Vprašanje evropske in slovenske sprave

25
472

Spravljena in sproščena Slovenija je simbol celovite solidarnosti za prihodnost doma, do sosedov in v Evropi. Predno bo Slovenija postala gospodarsko uspešna država, mora postati kulturno enotna, enotna v tistih temeljnih vrednotah sobivanja, ki zagotavljajo edinost in različnost, ustvarjalnost in pestrost, ki omogočajo, da lahko pristna slovenska duša v polnosti zaživi.

V Sloveniji še nismo dobili prve transfuzije iz obdobja ustanoviteljev Evrope, ki je izhajala iz sprave in iz vzpostavitve kontrole nad problematično materijo, s ciljem, da se postopoma vzpostavi zaupanje. Pri nas ta problematična materija ni železo in premog ampak delitev oblasti. Partija je z OF okupirala oblast in nesrečni Kocbek je na to pristal. Partija je v času osamosvojitve govorila kako sestopa z oblasti, da bi z novo prevaro ostala na oblasti. To ji je v tranziciji popolnoma uspelo. In ko je na oblasti takrat ne kaže več človeškega obraza. Podobno je v muslimanskem svetu, zgodovina bližnjega vzhoda večkratno priča o tem. Ko so muslimani v večini in na oblasti je konec s toleranco. Imamo torej opravka z nekim obče človeškim pojavom, da večinski prevzem oblasti vodi v netolerantnost in v totalitarizem.

In kaj storiti? Po evropskem modelu je potrebno doseči dogovor o delitvi oblasti, o kontroli nad njo. Boste rekli vse to imamo. Formalno ja, dejansko ne. Kako priti do dejanske delitve oblasti. Najprej je potrebno sprostiti državljansko svobodo davkoplačevalcev in del njihovih obveznosti do države prepustiti državljanom da odločijo, kaj bo kdo podpiral na polju civilne družbe, katere del so tudi cerkve in verske skupnosti. Naslednji korak je delitev medijske oblasti. Pozicija in opozicija bi si morali razdeliti nacionalne medije tako, da vsaka obvladuje polovico. V sodstvu prav tako, vse ključne funkcije razdeliti tako, da sta pozicija in opozicija v ravnotežju in da se sodniki med seboj kontrolirajo. Do sedanja praksa ni pokazala, da sodna veja oblasti znotraj sebe to zmore. Naslednje področje, ki je popolnoma centralizirano je šolstvo. To je iz komunizma naprej strukturna mreža ideologije, ki je na oblasti. Šolstvo je potrebno decentarlizirati in razdeliti pristojnosti po ključu lokalnih skupnosti in regij. Ter na mesto kakršnih koli ideoloških paradigem uvesti pedagoške paradigme. Na univerzitetnem področju pa uvesti vavčarski sitstem in sistem povezave fakultet s terenom in delno financiranje iz terenskih potreb. Hkrati pa zaščiti tiste stroke, ki jih nek narod in država nujno potrebuje za svojo samopodobo. Univerze bi tako postale avtonomne vizavi študentov in vizavi potreb v državi. Na področju gospodarstva je potrebno sprostiti delovno zakonodajo, v določene stroke uvesti pridobivanje licenc za upravljanje svojega poklica in zmanjšati državno upravo na minimum. Državni uradniki bi morali biti podvrženi postopku licenciranja, ki bi ga opravljala zunanja neodvisna služba. V slovenskem primeru skoraj nujno iz tujine. Za sindikate sprejeti novo zakonodajo, ki bo iz njih naredila sindikate ne pa kripto politične stranke.

Naš nacionalni problem ni proizvodnja premoga in jekla, ter posledično izdelava orožja in njegova uporaba. Naš nacionalni problem je, da smo se pobijali s pomočjo tujega orožja in si očitamo na ta račun kolaboracijo. Ampak do pobijanja, do revolucije je prišlo zaradi vprašanja oblasti. In za to je naš kronični problem upravljanje z oblastjo in kako ob tem vprašanju doseči spravo. Medsebojno kontroliranje upravljanja z oblastjo zagotavlja to, kar Evropa danes ima, mir. Ampak ta ista Evropa na zahodu ne razume, da imamo mi  na vzhodu še vedno težave z razumevanjem in upravljanjem z oblastjo. Oni so prepričani, da je po padcu komunizma vzpostavljena demokratična kontrola med tremi vejami oblasti. Vendar žal temu ni tako. In če kdo skuša to spremeniti, pa ne rečem, da to počne na najbolj pameten način, takrat se dvignejo vsi mediji na vzhodu in zahodu zoper njega in ga skorajda že opredelijo za diktatorja. Tudi v Munstru je bilo tako, vsi so imeli na jeziku Orbana in Poljsko, nihče pa ni poskrbel za to, da bi za temi omizji sedeli tudi ljudje iz ene ali druga ali iz katerekoli vzhodne države in posredovali svoje videnje problemov.

 

 

Pripis uredništva:

Vprašanje evropske in slovenske sprave je eno od poglavij predavanja »Transfuzija spomina za Evropo in Slovenijo«, ki ga je dr. Ivan Štuhec imel na srečanju v organizaciji iniciative Prebudimo Slovenijo. Srečanje je bilo v soboto, 14. 10. 2017 v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani. Uvodna poglavja tega predavanja so dostopna TUKAJ in TUKAJ , sklepne misli pa TUKAJ.

Naslednja poglavja predavanja, ki ga je dr. Štuhec naslovil »Transfuzija spomina za Evropo in Slovenijo«, bomo objavili v prihodnjih dneh in tednih.

25 KOMENTARJI

  1. Vse navedeno drži.

    Res je tudi, da zahodni politiki niso zmožni razumeti razmer v bivših komunističnih državah. To jim je preveč tuje, da bi se jim zdelo realno. Seveda k takšnemu razumevanju prispevajo tudi tisti naši politiki, ki jim je to v interesu.

    Od sedanjega razkolniškega evropskega vodstva, ki se oddaljuje od sporočil ustanoviteljev EU, tudi ne moremo pričakovati pomoči pri našem spravljanju. To bomo morali opraviti sami ali pa bo ostalo tako, kot je, tj. razklano.

  2. Evropski voditelji delujejo plehkobno, površinsko. Na probleme v posameznih državah gledajo s svojega evropskega videnja in tako, da bi sami imeli čim manj dela na terenu.
    Zato vse prepuščajo politikom v državah. Podobno ravnajo kot Pahor, pa čeprav imajo več pristojnosti in možnosti za posredovanje. Edino do vzhodno evropskih držav pa so pokroviteljski.
    Zato pogosto ne zmorejo presojati pravilno, kaj je za Evropo koristno in kaj ne.

  3. .. “Tudi v Munstru je bilo tako ..”
    —–
    Torej je čas da spregledamo, da je voditeljem Eu v interesu, da se problemom ki tarejo vzhod, izognejo.
    To je današnja Evropa.

    • V EU vladajo uradniki in ne državniki. Za uradnike je pomembna forma in ne vsebina. Če je nekje formalno demokratična ureditev, to zanje zadošča. Ali je tam vlada tudi resnična demokracija, jih ne zanima. V vseh posttotalitarnih državah vlada še miselnost iz totalitarne preteklosti, zato tam še ni resnične demokracije. Toda to birokratov ne moti.

      To dokazuje tudi primer Španije, kjer so na splošno in tudi v pravosodju podobne razmere kot pri nas. Razlika je le v tem, da pri nas prevladuje miselnost komunističnega, pri njih pa frankističnega totalitarizma. Bistvene vsebinske razlike pa ni. Toda za evropske birokrate je tam demokracija.

      Zato obstaja resna nevarnost, da bo sojenje katalonskemu predsedniku in njegovim sodelavcev podobno primeru naše Patrije, torej montiranemu procesu. Ki pa evropske birokrate ni motil in jih tudi morebitni španski primer ne bo.

    • Dobra tabela, Riki!
      Sicer mi imamo večje probleme od njih, tako da je bolje da se ukvarjamo s sabo. Še vsaj 300 let Evropa ne bo tu, kjer je Slovenija. S tem, da lahko Evropa še obrne svoj trend.

  4. Glas za Pahorja, za spravo in demokracijo!
    Borut Pahor je prvi predsednik RS, sicer leve politične opredelitve, ki priznava, da je med NOB potekala tudi revolucija oz. državljanska vojna , kar obžaluje. To je temelj procesa sprave na nivoju države. Brez obžalovanje državljanske vojne ne more biti prave demokracije, ne pravne države. V državljanski vojni ni izdajalcev naroda, so le pobudniki revolucije in nasprotniki revolucije. Zločini so bili žal lahko na obeh straneh. Obžalovanje predsednika države vseh žrtev vojn, zlasti državljanske vojne, je spravno ravnanje, spodobno za demokratično državo. Predsedniku Pahorju je uspelo postaviti spomenik žrtvam vseh vojn. V Ljubljani tudi Trga revolucije ni več. S tem se utrjuje kultura sobivanja, demokracije in ne revolucije in izločanja drugače mislečih. Borut Pahor je tudi prvi predsednik, ki se je trudil, da bi politika spremenila sedanji partijski volilni sistem. Prizadevanje za spremembo volilnega sistem je drugo politično ravnanje, ki zasluži vse priznanje in pozornost. Sprememba je pogoj, da se razvija osebna odgovornost in se odpravi vladavina strankokracije. To ni v skladu z ustavo, saj sedaj volivec nima pravice, da izbere komu podeli mandat za oblast. Volilni sistem žal omogoča, da le šefi strank odločajo izvolitev predvsem njim zvestih kadrov, ne glede na njihovo primernost. Poteka negativna selekcija kadrov. To je sprevržena demokracija, ki jo ljudstvo drago plača. Volimo Boruta Pahorja, da zmaga sprava, demokracija in ne revolucija, saj to potrebuje naša država, sicer bo slaba perspektiva.

    • Franc Mihič: “… Brez obžalovanje državljanske vojne ne more biti prave demokracije, ne pravne države.”
      =======================

      Komunistični internacionalni revolucionarji so povsod po svetu spoznani za zločince. Ko se bo priznalo, da so bili slovenski komunisti zločinci, ko se bo nehalo slovenske komuniste prištevati med zmagovalce 2. sv. vojne in se jih zmoglo označiti s pravo besedo, potem sprava ne bo potrebna saj se nihče ne spravlja z zločinci.

      • On si lahko Pahorja vzame kar domov.

        Sicer pa, mi smo jim služili, Riki. Tako da, brez posipanja s pepelom ne bo šlo.

      • Riki … “ko se bo nehalo slovenske komuniste prištevati med zmagovalce” …
        —–
        Vprašanje če je to komu v interesu (razen žrtvam).

        • Kateri od sosedskih držav pa bi ustrezalo, da boj proti fašizmu (kar poznamo kot partizansko gibanje), označi drugače kot zmago dobrega nad zlom ?

          • Poznamo že, ampak to je uradna zgodovina zmagovalcev. Resnica pa je, da so bili partizano zgolj strankarska vojska, ki jo je partija koristila za prevzem oblasti. Partizan je bil ali koristni idiot ali pa zločinec.

            Še malo iz skrite, prepovedane zgodovine: “Koliko domobramcev je bilo na tisti sloviti prisegi? Vsi? Samo ena četa? Koliko?”

          • Vprašanje je bilo, kdaj se bo slovenske komuniste nehalo prištevat med zmagovalce 2,svetovne vojne.
            Torej kdaj?

          • Amelie, če prav razumem življenje, je v interesu tudi (mrtvim) zločincem. Svet mrtvih nam je nedoumljiv, toda zagotovo so vsi, zločinci in žrtve v velikem, dokončnbem iskanju miru. Laž živih ljudi (komunističnih lažnivcev in narcisov) jim tega ne dopusti. Med seboj smo povezani. Nekako ne more biti drugače.

      • Ne poznam primera, da so bili vsi pripadniki obsojeni kot zločinci, ne fašisti, ne nacisti, ne komunisti! Nobena državljanska vojna pa se ni končala, da bi bili obsojeni vse pipadniki revolucije ali kontrarevolucije. Kdor to zahteva, ne ve kaj je sprava, noče sprave, ker mu to ustreza, pa čeprav “narod razklan hira”.

        • Saj tega nihče ni zahteval.
          Kot razumem, gre pri tem za obsodbo sistema kot totalitarizma. Ker to poglavje pri nas ni doživelo epiloga.
          In kot posledično, nihče ni bil obsojen. Sodstvo kot vemo v tej smeri ni naredilo ničesar, kar je povsem razumljivo, saj je ostalo do danes pod okriljem bivšega in tudi sedanjega enoumja.
          Pa saj to veste!

  5. Problem Slovencev številka ena!
    Slovenska mentaliteta. Odidemo, ne da bi se poslovili, in se vrnemo, ne da bi rekli »dober dan«. Procesov ne ubesedimo. Da bi jih formalizirali v postopke in obrede, ni govora! Oddaljimo se, a če nas župnik s prižnice imenuje »oddaljeni«, smo užaljeni. Odgovarja nam »loviti v kalnem«. Smo mojstri za neizrekanje tega, kar zares mislimo. To je skupna mentaliteta laikov in klerikov, ne nazadnje, skupna mentaliteta državljanov in politikov. S to mentaliteto, ki jo je pred sto leti Cankar imenoval, saj vemo, kako, smo soustvarili zdajšnjo krizo Cerkve in države. Naj ima stoletno podlago, premagati jo je moč!
    Prvi korak »terapije« je preprost: »Glej v oči in povej! Povej, kaj čutiš in misliš.
    Glej sogovorniku v oči. ”
    Odlično p. Branko Cestnik. Res aktualen poziv za vse, verne in neverne!
    http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/glej-v-oci-in-povej

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite