Vprašljive medijske akcije zoper nujnost obveznega cepljenja

Minister Pokljukar se je cepil. Foto: Printscreen

V demokratični družbi, kar je tudi naša Slovenija, ima lahko obvezno cepljenje, ki je eno od ključnih ukrepov za zajezitev aktualne virusne pandemije covida-19, nujno prednost pred pravicami in svoboščinami posameznikov, ki nasprotujejo tej obveznosti.

Prispevek je odziv na tiste medijske objave, ki v nasprotju z obsežnim konsenzom stroke in politike v demokratičnih družbah Evrope in širše glede nujnosti cepljenja zoper hude nalezljive bolezni, izražajo odločno, a premalo utemeljeno nezaupanje do cepljenja. Primer takšne vprašljive objave je lahko prispevek g. Blaža Babiča z naslovom O virusih, Andražu Teršku in Sloveniji z dne 10. maja 2021 (vir), kjer se z odločno, a brez precizne vsebinske utemeljitve podano nosilno hipotezo: »Trdim, da cepiva niso preverjena,« sproža nasprotovanje cepljenju proti virusu SARS-CoV-2 v medijski prostor.

Tovrstno vprašljive medijske objave zoper cepljenje proti hudim nalezljivim boleznim v nasprotju z obsežnim konsenzom glede nujnosti cepljenja lahko kažejo na pojav širjenja nezanesljivih, zavajajočih in neznanstvenih informacij o cepljenju, ki jih še podžigajo medijske polemike, medijski senzacionalizem in slabo novinarstvo (poor journalism), na katerega je – še pred izbruhom aktualne pandemije covida-19 – opozoril Evropski parlament v Resoluciji številka 2017/2951(RSP) z dne 19. 4. 2018 o nezaupanju do cepljenja in upadanju stopnje precepljenosti v Evropi (vir), ki jo med drugim izpostavlja tudi obrazložitev komaj mesec dni stare sodbe velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice – ESČP z dne 8. 4. 2021 v zadevi gospod Vavřička in drugi zoper Češko republiko številka 47621/13 (vir).

Sodba z dne 8. 4. 2021, ki osvetljuje okoliščine zadeve pred aktualno virusno pandemijo covida-19, odraža pravilo demokratične družbe, kar je tudi naša Slovenija, da ima lahko obvezno cepljenje otrok prednost pred pravicami in svoboščinami staršev do neizpolnitve te obveznosti in da so lahko nezaupljivi starši denarno kaznuje zaradi neizpolnitve obveznosti cepljenja, necepljenim otrokom pa se prepreči vključitev v vrtec, razen določenih izjem.

Iz tega veje širši pomen sodbe za delovanje demokratične družbe. Širši pomen je v pravilu demokratične družbe, da posamezniki nismo zgolj imetniki varovanih pravic in svoboščin, temveč imamo tudi temeljne dolžnosti in odgovornost do drugih oseb in celotne skupnosti. Ne živimo v izolaciji, temveč smo po naravi stvari člani te družbe. Zato življenje skupaj zahteva s strani vsakega člana spoštovanje minimalnih zahtev, kar v osvetljevanih okoliščinah pomeni sprejemanje minimalnega tveganja s cepljenjem zaradi zaščite zdravja sebe in celotne skupnosti ter še posebej najbolj ranljivih.

Pravice in dolžnosti

Precizno osvetljevanje in utemeljevanje navedenega pravila demokratičnih družb glede obveznega cepljenja je treba v luči Slovenije opreti na vrhovno poenoteni temelj vrednot, morale, identitete in kulture slovenskega naroda in države, zapisan v Ustavi Republike Slovenije z dne 23. 12. 1991 (vir). Da je Slovenija demokratična družba, izhaja iz 1. člena Ustave takole: »Slovenija je demokratična republika.« Podrobneje pa je to opredeljeno z nekaterimi splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in obvezujočimi mednarodnimi pogodbami, s tem da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno (8. člen Ustave).

Med primarnimi viri veljavnega mednarodnega prava Univerzalna (Universal) oziroma Splošna deklaracija o človekovih pravicah (izvorno besedilo – vir; slovensko besedilo – vir, stran 91), ki je bila na 183. plenarnem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov izglasovana dne 10. 12. 1948 z 48 glasovi ob 8 vzdržanih glasovih, med vzdržanimi je bila socialistična Jugoslavija (vir, stran 333). Iz 29. člena Univerzalne deklaracije v rdeči niti osvetljevanja izhaja, da ima vsakdo dolžnosti do skupnosti in da veljajo pri uresničevanju pravic in svoboščin za vsakogar omejitve, ki so določene z zakonom in katerih izključni namen je zagotoviti ustrezno priznanje in spoštovanje pravic in svoboščin drugih ter zadostiti upravičenim zahtevam morale, javnega reda in splošne blaginje v demokratični družbi (democratic society). Da v demokratični družbi ni mogoče ločiti pravic od dolžnosti in obveznosti, saj naše življenje kot članov družbe neizogibno vključuje tako dolžnosti (duties) in odgovornosti (responsibilities), kakor tudi pravice, se je podrobneje osvetlilo v poročilu Komiteja za pravne zadeve in človekove pravice pri Parlamentarni skupščini Sveta Evrope, št. 12777 z dne 24. 10. 2011 (vir) in potrdilo s 1. točko Resolucije št. 1845 (2011) z dne 25. 11. 2011 te skupščine (vir).

Navedeno odstira temeljno sporočilo nedavne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 8. 4. 2021 v zadevi Vavřička in drugi zoper Češko republiko št. 47621/13. Sodba v srčiki vsebine sporoča, da imamo poleg temeljnih pravic tudi temeljne dolžnosti in odgovornost. V družbi namreč ne živimo v izolaciji, temveč smo po naravi stvari člani te družbe, življenje skupaj pa zahteva s strani vsakega člana spoštovanje določenih minimalnih zahtev, med katerimi je spoštovanje človekovih pravic drugih članov družbe (primerjaj s I. razdelkom Družbena solidarnost Delno pritrdilnega in delno odklonilnega mnenja belgijskega sodnika Paula Lemmensa v navedeni zadevi).

Premalo utemeljena nezaupljivost

V navedeni zadevi je evropsko sodišče ugotovilo nujnost posega z uzakonitvijo obveznega celjenja v pravico staršev in otrok do spoštovanja njihovega zasebnega življenja, ki je varovana z 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4. 11. 1950 (vir), ki je bila v Državnem zboru ratificirana 31. 5. 1994 in uradno objavljena dne 13. 6. 1994 (vir), mednarodno ratificirana pa 28. 6. 1994 (vir, stran 286). Varstvo pravice do spoštovanja zasebnega življenja obsega spoštovanje telesne in psihološke celovitosti osebe, do določene mere pa vključuje tudi pravico do oblikovanja in razvoja odnosov z drugimi človeškimi bitji (primerjaj 2. poved 159. točke obrazložitve sodbe ESČP 25358/12 z dne 24. 1. 2017, vir).

V tej luči pomeni zakonska obveznost cepljenja otrok nujno neprostovoljno medicinsko intervencijo, ki predstavlja poseg v varovano pravico do spoštovanja zasebnega življenja. V zadevi Vavřička in drugi zoper Češko republiko številka 47621/13 sicer sploh ni prišlo do siljenja otrok v cepljenje, torej proti volji staršev, niti ni moglo priti do tega, saj zakon ne dovoljuje izpolnitve zadevne obveznosti s prisilo. Do posega v varovano pravico staršev in otrok je prišlo v smislu posledic, ki so jih utrpeli neposredno zaradi neizpolnitve te obveznosti. Nezaupljivim staršem je predstavljala neugodno posledico naložena denarna kazen zaradi neizpolnitve obveznosti cepljenja njihovih otrok, utrpeli so tudi posledice pri urejanju družinskega življenja v smislu financ in kariere zaradi dodatne skrbi za otroke, ki kot necepljeni niso mogli v vrtec. Posledica za otroke je bila, da se jim je preprečila vključitev v vrtec, dodatno je izključitev iz vrtca pomenila zanje izgubo pomembne priložnosti za razvoj osebnosti in za začetek doseganja pomembnih socialnih in učnih spretnosti v pedagoško urejenem okolju.

Kot primarni razlog za nezaupanje staršev do cepljenja otrok se iz sicer premalo utemeljenih stališč staršev in v postopku soudeleženih nevladnih organizacij (NVO) kaže zaskrbljenost za telesno celovitost otrok, strah, da lahko cepljenje povzroči resno škodo otrokovemu zdravju, izražalo se je na primer nasprotovanje t. i. eksperimentiranju s človekovim zdravjem, poudarjalo dejanske in možne stranske učinke cepiv. Poleg tega naj nezaupljivost staršev do cepiv ne bi ogrožala javnega zdravja, saj zadnji primer poliomielitisa v državi sega v leto 1960, hepatitis B zadeva le visoko tvegane skupine, tetanus pa ni prenosljiv med ljudmi.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Obsežen konsenz v demokratični družbi, ko gre za cepljenje

V demokratičnih družbah Evrope kakor tudi na širših mednarodnih ravneh obstaja obsežen konsenz o nujnosti, da na področju določenih nalezljivih bolezni s pričakovanimi hudimi posledicami za zdravje posameznikov in celotne skupnosti, zagotovimo skoraj popolno stopnjo precepljenosti v populaciji, kar je posebej pomembno že v zgodnjem otroštvu. Ob navedenem posebej zbuja skrb pojav hesitantnosti oziroma nezaupanja nekaterih ljudi v cepiva ob širjenju nezanesljivih, zavajajočih in neznanstvenih informacij o cepljenju, ki jih še podžigajo medijske polemike, medijski senzacionalizem in slabo novinarstvo (poor journalism).

Tako je na primer na ravni Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah Generalne skupščine Združenih narodov z dne 16. 12. 1966 (vir), katerega nasledstvo se je v Državnem zboru potrdilo z aktom z dne 1. 7. 1992, uradno objavljenim 17. 7. 1992 (vir, točka A.13 akta), mednarodno pa notificiralo 6. 7. 1992 (vir, stran 496), pristojni Komite ZN v svojih sklepnih ugotovitvah periodičnih pregledov stanja v posameznih državah po eni strani večkrat poudaril dolžnost preventivnega cepljenja kar najvišjega možnega odstotka populacije (primerjaj drugi del 4. povedi pod točko B. sklepnih ugotovitev o Republiki Kazahstan, številka E/C.12/KAZ/CO/1 z dne 7. 6. 2010 – vir) in po drugi strani izrazil zaskrbljenost glede zmanjšanih stopenj precepljenosti (primerjaj zadnji del 3. povedi točke C.21. sklepnih ugotovitev o Arabski republiki Egipt, številka E/C.12/EGY/CO/2-4 z dne 13. 12. 2013 – vir) ter pozval k preobratu takšnega negativnega trenda (primerjaj točko C.19.d. sklepnih ugotovitev o Ukrajini, številka E/C.12/UKR/CO/6 z dne 13. 6. 2014 – vir).

Na ravni Konvencije o otrokovih pravicah Generalne skupščine Organizaciji združenih narodov z dne 20. 11. 1989 (vir, stran 44), katere nasledstvo se je v Državnem zboru potrdilo z aktom z dne 1. 7. 1992, uradno objavljenim 17. 7. 1992 (vir, točka A.20 akta), mednarodno pa notificiralo 6. 7. 1992 (vir, stran 512), je pristojni Komite ZN splošno obrazložil pravico otroka, da uživa najvišji dosegljiv standard zdravja tako, da to vključuje univerzalno dostopnost do imunizacije proti splošnim otroškim boleznim (primerjaj točko B.a.41. Splošne obrazložitve, številka 15(2013), CRC/C/GC/15 z dne 17. 4. 2013 – vir). V sklepnih ugotovitvah k periodičnemu pregledu stanja v konkretnih državah pa je večkrat povzel potrebo po okrepitvi sistema cepljenja otrok vključno s povečanjem pokritosti cepljenja ter priporočil polno cepljenje vseh otrok (primerjaj prvo poved 134. točke obrazložitve zadevne sodbe ESČP, številka 47621/13 z dne 8. 4. 2021).

Na ravni revidirane Evropske socialne listine Sveta Evrope z dne 3. 5. 1996 (vir, stran 277), ki je bila v Državnem zboru ratificirana 11. 3. 1998 in uradno objavljena dne 10. 4. 1999 (vir), mednarodno ratificirana pa 7. 5. 1999 (vir, stran 278 in 343), je pristojni Evropski komite obrazložil zahtevo, da države zagotovijo visoko raven imunizacije, ne le da bi s tem zgolj zmanjšale incidenco zadevnih bolezni, temveč tudi da se s tem nevtralizirajo rezerve virusov in dosežejo cilji, ki jih je postavila Svetovna zdravstvena organizacija. Evropski komite poudarja, da so cepljenja v velikem obsegu sprejeta kot najbolj učinkoviti in ekonomični ukrepi boja proti infekcijskim in epidemičnim boleznim, kar zadeva populacijo na splošno, toda s posebno pozornostjo, usmerjeno v najranljivejše skupine (primerjaj 160. točko obrazložitve meritorne odločbe, številka 67/2011 z dne 11. 9. 2012 – vir).

Na ravni Statuta Sveta Evrope z dne 5. 5. 1949 (vir, stran 118), h kateremu je Slovenija pristopila 14. 5. 1993 (vir, stran 456) ob ratifikaciji v Državnem zboru dne 15. 4. 1993 in uradni objavi 7. 5. 1993 (vir), je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (PACE) dne 19. 3. 1997 sprejela Priporočilo 1317 (1997) z naslovom Cepljenje v Evropi (vir), v katerem se izpostavlja enakomerno upadanje stopnje imuniziranosti populacije v zahodni Evropi, nizek odstotek polno cepljenih ljudi in hkratne izbruhe nalezljivih bolezni v tem geografskem območju, kar sproža strahove pred večjimi epidemijami. Skladno s tem PACE med drugim priporoča celovite javne cepilne programe kot najbolj učinkovite in ekonomične ukrepe za preprečevanje nalezljivih bolezni ter zagotavljanje učinkovitega epidemiološkega nadzora.

Na ravni Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije z dne 13. 12. 2007 (vir, prečiščena različica z dne 7. 6. 2016), ki je bila v Državnem zboru ratificirana 29. 1. 2008 in uradno objavljena 27. 2. 2008 (vir), mednarodno ratificirana pa 24. 4. 2008 (vir, stran 4), je Svet Evropske unije dne 1. 12. 2014 med sprejetimi zaključki o cepljenju kot učinkovitem orodju v javnem zdravju prepoznaval, da bolezni, vključno z nekaterimi znova pojavljajočimi se, kot so tuberkuloza, ošpice, oslovski kašelj in rdečke, še vedno predstavljajo izziv javnega zdravja in lahko povzročajo veliko število okuženih in umrlih, nedavni pojavi in izbruhi nalezljivih bolezni, kot so otroška paraliza, aviarna influenca oziroma ptičja gripa H5N1 in H7N9, MERS oziroma srednjevzhodni respiratorni sindrom, ki ga povzroča koronavirus, ter ebola, pa potrjujejo, da mora ostati vigilanca oziroma nadzor na visoki ravni, ob tem pa številna cepiva prek pojava t. i. čredne imunosti (herd immunity) oziroma imunosti skupnosti (community immunity) prispevajo h globalno bolj zdravi družbi, kar je lahko cilj nacionalnih načrtov cepljenja (primerjaj vir, točki 10 in 12).

Evropski parlament v Resoluciji številka 2017/2951(RSP) z dne 19. 4. 2018 (vir) o nezaupanju do cepljenja in upadanju stopnje precepljenosti v Evropi med drugim v točki 4 pozdravlja dejstvo, da je uvedba obsežnih zaščitnih cepljenj v Evropi pomembno prispevala k izkoreninjenju ali upadu števila nalezljivih bolezni, vendar izraža skrb zaradi skrb zbujajočega nezaupanja v cepljenje. Ob tem se v točki 5 poudarja, da so cepiva temeljito preizkušena v več preskusnih fazah, preden jih odobrita Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) oziroma Evropska agencija za zdravila (EMA), ki jih tudi redno preverja. V točki 16 posebej poziva države članice, naj zagotovijo, da so ustrezno cepljeni tudi vsi zdravstveni delavci. V točki 18 z zaskrbljenostjo ugotavlja, da epidemiološki podatki o sedanjem stanju cepljenja v državah članicah kažejo velike vrzeli pri sprejemanju cepiv in nezadostno stopnjo precepljenosti za zagotovitev ustrezne zaščite ter da vse večje in razširjeno nezaupanje do cepljenja postaja skrb zbujajoč pojav zaradi različnih zdravstvenih posledic v državah članicah. Ker se cepljenje uporablja kot preventivno sredstvo, poziva države, naj zagotovijo, da se bo precepljenost podaljšala čez predšolsko obdobje in da bi v vseživljenjski pristop k cepljenju vključili vse skupine prebivalstva. V točki 23 resolucije Evropski parlament posebej obsoja širjenje nezanesljivih, zavajajočih in neznanstvenih informacij o cepljenju, ki jih še podžigajo medijske polemike, medijski senzacionalizem in slabo novinarstvo (poor journalism).

Ne nazadnje Svet Evropske unije v Priporočilu z dne 7. 12. 2018 (vir) o okrepljenem sodelovanju v boju proti boleznim, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, državam članicam med drugim v 3. uvodni izjavi priznava, da je cepljenje eden od najvplivnejših in najbolj stroškovno učinkovitih javnozdravstvenih ukrepov, razvitih v 20. stoletju, ter da ostaja glavno orodje za primarno preprečevanje nalezljivih bolezni. Ob tem se državam članicam med drugim v točki 2 priporoča, da poskušajo do leta 2020 zagotoviti 95-odstotno stopnjo precepljenosti.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Kaj je bolj prav: cepljenje ali odklonitev tega?

V demokratični družbi je legitimen cilj uzakonitve obveznosti cepljenja to, da se zaščiti proti boleznim, ki predstavljajo resno tveganje za zdravje. Govor je o boleznih z možnimi resnimi posledicami za posameznikovo zdravje, ki lahko v primeru resnih izbruhov povzročijo motnje v delovanju celotne družbe.

Ta cilj zaščite se nanaša tako na tiste ljudi, ki prejmejo cepivo, kakor tudi na tiste, ki ne morejo biti cepljeni in so zato v položaju ranljivosti, v katerem so odvisni od dosežene visoke stopnje precepljenosti v družbi na splošno. Pomen tega varstva presega pravico nekaterih oseb, da nasprotujejo obveznosti cepljenja. Upošteva se namreč vrednoto družbene solidarnosti, katere namen je varovanje zdravja vseh članov družbe, zlasti teh, ki so posebej ranljivi v luči določenih bolezni in preostala populacija od njih pričakuje, da sprejmejo minimalno tveganje v obliki cepljenja.

Obvezno cepljenje otrok je ključni ukrep politike javnega zdravja, ki odgovarja na žgočo družbeno potrebo po zaščiti posameznikovega in javnega zdravja pred določenimi hudimi boleznimi ter varuje pred trendom upadanja stopnje precepljenosti med otroki. Ko gre za otroke, je država zavezana k temu, da postavi najboljše interese otroka in tudi otrok kot skupine v središče pogovorov, ki vplivajo na njihovo zdravje in razvoj. Ko gre pri tem za imunizacijo, mora biti zasledovan cilj, da je vsak otrok zaščiten pred resnimi boleznimi. V veliki večini primerov se ta cilj doseže tako, da otroci prejmejo celoten program cepljenj v zgodnjih letih.

Tisti, katerim ni mogoče zagotoviti cepljenja, kot je to pri otrocih s stalnimi kontraindikacijami, bodo posredno zaščiteni proti nalezljivim boleznim, vse dokler se v celotni skupnosti ohranja zadostno raven precepljenosti – njihova zaščita izvira iz t. i. čredne imunosti oziroma imunosti skupnosti. V tistih okoljih, kjer se kaže, da prostovoljno cepljenje ne bo zadostovalo za dosego čredne imunosti oziroma če čredna imunost ne ustreza naravi bolezni, kot je to na primer pri tetanusu, je razumno, da oblasti uveljavijo politiko obveznega cepljenja.

Poleg tega obveznost cepljenja za nezaupljive starše in njihove otroke ni absolutna. Ni zakonskih določb, po katerih bi se ob nasprotovanju cepljenju to uvedlo s prisilo. Vendar se tudi v teh primerih obveznost uveljavlja posredno prek uporabe sankcij, kot sta denarna globa staršem in zavrnitev sprejema otroka v vrtec. Te sankcije kot posledice zavrnitve obveznega cepljenja so po svoji naravi nujno zaščitne, ne pa kaznovalne.

Z vidika varnosti cepiv obstaja širok mednarodni konsenz, da so cepiva povsem varna za veliko večino prejemnikov, čeprav je v redkih primerih cepljenje škodljivo za posameznika in lahko povzroča tudi resno in trajno škodo zanj. V sodbi ESČP z dne 8. 4. 2021 v zadevi Vavřička in drugi zoper Češko republiko št. 47621/13 se za Češko na primer navaja, da pride pri približno sto tisoč cepljenih otrocih letno do pojava 5 ali 6 resnih primerov potencialno vseživljenjske škode na zdravju. V luči tega redkega tveganja se med državami poudarja pomen predhodnih previdnostnih ukrepov s preverjanjem možnih kontraindikacij v vsakem posameznem primeru, spremljanjem varnosti cepiv za uporabo, izvajanjem cepljenja s strani usposobljenih cepilcev, in to le, če ni kontraindikacij, kar se ugotavlja po rutiniranem vnaprejšnjem protokolu, nadzorom cepiv pred registracijo in po njej s posebno dolžnostjo poročanja ob sumu stranskih učinkov. Ob vsem tem mora biti prizadetim na voljo možnost uveljavitve odškodnine.

S tem je v luči okoliščin pred aktualno virusno pandemijo covida-19 precizno osvetljeno in utemeljeno pravilo demokratične družbe, kar je tudi naša Slovenija, da ima ob določenih izjemah lahko obvezno cepljenje nujno prednost pred pravicami in svoboščinami posameznikov do nasprotovanja tej obveznosti.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.