Vprašanje valjhunstva, čeprav je Valjhun lahko marsikdo

2
14. divizija na pohodu (Vir: Naš čas)

V Sobotni prilogi Dela 5. februarja 2022 v rubriki Pisma bralcev v pismu z naslovom Vprašanje valjhunstva Tit Turnšek očita Janezu Juhantu, da blati boj slovenskega naroda za obstoj. Omenja tudi škofa Gregorija Rožmana in dr. Lamberta Ehrlicha, kot da sta s svojo dejavnostjo odločilno vplivala na potek dogodkov. Prav tako me ne more prepričati, da je bilo z množičnim pobijanjem Slovencev možno rešiti obstoj slovenskega naroda.
Kot bralec in 13-letni partizanski kurirček, torej akterček tistega časa, menim, da sem pozvan, da sporočim svoja spoznanja bralcem.

Slovenskega naroda med 2. svetovno vojno niso ogrožali le okupatorji, začela se je bratomorna vojna

Pisec gre s svojimi citati v leto 1941, nedvomno v čas po 6. aprilu, ko so Lahi okupirali še tisti del naše dežele, ki jim ga ni uspelo okupirati leta 1918. Nedvomno so se nekateri obnašali nečastno. Niso pa bili edini, ki so se med 2. svetovno vojno nečastno obnašali. Začelo se je že 1. septembra 1939 z napadom Hitlerja in Stalina na Poljsko, ki sta si jo razdelila po sporazumu. Ujete poljske oficirje je nato Stalin ukazal pobiti.
Komunisti in ustaši so podpirali napad in razdelitev Kraljevine Jugoslavije. Videl sem, kako so komunisti in nacisti navdušeno skupaj slavili 1. maj 1941, saj je bilo to v kraljevini prepovedano. Bele po napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo je Stalin ukazal komunistom, naj organizirajo splošni ljudski odpor. Torej je bil obstoj slovenskega naroda ogrožen šele tri mesece po napadu okupatorja. Stalin je bil Hitlerjev kolaborant od 23. avgusta 1939 do 6. junija 1941. Naš narod ni bil ogrožen samo od okupatorjev, temveč se je s splošnim ljudskim odporom začelo bratomorno klanje. Kidričeva direktiva, s katero je komunistom ukazal, koga je treba likvidirati, ni več tajnost, prav tako ne imena niti število pobitih. Tudi ti so bili del našega naroda. Kot študent sem sodeloval pri postavitvi razstave Študentsko gibanje v NOB. Vozil sem se s triciklom. Tedaj mi je tov. Luka povedal: »S takim triciklom sem po likvidaciji bana Natlačena odpeljal likvidatorja, pokritega s plahto, v skrivališče.«
Ob neki drugi priložnosti, ko sva bila že precej pijana, mi je zaupal primer, ki ga je očitno zelo težil. S tovariši so morali s krampi in lopatami pobiti več kmetov, ki niso ubogali direktive OF in so posekali svoja drevesa ob železnici, ker bi jih sicer posekali in odpeljali Lahi. Med pokolom so morali simulirati pretep in vpiti, da bi preglasili krike umirajočih. Zaključil je zgodbo: »Vidiš, kaj so ti prasci zahtevali od nas, mladih skojevcev.« Iz tega vrtinca groze nisi mogel enostavno izstopiti in reči, češ ne grem se več.

Včasih je kak partizan ušel smrti od svojih in čez leta izvedel, zakaj so ga hoteli likvidirati

Najbolj so trpeli tisti, ki so bili stari več kot 18 let. Tudi mlajši smo večkrat morali sodelovati. Kaj se je zgodilo, če nisi hotel, mi je povedal upokojeni polkovnik Peter K., ki je bil kot šestnajstletnik mobiliziran v partizane: »Bil sem v patroli, ki je dobila povelje, da mobilizira moškega, ki ni hotel med partizane. Ob našem prihodu je ležal v postelji, okrog katere je stala njegova številna družina. Naš komandir je zahteval, da gre z nami, in mu grozil. Ni hotel, rekoč: ‘Nisem šel k domobrancem in tudi z vami ne bom šel.’ Ni hotel z nami, zato ga je naš komandir z brzostrelko ustrelil pred ženo in otroki.«
Tudi tisti, ki je že bil med partizani, ni bil varen pred smrtjo. Iz najrazličnejših razlogov so ubijali svoje. Po vojni je partizan, ki se je z begom rešil, ko so ga hoteli na Pohorju ustreliti, vprašal tedanjega politkomisarja: »Zakaj ste me hoteti ustreliti?«
Izvedel je: »Se spomniš, da si med borci govoril, češ oni v štabu jedo bel kruh in meso, namesto da bi ga dali nam, ranjencem?«
Smrt niso sejali le fašistom, še večkrat so pobili svoje. Stalin je rekel, da pomeni smrt milijonov (ljudi) le statistični podatek, in tako je vladal. Besedo ubiti človeka so nadomestili z besedo likvidirati ali transportirati ga. Pri partizanih sem izvedel, da je odgovor: »Poslan je bil v 13. bataljon,« pomenil, da je bil likvidiran.

Celo divizijo so poslali na neznano pot; preživela je desetina borcev

To ni veljalo le za posameznike. Pohod 14. divizije je dejansko pomenil pohod v smrt. Ker je po kapitulaciji Italije zelo naraslo število partizanov na Dolenjskem in ker okupatorji niso več preskrbovali »svobodnega ozemlja«, je to povzročilo grozljivo pomanjkanje vsega. Treba je bilo zmanjšati število lačnih ust. V divizijo so razporedili malo borbenih enot, predvsem kulturnike in take, ki so se jih hoteli znebiti. Slabo opremljeni, brez vodičev in obveščevalnih podatkov itd. so tavali in umirali, tudi Karel Destovnik Kajuh.
Za partizansko propagando so bili žrtve okupatorja in mučeniki. Zato so poskrbeli, da je bilo žrtev čim več, v tem primeru cela divizija. Podlost so prikazali kot slavo. 14. divizijo so razglasili za prvo zavezniško vojaško enoto, ki je v 2. svetovni vojni vdrla na ozemlje nemškega Rajha. Videl sem, kakšne so bile razmere pri partizanih, strokovno pa jih je opisalo več avtorjev. Sicer pa že dejstvo, da je preživel le vsak deseti partizan, pove dovolj.
Po kapitulaciji Italije so morali na povelje glavnega štaba skoraj vsi partizani na Štajerskem kreniti na Dolenjsko. Močna enota skoraj tri tisoč borcev je kar po mostu prekoračila Savo in ob zvokih harmonike, brez vodičev in podatkov o položaju, zakorakala na Dolenjsko. Prepričani so bili, da jih bodo domačini pričakali kot svoje in jih obveščali in oskrbovali. Presenetilo jih je, da so jih dočakali kot sovražnike. V nekaj dneh so skoraj tretjino »osovraženih Štajercev« pobili Nemci in domobranci. Preživeli so bili preganjani in brez oskrbe; le s silo so dobili hrano, ki so jo domačini skrivali, ker je niti zase niso imeli dovolj. Zato so bili po več dni brez hrane ali so je imeli zelo malo in večinoma brez soli.

Višji politični kader ni živel kot navadni partizani

Higienske razmere so bile katastrofalne. V dotrajanih oblačilih, brez perila so ležali na vlažnih gozdnih tleh. Poleg klopov, mravelj in druge golazni so jih mučile še bolhe in uši. Pogosta so bila vnetja kože, tvori in kraste po celem telesu. Zdravil in zdravstvenega osebja ni bilo. Fajdiga navaja, da je bilo v novembru 1944, ko je pritiskal mraz, 60 odstotkov borcev brez obutve in 80 odstotkov brez plaščev. Domobranci in Nemci so v primerjavi s partizani imeli streho nad glavo ter hrano, obleko, higieno in zdravstveno oskrbo. Glavni štab in višji politični kader niso živeli tako kot borci. Stanovali so v zidanicah in le ob napadu sovražnika v kraških jamah. Hrano so po zvezah dobivali s Hrvaške za devize, ki so jim jih poslali zavezniki. Po meri sešite uniforme so dobili od zaveznikov.

Mladi moški pravzaprav niso mogli izbirati, kaj bodo med vojno, morali so se pridružiti ali partizanom ali domobrancem

Podobno je bilo s prekomorskimi brigadami. Tiste borce (bivše ujetnike), ki so jih iz Sovjetske zveze poslali na sremsko fronto, so poslali pravzaprav pred nemške strojnice, brez topovske podpore. Že dan po njihovem prihodu pa so – med nas razdelili njihove uniforme, kot mi je povedal V. B., oficir na sremski fronti. Pa še bi lahko našteval.
Zelo me prizadene, da premnogi danes mislijo, da si se takrat lahko odločil, ali boš šel k belim ali rdečim. Hoteli smo preživeti. Nismo pa mogli preprosto izstopiti in iti v Švico. Tako kot večina med nami tudi domobranci niso imeli izbire. Komunisti in ustaši so aprila 1941 navdušeno pozdravili pakt Hitlerja in Stalina, ki sta uničila Kraljevino Jugoslavijo ter napadla in razdelila Poljsko in sprožila 2. svetovno vojno. Šele po napadu Hitlerja na SZ so v začetku julija 1941 dobili Stalinovo direktivo, da morajo sprožiti splošni ljudski odpor. Dejansko so bili komunisti bolj očitno Stalinovi hlapci, vsaj do leta 1948, kot domobranci Hitlerjevi. Dejansko domobranci niso izstrelili proti zaveznikom niti enega strela. Ne razumem, zakaj je to dejstvo zamolčano, vedno pa se pogreva prisega kot neodpustljiv greh (jaz sem prisegel Jugoslaviji in nato glasova za odcepitev Slovenije). Angleži, ki so Jugoslavijo porinili v vojno, so domobrance po končani vojni izročili rdečim, da so jih pobili.

Tudi tisti, ki so izvajali nasilje, so imeli potem težko življenje

Konec vojne ni bilo konec nasilja, temveč se je nasilje samo stopnjevalo. Menjali so se samo rablji. Partizan Zavadlav je v svoji knjigi Mariborski oznovec, zapisal: »Hoteli smo postati borci za svobodo, pa smo postali rablji!« Mlad komandant jurišnega bataljona, ki so ga borci imenovali Jakec, mi je nekaj dni pred svojo smrtjo povedal: »Moj jurišni bataljon je blokiral most pri Dravogradu, čez katerega so se hoteli domobranci prebiti v Avstrijo. Silovito so napadali, vendar niso uspeli. Po bitki je bil most poln mrtvih in ranjenih, na obeh straneh mostu je visela, do Drave, zavesa strjene krvi, mrtve in ranjene smo pometali v Dravo.« Ta prizor ga je močno bremenil, zato se ga je moral pred smrtjo nekomu izpovedati. Govoril mi je več ur in povedal, da je pobil več tisoč nasprotnikov, pa tudi svojih tovarišev. Na koncu me je vprašal: »Mi verjamete, da sem bil prepričan, da bo potem, ko bomo to opravili, vse boljše.«
Brez pomisleka sem rekel: »Verjamem.« Ne zato, ker sem se ga bal, temveč zato, ker sem videl, kako močno je potreboval moje razumevanje, ki ga on ni imel. Čutil sem, da mu moram dati odvezo, ker bom sicer tak, kot je bil on, brez usmiljenja.
Dogajalo se je, da so slabi storili tudi kaj dobrega. General Ozne Ivan Maček – Matija je mladoletne domobrance zbral in nagovoril: »Smrkavci, treba bi vas bilo postreliti, pa vas bom spustil, pazite, kaj boste delali.« Obšel je prepolne zapore in taborišča in tiste, ki so mu rekli, da ne vedo, zakaj so zaprti, izpustil.

Je bil kdo obsojen za partizanske zločine?

Odpuščati je težko. Še vedno poznamo grehe, ki so neodpustljivi, in grehe, za katere storilci niso bili kaznovani. Je bil kdo obsojen za partizanske zločine? Sprava v Kočevskem Rogu je bila dosežena ob pravem času, na pravem kraju, med pravimi ljudmi. Sprava med vsemi bo, ko bomo sposobni odpustiti vsem vse. Kdaj bo to, lahko vsakdo poskusi. Vladajoči bodo vedno delovali po principu deli in vladaj!
S partizani sem sodeloval zato, ker sem se jih bolj bal kot okupatorja, ne pa zato, ker bi imel raje Stalina kot Hitlerja. Bal sem se tudi za svoje starše. Še mnogo bi lahko povedal, pa ne bi prepričal vseh. Spremembe od tedaj do danes so velike. Jugoslavije ni več, in če nas Nemčija, Vatikan in druge države ne bi priznali kot državo, bi bili v istem položaju kot Katalonija.

 

2 KOMENTARJI