Vrednost življenja v prenaseljenem svetu

6

Na okrogli mizi, ki je bila 4. marca v Galeriji Družina,  ob izidu knjige Adriana Pessina Bioetika, kritična vest tehnološke civilizacije, so govorili ugledni strokovnjaki in znanstveniki: prof. dr. Jože Trontelj – predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter predsednik Komisije Republike Slovenije (RS) za medicinsko etiko, prof. dr. Borut Ošlaj – predavatelj na Filozofski fakulteti, doc. dr. Roman Globokar – predavatelj na Teološki fakulteti in član Komisije RS za medicinsko etiko,  dr. Urh Grošelj – zdravnik in član Komisije RS za medicinsko etiko, Janko Jožef Pirc – prevajalec.

Knjigo je izdala Založba Družina. O njej in avtorju  je uvodoma govoril prevajalec Janko Jožef Pirc. Adriano Pessina je filozof, član Papeške akademije za življenje. V knjigi se ne sklicuje izrecno na božje razodetje, čeprav je kristjan, temveč v razmišljanju sledi naravnim zakonom in jih osvetljuje s filozofskih etičnih vidikov in, čeprav ne eksplicitno izraženo, je v razmišljanju skladen z sporočilom božjega razodetja. Prva izdaja te knjige je bila leta 1999 in je tudi danes povsem aktualna. Za prevajalca je bila zahtevna, moral je dobro prevesti pomen vsebine, ki se pogosto ni dala neposredno prevesti v slovenščino. To mu je po mnenju strokovnjakov zelo dobro uspelo. Knjiga je zahtevna po vsebini, primerna predvsem za študente. V prvem delu je splošna vsebina o obravnavani temi, v drugem pa avtor obravnava pet ključnih izbranih področij bioetike, zadnje med njimi v knjigi je področje filozofije in znanosti v odnosu do smrti.

Nov okvir bioetike

Govorci so se v razpravi o knjigi dotaknili med drugimi vprašanj o izvoru in razvoju bioetike, pomenu in vplivu bioetike v današnjem svetu, vlogi krščanstva v današnji bioetiki, vzgoji za vrednote v šolah, vlogi medijev. R. Globokar pravi, da gre danes za nov okvir bioetike, ki ga je začrtala nova tehnološka civilizacija. V njej je človeštvo zmožno sprožiti procese, ki jih ne bo več obvladalo. Ob tem je nastalo vprašanje odgovornosti, treba je iskati odgovore na nova vprašanja o odločanju o življenju in smrti živih bitij ter na vprašanje odgovornosti.

Vrednost življenja pada

J. Trontelj je dejal, da bo na področju bioetike zmeraj več praktičnih vprašanj. Za primer se je vprašal, kaj bi bilo, če bi komisija za medicinsko etiko, ki ji predseduje, prejela v obravnavo predlog za raziskavo o podaljšanju človeškega življenja za 20 let. Ob takem vprašanju pač tudi povsem navaden človek mora postati pozoren. Profesor Trontelj meni, da bi z medicinsko etičnega vodika tak predlog zavrnili zaradi mnogih negativnih posledic. Pozornost pa je usmeril tudi na vprašanje vrednosti človeškega življenja ob prenaseljenosti planeta Zemlja. Menda nas je že kar petkrat toliko, kot bi na še bilo primerno ob naravnih zmogljivostih planeta. S tem dejstvom se vrednost človeškega življenja gotovo znižuje.

Dva koncepta

V svetu sta vidna dva koncepta v odnosu do življenja je razložil R. Globokar. Eden je koncept svetosti in nedotakljivosti, drugače povedano nerazpoložljivosti življenja. Po tem konceptu se o odnosu do življenja ne da razpravljati, svetost življenja je postulat, je sveto samo po sebi. Na podlagi tega koncepta se človeških zarodkov ne sme uporabljati v medicinske in farmacevtske namene. Ta koncept je zakoreninjen v krščanski etiki,  v kateri ima bioetika, kot je dejal U. Grošelj,  bogato osnovo: 400 let moralne teologije, prve bolnišnice in hospici v Evropi, socialni nauk Cerkvi. Po drugem konceptu pa je možno določati kriterije o tem, kaj sploh je človeško življenje. S tem se odpre možnost za razpravo o vsem v utilitarnem smislu. Krščanske osnove v tem konceptu ni več. Past se skriva v tem, da lahko eni podrejajo človeško življenje blaginji družbe, druge pa za to žrtvujejo. Profesor Ošlaj je različna filozofska stališča do bioetike in njihov razvoj skozi zgodovino slikovito primerjal s konceptom oblikovanja parka po francoskem in angleškem modelu. Francoski je daleč od naravnih sestavin, angleški se mu poskuša približati. S to primerjavo je želel ponazoriti različnost v filozofsko etičnem odnosu do podrejanja narave človeškim željam in potrebam. Ali lahko iz človeškega življenja naredimo francoski park, ali ga lahko intrumentaliziramo? Vprašanje dobi  grozljivo razsežnost ob novici, ki jo je povedal profesor Trontelj in je v zadnjem času zaokrožila po svetovnem spletu. V Indiji so v neki bolnišnici sterilizirali 100 žensk, čeprav je to daleč nad številom, ki je dovoljeno. Ker je bilo postelj v bolnišnici premalo, so jih po operaciji odložili kar zunaj na prašno zemljo. Verjetno so bile to revne ženske, ki so prišle na sterilizacijo zaradi osebnih stisk.

Mediji, šola in vzgoja

Govorci so se dotaknili tudi vprašanja vrednosti življenja vseh živih bitij, ne le človeškega. Zanimiva so bila tudi vprašanja o vlogi medijev in vzgoje. Mediji po besedah Urha Grošlja ne igrajo pozitivne vloge, preveč poenostavljajo, objavljajo netočnosti, iščejo senzacije. Vzgoja za vrednote je po mnenju profesorja Trontlja nujna že v zgodnjih otroških letih. Če otrok že v nežnih letih ne prejme dovolj ljubezni, ne more razviti empatije do drugih živih bitij. Vzgoje je v slovenskih šolah v primerjavi z evropskim prostorom katastrofalno malo, kar kaže raziskava prof. dr. Janeka Museka. To je v šolah nujno treba popraviti. Kaj nas sicer čaka v prihodnosti?

Foto: Tone Lesnik

 

6 KOMENTARJI

  1. Spoštovani g. Lesnik!
    Malo me je zbodel naslov “Vrednost življenja v prenaseljenem svetu”. Zdi se mi, da je ta “prenaseljeni svet” v našem prostoru nekoliko prevečkrat in nepremišljeno uporabljena sintagma, ki se mizdi bolj proizvod kulture smrti kot kulture življenja, kamor bi sam uvrstil bioetiko, kakor je prikazana v predstavljeni knjigi Adriana Pessina.
    Sintagmo “prenaseljena Zemlja” uporabljajo navadno tisti, ki propagirajo tehnološko kontrolo življenja, in to od spočetja do smrti, bioetika pa naj bi bila “kritična vest tehnološke civilizacije”, kot pravi Pessina.
    Ta “prenaseljenost” se vedno znova pojavlja tudi v šolskih učbenikih (predvsem za geografijo).
    Govorjenje o prenaseljenosti posebno v naši državi še posebej ni smiselno. Vsaj po mojih izkušnjah. Ko kot turist hodim po tej naši deželi, me tako rekoč vse silno navdušuje, le ena stvar me zelo moti: izpraznjenost slovenskega podeželja, tako rekoč opustošenost. Kjer so bile nekoč njive in cvetoči pašniki, danes raste grmovje, kjer so bile cvetoče vasi, so danes zdesetkane hiše (pogosto v zelo slabem stanju), šole, v katerih so učenci nabirali prvo učenost, samotne propadajo …
    Ne prenaseljenost, ampak premajhna naseljenost je težava našega prostora in naše države. Pa ne le naše. Zato bi morali osvojiti tako bioetiko, ki bi spodbujala in ne omejevala življenje, ki bi propagirala poseljenost in ne strašila pred prenaseljenostjo.
    Pa brez zamere!
    JK

    • Pozdravljeni g. Jože!
      Prenaseljenost Zemlje seveda ni enakomerna. Tudi raba naravnih virov ne. Razviti Zahod porabi največ, dviga se tudi Azija, predvsem Kitajska in Indija. Multinacionalke pa segajo s vojimi lovkami povsod po svetu. Doslej nerazviti se ne bodo pustili omejevati pri prihodnji rabi naravnih virov. Tudi v revnih delih sveta, kot je na primer Madagaskar uničujejo gozdove na velikih površinah, da bi prišli do plodne zemlje in si pri tem kopljejo jamo. Med naravne vire, na katere je človeštvo najbolj občutljivo pa je voda. Med najbolj naseljenimi območji so velemesta. Tudi v Sloveniji se prazni podeželje tako, kot pravilno ugotavljate. Toda kako ljudi, recimi nezaposlene mlade, pripraviti, da bodo šli na podeželje obdelovat opuščeno zemljo? Absolutni problem prenaseljenosti in naraščanja prebivalstva je dejstvo. Tudi prof. Trontelj ga je izpostavil z razlogom, ki je zakrbljujoč. Kako iz tega?
      S spoštovanjem, Tone

      • Spoštovani g. Tone, pravite: “Toda kako ljudi, recimo nezaposlene mlade, pripraviti, da bodo šli na podeželje obdelovat opuščeno zemljo? Absolutni problem prenaseljenosti in naraščanja prebivalstva je dejstvo.”

        Ne vem, če je pre-naseljenost res dejstvo. Po mojem mnenju je to bolj ocena, mnenje, občutek, morda plod nezavednega strahu pred občutku nepomembnosti (da sem sam manj vreden, če sem eden od 7 milijard kot če sem eden od treh milijard ljudi).
        Če bi se ljudem zdelo, da v “prenaseljenih” mestih ni laže živeti, bi tja pač ne rinili. Očitno nam je laže živeti skupaj, v mestu: tu je več dela, več hrane …, seveda tudi več revščine, kot je vsega več, kjer je več ljudi. A vendar je sodobna civilizacija predvsem mestna civilizacija.
        Rešitev vidim predvsem v manj požrešnem življenju, v odpovedi pretiranemu potrošništvu, v tem, da se odpovemo/upremo umetnim potrebam, ki nam jih ponujajo multi- in mononacionalke; v tem, da se iz industrijsko-potrošniške družbe usmerimo v družbo ljudi, ki živijo res v skladu s svojo naravo in s svojimi potrebami.(Koliko hrane preveč pridela razviti Zahod, koliko preveč potujemo, koliko preveč trošimo. In to samo zato, ker smo se ujeli v potrošniško proizvodno-prodajni circulus vitiosus, iz katerega ne moremo/nočemo izstopiti. Ni problem v preveč ljudeh, ampak v preveliki in neracionalni potrošnji. Prepričan sem, da je na Zemlji prostora in hrane za desetkrat več ljudi, kot nas je sedaj, da se da s pametjo ohraniti čisto naravo, da lahko tudi v mestih organiziramo tako življenje, ki bo bolj po meri človeka kot naravnega bitja.
        Verjamem, da se nam z novimi znanstvenimi odkritji odpirajo neslutene možnosti pridobivanja novih virov energije, hrane … in tudi tega, da bomo naravi pomagali pri samoočiščevanju.
        Prepričan sem, da bi Slovenija, če bi bila njena poseljenost višja (če bi nas bilo tri-štiri milijone na tem prostoru), živela bolj dinamično in bolj polno, manj izpostavljeno revščini, kot je danes. Če bi nas bilo več, bi drug drugemu dajali delo in ustvarjali blagostanje; vsak bi laže izkoristil svoje talente.
        Ta sedanja starčevska praznina, kamor pogledaš, plaši in – ne tako dolgoročno – prinaša revščino. Dežela, v kateri je najbolj rentabilno odpirati domove za ostarele in ustanavljati pogrebne zavode, pač nima prihodnosti. Dežela, katere prebivalce so prepričali, da naj nimajo otrok, ker je na svetu preveč ljudi, je zapisana vegetiranju in izumrtju. (Ne mislite, da bo npr. kitajski gospodarski čudež trajal. Sedaj črpajo Kitajci moč iz tega, da se zajedajo v lastno biološko substanco – jejo semenski krompir ali semenki riž, če hočete. Dolgoročno z množico starcev ne morejo tekmovati v svetovnem gospodarstvu in bodo odvisni od tistih narodov, ki so poskrbeli za svojo biološko in duhovno substanco.)
        Te misli so me prevevale, ko sem zapisal “kultura smrti” in ki jo podpirajo prav tiste multinacionalke, ki ne le uničujejo rodovitno zemljo, ampak tudi najbolj širijo ideologijo, da nas je preveč. Ampak preveč je navadno drugih, nenaših, Kitajcev, Afričanov, Rusov, Slovencev …, ne pa morda Američanov ali Angležev. (Pred kratkim sem prebral podatek, da bo Angležev čez 30 let več kot 80 milijonov in bodo najštevilčnejši narod v Evropi. Sami skrbijo za to, da bodo ohranili svojo vitalnost, drugim pa bodo morda dopovedali, da se ne splača biti.)
        Zavedam se, da so to težka vprašanja, da resnica nima le enega obraza, a tako vidim sedaj svet.
        Lep pozdrav
        Jože

        • Spoštovani Jože, hvala za obširen odgovor. Strnjam se z vami, da na naraščanje števila prabivalcev, oziroma prenaseljenost, lahko gledamo z različnih vidikov. Tudi g. Trontelj o njej ni govoril zato, ker bi se strinjal, da z naraščanjem števila prebivalcev na planetu Zemlja vrednost življenja pada. Izrazil je zaskrbljenost, da bodo lahko mnogi tako interpretirali in ravnali.Vi ste napisali veliko pozitivnih vidikov in možnosti, ki jih tudi jaz podpiram, še posebno tisto o odpovedi požrešnosti in umetnim potrebam.
          Lepo vas pozdravljam!

  2. Se strinjam! Res. Pa ni treba na podeželje. Pridite v Rožno dolino v Ljubljani, boste videli koliko ruševin in zapuščenih hiš. Zdesetkani smo.
    Tole o prenaseljenem svetu pa je kot ustavna pravica glede rojstva otrok. Nihče ne opazi da pozitivna razlaga ni možna, le negativna. Ta pa ni dopustna! In mi imamo v ustavi člen, ki ga ni mogoče ali pa se ga ne sme razlagati! Kdo nam je podtaknil tako kukavičje jajce???

  3. Pozdraviti je potrebno pozitivnost in konkretnost takšnih kvalitetnih okroglih miz.

    Nadaljujte z različnimi prepotrebnimi temami!

Comments are closed.