseh, da ga ne bi ponavljali.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
