Vprašanja, sama vprašanja

4

 

 

vprasanjaHOMILIJA NA 12. NEDELJO MED LETOM. Tako kot je mnogokrat v življenju, je tudi danes v evangeliju. Sama vprašanja in nobenih odgovorov. Ne od Boga, ne od Cerkve, ne od prijateljev. Nobenih odgovorov, samo vprašanja. Kdo sem jaz? Kdo je tvoj Bog? Kako si predstavljaš življenje? Kaj boš naredil z njim? Kdo ali kaj ga usmerja? Kaj je tvoj smisel in cilj? Boš prišel do njega ne glede na žrtve, ki jih bo to zahtevalo od tebe?

Sama vprašanja. Najtežje od vsega je pravzaprav to, da to niso samo vprašanja iz evangelija, ki jih lahko pustimo samo za nedelje. To so vprašanja iz življenja, ki ga živimo. Poznamo jih. Vsak dan so na mizi. Vsak dan, vsak trenutek nam jih zastavlja življenje. In mi poskušamo nanja odgovarjati. Kajti iz teh naših odgovorov je pravzaprav sestavljeno življenje, ki ga živimo. Iz naših odločitev, ki smo jih sprejeli, iz odgovorov na Božja vprašanja človeku.

Sama vprašanja. Tudi ko se soočamo z najtežjimi trenutki svojega življenja, s porazi, z boleznijo, s smrtjo, sama vprašanja. Nobenih odgovorov. Zakaj Bog ne odgovarja? Zakaj samo sprašuje?

To niso lahka, enostavna vprašanja. Zato tudi pravi odgovori nanja niso enostavni, ponavadi niti jasni in nedvoumni ne. Zato se prave odgovore išče dolgo, zelo dolgo časa, včasih celo življenje. Nesmiselno je na silo iskati odgovore. Kajti za prave odgovore je treba dozoreti. Ne samo, da jih razvozlamo, tudi zato, da jih sprejmemo. Dozorimo pa samo tako, da dolgo, morda za naš okus predolgo časa živimo v vprašanjih. Da si jih dnevno postavljamo. Da besnimo, ker ne vidimo pravega smisla. Da nanja velikokrat napačno odgovarjamo in da sprejmemo, da smo nanja napačno odgovarjali. In jih tako počasi začenjamo razumeti.

Ko začenjamo razumeti vprašanja, začenjamo razumeti življenje. In začenjamo razumeti, kateri bi bil pravi odgovor nanj.

Morda prav zato Bog skozi naše življenje ne daje odgovorov, ampak vprašanja. Ker odgovorov ne sprejmemo in ne živimo, če niso naši. Ker samo zaradi vprašanj iščemo in skozi vprašanja rastemo. Ker samo zaradi vprašanj živimo. In ker so ravno številna vprašanja to, kar nas bo prepričalo, da je edini pravi odgovor v življenju korak, hoja, pot.

***

Potrpi z vsem, kar v tebi še ni rešeno …
Poskusi ljubiti vprašanja sama …

Ne išči zdaj odgovorov,

ki jih ni moč dati,
ker bi jih ne zmogel živeti.
In stvar je v tem:
živeti vse.

Živi vprašanja zdaj.

Morda boš potem, 
zlagoma,
ne da bi opazil,
nekega daljnega dne
zaživel odgovore.

(Rainer Maria Rilke)

 

 

Pripis uredništva: Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.

4 KOMENTARJI

  1. Nas kolumnist precastiti g. Marko rijavec meni v svoji sicer mojstrsko napisani homiliji (pridigi): Sama vprasanja in malo uporabnih odgovorov. Ali res?

    No, jaz pa sem slisal v nasi cerkvi tudi drugacno homilijo:
    Morda bo kdo opazil med obema eklatantno razliko:

    “Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo zgubil; kdor pa svoje življenje zgubi zaradi mene, ga bo rešil.” Radi bi rešili svoje življenje, radi bi se rešili trpljenja; toda po tej poti ne bomo prišli daleč, ker je to pot sebičnosti, smrti. Če pa svoje življenje zastavimo za brate in sestre, za Jezusa Kristusa, ki živi v njih, bomo najbrž za marsikaj prikrajšani, pridobili pa si bomo polnost življenja. Smisel človekovega življenja je: dajati, osrečevati in umirati lastni sebičnosti.
    “Nikar se ne poročaj zato, da boš srečen,” piše v neki knjigi za mladoporočence, “poroči se zato, da boš osrečeval.” Poglejmo malo okoli sebe. Ali so naši krščanski zakonci res pripravljeni pozabljati nase in živeti za drugega? Kjer v možu, ženi ni tega prepričanja, ne more biti globoke in trajne zakonske sreče. Kjer tega ni v starših, tudi otroci ne morejo imeti duha darovanja.
    Za duhovne poklice se je potrebno zahvaliti staršem, ki so otrokom s svojim zgledom pokazali, da se je za srečo v življenju treba znati darovati. Najprej tako, da otroka sprejmeš. Potem je treba otroke vzgajati tako, da vidijo: ni vse vsakdanji kruh, standard človeka ne more zadovoljiti, saj je ustvarjen za nekaj višjega. Mnogi starši v svoji veliki ljubezni do otrok pozabljajo svoje ljubljence vzgajati za srečo v življenju. Izpolnijo jim vse muhe, ne vzbudijo pa v njihovih srcih smisla za darovanje, za ljubezen do sočloveka, ki edina prinese srečo ter življenju daje polnost in smisel.
    Ko bi bil človek žival, bi veljala modrost: “Uživaj, kolikor moreš, saj je življenje tako kratko! Z odprtimi rokami sprejmi, kar ti življenje ponuja!” Toda človek ni žival, temveč je Božji otrok, in če hoče biti srečen, se mora ravnati po Božji modrosti – po nespameti, norosti križa. Da, prava sreča se množi z razdajanjem.
    oznanilo
    25/2013
    23. junij 2013
    12. NEDELJA
    MED LETOM
    MISEL IZ EVANGELIJA
    Vsem pa je govoril:
    »Če hoče kdo iti za menoj,
    naj se odpove sebi
    in vzame vsak dan svoj križ
    ter hodi za menoj.«
    Lk 9,23

  2. > Zakaj Bog ne odgovarja? Zakaj samo sprašuje?

    He he. Moram priznati, da tudi mene kritizirajo, da na točno takšen način (individualno!) učim matematiko. Nič ne razlagam, samo sprašujem. In vprašani si zapomni svoje odgovore veliko hitreje, kot bi si moje razlage.

    Ko pa obrnem zgornjo zgodbo in je Bog (ali Življenje) učitelj in jaz učenec, se pa s svojim zapisom niti malo več ne strinjam. Osebno menim, da je v današnjem svetu abnormalno veliko nesmiselnega trpljenja. Dokaz: pogledam samo svoje trpljenje in že tega je več, kot bi ga smelo biti v človeštvu v celoti (kumulativno, agregirano, sešteto).

  3. G. Marko Rijavec je duhovni asistent, po starem “spiritual” na skofijski gimnaziji v Vipavi (okrog 250 dijakov) in skrbi za duhovno oskrbo, duhovne pogovore in spovedi tistih dijakov, ki tam stanujejo ali se vozijo.
    Novo maso je praznoval pred petimi leti in je bil ze tudi v pastoralni praksi kot kaplan.
    Ko sem ga prvic zagledal, se mi je zdel nekako prenapet in nesrecen.
    Potem sem se spomnil na soimenjaka p. Stanka Rijavca, ki je tudi imel hude osebne probleme in se je menda potem ponesrecil do smrti. Ali pa je bil samomor?
    No v zgornjem “evangeliju” Jezus resnicno postavlja ucencem in tudi nam kot bralcem ocividno prevec vprasanj? Ali postavlja morda celo neresljiva in nepotrebna vprasanja? Ne, ne bi rekel.
    Tista vprasanja so bila osnovne narave in nujno potrebna. Da so se takrat njegovi ucenci sploh zavedli s kom imajo opravka. Ali je ta njihov ucenik drugi Janez Krstnik, drugi Elija, novi judovski kralj? Da so zaceli malo realno razmisljati s svojo glavo kaksna bodocnost jih caka, ce bodo nadaljevali Jezusovo pot.
    Govoril je namrec tudi o svojem trpljenju in smrti.
    Takrat se marsikaj niso mogli razumeti. Odprlo se jim je sele na Binkosti, ko so prejeli duhovne darove sv. Duha.
    Kljub temu mislim, da je iz evangelija dovolj razvidno, kaj hoce Jezus od ucencev in sedaj od nas vernikov po 2000 letih.
    V Rijavcevi Homiliji pa ne vidim nobenih enakovrednih odgovorov. Ce jih on ne ve, jih verjetno vedo njegovi mladi verniki se veliko manj.
    Ali hote prevec filozofira in se oddaljuje od zoprnih odgovorov?
    Ce je pri nedeljski masi s temi golimi vprasanji in ne-odgovori bodril svoje mlade poslusalceh vecji verski aktivnosti, najbrz od tega niso imeli posebne duhovne koristi.

  4. “Zakaj Bog ne odgovarja?”

    Morda bi se bilo treba z vprašanji aktivno spopasti, ne pa se obračati na zastarel koncept, ki si ga je izmisli pračlovek, nato pa ga je skozi svoj razvoj neverjetno zakompliciral in zmitiziral.

Comments are closed.