Vrednote v sodobnem svetu

0
26

Pred kratkim sem imel priložnost poslušati predavanje dr. Alexandra Havarda. Beseda je tekla o vodenju. G. Havard je podal zanimivo iztočnico, ko je dejal, da je šolski sistem postal trgovina z informacijami. Učenje danes ne pomeni več izobrazbe ampak predvsem sposobnost replikacije podanih dejstev. V testih se ocenjuje, kako dobro si je učenec zapomnil podano snov. Testi so temu primerno matematično kvantificirani in vse je v najlepšem redu.

Po slovarju slovenskega knjižnega jezika je glagol izobraziti zelo lepo opisan: 1. načrtno razviti sposobnosti in seznaniti z dosežki različnih področij človekove dejavnosti: izobrazil je cele generacije; izobrazil se je v šoli in z branjem; glasbeno se izobraziti 2. star. razviti, kultivirati: izobraziti jezik 3. zastar. izoblikovati, napraviti: jame so bile take, kot bi jih bila izobrazila človeška roka izobrážen -a -o 1. deležnik od izobraziti:izobražen je bil v najboljši šoli / ima izobražen okus 2. ki ima izobrazbo: daleč naokoli ni bilo bolj izobraženega človeka; je vsestransko, zelo izobražen / glasbeno, jezikovno, literarno izobražen / akademsko izobražen z visokošolsko izobrazbo // redko kulturen, civiliziran: živel je daleč od izobraženega sveta 3. ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj: pripraviti govor za izobražene ljudi / izobraženi sloji (SAZU, 2011)

Ob tem se nam zastavlja vprašanje ali današnji izobraževalni sistem resnično razvija sposobnosti in seznanja učence z dosežki različnih področij človekove dejavnosti.

Če se vrnemo nekoliko nazaj, v antično dobo in preučimo način izobraževanja v antični Grčiji, pridemo do spoznanja, da je danes izobraževanje močno osiromašeno. Antična izobrazba je bila resnično vsestranska, vključevala je vse plati človekove eksistence. Danes v povprečni izobraževalni ustanovi prevladuje razum in sposobnost pomnjenja informacij, o fenomenu prevlade razuma piše Galimberti v svoji knjigi Grozljivi gost.

Ker je količino mogoče računsko izmeriti, so iz šole pregnane vse vsebine, ki se ne dajo izračunati, se pravi ustvarjalnost, čustva, identifikacija, projekcija, želje, veselja, žalosti, ki zaznamujejo odraščanje in ki jih šola sploh ne upošteva. Zato v šoli uspevajo in dobivajo dobre ocene tisti, katerih raven kreativnosti je nizka, emocionalno ogrodje skromno, fantazijske projekcije pa omejene. (Galimberti, 2010 str. 30)

Družbo smo usmerili v napačne vrednote; poslovanje, uspeh, podoba so v izraziti prednosti pred solidarnostjo, komunikacijo in medsebojno pomočjo. Dandanašnji velja za tepca in čudaka tisti, ki pomaga iz svojih notranjih nagibov. Pomoč vse bolj postaja malomeščansko-bleferska poza in sredstvo samo promocije. Podjetja objavljajo samo podatke o rasti, kot da je smisel neke tovarne rast sama po sebi. Celo že sam na sebi odtujeni poslovni svet se je odtujil sam sebi.

Vprašanje, ki se zastavlja celotnemu sodobnemu svetu je, kako vrniti vrednote v človeka in družbo. Če je posameznik močno notranje utrjen in ima trden sistem notranjih vrednot, potem bo taka tudi družba. Če so družbo pred stotimi leti zaznamovale predvsem prepovedi in zapovedi, ki so v posameznikih povzročale notranje napetosti v obliki nevroz, je danes značilna odsotnost vseh zapovedi in mej. Vse je dovoljeno, nič ni prepovedano. Ljudje so postali otopeli in neobčutljivi. Namesto nevroz so se razvile depresije, ki so neposredna posledica pomanjkanja mej v družbi, so posledica konflikta med tem kaj zmoreš in kaj ne. Ne glede na to katero sodobno družbo preučujemo, ker so si vse podobne, vidimo prevlado narcistične kulture; Pod krinko samostojnosti je človek zasužnjen s potrošništvom in udinjanjem kapitalu.

Alexander Havard je eden izmed pogumnih ljudi, ki uvajajo vrednote nazaj v družbo. V ZDA si prizadeva uvesti vrednote v kurikulum nekaterih šol. Karakter je zgrajen na vrednotah. Učenje in trditve, ki jih podaja niso edino zveličavna in edina rešitev za vse težave, vsekakor pa odpirajo nov pogled. Kot temelj človeškosti navaja štiri osnovne kreposti, brez katerih ni mogoče biti človek.

  • Praktična modrost; premišljenost; moralni razum.
  • Pogum; volja zadržati smer; vztrajati na zastavljeni poti
  • Samokontrola v smislu podrejenost emocij; človeški duh je nad čustvi, zato čustva služijo človeku in ne človek čustvom.
  • Pravičnost; dati drugim, kar jim pripada; Človekoljubnost, tudi biti dobre volje je vrednota ker si ljudje zaslužijo nasmeh in spoštovanje.

Štiri osnovne kreposti so pogoj za nastanek velike duše, to je človeka z velikim notranjim svetom. Takega človeka opisuje izraz Megalopsychia.

Avtor je podal tudi zanimivo tezo pod vprašanjem, kaj kristjane ovira, da ne zavzamejo svojega mesta v družbi. Kaj je tisto, kar kristjane drži v ozadju in izven družbenih dogajanj. Ponižnost. Po mojem prepričanju je ponižnost, kot jo razumemo slovenski kristjani napačno razumljena, kar je posledica stoletne nadvlade tujih narodov.

Pri Slovenskih otrocih je v tradicionalni vzgoji značilno pogojevanje ljubezni. Otrok je »priden«, kadar ne povzroča težav staršem. Pohvalo dobi takrat, kadar ugaja staršem – zaradi pogojne ljubezni otrok ne razvije pozitivne samopodobe. Druga značilnost je resnobnost, vsakdo naj bi bil čim bolj resen in delaven – zabava, veselje in sprostitev veljajo za nekaj slabega. Spoštovano je zgolj tisto delo, ki predstavlja garanje in napor. S to kombinacijo pridemo, do pridnosti in dokazovanja skozi delo. Delo je pot do samospoštovanja in spoštovanja drugih. Vse to ni nič slabega, slabo je dejstvo, da je temu pridružena slaba samopodoba in nizka samozavest. To pa predstavlja visoko oviro pri zasedanju vodilnih položajev, kjer je potrebna visoka samozavest. V dolgih stoletjih AO nadvlade se je razvil tudi ustrezen način vzgoje za hlapčevanje tujim interesom. Vse prej našteto smo uspeli zaviti v ponižnost in tako sami sebe obsodili na ponižanje. Ponižnost ni konformizem in odsotnost aktivnosti za doseganje boljšega položaja v družbi.

Klasično pojmovanje miru po Neumannu (Ustvarjalni človek), kot odsotnosti konflikta človeka uspava in ga prikrajša. Za besedo mir se lahko skriva tudi indiferentnost in pasivnost.

“Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč.” (Mt 10, 34). Jezus s tem ni mislil križarskih vojn in preganjanja čarovnic. Izrazil je svoje nasprotovanje človekovi težnji, da se ga pusti pri miru. Gre za nasprotovanje zmotni nezainteresiranosti distanciranega, tistega ki se noče vpletati. Pravi – živi mir – pomeni slogo, ravnovesje – dinamično ravnovesje. Nasprotno pasivnemu »pustiti pri miru« gre za sistem, v katerem stalno poteka premikanje. Moči in napetosti stalno dotekajo in odtekajo, sistem je odprt, izpostavljen boju in vračanju v stanje ravnovesja ob vsaki spremembi. V našo zavest se iz zunanjega sveta stekajo dražljaji in vsebine zunanjega sveta iz nezavednega prav tako teče tok v zavest. Mir najdemo v uravnoteženju teh tokov znotraj nas, ki se kaže kot pomirjenost samega s seboj in svetom. Zunanji dogodki in razmere z notranjim mirom nimajo prav ničesar.

Predavanje dr. Havarda me je utrdilo v odločitvi za študij na FPV, saj se ta skriva ravno v drugačnih vsebinah, ki jih šola nudi. Poleg klasičnih ekonomskih predmetov še pouk filozofije in religije, človekovih pravic in podobnih predmetov, ki sicer nimajo neposredne zveze z ekonomijo imajo pa  pomen za človeka kot celoto.

Janez Debevec

Foto: Tatjana Splichal, Družina


Prijava

Za komentiranje se prijavite