Vprašanja smisla v času krize

2
251

Večplastnost krize

Pred časom (21. 7. 2012) je bila na tem portalu objavljena novica o srečanju v Evropskem parlamentu, na katerem so udeleženci razpravljali o delu Viktorja Frankla ter o njegovih pogledih na družbo, svobodo, demokracijo in človekove pravice ter primerjali njegovo filozofijo z miselnimi koncepti drugih svetovno znanih filozofov. Novica, ki je v drugih slovenskih (spletnih in pisanih) medijih ni bilo zaslediti, ni pravzaprav nič nenavadnega, kajti Evropski parlament prireja številne vsebinsko zelo različne posvete in diskusije. Toda samo dejstvo, da so se v Evropskem parlamentu ukvarjali tudi s Franklom in njegovo antropologijo, kaže na to, da se nekateri resnično zavedajo večplastnosti aktualne krize in  so nanjo pripravljeni iskati tudi večplastne odgovore.

Pogosto je (bilo) mogoče zaslediti trditve, da korenini aktualna kriza v krizi vrednot, etike in morale sodobnega človeštva. To kar vidimo in občutimo, je samo vrh ledene gore. Očitno postaja – in ljudje se tega tudi vedno bolj zavedamo – da je v način delovanja sodobnega sveta vgrajenih nekaj hudih sistemskih napak. Te so se pred nekaj leti z zlomom par ameriških bank in zavarovalnic aktivirale in v globalni vasi zbile prvo domino; padanju domin sedaj kar ni videti konca. Kriza ni več imaginarna, se ne dogaja v nekem oddaljenem, za nas neobčutenem tretjem ali četrtem svetu, vanjo smo nenadoma potegnjeni tudi mi. Kot narod, kot država, kot posamezniki.

Toda tisti vidik krize, ki ga navadni ljudje navzven najbolj občutimo in reševanju katerega je, vsaj na deklarativni ravni, namenjenih verjetno 90 % energije političnih voditeljev – gre za finančno reševanje bank, gospodarstva, podjetij in na drugi strani za drastične varčevalne ukrepe ter iskanje sredstev za socialne transferje, ki strmo naraščajo –. To je pravzaprav zgolj ukvarjanje s posledicami stanja, v katerem se je znašla stara zahodna civilizacija. Resnični vzroki za krizo temeljijo drugje, smo zapisali zgoraj. Da ne bo nesporazuma,  potrebno je reševati stisko posameznikov, toda če bomo ostajali zgolj pri reševanju posledic, smo obsojeni na brezupen sizifovski boj z milnimi mehurčki ali don Kihotovimi mlini na veter.

Kriza: pot v nesmisel ali pot k smislu?

Vsaka novica o propadlem podjetju ali izgubi službe razodeva hkrati dramatične osebne zgodbe posameznikov, ki so se znašli v težkem, brezizhodnem, pogosto celo nesmiselnem položaju. Zato si je pomembno zastaviti vprašanje, kako in kje naj človek išče smisel v tem času vsesplošne krize, še posebej takrat, ko se sam srečuje z najbolj črnimi scenariji in pogubnim kolesjem aktualne situacije.

Že zgoraj omenjeni Frankl pravi, da nosi kriza, v kateri se znajde človek, v sebi nevarnost, da ubije v človeku tisto, kar je »specifično človeškega«: njegovo osebno dostojanstvo, voljo do življenja, voljo do smisla. V obdobju krize je človek zmeden in neodločen, pogosto usmerjen k potenciranju težav, v katerih se je znašel. Človek v krizi težko opazi resnični smisel oziroma smisel težko vzame resno. Nekdo, ki je po npr. dvajsetih, tridesetih letih vestnega dela izgubil službo in s tem svoj mesečni dohodek, ob tem pa ima družino, šolajoče se otroke in še kakšen kredit po vrhu, upravičeno doživlja, da se mu je sesul svet; da se je vse, za kar si je v življenju prizadeval, v trenutku spremenilo v mrtev, obremenjujoč kapital. Normalno je, da si človek v taki situaciji zastavi vprašanja, kot so: Se je bilo vredno toliko truditi? Ali naj si še prizadevam? Kakšen smisel ima biti dober, delaven, iskren, dobronameren? Za vprašanje ‘Kako od tod naprej?’ mora človek zbrati že veliko notranje moči.

Po drugi strani je lahko prav kriza, nadaljuje Frankl, priložnost za razvoj »specifično človeškega«. »Ne zastavljamo mi življenju vprašanja ‘Zakaj?’, ampak življenje sprašuje nas ‘Zakaj?’. S svojo celotno držo in osebnostjo moramo odgovoriti na to vprašanje, « pravi Frankl. Povedati želi dvoje: prvič, da je življenje vedno večje od nas, posameznih človeških otrok, da ljudje ne moremo obvladovati življenja, da nam je konec koncev vse v življenju podarjeno; drugič, prav situacije največjih osebnostnih stisk lahko v ljudeh prebudijo prava vprašanja in jim pomagajo, da se odprejo za bistvene stvari v življenju.  Zunanjih okoliščin ljudje (navadno!) pogosto ne moremo spremeniti – na izgubo službe ali druge težke situacije, ki jih ljudem povzroča aktualna gospodarska kriza, posameznik težko vpliva.

Sprememba stališča

V dani situaciji krize lahko posameznik spremeni le svoj pogled na realnost, spremeni zorni kot, iz katerega je bil doslej navajen opazovati in vrednotiti življenje. V tem je priložnost za posameznika, da z novim pogledom na realnost, ki je, kakršna je, odkrije tisto pozitivno, kar kriza (tudi) prinaša s seboj. Sprememba stališča pomaga človeku, da nenadoma odkrije v sebi še druge, doslej morda prezrte ali nerazvite talente. Tu se odpira špranja iskanja smisla in osmišljanja situacije, v kateri se je človek znašel. »Kolikokrat nam šele ruševine omogočijo prost pogled na nebesa,« še zapiše Frankl.

V tej točki smo se vrnili na začetek našega razimišljanja. Izguba moralnih vrednot ni samo stvar družbe, ampak najprej stvar posameznika, njegovih odločitev, njegove vesti, njegove svobodne volje. Vračati danes posamezniku osebno dostojanstvo pomeni,  spomniti ga tudi na njegovo duhovno dimenzijo, v kateri temeljita njegova svoboda in odgovornost, njegova moč, da preoblikuje in na novo zastavi pot svojega življenja.

Nekega dne bosta tudi politika in družba negovanju te srčike človeka namenili več pozornosti.

Toda tu smo že na novem obratu – spirale …

Foto: Stopinje.si


2 KOMENTARJI

  1. Zelo dober članek. Prav gotovo je kriza Evrope in sveta zaradi duhovne krize družbe. Številnih napak je bilo na vseh nivojih preveč. Najbolj neumna večina poziva k ukinitvi kapitalizma ( svobodni trg, privatna lastnina, pravna država, podjetnost) in zatekanje k kolektivističnim ideologijam socializma . Hočejo podreti star sistem kapitalizma, ki deluje že tisočletje, kljub številnim zlorabam iz vseh strani.

    Vsak mora sam vsak dan iskati male smisle in velike smisle in jih v komunikaciji posredovati bližnjim ali javnosti. Ker na žalost vsi ljudje niso iskreni in ustvarjalni, temveč hočejo parazitirati druge, je to dostikrat zelo težko.

    V bistvu poteka zelo agresivna množična manipulacija, ne pa tekma, kdo ima bolj uspešen sistem. Severna Koreja, bedna SZ in Jugoslavija ter Kuba in večino afriških in južnoameriških držav je bilo zaradi socializma zelo bednih fevdalno zatiralnih tvorb, ki so bile vedno bolj odvisne od zunanje pomoči in dajanja denarja s strani kapitalističnih držav ( izsiljevanje denarja SZ z raketami in Severne Koreje z atomsko bombo). Socializem zlorablja način življenja prvih kristjanov, ki so skupaj slavili Boga in so imeli skupno lastnino. V osnovi je socializem samo parazitiranje in nima nič skupnega z življenjem prvih kristjanov v Skupnosti. Kajti drugače bi v kapitalizmu nastajale določene Skupnosti, kjer bi ljudje živeli skupaj in skupaj ustvarjali ter imeli skupno lastnino. Če bi bile te skupnosti bolj uspešne in bolj kvalitetne v preživljanju bi gotovo večina ljudi šla tja živet, sploh pa najbolj sposobni in najboljši. To pa kibucom brez subvencije (ostali davkoplačevalci) ni nikoli uspelo. V bistvu hočejo lenuhi in paraziti socializem vsiliti vsem državljanom in vsem prebivalcem sveta, a socializem ni trajnostni in dolgoročni sistem, saj v njem število PARAZITOV, zajedalcev, lenuhov hitro množično preraste število USTVARJALNIH, DELOVNIH in PODJETNIH, ki morajo poleg sebi služiti kruh še vsaj 5 ali 10 ljudem.

  2. Hvala za spodbudno razmisljanje. Edina pot je pot do sebe, svojih vrednot, spremeni sebe in spremenil bos svet. Kriza nam Bo pomagala najti to pot. Pot do vednost ustvarjalnosti, poguma, solidarnosti , resnice in postenosti. Druge dolgorocne poti ni.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite