Vprašanje zla: vedno znova

67
Foto: Branko Cestnik.
Foto: Branko Cestnik.

Vse bolj spoznavam, da je prihodnost krščanstva v Sloveniji in v Evropi tesno povezana z vprašanji trpljenja in zla. Bodisi da gre za zlo, ki smo ga podedovali iz preteklosti (t.i. „krvavo XX. stoletje“), bodisi da gre za našo vpetost v zle strukture, ki nam jih je kot past nastavila porabniška družba. Opažam tudi, da kristjani kakor da nimamo orodij ali moči, da bi se teh vprašanj temeljiteje lotili.

Nanizal bom tri medsebojno povezana vprašanja, ki kličejo k premisleku in ukrepanju, da bi vsaj prihodnje generacije kristjanov ta vozel mogle razvezati:

  • vprašanje pojmovanja Božje vsemogočnosti in previdnosti v povezavi z dejstvom zla (teodiceja);
  • vprašanje ateizma (ali blokade odnosa z Bogom, četudi ostanemo formalno kristjani), ki vznikne iz našega trpljenja;
  • vprašanje ateizma (ali blokade odnosa z Bogom, četudi ostanemo formalno kristjani), ki vznikne iz našega nanašanja bolečine drugim in iz nadaljnje pozabe žrtve.

Previdno z govorom o Previdnosti

Okolje intenzivne in k čudežem nagnjene duhovnosti rado poudarja „živega“, „tukaj navzočega“ in „vsemogočnega“ Boga, ki je kakor v startu, da bo vsakemu, ki bo dovolj močno, čustveno, iskreno ter skesano prosil, takoj pomagal. Razlage o dobrem Bogu, ki vedno in povsod 100 % poskrbi za svoje varovance, je danes moč slišati tudi z nekaterih prižnic po Sloveniji. A kaj se zgodi, če Bog ne pomaga takoj? Kaj, če Bog sploh ne pomaga?

Koncept Božje previdnosti je lahko dvorezen. Kakor potrjuje vero pri enih, tako lahko potrjuje ateizem pri drugih. Eden največjih španskih teologov Andrés Torres Queiruga pravi, da s „preforsirano“ podobo Božje previdnosti pridemo do „privida vsemogočnosti“. Takole piše teolog iz Galicije:

Andrés Torres Queiruga je profesor v Santiagu de Compostela, foto: elpais.com.
Andrés Torres Queiruga je profesor v Santiagu de Compostela, foto: elpais.com.

„Govoriti o prividu /o fantazmi/ ni kaprica. Pojmovanje vsemogočnega Boga, ki bi lahko, brez nadaljnjega, v svetu naredil, kar bi hotel, in s tem tudi odstranil vso zlo, prihaja k nam kot imaginarni konstrukt, ki korenini tako v mitičnem humusu kot v globinah infantilne psihe. Zagotovo jo poganja simbolna resnica, od koder črpa svojo moč in svoj čar. Vendar če je nekritično preneseno v konceptualno polje, postane privid, domišljijski hibrid in pojem, ki ne zdrži kritike.“*

Kritika, ki je „privid vsemogočnosti“ ne zdrži, je stara, kot je staro razmišljanje o Bogu. Pater Karel Gržan je to vprašanje – verjetno najbolj kočljivo teološko vprašanje vseh časov; vprašanje, s katerim se je ubadal že Epikur – vzel za naslov svoje knjige Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?** Ali: Če je Bog vsemogočen in previdno skrbi za nas, zakaj je danes v Siriji in Iraku zaradi človeške hudobije kruto mučenih in ubitih na stotine nedolžnih? Če je Bog vsemogočen in previdno skrbi za nas, zakaj je cunami, ki ni bil delo človeške hudobije, l. 2004 v nekaj urah pobil četrt milijona Azijcev? Če ima Bog neskončno rad vsakega človeka posebej, zakaj ima moja znanka pri svojih dvaindvajsetih, v cvetu mladosti in lepote, diagnozo raka?

Bolečina, fideizem in ateizem

Ko se verske sredine, katoliške in druge, ki delujejo v zanki „privida vsemogočnosti“, znajdejo pred takšnimi vprašanji, se rade izgovorijo na „Božja pota niso naša pota“ ali pa se povrnejo h klasični doktrini o Božji kazni. Z to doktrino oz. bližnjico iz zagate, ki jo porojeva problem zla, posebej obračuna Gržan v omenjeni knjigi. (Zanimivo in pomenljivo, da je njegova knjiga večji odmev kot v cerkvenih doživela v nekatoliških vodah).

Karel Gržan; pogumno odprl prastaro vprašanje zla, foto: ognjisce.si.
Karel Gržan; pogumno odprl prastaro vprašanje zla, foto: ognjisce.si.

Z doktrino o Božji kazni svojega Boga sicer kakor da „zavarujemo“ pred nevšečnimi vprašanji, a ga obenem povrnemo v območje dvoreznega. Bog, ki kaznuje, je strašljiv. Enako „privid vsemogočnosti“ kakšnega vernika vodi v fideizem (slepa in iracionalna vera), a nekoga drugega napeljuje v ateizem (zanikanje Božjega obstoja). Ni namreč res, da trpljenje samo po sebi človeka „zmehča“ za Boga. „Ko stopim v bolniško sobo, me dva sprejmeta, štirje pogledajo vstran,“ je nekoč povedal Miro Šlibar, dolgoletni bolniški duhovnik, in potrdil, da trpljenje nekatere bolnike in umirajoče zbliža z Bogom, druge pa od Boga oddalji.

Bolečina rojeva ateizem. Tisti ateizem, ki se porodi iz protesta proti mnogim zmagam zla v svetu. Učitelj takega ateizma je med drugimi tudi Albert Camus z romanom Kuga.

Po Johannu Baptistu Metzu, enem izmed velikanov nemške pokoncilske teologije, je problem zla (vprašanje teodiceje) osrednji problem teologije in tista točka, ki je največ pripomogla k rojstvu sodobne „krize Boga“ oz. ateizma.*** Vira tovrstnega ateizma sta dva: eden je, kot smo videli, popačeno krščanska razlaga vprašanja Boga in zla, privid vsemogočnosti, infantilni koncept Previdnosti; drugi je zlo, ki ga ljudje sami ustvarjamo.

Glede prvega vira Metz zaznava težave zelo daleč nazaj, t.j. v pozno antiko, ko je teologija pod vplivom grške filozofije Boga nekako izvzela iz problema zla, da bi ga lažje meditirala kot vsemogočnega. Bog, ki je s tovrstnim teološkim manevrom „zavarovan“ pred vprašanji človeka, ki trpi, prej ali slej postane za trpečega človeka nepomemben Bog, meni Metz. (Podobno, a bolj prizanesljivo do grškega vpliva in nadaljnjega razvoja ideje razmišlja Walter Kasper v knjigi Usmiljenje****.)

Auschwitz, Huda jama in kultura pozabe

Drugi vir tovrstnega ateizma je zlo, ki ga storimo ljudje sami. Metzove analize so na tem mestu izjemno pronicljive. Tudi tisti, ki njegove teologije ne marajo (je oče t.i. „politične teologije“, evropske sorodnice teologije osvoboditve), mu priznajo, da je eden najboljših diagnostikov našega časa. Metz zmore tudi sodobno potrošniško in pop kulturo razlagati kot odgovor na nerešeni problem zla. Tistega konkretnega in velikega zla, ki ima simbolno in še kako realno ime: Auschwitz (pri nas bi to ime bilo Huda jama). Ljudje smo v XX. stoletju generirali toliko zla, da smo „morali“ ustvariti zabavno-ležerno potrošniško kulturo, da se imamo pred to temno dediščino kam „zateči“, kam pred samim seboj skriti. Metz to kulturo definira kot kulturo „pozabe žrtve“.*****

Nemški teolog Johann Baptist Metz, foto:  theologhia.com.
Nemški teolog Johann Baptist Metz, foto:
theologhia.com.

Pozaba žrtve in pozaba Boga sta sestri, ki izhajata iz istega duševnega in moralnega vzgiba. Vprašanje je na mestu in upam, da ne bo nikogar žalilo: Če danes živimo v pozabi Boga, je to zaradi tega, ker smo nenadoma bolj „razsvetljeni“, ali pa zato ker smo doživeli (ali aktivno povzročili) hudo trpljenje, ponižanje in smrt? V socialističnih šolah so nas učili, da smo bolj ateisti, ker da smo bolj „razsvetljeni“ (racionalni, izobraženi, svobodni,…). Dvomim. Bolj smo ateisti (oz. blokirani v osebnem odnosu do Boga, četudi formalno še kristjani), tudi ker nosimo v nahrbtnikih velike količine podedovanega zla, ki ga nismo znali ali hoteli očiščujoče predelati, predati Križanemu, sanirati z odpuščanjem. Kje je ostalo trpljenje slovenskih fantov na Doberdobu in Škabrijelu v času soške fronte? Kje so bratomorno pobiti med in po drugi svetovni vojni? Kje bolečine tistih, ki so jih tujemu ali domačemu krvniku ovajali sosedje in prijatelji? Kje so solze tistih, ki so preživeli ali pa ne Dachau in Goli otok? Kje so tisoči in tisoči nerojeni, ki so po umetnem splavu kot „biološki material“ končali med odpadki naših porodnišnic. Odgovor je: vsi ti so v nas – ampak mi tega nočemo vedeti.

Nasproti kulturi pozabe – ki jo, kot smo si skusili Slovenci, totalitarni režimi načrtno gradijo – stoji kultura spomina. Ko bomo hoteli in znali živeti s preteklimi in sedanjimi žrtvami, bo tudi pot k Bogu bolj prosta. Poudarjam sedanje žrtve, da ne bi po aktualni navadi tudi vprašanje Boga in zla skrčili zgolj na vprašanje povojnih pobojev (ki zaradi svoje razsežnosti in posledic vsekakor ostaja na prvem mestu). Sedanje, se pravi, nam sočasne žrtve – ki jih, pa tega najraje ne bi vedeli, ustvarja naš porabniški režim – so lahko daleč od nas in nevidne.

Bodimo konkretni. Čevlje, ki jih imamo obute, majica, v katero smo odeti,… kdo jih je naredil? Če so jih naredile delavke, zaklenjene tam nekje na Tajskem v tovarniško halo, skoraj nič plačane, na več načinov zlorabljene, potem smo s temi čevlji in s to majico vstopili v verigo zla. Podpiramo zlorabo, od trpljenja žrtve imamo korist, skratka, smo v strukturnem grehu (o katerem je prvi med papeži učil Janez Pavel II.). Ker nas spomin oz. povezava z žrtvijo oz. s tisto tajsko delavko „lovi“, ker nekje spodaj vendarle čutimo njeno trpljenje na drugi strani trgovsko-porabniške verige, hlastamo po novih in novih metodah razvedrila=pozabe. Znamo pa se zateči tudi za legalistične barikade, češ za čevlje in majico sem pošteno plačal in lahko pokažem račun.

Žrtev izročimo pozabi in se precej potrudimo, da tam ostane. Pot do Boga nam je posledično zaprta, pa ne vemo zakaj ter se v skladu z uzancami kulture pozabe o tem niti ne vprašamo.

* Andrés Torres Queiruga, Mal y omnipotencia: del fantasma abstracto al compromiso del amor /Zlo in vsemogočnost: od abstraktne fantazme do dejavne ljubezni/, v reviji Razón y fe, št. 236 (1997). Avtor je o problemu zla izdal še knjigo: Repensar el mal: de la ponerología a la teodicea /Premisliti zlo: od ponerologije do teodiceje/, Trotta (2011)).

** Karel Gržan, Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?, Sanje (2013).

*** Prim. Johann Baptist Metz, Landschaft aus Schreien: Zur Dramatik der Theodizeefrage /Pokrajina krikov: prispevek k dramatiki teodicejskega vprašanja/, Matthias-Grünewald (1995). Prevedeno v hrvaščino.

**** Slovenski prevod: Walter Kasper, Usmiljenje: temeljni pojem evangelija – ključ krščanskega življenja, Marijina kongregacija slovenskih bogoslovcev in duhovnikov (2012).

***** Prim. Johann Baptist Metz, Memoria passionis: Ein provozierendes Gedächtnis in pluralistischer Gesellschaft /Memoria passionis: provokativni spomin v pluralni družbi/, Herder (2006).

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


67 KOMENTARJI

  1. Lep in poučen tekst. Nimam kaj dodati. Moral ga bom še parkrat prebrati.

    Čeprav sem lani med boleznijo doživljal preizkušnjo vero in številna odprta vprašanja.

    Sem človek, ki išče, ki si postavlja nova vprašanja in potrpežljivo ali včasih nepotrpežljivo iščem odgovore in ljudi, ki bi mi nanje znali odgovoriti.

    Pater Cestnik je večinoma nakazal vprašanja, problematičnost ateistov in fanatikov. Kaj pa je zdrava vera?

    • Če obvladaš hrvaščino,ti toplo priporočam teologa prof.dr.TOMISLAVA IVANČIČA.Ogromno njegovih predavanj najdeš na youtube.

    • Če smem pripomniti …
      zdrava vera je stvar odnosov oziroma dejanj, s katerimi neguješ odnose. Filozofiranje, predavanje, seminarji, študij knjig … raje bolj oddaljuje vero kot približuje.

      Če kdo želiš biti pomirjen ob dejstvu, da odgovora na “Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?” ne poznamo in ga ne moremo spoznati, potem … naj dela dejanja ljubezni do soljudi. Ko bo prvič dal iz ljubezni nekaj, kar posega v njegovo eksistenco, bo spoznal odgovor in mir.

  2. “Z to doktrino oz. bližnjico iz zagate, ki jo porojeva problem zla, posebej obračuna Gržan v omenjeni knjigi. (Zanimivo in pomenljivo, da je njegova knjiga večji odmev kot v cerkvenih doživela v nekatoliških vodah).”

    Lahko kdo navede kakršenkoli odmev na to knjigo “v cerkvenih vodah”?

    • Presenetilo bi me, če bi ga kdo našel. Gržanova knjiga je pač tako “nekatoliška” in zato bo verjetno spregledana.

  3. Cestnik ima v svojih člankih vedno čuden nabor “teologov” v kravatah ali odpetih srajčkah. Redko kake svetnike. Enkrat Kung, drugih Kasper, tretjih Rahner,…

    Dejmo p. Cestnik.Samo en članek s svetim Avguštinom, Krizostomom, Akvinskim, Pijem X., Ligvorskim,… bo šlo? :))))

  4. .( Ef, 6, 12)
    »Kajti ni se vam bojevati zoper kri in meso, ampak zoper vladarstva, zoper oblasti, zoper svetovne gospodovalce te teme, zoper hudobne duhove pod nebom

    (5Mojz 11, 26-29)
    »Glejte, danes polagam pred vas blagoslov in prekletstvo: Blagoslov, če boste pokorni zapovedim Gospoda, svojega Boga, ki vam ga danes dajem; prekletstvo, če ne boste pokorni zapovedim Gospoda, svojega Boga, temveč boste krenili s pota, ki vam ga danes zapovedujem in hodili za tujimi bogovi, ki jih niste poznali.«

    (Mt 11, 25-26)
    »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče; zakaj tako ti je bilo všeč.«

  5. “Vprašanje je na mestu in upam, da ne bo nikogar žalilo: Če danes živimo v pozabi Boga, je to zaradi tega, ker smo nenadoma bolj „razsvetljeni“, ali pa zato ker smo doživeli (ali aktivno povzročili) hudo trpljenje, ponižanje in smrt?”

    S to teorijo se ne bi moral strinjati. Namreč, v sloveniji je največ ateizma med mladimi, ki z temi dogodki niso imeli neposredno ničesar; nasprotno pa se vere oklepajo starejši, ki so neposredno izkusili trplenje. Da sploh ne omenjam npr. skandinavskih držav z največjim odstotkom ateistov, ki so imeli veliko manj grenko izkušnjo 20. stoletja.

    • Hadrijan: “… Da sploh ne omenjam npr. skandinavskih držav z največjim odstotkom ateistov, ki so imeli veliko manj grenko izkušnjo 20. stoletja.”
      ==========

      To sploh ne drži. Že v Sloveniji jih je neprimerno več kot npr. v Norveški, Švedski in Finski.
      Če pa se upošteva, da so ateisti samo tisti, ki sebe proglašajo za ateiste, pa je razlika v prid Slovenije še večja.

  6. Jaz najdem lep odgovor na vprašanje zla v Pavlovem pismu Rimljanom. Pa tudi vsepovsod drugje v Svetem pismu. Povsem jasno in razločno je napisano.
    Pismo Rimljanom pa nam med drugim priporoča tudi, da naj pretirano ne filozofiramo, polemiziramo in razglabljamo, saj se hitro zgodi, da zablodimo in zblodimo.
    Rim 12,3
    Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal.

  7. Odnos do Boga, vere in življenja, je podoben
    vožnji po cesti.

    Če upoštevaš pravila varne vožnje, ne boš povzročil zla in boš prišel srečen do cilja.

    Bolezni pa so kot vreme v življenju. Če bos toril to kar ti veleva razum in izkušnje človeštva, boš lahko preprečil ali vsaj omilil negativne vremenske vplive.

    Odnos do Boga je podoben tudi odnosu do prijatelja, žene… Ne boš ga zavrgel, če ima težave ali če ni vselej ravnal tako kot si želiš ti.

    Bog je ljubezen, ki je še močnejša v trpljenju, ki človeka plemeniti.

  8. Vsaj pri nas je ateizem mladih posledica tega da stari tajimo Kristusa. Oblast taji Boga! Najbolj podlo kar je sploh možno. Pravo zvodništvo. In to že 70 let.

    Drugi problem pa je kako duhovniki tekmujejo kdo je boljši od papeža. In ko papež reče Bog je ljubezen, samo to še ponavljajo kot papige.
    A evangelizacija se dela na lokalnih problemih, na trenutnih težavah v življenju, ne pa na visokih modrostih. Vsi samo ponavljajo papeževe besede in tekmujejo, kdo je kakor papež.

  9. Vsem skupaj svetujem, da si se enkrat preberete sveto pismo. Zacnite z genezo in cetudi ste podpovprecno inteligentni (k’ne Lojze) boste preseneceni nad vsebino. Namig, primerjajte prvi in cetrti dan stvarjenja. Totalna knjiga absurdov neke plemenske skupnosti.

  10. Božje ljubezni, ki jo je dolžan človek razdajati Bogu, drugim in sebi, se moramo čvrsto oprijeti kot alpinist plezalnega klina, sicer pademo v prepad zla.

  11. Jaz tudi mislim, da kakšnih zares konkretnih odgovorov na direktno temo zla človek ni sposoben. Vprašanje “koristnosti” trpljenja se mi zdi lažje.

    Mislim, da nas kristjane čaka veliko dela že na področju razločevanja. Kdaj je nek pojem ali človeška lastnost v skladu z Božjim načrtom, kdaj pa nastopa v sprevrženi obliki. Mislim, da je katolištvo v svoji konservativni vnemi marsikatero človeško lastnost po krivici označilo za grešno. Kakšno drugo pa pretirano časti, četudi se je medtem totalno sprevrgla.

    Na temle mestu sem ravnokar nekaj razpredal o ponižnosti, ki se mi zdi eden najbolj zmedenih in tudi sprevrženih pojmov v današnjem času:
    https://www.casnik.si/index.php/2014/09/17/l-g-lisjak-planetsiol-enajst-naukov-afere-bratusek/comment-page-1/#comment-96033

  12. Izpostava za j. Prvi dan je bog med drugim ustvaril tudi svetlobo in jo imenoval dan. Cetrti dan je bog ustvaril dve veliki luci, sonce ki je dajalo svetlobo podnevi in luno za ponoci. Ceprav je ze prvi dan ustvaril svetlobo, ki jo je imenoval dan. Noe, Sem, Metuzalem…. so bili vsi stari cez 700 let 🙂 Ko sta Adam in Eva jedala od drevesa spoznanja je bog ugotovil, da sta postala kakor ena izmed njih. Njih? Ko so se zacele rojevati cloveske hcere so le te postale vsec bozjim sinovom in ti so se zaceli porocati z njimi in rodili so je jim velikani 🙂
    Komentarji

    • Tudi Prešernove Poezije in še marsikaj drugega bo seveda za vas samo “totalna knjiga absurdov”. S takimi izjavami samo razkazujete hudo omejenost svojih obzorij.

    • Kaj pa ti veš o stvarjenju več od tega?
      Kar se velikanov tiče, gre najbrž za take velikane kot so Stalin, Lenin, Tito, Kučan, in morda ti sam. Vsi ti so jedli od drevesa spoznanja in mnoge odpeljali v smrt. Tudi tebe, kot kaže.

    • Indijana Jones. Zelo sem vesel da si začel brati sv. Pismo. Preberi ga na naslednji način in sicer, najprej novo zavezo trikrat, štirikrat in šele nato od začetka.

    • @Indiana
      Če hočete združiti sv.Pismo s človeškimi pojmi, se bo tudi izšlo. Prvi dan naj bi bil veliki pok, pri tem je gotovo nastala velika svetloba a ni bilo niti sonca ne lune, ki sta nastala pozneje. Za razumeti sv Pismo morate združiti celotno »knjigo«, predvsem pa je celota zgodovine človeštva, kar je bilo, je in bo, zapisana v Razodetju od 12. poglavja do 22.

    • Precej je v prispodobah. Teologi znajo iz teh poglavij spraviti cele študije. Pa še oni vsakič odkrijejo kaj novega. Butasta pa nikakor niso.

      Kar se tiče svetlobe. Fizikalno gledano je to elektromagnetno valovanje. Če je to v prostoru prisotno, potem je dan, če ga ni, je noč. Zato, da svetloba obstaja, še ne rabiš luči. Če recimo sonce nenadoma ugasne, bo svetloba še kar potovala po vesolju. Vemo tudi, da v začetku v vesolju še ni bilo zvezd, bilo pa je polno elektromagnetnega valovanja.

  13. Preprosta in učinkovita molitev proti zlu.

    Sveti nadangel Mihael,braninas v boju,bodi nam v pomoč zoper zlobnost in zalezovanje hudegaduha.Ukroti naj ga Bog, ponižno za to prosimo.In ti vodnik nebeške vojske,satana in druge hudobne duhove,ki hodijo po svetu v pogubo duš,z božjo močjo v pekel pahni. AMEN
    (na žalost skoraj pozabljena učinkovita molitev v cerkvi)
    Zato pa učinkovita.PRIPOROČAM

  14. Odgovor na vprašanje: “zakaj mi ni prinesel Miklavž kar sem si želel, saj sem bil vendar celo leto priden?” ima lahko tudi odgovor ki ga nočemo slišati.

    • @ M.O. Ker VIII zapoved = »ne pričaj po krivem« = ne laži, velja za vse a to ne upoštevajo na samem uvrhu Cerkve, isto je pri štorklji i.t.d. Laž je laž in njen oče je satan.(5Mojz 11, 26-29)
      Zato je toliko trpljenja po neumnem.

  15. Da človeštvom kulturno tone dokazuje primitivna glasba, ki premore le glasno razbijanje in cviljenje ter nerazpoznavno petje.

    Poleg tega tudi brezdušna arhitektura in umetnost nasploh.In še nismo končali.

    Človek ne išče več božanske lepote, da bi se z njo raznežil in zadovoljil svojo dušo in dušo soljudi.

    To pa je bližnjica do zla.

        • Ja, to se strinjam, razpad umetnosti.
          Vem pa tudi, da pretirano ortodoksni kristjani radi kakšno kakšno malo bolj glasno glasbo označijo za zlo. Pa je v resnici čisto v redu.

          Bog je ustvaril različne značaje. Eni so malo bolj umirjeni, kakšni so pa tudi malo bolj divji. Tisti, ki so malo bolj umirjeni, si nimajo pravice lastiti Boga samo zase.

  16. Tukaj je prepis 10 božjih zapovedi iz Svetega pisma, Slovenski standardni prevod:

    1.Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene!
    Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, GOSPOD, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.
    3.Ne izgovarjaj po nemarnem imena GOSPODA, svojega Boga, kajti GOSPOD ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime!
    4.Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za GOSPODA, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je GOSPOD naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je GOSPOD blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.
    5.Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog!
    6.Ne ubijaj!
    7.Ne nečistuj!
    8.Ne kradi!
    9.Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu!
    10.Ne žêli hiše svojega bližnjega! Ne žêli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!
    Čisto dober okvir za srečno življenje na Zemlji!
    Vsak pri sebi se moramo vprašati ali se jih držimo!

    • Nekam sovražen pogled na Stično. Ko že omenjaš satana, ta pozna precej različnih načinov, da se loti človeka, najraje ima take prikrite…

      • Ampak res se zdi, da je vse to kakor v silnem trudu prikupiti se škofom. In škofje nemalo uživajo v tem, kakor da gre res za zabavo namenjeno njim.
        Sicer pozdravljam Stično, pa vendar mi zastaja nek priokus neprimernosti.
        Recimo ta naša “ritmična duhovna glasba”. To je neka spaka od glasbe, ki ne prenese niti preproste pop glasbene kritike, kaj šele kakšno bolj resno kritiko.

        • Ne poznam trenutno glasbe iz Stične. Niti ne poznam ritmične duhovne glasbe. Možno pa je, da bi bilo s to glasbo lahko tudi kaj narobe. Resna kritika bi bila v vsakem primeru dobrodošla.

  17. Bog je Abrahamu in njegovim potomcem obljublal deželo: »Kjer teče mleko in med«.
    (2 Mojz. 3, 8.) Za tiste čase najboljše, kar si so lahko želeli. Toda je prepovedal darovati njemu med,, ki je Red, ker so to darovali pogani svojim malikom, kar je nered.
    »Kajti od kvasu ali medu ne smete ničesar darovati«. (2Mojz, 2, 11.)
    »Nikar se ne motite; Bog se ne da zasmehovati. Kar namreč kdo seje, to bo tudi žel«. (Gal. 6, 7.)
    Ko je Mojzesu Bog izročil zapovedi, mu je tudi povedal, kaj to pomeni:
    »Glejte, danes polagam pred vas blagoslov in prekletstvo«. (5Mojz. 11, 26)

    »Kaj ima božje svetišče skupnega z maliki?«. (2Kor, 6, 16).
    »Nočem pa, da bi vi postali družabniki hudih duhov. Ne morete piti keliha Gospodovega in keliha hudih duhov. Ali hočemo Gospoda izzivati? Smo mar močnejši od njega?«. (1Kor. 10. 20-22.)
    »Aronova sinova Nadab in Abiu pa sta vzela vsak svojo kadilnico, dala vanjo ognja, položila nanj kadila in darovala pred Gospodom nepostaven ogenj, ki jima ga ni zapovedal. In šinil je ogenj izpred Gospoda in ju použil;«. (2Mojz, 10, -2.)
    Nepostaven ogenj je bil vsak ogenj, ki ni bil iz daritvenega oltarja, ki je moral biti levitsko »očiščen«.

    Se more častiti Boga z satanovimi pesmimi?.

  18. Bogoslužno petje in glasba. (Prevedeno iz AICA 080508 MI-Sintesis, (28.V. 2008)

    28. Velikega Travna 2008. je v Vatikanu ravnatelj papežke ustanove za bogoslužno petje in glasbo (PIMS) Valentin Miserachs Grau, obžaloval, da zaradi pomanjkanja merodajne pisarne za presojo in odobritev bogoslužne glasbe, imamo sedaj, sramotno, neurejeno stanje bogoslužnega petje in glasbe. (PIMS, je bila ustanovljena leta 1911.)
    Miserachs je opozoril na to oskrunitev bogoslužja z neprimernim petjem, že na praznovanju ob priložnosti 80 letnice ustanove v Trenti, kar je bilo takrat objavleno v Osservatore Romano.
    V tej priložnosti je Miserachs dejal, da se ni v nobeni obravnavani snovi v II.Vatikanskem zborovanju, kjer so se obravnavli(e) vsi predmeti/stvari Cerkve, toliko odtujilo od bistva, kakor ravno v bogoslužnem petju in glasbi. V Cerkvi je v najslabšem stanju bogoslužno petje. On to vedno in povsod poudarja, propadanje bogoslužne glasbe ni samo v Italiji, temveč po vsem svetu.
    Kako daleč smo od pravega duha bogoslužne glasbe!! Vsekakor je tudi nekaj prav vsmerjene bogoslužne glasbe je pritrdil, toda, kako moremo dopustiti, da se je vneslo toliko oskrunitve, napadalnosti in brezsmiselne glasbe v bogoslužje naših obredov, ki bi morali biti spoštovanje in svetost bogoslužja.
    Velika napaka in zmota je, da ljudje hočejo izenačiti posvetne popevke z bogoslužnimi, ker v Cerkvi in njenih obredih SE MORAJO VERNIKI IZOBRAŽEVATI IN UČITI TUDI V PETJU IN GLASBI, POSEBNO OTROCI IN MLADOSTNIKI, ne pa, da se jim nudi bezmejna, neodgovorna in brezskrbna zabava, kakor v zabavališčih.
    Dejstvo je, da so popevke, ki se dandanes pišejo in krožijo, brez najmnjšega bistva glasbe, nimajo samo, kot bi primerjal z pisanjem, slovnični primankljaj, temveč sploh ne poznajo »glasbenih črk ». ŽALOSTNO JE, DA TO, ZARADI TEMELJNE NEVEDNOSTI(*), ŠIRIJO PREDVSEM DUHOVNIKI, kateri so postavljeni in zadolženi za SPODOBNO vzdušje bogoslužja. Nikakor ni mogoče, da bi ta napadalna glasba, ki ji je odsotna svetost, umetnost glasbe in spoštovanje bogoslužja, mogla služiti v dobrobit Cerkve.
    Obredna, bogoslužna glasba nujno potrebuje »spreobrnenje« , za vzorec mora biti gregorjansko petje, ne gre tukaj za obredno glasbo Pija V, temveč samo kot kažipot in osnova bogoslužne glasbe.
    (*) = površnosti.

  19. IZVOR SEDANJE GLASBE tudi BOGOSLUŽNE GLASBE IN PETJA.

    Vsa dandanašnja glasba, izvira iz afriških obredov rodovitnosti, to je glasba in pesmi za podžiganje spolnih nagonov, toraj za zacelitev smrtne rane zveri.
    Sužni nalovljeni v Afriki, so bili prodani v Ameriki za obdelavo raznih nasadov. Ti so počasi oblikovali tako zvane duhovne glasbe (espirutual), blues, jazz,in njih razvoj.
    V sedanje bogoslužje se je vrinila najprej »Ritmična glasba«, ki nikakor ne spada v bogoslužje, temveč za obredne plese rodovitosti, (karizmatiki) to je, moliti zver, ki se ji je zacelila smrtna rana – glavni greh nečistost.
    Koko imenujejo gole pevke in pevce? Ali ne boginje in bogovi!

    • Gospod Avgust,
      torej ste proti procesu inkulturacije? Torej moramo vsi na tem svetu poslušati gregorjansko petje?

    • Vam predlagam, da si črnske verske pesmi enkrat ogledate v živo. Sam sem imel priložnost pred parimu leti v zda in lahko rečem, da je to živa in čustvena glasba, ki pritegne celega človeka. Ne pa naše maziljeno in dolgočasno petje.

  20. 1. Črnska duhovna glasba, to je glasba predvsem juga ZDA, je močna. Zelo močna. Bila še bolj kot je. Gospel je vsekakor tudi odseval v razne vrste ameriške zabavne glasbe. Cel kup najbolj popularnih pevcev in pevk je izšel iz gospela.

    2. Slovenske tradicionalne cerkvene pesmi tudi imajo glasbeno in narodno-kulturno vrednost, tudi nekaj duhovne. So nekje med narodnimi pesmi in preprostejšo klasično glasbo ( nekaj baroka in romantike z zamudo). Sem proti temu, da je treba to pozabit, tudi če je danes glasbeni “okus” povsem drug. Cerkev ni profan prostor, ampak sakralen. Pa tudi opozorjeni smo že od Jezusa naprej, da bo treba plavat proti toku.

    3. Taizejska glasba je izjemno primerna za podajanje krščanske duhovne vsebine. Bojim se, da gre glasbeni okus novih generacij v nasprotno smer od tega, kar v glasbenem smislu predstavlja- umirjenost, poudarek na melodiji in harmoniji. Tudi proti glasbi, ki se razvija v okviru gibanja Emanuel, ne bi imel kritike.

    4. To, kar se dogaja glasbeno v Stični? Ne, tudi mene ne navdušuje. Ne vem, zakaj navdušuje prisotne, predvsem pa dekleta ( fantov včasih sploh ni videt). Posebej tisto kolektivno pozibavanje in mahanje z rokami, ploskanje. Približno tako se mi zdi kot tisti, ki hodijo v športne in fitnes dvorane, da potem kolektivno migajo pod firmo raznih zumb, pilatesov in podobnega.

    Res ni po mojem ukusu. Ampak vseeno, ni nepomembno, da se mladi dobro počutijo. Seveda, če kaj krščanskih vsebin iz Stične vendarle odnesejo?

    Tu je pa moja največja skrb. Prav mučno mi je gledat, ko mediji intervjujajo prisotno mladino na Stični: nisem še slišal, da bi kdo od teh rekel, da pride v Stično zaradi Boga, zaradi Jezusa, zaradi molitve pred stiško Marijo, zaradi prošnje ali zahvale, zaradi duhovne obogatitve, da bi spoznal tamkajšnje cistercijane ipd.

    Se v Stični res zbira krščanska mladina?

    • Ja, IF, tista aerobika mi je naravnost odvratna. In vendar se je totalno zažrla v vse razen v “uradno” mašno petje. In najbolj od vsega pa me podkurijo prizori, ko škofje plešejo z njimi. In ta “zabava” škofov je vzrok vsemu temu. Ker pač vsi priliznjeno pripravljajo takšne predstave, da bi bili škofom všeč. Vse samo suženjstvo naokrog, kot da nam ni bilo dovolj komunistične nadoblasti vsa ta leta. Škofje pa uživajo!
      Prav zanima me ali smo v svetu unikatni po svoji “ritmični duhovni glasbi”?! Težko bi verjel, da je nekaj tako praznega še kje sploh mogoče najti.
      V Stični se zbira krščanska mladina, ampak to je samo novo zavajanje, ki bo popustilo in potem jih pol spet ne bo več v cerkev.

      • Ko že govorita o glasbi. Kaj si mislita o temle. Tega najbrž ne bo v Stični. Meni je bila najprej preglasna. Potem sem jo enkrat poslušal, ko sem bil zjutraj med vožnjo še malo zaspan. Sedaj mi je pa precej všeč. Pri drugem komadu, v 2:28 minuti me je me je kar vrglo nazaj. (Spodaj pod videom je še besedilo.)

        • Dragi j, a se hecaš? Sem očitno zelo druga generacija. Repa ali rapa, niti ne vem kako se prav piše ( ali se sloveni), pa res ne poslušam. Zelo malo glasbe vidim v njem. Verjetno je poudarek na besedilu, samo potem mi je osebno bolje vzeti v roke poezijo kot branje.

          • Pa najbrž se strinjava, da je današnja mladina včasih precej “intenzivna”. Ampak tako smo vzgojili. Oziroma dopustili, da jo je (nas je) tako naredila družba.

  21. Kdor ima za sabo izkušnjo trpljenja, tako izkušnjo, da je vzel križ na svoje rame, mu ponavadi trpljenja ni žal. Zato ker vidi, da je ob trpljenju postal boljši človek in da imajo tudi njegovi bližnji od tega koristi. O tem je dosti pričevanj. In ni nujno, da je človek kristjan, da ima za sabo tako izkušnjo.

    Torej gre po zaporedju: Zlo povzroči trpljenje, kdor ga vzame na svoje rame, doseže odrešitev, potem pride spoznanje, zakaj je bilo trpljenje koristno.

    Smiselnosti, zakaj Bog dopušča zlo v svetu, v tem trenutku najbrž sploh nismo zmožni dojeti, zato ker se vsi dogodki še niso niti zvrstili. Zagotovo bo vse jasno po odrešenju.

    Bog je kot oče, ki vzgaja svoje otroke. Včasih dopusti tudi kakšno slabo izkušnjo, zato da se otroci česa naučijo. Bolj kot so težavni, težja izkušnja jih spravi v red. Bog ne povzroča trpljenja, on ga samo včasih dopusti, da vidimo, kako je tam zunaj, kjer Boga ni.

    Tudi Bog je trpel, zato je zelo vesel vsakega, ki mu je podoben tudi v tem.

    Kdor sprejema Boga v trpljenju, ga bo še toliko laže sprejemal v radosti. Kdor pa ne, … pa njegov problem. Kako takemu človeku približati Boga, da ga vzljubi? Prej z lastnim življenjem, zgledom in ljubeznijo, kot pa z neko razumsko razlago.

    In pa seveda, zla in trpljenja se pod nobenimi pogoji ne sme povzročati. Niti ne iskati.

  22. Dejstvo je, da imamo »svobodno voljo a nismo neodvisni«. Lahko se odločimo za Stvarnika ali sa satana, srednje izbire ni. Če se odločimo za Boga – Stvarnika, moramo izpolnjevati njegove zakone Stvarstva, ker smo del Stvarstva. Ti so zapisani in opisani v sv. Pismu, tem zapiskom nima nihče dovoljeno kaj dodati ali ovzeti (Raz 22, 18-19).
    Zato je treba vse primerjati z sv. Pismom. Glede sedanje svetovne OMIKE:
    »Kdor ima razum, naj prešteje število te zveri; je namreč število človeka. In njeno število je šest sto šest in šesdeset«. (Raz,13,11-15,18).

    . »In videl sem iz žrela zmajevega in iz gobca zveri in iz ust lažnega preroka prihajati tri nečiste duhove kakor žabe. So namreč duhovi hudičev, ki delajo znamenja in ki gredo h kraljem vsega sveta, da bi jih zbrali na vojsko na veliki dan Boga vsemogočnega«.
    (Raz,16, 13- 14).

    Kdo dandanes zbira v boj proti Bogu, pristaše: zmaja iz neba, zveri iz morja in lažnega preroka zemljana?

    V sv. Pismu piše:
    »Ne morete služiti Bogu in mamonu«. (Mt, 6, 24.)
    »Kajti ni se vam bojevati zoper kri in meso, ampak zoper vladarstva, zoper oblasti, zoper svetovne gospodovalce te teme, zoper hudobne duhove pod nebom«.( Ef, 6, 12)

    Katere tri stvari so dandanes v ospredju ( v modi), ki imajo lastnosti, ki so omenjene.
    1) Kot žabe.
    2) Zbirajo množice vseh kraljev = vseh ljudstev.
    3) So uperjene proti Bogu, na vojsko.
    4) Razpolagajo z mamonom, kar pomeni satan in bogastvo sveta, kot eno in isto.
    5) Molijo zver z rano, ki se ji je zacelila in je ostala živa. (Raz,13,11-15,18).

    Vse je napovedano, kot znamenje časa v katerem živimo. Ko je grajal pismouke:
    »Hinavci! Obličje zemlje in neba znate presojati; kako, da tega časa ne pesodite? Zakaj pa tudi sami od sebe ne sodite, kaj je prav?« (Lk, 12, 56).

    Isto velja za sedanji čas, toda:
    »Ali bo sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?«. (Lk. 18, 8.)

  23. Drznil si bom nekaj špekulacij o zlu “krvavega XX. stoletja”.

    Veliko zla smo si ljudje priskrbeli kar sami. Že to, da živimo lagodno in se ne sprašujemo “Čevlje, ki jih imamo obute, majica, v katero smo odeti,… kdo jih je naredil?”. Zlo se sicer dogaja (se je dogajalo) daleč od naših oči, ampak je. In nosimo posledice.

    Za komunizem se zdi, da ni samo človeško delo. Povzročil je veliko trpljenja, ampak v bistvu je bil hitro premagan. (To kar imamo pri nas je samo še maska.) Ampak predstavljajmo si, kaj če ga ne bi bilo? Ali bi bil nacizem sploh premagan? Kaj če ne bi bilo niti nacizma, niti komunizma, kako bi izgledale kolonije? Ali pa naša potrošniška družba? Ne vemo. Meni je sedaj lahko tukaj špekulirati.

    Zdi se mi, da je bila zahodna blaginja v času hladne vojne predvsem posledica dejstva, da so se elite bale komunistične revolucije na lastnih tleh.

    Pri krvavih pobojih kristjanov v Afriki in bližnjem vzhodu se sprašujem, če niso samo budnica nam, ležernim kristjanom v Evropi, da se zbudimo iz svojega samopomilovanja in lenega umikanja.

  24. Danes sem šele prebral te zanimive komentarje in sem srečen, ko opažam , da se v marsičem ne strinjate z vsebino današnje umetnosti, ki je pozabila na božansko lepoto in slovensko izvirnost, ki je odsev prelepega slovenskega naravnega, stvarstvenega okolja.

    Škoda je, da se zanimiv slovenski glasbeni melos ne uporablja nasploh v vseh glasbenih zvrsteh. to počno drugi glasbeno uspešni narodi.

    To je le dokaz našega zgrešenega podcenjujočega pogleda na naše naravno, stvarstveno bogastvo in našo izvirno ustvarjalnost.

  25. Naši slovenski predniki so se zavedali pomena slovenske ustvarjalne izvirnosti, ki bogati svetovno kulturo.

    Mi pa se odrekamo tega in s tem izgubljamo tla pod nogami.

    Ni čudno, da zaradi tega mnoge ženske bolj častijo glasbo in moške iz tujih okolij, zapostavljajo pa domačo glasbo in slovenske fante ter može.

    Imam vtis, da so glede tega moški bolj vrednotno zvesti.

  26. Za dobiti odgovore ne določene stiske v zgodovini in sedanjosti, je nujno, da to raziščete izvor posledice določenega časa. Posledice so vedno učinek kršitve zakona Stvarstva.
    »Glejte, danes polagam pred vas blagoslov in prekletstvo«. (5Mojz. 11, 26)
    Zakoni Stvarstva so medseboj povezani, ker so vzvod delovanja, kar je predstavljeno v sv. Pismu, kot prvo kršenje Reda.

    (1Mojz 2, 16-17)
    » In Gospod Bog je dal človeku tole zapoved: »Od vseh dreves v vrtu smeš jesti; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej! Zakaj brž ko bi jedel od njega, boš moral umreti.«
    Tu beremo prve napotke človeku, bistveno je, gospodovati v pravem pomenu.
    Da pa je pri gospodarstvu potrebno imeti Red, mu je to povedal.
    Tako kot je bila smrt in izgon iz raja učinek prestopka, tako se vedno ponavlja v zgodovini smrtnikov. Ker pa so prestopki različni, so pa tudi učinki različni. Brez prestopkov, tudi nebi bilo učinkov in bi živeli v miru. Malikovanje je najhujši prestopek in samo lahko pričakujemo učinke.

Comments are closed.