Vprašljiva izpitna snov vrednostnih izpitov

16
257
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Da “je socializem sicer dobra ideja, ki pa ne deluje, ker so ljudje slabi”, je bil eden od tistih kompromisarskih stavkov, s katerim so se tolažili tovariši, ko se je izkazalo, da ne gre, in da bo treba socializem zamenjati s kapitalizmom. To je bil tudi stavek, s katerim so demokrati svojim na sodišču zgodovine poraženim nasprotnikom širokogrudno priznali vsaj dober namen. To je bil stavek konsenza, s katerim so se lahko strinjali levi in desni.

Padli na vrednostnem izpitu

Po dveh desetletjih in pol sprva zložnega pešačenja in kasneje brezplodnega prepiranja na tisti poti iz socializma v kapitalizem, smo se letos zleknili na travnik ob cesti, se zazrli v modro nebo in uvideli, kje je problem. Oblikovalo se je nacionalno soglasje, da “smo padli na vrednostnem izpitu”. Da bi pri nas vse skupaj prav dobro delovalo, če bi bilo v naši družbi več etike in morale. Če “ljudje ne bi bili slabi”.

Revščina, brezposelnost, konsolidacija javnih financ, gospodarska rast so, tako Cerar, “bolj površinski izzivi”. Zlasti pa je Slovenija “pred etičnim izzivom”. Predsednik vlade svojo vlogo vidi v “spodbujanju državljanov in sodelavcev k tej etiki, ki jo tako zelo potrebujemo”.

Bolj iskrenega priznanja, da ne gre, in da smo z glavo še vedno globoko v socializmu, si ne bi mogli predstavljati. Socializem je namreč tisto, kar naj bi delovalo, če bi bili ljudje boljši. Za socializem potrebujemo boljšega človeka. Ni edini tak sistem na etični pogon. Tudi Iran npr. bi deloval bolje, če bi bili ljudje bolj zavezani islamu, če bi bili bolj, kot bi ajatole tam rekli, normalni.

Že dolgo nazaj so se uspešne države nehale ukvarjati s kovanjem novega in boljšega človeka in to prepustile verstvom, sektam, Oprah ter dolgim policam knjig za samopomoč in osebnostno rast. Države pa so človekove slabosti sistemsko vpregle v voz napredka. Nič nimajo proti, če jim kdo “umaže državo s pohlepom”, ker ob tem odpre nova delovna mesta, da ljudem možnost zaslužka, plača davke, vlaga v raziskave in razvoj …

Sprijaznili so se s tem, da je človekova želja, da bi živel bolje, gibalo razvoja. Samo take razmere mora država ustvariti, da se živi bolje na račun pridnega dela, inovacij, pametnega investiranja in ne, da gre enemu bolje zato, ker gre drugemu slabše. Ustvarjanje ugodnih razmer z dograjevanjem gospodarskega, pravnega in političnega sistema je naloga vlad držav.

Slovenija pa dobiva vlado, katere najljubša naloga bo, kot kaže, etično prekvašenje Slovencev. Ni nepotrebno, a ne v smer in ne na način, kot si zamišljajo.

So bila izpitna vprašanja prava?

Biti za več etike, morale, poštenja, vrednot je ena tistih stvari, s katero se ni mogoče ne-strinjati in je zato politično prav pragmatična platforma. Zgoraj sem podvomil, ali je državna eksekutiva poklicana, da se s tem ukvarja kot s svojo prioriteto. Ampak to je očitnejši del problema. Manj očitna so naslednja vprašanja.

Katerih vrednostnih izpitov v Sloveniji nismo opravili? Katero etiko, katere vrednote, katere moralne temelje tako zelo potrebujemo v Sloveniji? Morda še več tistih, ki so bile na papirju izgovor za ideologijo, ki je v Sloveniji vladala zadnjih sedemdeset let?

Tudi sam sem se nekoč zavzel za več vrednot, ampak ne kar tako na splošno, ampak sem prepričeval, da bi se trdneje naslonili na celoto moralnih temeljev in dali domovinsko pravico in razumevanje celotnemu spektru občutkov, ki ljudi vodijo k dobremu.

Problem Slovenije ni v tem, da ni opravila nekih vrednostnih izpitov, ampak da imamo gnile moralne temelje, če si spet sposodim Haidtovo teorijo. Polovica moralnih temeljev v svojem izvornem pomenu ni na dobrem glasu (pripadnost, spoštovanje avtoritet, svetost), polovico pa razumemo po svoje (skrb, pravičnost, svoboda).

Skrb, pravičnost, svoboda

Individualna skrb za bližnjega sorodnika, ki je v evoluciji pomagala preživeti našim genom, se je prevedla v državno skrb za sočloveka. V državo varuško. Nanny state. V našem uradnem razumevanju besede solidarnost je njen koren – dar – izgubil vsak pomen. Ničesar ne po-dar-jamo, ampak država pač enim vzame in drugim da.

O tem, kako demagoško je kamenodobne instinkte aplicirati na moderno družbo (tu sta v istem košu promociji socialne solidarnosti in klasične oblike zakonske skupnosti) sem že pisal. Vrednostni zasuk, ki ga mora Slovenija opraviti, je torej v tem, da bi ljudje zmanjšali pričakovanja do pomoči države. Trend pa je ravno obraten, politika si podporo ljudi kupuje tako, da jim te pomoči obljublja še več, odgovornosti za svoje odločitve pa jih odvezuje.

Besedi pravica in pravičnost smo relativizirali. Beseda pravično je postala sinonim za enako. Nekaj razdeliti pravično v Sloveniji pomeni nekaj razdeliti na enake dele. Človekovih pravic ne razumemo več v smislu tistih iz Bill of Rights ali Deklaracije OZN o človekovih pravicah, ampak postajajo pravice storitve, ki naj bi bile državljanu na voljo zastonj s strani države in s priboljški, ki mu jih deli.

Naša nova slovenščina noče razlikovati med angleškim entitlement (upravičenost) in right (pravica). Vrednostni zasuk, ki je na tem področju potreben, je, da pravičnost ni potuha za zastonjkarstvo na eni strani in polena pod noge tistim, ki bi dobro delali, na drugi. Črkobralsko namesto vsebinsko razumevanje prava je uradna epistemologija pravne države, ki naj bi bila formalni branik pravičnosti.

Vrednostni izpit na področju svobode smo na svoj način opravili z zadnjo sodbo Boštjanu M. Turku. Za dve leti bi mu sodišče zaprlo kritična, resda včasih preostra usta. Sicer je svobodo v Sloveniji nadvse dovoljeno postavljati v opreko z moralnim temeljem svetosti in čistosti. Vse, kar diši po ekonomski svobodi, je brez resne razprave opsovano kot neoliberalizem.

Spoštovanje, pripadnost, svetost

Toliko o moralnih temeljih, ki jih na neki prilagojen način vendarle priznavamo in v pokvečeni obliki celo promoviramo. Moralne temelje pripadnosti (narodu in družini), spoštovanja (avtoritete), čistosti in svetosti imajo levo razmišljujoči državljani slabše razvite. Ljudje, ki jih imajo, zato v slovenskem levem javnem prostoru veljajo za “nenormalne” in to na več kot en način.

Njihovo izpovedovanje v izvorni obliki se potiska za stene domovanja. Samo čakamo, kdaj bosta tudi dan državnosti ter dan samostojnosti in enotnosti postala družinska praznika. Ali vsaj hišna praznika dela ene politične opcije. Surogati, postavljeni na te temelje, so družbeno sprejemljivi: pripadnost nogometnemu klubu ali reprezentanci, pripadnost bivši državi, svetost zlatih telet ideoloških in filmskih pojavnih oblik, čistost narave ali skozi razne diete čistost lastnega telesa …

Sklep

V Sloveniji imamo torej res nekaj težav z vrednostnimi izpiti. A ne toliko s tem, ali smo jih opravili ali ne, ampak s tem, katera so prava izpitna vprašanja in kaj velja za pravilen odgovor. Na kakšnih moralnih temeljih stojijo naše vrednote, na trhlih in maloštevilnih ali na trdnih in kompletnih, ki so izoblikovali našo civilizacijo. Zdi se, da se ponovno oddaljujemo od vrednostnega središča, kot ga določa kulturna, verska in humanistična dediščina Evrope. Zato stvari ne delujejo in ne bodo, in ne, ker bi sem in tja kak posameznik padel na kakem izpitu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


16 KOMENTARJI

  1. S temle Cmerarjem bodo veliki problemi. Tako kot vsi podobni moralisti tudi tale ni ravno brezmadežen. Za eno pot si je zaračunal potne stroške dvakrat in, ko so ga dobili, izjavil, da vračal pa že ne bo. KPK ni prijavil premoženja (si predstavljate cestne demonstracije z granitnimi kockami, ki bi izbruhnile, če bi to storil gospod Janša?) in tako naprej in tako nazaj. Skratka, “ne glejte, kaj počnem, ampak poslušajte, kaj pridigam”. Pri tem pa je profesor “prava”, okrog njega pa sami učitelji z osemletke in nekaj gimnazijskih profesorjev (FDV-ju pač ni mogoče reči fakulteta). Daleč smo prišli. Državni udar proti drugi Janševi vladi nas je stal 8 milijard evrov, koliko nas bo Cmerar?

  2. Za Žigo Turka nam mora biti vsem zelo žal, da se je izgubil iz politike. Odlikuje ga jasna misel in vi tisti atributi s katerimi se kiti sedanji zmagovalci volitev, le da so pri njem resnični.

  3. “Ljudje ne mislijo več s svojo glavo”

    “Gre za čredni nagon”

    “Če bi šlo za minoren prekršek, bi še razumel, ampak pri tako velikem ogrožanju sebe in drugih je takšen čredni nagon zastrašujoč. Določen odstotek ljudi bo vedno kršil pravila, ker o posledicah pač ne razmišlja. V tem primeru težko rečemo, da se je ravno v tistem trenutku tam zbralo toliko brezbrižnežev, ne moremo trditi, da gre le za izzivalce usode in brezbrižnež

    VIR
    http://www.zurnal24.si/ljudje-ne-mislijo-vec-s-svojo-glavo-clanek-236100

  4. Saj še tu na Časniku na članek, ki ugovarja da socialna pravičnost ne obstaja, komentatorji razpravljajo kako bi lahko imeli socialno pravičnost?!
    Kako je to mogoče, da so ljudje spravili pravico v žlico. Da ne razumejo osnovnih pojmov o pravici.
    Kot v S. Koreji, že leta mediji poročajo samo in izključno o kaznih na sodišču, o sodbah pa nič. Dokler se ni zgodila Patria in njena bebava sodba. Že 70 let ljudje tolerirajo vse, do smrtne kazni, ne da bi pogledali sodbe.
    Če so torej ljudje v čem “slabi” so v tem. Ampak to je prav socialistom, ker dobri ljudje so njim sovražniki.

  5. Prvi stik slovencev s politiko je bila farška prižnica. Pri tem se ni nič spremenilo, razen to, da se je farška prižnica zamenjala s partijsko prižnico…

  6. Ob branju tega prispevka sem se zgrozil:

    Slovenija je v takem podnu kot v času srednjega veka, ko se je v najnižji točki ZAPOVEDOVALO kako moraš živeti. Na plan so prihajali razni moralisti, ki so agresivno ukazovali ljudem kaj morajo pri sebi spremeniti. O tem koliko dvoličnosti je bilo.

    Sedaj pa se bodo še politiki o tem ukvarjali in zapovedovali. Ni dovolj, da gospodarstvo ne deluje, da pravna država ne deluje. Sedaj prihaja prava tortura s strani monopolnega akterja v Sloveniji.

    Avtor Slovenijo upravičeno primerja z džamahirijo v Iranu. Namesto skrajnih islamistov ali namesto katoliških verskih fanatikov v srednjem veku imamo danes socialistične verske fanatike in njihovo vedno bolj popolno obvladovanje slovenskega človeka, slovenske družine in družbe.

  7. “je socializem sicer dobra ideja, ki pa ne deluje, ker so ljudje slabi”
    Ljudje niso ne dobri ne slabi, ljudje delujejo v kar jih spodbuja sistem s svojim zgledom. Torej bi veljala maksima: ” Socializem je slab, ker ljudi ne stimulira k dobremu (delavnosti, poštenju, pravičnosti,..) s svojim zgledom.
    Tako je sprevrženo vedno znova kriviti ljudi, za slabo delujoč sistem.
    Apelirati na vrednote , kot pot iz krize je moraliziranje. S Cerarjevo zmago smo pristali ravno na to napačno pot, očitajočega moraliziranja ljudstva. Potrebno je menjati sistem, kot prvo pravosodni in vrednote bodo zaživele. Dokler bo pravosodni sistem referenčni vzorec delovanja države, do takrat bosta Cerar in vlada z njim lahko moralizirala s polno paro. Bolj ko bo družba brez vrednot, bolj bo potreben mesija Cerar. Torej ne pričakovati, sprememb, kajti Cerar za svoj obstoj potrebuje razvrednoteno družbo.

  8. To je večna diskusija o kokoši in jajcu. Tako socializem kot neo-klasicizem (če vsi radi govorijo samo o skrajnostih) v okolju kjer ni delovnih navad in osnovnih etičnih nečel ne moreta uspevat.

    Tako Amerika (Liberalno Kapitalistična) kot Švedska (Social-demokratska) sta državi kjer so delovni ljudje, ki upoštevajo pravila (no v US malo manj).

    Eksperimenta kot sta Čile (Neoklasicizem) in Sovjetska Zveza (Komunizem) sta klavrno propadla kljub teoretično odlično zastavljenim pristopom.

    Ja, etika je osnova za vsak sistem, pa naj bo to levi ali pa desni. Samo drugače zapisani zakoni samega naroda ne bodo rešili. Ekstremi v vsako stran so pa sami po sebi obsojeni na propad, ker so že v osnovi neetični.

    • Švedska je kot prvo bolj kapitalistična kot ZDA, saj je po vseh lestvicah ekonomske svobode, podjetnosti in standardu višje kot ZDA, ki je že z Bushem ( etatizem, mafija, korporativni – crony kapitalizem) še bolj pa z Obamo ( socializem) zavila stran od ekonomske svobode.

      Le zakaj naj bi Čile bil propadli projekt. Čile je že 40 let najbolj bogata država v južni ameriki, tam imajo dober standard in malo birokracije.

      Veles, ne vem zakaj se mi zdiš nek SKD socialist starega kova?

      V Sloveniji se dogaja groteska NEGATIVNE SELEKCIJE, da najbolj negospodarni postajajo gospodarski rešitelji države ( Pahor, Janković, Bratuška). Najbolj nepravni pa bi radi delili pravico in učili moralo ( Cerar).

      • Švedska ima socialni kapitalizem – zelo velik delež prihodkov prebivalstva redistribuira država.

        Čile sem dal kot primer neoliberalizma, ki je nastal pod vojaško diktaturo in se je v tistem času izkazal kot katastrofalen za čilsko gospodarstvo. To kar je danes je omiljena verzija čikaške šole in predvsem ta verzija deluje v etično precej bolj prijaznem okolju kot takrat.

        Ne se lovit na isto zanko kot levi in desni (ekonomski) ekstremisti. Vse kar je levo od tvojega liberalizma še ni neosocializem. In vse kar je desno od socializma še ni neoliberalizem.

  9. ,,Za Žigo Turka nam mora biti vsem zelo žal, da se je izgubil iz politike. Odlikuje ga jasna misel in vi tisti atributi s katerimi se kiti sedanji zmagovalci volitev, le da so pri njem resnični.” z Matejo Plajnšek se 100% strinjam.

    Upam,želim in prosim, da se g. Žiga Turk vrne v politiko.

  10. Hvala za pohvale, podporo in spodbudo. Debata, ki se je razvila o tem, kdo je bolj liberalen ipd. je zanimiva iztočnica za nek drug premislek – namreč kako ima vsak Haidtov moralni temelj svoj populizem. Skrb npr. komunizem, pripadnost nacionalizem … Se bojim, da svobodnjakom ne bo všeč 🙂

  11. Ko sem poslušal zadnjo novinarsko konferenco Cerarja v kateri je cca 10 minut predaval o etiki, morali in duhovnih vrednotah (nič o javnem dolgu, gospodarskem okolju, konkurečnosti, reformah, …) sem se spomnil na članek v Financah. Namreč pred letom in pol so pri PS predlagali za predsednika vlade Cerarja, on pa je ponudbo zavrnil. Potem se je “žrtvovala” Bratuškova.
    Sem si vzel cca 10 minut časa, da sem izbrskal tisti
    članek.

    OBVEZNO BRANJE:

    “Če pogooglamo ob Miru Cerarju besede ali besedne zveze, ki niso povezane z ekonomijo in gospodarsko krizo, ampak z zdajšnjo politično krizo v Sloveniji, vidimo, da Cerarjev besednjak večinoma sestavljajo besede, kot so etika, čast, zaupanje, vrednote, pogum, poštenost, pravna država, pravičnost, politične elite… ”

    Finance, 14.2.2013 “Public enemy: Je Milan Kučan sploh pri sebi?”

    http://www.finance.si/8333379/Public-enemy-Je-Milan-Ku%C4%8Dan-sploh-pri-sebi

  12. Članek je odličen in ga je vredno prebrati in shraniti.

    Kar pa se tiče vračanje g. Turka v politiko bi pa rad rekel, da vsak luciden mislec še ni nujno dober politik. Kot učitelj in podpornik liberalno konzervativne politične in gospodarske (se sme tako reči?) opcije sem imel za časa druge Janševe vlade hude težave s tem, kakšen odnos naj bi imel do šolskega ministra. Po eni strani sem poznal njegovo razmišljanje in bilo mi je všeč, sploh podpora razvoju podjetništvu. Kdo se ne bi spomnil tiste ponazoritve z vece krtačami? Toda ko je zašel v bitko s sindikati in mnenjskimi voditelji (tista vlada je bila v takšni vojni, še preden je kdo od ministrov od znotraj videl svojo pisarno), se žal ni najbolje znašel. Dajal je neprevidne izjave, ki so se potem popularizirale v znamenite trditve a’la “Slovenski učitelji ste lenuhi”, “V Sloveniji ne rabimo izobražencev, pač pa čevljarje”, “Dolenjska pač ne rabi izobražencev”, “Učitelji ste strošek” itd. Vsak nov je bil hujši od prejšnjega. Vedel sem, da originalne izjave g. Turka niso bile takšne, kot so nam jih lansirali sindikati in mediji. Toda sam se ni potrudil, da bi svojo izjavo ali omilil ali pojasnil, sploh zato, ker je bilo jasno, da gre vsaka njegova izjava v sindikalne kovačnice, kjer se jo prekvasi v delavske anti-parole. In potem je še prišel še tisti udarec, ko ga je njegova lastna vlada povsem povozila in najbolj zarezala v njegov proračun. Tam se je izkazal za šibkega.

    Žal g. Turka nisem dojemal kot dobrega ministra. Morda bi bil v bolj prijaznih časih in v bolj prijaznem okolju super minister. Njegova podpora podjetništvu v šolah je vredna več kot karkoli drugega. Toda v okoliščinah 2010 – 2012 se po mojem mnenju ni najbolje izkazal.

    Z veseljem pa pričakujem naslednji njegov blog!

  13. Janez,

    1) Sprejemljiv (da ne rečem dober) desni minister za šolstvo je lahko samo tak z debelo denarnico, ki deli brezplačne vrtce in malice, rahlja normative in odobrava dodatne oddelke.
    2) Nič od tega, kar ste citirali, nisem rekel. Če je bil kaj podobnega objavljeno v nacionalnih medijih, smo reagirali.
    3) Če so bile to govorice, ki jih SVIZ širil po dolenjskih šolah je škoda, da nas na to opozarjate šele dve leti kasneje. Če bi to vedeli takrat, bi na dotično šolo gotovo poslali demanti.

    Zgornje seveda ne pomeni, da se ne zavedam svojih slabosti, ko gre za politikantski dribling. Bi pa, če bi vlada vzdržala, tudi s SVIZOM prišli skupaj.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite