Večplastnost krize
Pred časom (21. 7. 2012) je bila na tem portalu objavljena novica o srečanju v Evropskem parlamentu, na katerem so udeleženci razpravljali o delu Viktorja Frankla ter o njegovih pogledih na družbo, svobodo, demokracijo in človekove pravice ter primerjali njegovo filozofijo z miselnimi koncepti drugih svetovno znanih filozofov. Novica, ki je v drugih slovenskih (spletnih in pisanih) medijih ni bilo zaslediti, ni pravzaprav nič nenavadnega, kajti Evropski parlament prireja številne vsebinsko zelo različne posvete in diskusije. Toda samo dejstvo, da so se v Evropskem parlamentu ukvarjali tudi s Franklom in njegovo antropologijo, kaže na to, da se nekateri resnično zavedajo večplastnosti aktualne krize in so nanjo pripravljeni iskati tudi večplastne odgovore.
Pogosto je (bilo) mogoče zaslediti trditve, da korenini aktualna kriza v krizi vrednot, etike in morale sodobnega človeštva. To kar vidimo in občutimo, je samo vrh ledene gore. Očitno postaja – in ljudje se tega tudi vedno bolj zavedamo – da je v način delovanja sodobnega sveta vgrajenih nekaj hudih sistemskih napak. Te so se pred nekaj leti z zlomom par ameriških bank in zavarovalnic aktivirale in v globalni vasi zbile prvo domino; padanju domin sedaj kar ni videti konca. Kriza ni več imaginarna, se ne dogaja v nekem oddaljenem, za nas neobčutenem tretjem ali četrtem svetu, vanjo smo nenadoma potegnjeni tudi mi. Kot narod, kot država, kot posamezniki.
Toda tisti vidik krize, ki ga navadni ljudje navzven najbolj občutimo in reševanju katerega je, vsaj na deklarativni ravni, namenjenih verjetno 90 % energije političnih voditeljev – gre za finančno reševanje bank, gospodarstva, podjetij in na drugi strani za drastične varčevalne ukrepe ter iskanje sredstev za socialne transferje, ki strmo naraščajo –. To je pravzaprav zgolj ukvarjanje s posledicami stanja, v katerem se je znašla stara zahodna civilizacija. Resnični vzroki za krizo temeljijo drugje, smo zapisali zgoraj. Da ne bo nesporazuma, potrebno je reševati stisko posameznikov, toda če bomo ostajali zgolj pri reševanju posledic, smo obsojeni na brezupen sizifovski boj z milnimi mehurčki ali don Kihotovimi mlini na veter.
Kriza: pot v nesmisel ali pot k smislu?
Vsaka novica o propadlem podjetju ali izgubi službe razodeva hkrati dramatične osebne zgodbe posameznikov, ki so se znašli v težkem, brezizhodnem, pogosto celo nesmiselnem položaju. Zato si je pomembno zastaviti vprašanje, kako in kje naj človek išče smisel v tem času vsesplošne krize, še posebej takrat, ko se sam srečuje z najbolj črnimi scenariji in pogubnim kolesjem aktualne situacije.
Že zgoraj omenjeni Frankl pravi, da nosi kriza, v kateri se znajde človek, v sebi nevarnost, da ubije v človeku tisto, kar je »specifično človeškega«: njegovo osebno dostojanstvo, voljo do življenja, voljo do smisla. V obdobju krize je človek zmeden in neodločen, pogosto usmerjen k potenciranju težav, v katerih se je znašel. Človek v krizi težko opazi resnični smisel oziroma smisel težko vzame resno. Nekdo, ki je po npr. dvajsetih, tridesetih letih vestnega dela izgubil službo in s tem svoj mesečni dohodek, ob tem pa ima družino, šolajoče se otroke in še kakšen kredit po vrhu, upravičeno doživlja, da se mu je sesul svet; da se je vse, za kar si je v življenju prizadeval, v trenutku spremenilo v mrtev, obremenjujoč kapital. Normalno je, da si človek v taki situaciji zastavi vprašanja, kot so: Se je bilo vredno toliko truditi? Ali naj si še prizadevam? Kakšen smisel ima biti dober, delaven, iskren, dobronameren? Za vprašanje ‘Kako od tod naprej?’ mora človek zbrati že veliko notranje moči.
Po drugi strani je lahko prav kriza, nadaljuje Frankl, priložnost za razvoj »specifično človeškega«. »Ne zastavljamo mi življenju vprašanja ‘Zakaj?’, ampak življenje sprašuje nas ‘Zakaj?’. S svojo celotno držo in osebnostjo moramo odgovoriti na to vprašanje, « pravi Frankl. Povedati želi dvoje: prvič, da je življenje vedno večje od nas, posameznih človeških otrok, da ljudje ne moremo obvladovati življenja, da nam je konec koncev vse v življenju podarjeno; drugič, prav situacije največjih osebnostnih stisk lahko v ljudeh prebudijo prava vprašanja in jim pomagajo, da se odprejo za bistvene stvari v življenju. Zunanjih okoliščin ljudje (navadno!) pogosto ne moremo spremeniti – na izgubo službe ali druge težke situacije, ki jih ljudem povzroča aktualna gospodarska kriza, posameznik težko vpliva.
Sprememba stališča
V dani situaciji krize lahko posameznik spremeni le svoj pogled na realnost, spremeni zorni kot, iz katerega je bil doslej navajen opazovati in vrednotiti življenje. V tem je priložnost za posameznika, da z novim pogledom na realnost, ki je, kakršna je, odkrije tisto pozitivno, kar kriza (tudi) prinaša s seboj. Sprememba stališča pomaga človeku, da nenadoma odkrije v sebi še druge, doslej morda prezrte ali nerazvite talente. Tu se odpira špranja iskanja smisla in osmišljanja situacije, v kateri se je človek znašel. »Kolikokrat nam šele ruševine omogočijo prost pogled na nebesa,« še zapiše Frankl.
V tej točki smo se vrnili na začetek našega razimišljanja. Izguba moralnih vrednot ni samo stvar družbe, ampak najprej stvar posameznika, njegovih odločitev, njegove vesti, njegove svobodne volje. Vračati danes posamezniku osebno dostojanstvo pomeni, spomniti ga tudi na njegovo duhovno dimenzijo, v kateri temeljita njegova svoboda in odgovornost, njegova moč, da preoblikuje in na novo zastavi pot svojega življenja.
Nekega dne bosta tudi politika in družba negovanju te srčike človeka namenili več pozornosti.
Toda tu smo že na novem obratu – spirale …
Foto: Stopinje.si
