Vprašanja ob stoletnici ruske revolucije

42
419
Balzamirani Vladimir Iljič Uljanov »Lenin« bo še stoletja videti, kot, da spi. (http://www.lintasnasional.com)

Kdo pravi, da je marksizem propadel in je »ruska revolucija« preteklost? Problem niso le radikalizirane skupine revolucionarjev, temveč njihova infiltracija v vse pore družbe, v medije, stranke, društva in celo v cerkev.

Ruska revolucija ni bila le sad težkih razmer v carski Rusiji in podrejenosti ter konformizma takratnega vodstva Ruske pravoslavne cerkve z oblastjo, temveč tudi sad večstoletne evropske kulture, ki se je oddaljevala od vere v Boga in hotela uveljaviti subjektivno moralo, avtonomijo t. i. »novega človeka« in ateizem.

Ateizem je v svojem bistvu sprevržena religija in nihilistična morala. Že filozof Feuerbach in drugi misleci so pisali o potrebi po osvoboditvi človeka od religije. V resnici je to prizadevanje uveljavljalo in še vedno uveljavlja barbarstvo. Povedano na preprost način: ni važna resnica, važno je, kaj pravi Marx; ni važna realnost in znanost, pomembno je, kaj pravi teorija spola. Marksistična metafizika je, čeprav se sklicuje na znanost in na človekoljubje, ne le zmota, temveč arogantna in nasilna hudobija. Ne gre le za sovraštvo do Boga in Cerkve ter za zanikanje Boga. Gre za nekaj več: za poskus nadomestitve Boga, resnice in etike, z »Nadčlovekom«, z novo resnico in novo etiko, ki jo določa od Boga »osvobojeni človek«. Vsa revolucionarna prizadevanja so vnaprej obsojena na neuspeh, ker ne temeljijo na resnici in na svobodnem človeku, temveč na laži, manipulacijah in ustrahovanju. Zares pa živi le človek, ki je svoboden in se za svobodo zavzema.

Bistvo boljševiškega sistema je paralelnost države in partije. Država in partija se med seboj razlikujeta, v resnici pa državne oblasti ravnajo po formalnih, pa tudi neformalnih navodilih partije. Tako je bilo v Rusiji od 25. oktobra 1917 do avgusta 1918 ukinjenih 462 časopisov; takoj so se začele aretacije in množični umori nasprotnikov boljševizma, revolucionarna sodišča so postala dekla boljševizma. ČK (»Čeka« – _Črezvičajnaja komisija – Izredna komisija) je bila tajna policija, ki jo je po navodilih Lenina osnoval Feliks Djeržinski – »duhovnik ruske revolucije«, je lahko delovala mimo vseh zakonov. Med drugim je bilo v dveh letih po izvedeni revoluciji umorjenih 28 škofov in več tisoč duhovnikov ter menihov. Temu ravnanju lahko danes vzporejamo islamizem, ki obljubljajo nebesa tistim, ki pobijajo »nevernike«. Boljševiška logika je bila začrtana že leta 1903 na 2. zasedanju takratne Socialdemokratske stranke v Ženevi. V svojem govoru  je oče ruskega marksizma, Georgij Valentinovič Plechanov, poudarjal, da bi bil delikt ne omejiti demokracije, če gre za vprašanje revolucije.

Iz vsega zgoraj zapisanega je razvidno, da boljševizem zahteva konec vsakega političnega pluralizma in pluralne laične države. Npr. medvojno revolucionarno nasilje in povojni komunistični poboji niso bili nobena deviacija boljševizma, temveč premočrtna zvestoba sprejetim načelom. Deviacija in slabost je bila, da Partija ni izvedla vseh načrtovanih umorov režimu nasprotujočih ljudi.

Z oktobrsko revolucijo se je v Rusiji začelo uničevanje družine. Seveda ne brez razloga, temveč zato, da v družinah ne bi potekala marksizmu nasprotna vzgoja. Začeli so se seksualni odnosi »na bone« in vzgoja po socialistični pedagoški metodi Antona Makarenka. Posledica: otrok – sirot, ki so se pogosto združevali v nevarne tolpe, je bilo v Rusiji okoli leta 1920 nad 6 milijonov. Zaradi tega je bila l. 1935 v Rusiji starostna meja za izvajanje smrtne kazni znižana na 12. leto. Režim se je moral znebiti otroških kriminalnih tolp in svojega vzgojnega neuspeha.

Upravičeno se lahko vprašamo: kje je bila obljubljena svoboda? So ljudje, ki še vedno nasprotujejo obsodbi komunističnega totalitarnega sistema in častijo komunistične simbole pri zdravi pameti? Mar se uničevanje družine ne nadaljuje tudi danes, ko je t. i. marksistično socialno revolucijo (ki je bila v svojem bistvu kulturna revolucija), zamenjala marksistična kulturna revolucija, ki seveda deluje po istih marksističnih principih in vzorcih, le da v tem trenutku poteka znotraj t. i. demokracije, v kateri pa še zdaleč ni vse demokratično, temveč demokracija služi za masko totalitarizma. Kdaj bomo končno spregledali! Bomo nasedali ideologiji, ki trdi, da biološki spol ni bistven, temveč je bistvena ideja o osvoboditvi od biologije? Za uresničitev te ideje, ki je skregana z realnostjo in znanostjo, pa je potrebno uničiti družino in utišati vse kontrarevolucionarje. T. i. »sovražni govor«, ki ga sedaj uvajajo razni »Mirovni inštituti«, je le eden izmed inštrumentov totalitarne države. Pričakujemo lahko izvajanje hujših ukrepov. Bomo do vseh teh totalitarnih poskusov ostali indiferentni in tako dopustili, da totalitarna mašinerija vedno bolj melje? Ne le, če smo kristjani, vsak razumen človek, ki mu je kaj do resnice in osebne svobode, ob tem žalostnem dogajanju ne bi smel ostati nem. Ne gre le za vprašanje odnosa marksizma do religije, temveč tudi do razuma in vsakdanjih pragmatičnih rešitev, kot je npr. gradnja železniške proge. Sporočilo se glasi: »Ni važno, kaj je bolj razumno in gospodarno, pomembno je, da ohranimo svoj prav in svoj položaj. Število mrtvih in druga kolateralna škoda, pri tem ni važna!«

Je z ljudmi, ki zagovarjajo neomarksistična revolucionarna načela sploh možen dialog? Je demokracija lahko tolerantna do nedemokratičnosti? Smo lahko tolerantni do tistih, ki sporočajo, da bodo, ko bodo prišli na oblast, najprej ukinili demokracijo? Imajo lahko ideologije, ki zagovarjajo »diktaturo nevtralnosti«, v pluralni laični državi sploh pravico do delovanja? Žal problem niso le radikalizirane skupine revolucionarjev, temveč njihova infiltracija v vse pore družbe, v medije, stranke, društva in celo v cerkev. Kdo pravi, da je marksizem propadel in je »ruska revolucija« preteklost!

42 KOMENTARJI

  1. Točno. Življenje ni samo matereialistično področje, ampak tudi duhovno vrednotno.

    In prav na duhovno vrednotnem področju je marksizem zelo prisoten.

    Ta duhovno vrednotni vidik marksizma je v javnosti zelo zapostavljen.

  2. To je prisotno celo na kulturnem področju, kjer človek ne bi pričakoval.

    Pojem v dveh pevskih zborih in v obeh jih v organizacijskem pogledu ( ne dirigentskem) vodita človeka starega komunističnega kova, ki ne dovolita nobenega koristnega predloga, ampak le zavpijeta tako bo kot bom rekel jaz.

    Zdi se mi, da je podobno pri nas tudi na političnem področju!

  3. Odličen članek, ki se na kratko dotakne vseh bistvenih problemov tedanje in sedanje družbe, ki razjedajo življenje ne le pri nas, ampak tudi v zahodnih demokratičnih državah.

  4. Z neomarksisti zanesljivo ni možen pristen dialog. Kadar so v manjšini, znajo biti zahrbtno diplomatski, zato se komu zdi, da jim dialog ni tuj. Dejansko pa gre za psihopate. Ko se bo tehtnica, na katerikoli ravni in v katerikoli dimenziji, nagnila njim v prid, te bodo pomečkali kot muho. Ker pa strani nikoli niso enoznačne, je resnici na ljubo potrebno poudariti, da je na “nemarksistični” strani ogromno človeških slabosti. Pohlep, pogoltnost, nečimrnost ipd. niso tuji niti nemarksistom. Tudi nemarksisti znajo biti v svoji ukazovalni koži psihopatski in neumsiljeni. Te slabosti znajo marksisti velemojstrsko obračati v svoj prid, to je v svoje bolane cilje. Najmanjšo slabost svojih sovražnikov znajo prikazati kot kriminal prvega razreda. Z lahkoto pomešajo razne ravni naše medsebojne komunikacije. Lep primer, ki ga doživljamo, je “delovanje” tako imenovanih osrednjih medijev. Gladko lahko izenačijo pomen pranja terororističnih milijard v NLB s prevelikim številom posajajenih jablan v Janševem sadovnjaku. To je le eden izmed primerov, ki se dogaja vsem na očeh, in pred katerim smo povsem nemočni zaradi grozljive zmanipuliranosti slovenske raje. Teh primerov je kolikor hočeš. Na eni sami seji državnega zbora ali kakšnega odbora DZ, se vsakih pet minut, vsakič ko nastopi kak Moderndorfer, Bratuškova ali Brglez, zgodi totalna vrednotna godlja, ki jo neomarksisti zavestno in izjemno spretno spuščajo v ljudstvo. Vse je pravzaprav povedal psiihoanalitnični neomarksistični psihopat Dušan Rutar: “Kapitalizem ni v krizi, kapitalizem je kriza!” Jaz vem samo nekaj: te ljudi je potrebno na silo ustaviti, ker nas bodo v nasprotnem pojedli ob prvem zajtrk po revoluciji.

  5. Bog nam daj čim več takšnih duhovnikov, kot je g. Bogdan Vidmar in čim manj avtorjev destruktivnih žalitev, kot je npr. “slovenska raja”.
    Prvi ljudem pomagajo skozi labirint manipulacij, drugi pa jim jemljejo voljo in pogum do napornega spoznavanja resnice.
    Ta prvih je žal premalo, ta drugih pa preveč !

    • Samo raja lahko prinese spremembe, vendar se mora prej spreminiti v narod. Živite vi mogoče v slonokoščenem stolpu in se vam niti ne sanja, kaj se dogaja okoli stolpa?

    • Sicer pa, če pogledamo malo bolj izostreno, kaj sem jaz pravzaprav povedal drugače kot Bogdan Vidmar? Povedala sva isto, če znate brati.

  6. V slonokoščenem stolpu ?
    Besede “slovenska raja” ali pa npr.”..za hlapce rojeni, za hlapce ….” niso tiste, ki bi lahko, citiram: “rajo spremenili v narod”.
    Naša naloga je pridobivanje razgleda in napredovanje v spoznanjih.
    Na vse načine se izobražujmo. Zanesljivo podpirajmo izobraževalno delo duhovnikov. V sistem šolskega izobraževanja posegajmo kot plačniki davkov v tistih primerih, ko smo prepričani, da svojega dela ne opravlja v korist otrok, mladine oz. celotne družbe.
    To je le nekaj razmišljanj. Iščimo naprej!

    • V okviru danih možnosti menim da večine za potrebne spremembe ne bomo dočakali. Kot da se je demokratična ureditev kot taka, izpela !
      Nedavno se je govorilo o “tretji poti”, o kateri pa nihče ni točno vedel kako bi jo opisal. Tako da se o njej niti ne govori več.
      Upanje najbrž obstaja, morda tokrat v manjšini.

    • Veronika, če nisi opazila se kot narod nahajamo v začaranem krogu pogube.
      Živimo v času, ko imamo samo posamezniki možnost odrešitve?
      Je sploh upanje da bo to kdaj večina?

  7. Ob zgornji fotografiji balzamiranega Lenina se mi vedno obnovi sledeča misel:

    Ateisti so zelo ponosni, da svojim nasprotnikom zanikajo njihovo verovanje v Boga. Sami vero označujejo za prazne marnje, norčujejo se iz vernikov, češ, da verjamejo v pravljice in podobno.
    Vendar, do sedaj v 2000 letih niso verniki balzamirali nobenega svojega pokojnega papeža, na drugi strani pa so boljševiški ateisti balzamirali že svojega prvega voditelja.
    Norčujejo se iz vernikov, češ da verjamejo v posmrtno življenje sami pa balzamirajo svojega voditelja kot bi upali, da bo tako večno živel z njimi, ga obiskujejo, čakajo v dolgih vrstah pred njegovim mavzolejem da bi se lahko poklonili njegovemu truplu.

    • O je balzamiran papež Janez trinajsti, ki je na ogledu v Baziliki Svetega Petra; Pa morda še kakšen starejšega datuma.

      Ja, kult osebnosti je večinoma dokaj žalostna reč. Zanimivo kako na marksistični podlagi tako radi rastejo kulti osebnosti, saj naj bi bili vsi enakopravni. Zakaj se potem notri vedno zaredi ena taka krvoločna hierarhija?

  8. “Smo lahko tolerantni do tistih, ki sporočajo, da bodo, ko bodo prišli na oblast, najprej ukinili demokracijo?”
    Kateri pa so to, katera politika/stranka?

  9. “Je demokracija lahko tolerantna do nedemokratičnosti?”
    Kaj je merilo nedemokratičnosti?
    Ali ni mogoče ravno toleranca do drugače mislečih temelj demokratičnosti?

    • Če je odgovor na vaše zadnje vprašanje pritrdilno, potem ne razumete.
      Ravno s toleranco ne prideš nikamor.

      • A ni toleranca v tem primeru potuha?
        Kot doma ko razvajeni otroci prevzamejo oblast nad starši.
        Kaj se zgodi ko je prepozno?

        • Franc Mihič. Stranka, ki bo takoj, ko bo mogoče ukinila demokracijo, je LEVICA. Res ne razumem vašega nenehnega čudenja, kot da bi živeli v resnični demokraciji z bogato tradicijo, in ne v zločinski državi s podaljšanimi posledicami. Levica pa ni nič drugega kot udarna pest velike Kučanove stranke, ki je sestavljena iz številnih bleferskih strank, ki se navzven igrajo demokracijo. Ja, toleranca je v takšnih primerih potuha, ker ne toleriramo šibkejše strani, ampak močnejšo (pravzaprav premočno).

    • Demokracija je pravica, da imaš pravico do svobodnega govora ne glede kdo si. Kdor ima zle namene naj se mu da besedo zato, da ga ljudje lahko sprevidijo. Težnja k uvedbi sovražnega govora tlakuje pot v nov totalitarizem. Demokracija mora dopuščati svobodo govora. Ljudje se odločijo kaj bojo tolerirali in česa ne.

  10. Dialog je namreč pot k miru!
    Ali so še vedno nujni zaprti sistemi vrednot?
    Odgovor na to vprašanje lahko poiščemo samo z dialogom.
    Ta je namreč sam po sebi najvišja vrednota tiste pisanosti, v kateri hočemo živeti in iz katere vse bolj črpamo življenjsko energijo.
    Treba ga je negovati in razvijati.
    Še bolj pa je treba vanj verjeti.
    Dialog je namreč pot k miru, ki je konec koncev še vedno edina resnica.
    http://www.delo.si/mnenja/komentarji/dialog-vrednot-vrednota-dialoga.html

  11. Dialog je osnova demokracije
    Dialog je nekaj, za kar je potrebna iskrena volja obeh strani.
    Dialog je nekaj, za kar je potrebna jasna in razumljiva komunikacija z obeh strani.
    Dialog je nekaj, kjer se spoštovanje nasprotnika najbolj pokaže,kadar se z njim ne strinjamo.
    Dialog je osnova vsake demokracije, brez njega smo že sprejeli principe diktature.
    Dialog lahko vodi tudi v nesporazume in nerazumevanje, ti pa vedno vodijo v
    slabo voljo in nestrpnost.
    Dialog mora premagati razlike in nesporazume, tako da oba sogovornika
    vesta, kaj drugi želi povedati in kakšno je njegovo stališče.
    Dialog vedno zmaga, če se igra pošteno in če so igralci pri sebi pošteni.
    V nasprotnem primeru dialoga v resnici ni.

    • Naš slovenski dialog o spravi je zakompliciran zato, ker je to pravzaprav dialog o poštenosti. Kdo se je prodal; Za koliko se je prodal; Koliko kazni je plačal; Kdo nas je prodal; Za koliko nas je prodal; Koliko kazni je plačal.

  12. “Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom.”
    Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. Kot svojevrsten statement. Naša severna soseda je namreč z odpravo monarhije in razglasitvijo republike družini Habsburg nacionalizirala vse premoženje in prepovedala uporabo plemiškega naziva. To slednje je danes sicer absurdno, vendar si pripadniki ene najštevilčnejših plemiških družin na svetu – trenutno njihov klan šteje 660 ljudi – tega ne jemljejo k srcu. Camilla Habsburška Lotarinška, s katero sva se srečala v Ljubljani, je prijetna sogovornica, pri kateri človek kmalu začuti, da ničesar ne govori na pamet. Najin pogovor je bil zaradi tega zelo iskren, predvsem pa bistveno daljši, kot sva si sprva
    10.12.2016 00:53
    Piše: Dejan Steinbuch https://www.portalplus.si/1895/camilla-habsburg/

  13. »Nekoliko velja vse do danes, da znotraj Cerkve na znamo voditi dialoga, to je problem slovenske družbe v celoti. Mi nimamo kulture dialoga! Imamo pa kulturo poslušnosti in agresivnega, čustvenega odzivanja.«
    Dr. Ivan J. Štuhec, profesor moralne teologije; REPORTER ŠT. 42; 21. Oktober 2013; stran 28

  14. KDAJ SPRAVA?
    »Sprava z izdajalci ni mogoča. Lahko se kvečjemu pomirimo, spravimo pa ne!«
    Tit Turnšek , predsednik ZZB

    “Sprave ne potrebujemo, mi spravo živimo«
    Zoran Janković, župan Ljubljane na Rožniku 2017

    »Tukaj zbrani sprave ne potrebujemo.«
    Mag. Jurij P. Emeršič, zgodovinar in teolog, Teharje 2014

    »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«
    Metropolit škof Stanislav Zore, 2015

    »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev. Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«.
    Boris Pahor, pisatelj, tržaški Slovenec, 2017

    »Sprava mi pomeni sožitje, spoštovanje in odpuščanje ter vse tisto, kar nam omogoča, da živimo skupaj naprej – ne glede na velike razlike med nami, še posebej, če so povzročile zlo.«
    Borut Pahor, predsednik RS, 2017

    »Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba.
    Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.«
    Prof. dr. Matjaž Zwitter, Ljubljana, 2014

    »Tako na strani komunistov kot na strani domobrancev so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine, pa sodijo pred sodišče. Sprava v narodu mogoča le na takšnem temelju«
    Dr. Spomenka Hribar, sociologinja, 2016

    »Sprava bo, ko bo demokracija delovala. Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj.
    Dr. Iztok Simoniti, diplomat, 2014

    »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”; Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.

  15. Če sklepam po komaj 20 odstotni udeležbi na zadnjem referendumu,je velika večina državljanov-tudi kristjanov?!-že izobesila belo zastavo…

    • No, jaz si del rezultata Referenduma Proti Drugemu Tiru razlagam kot duševno bolezen, ki je posledica dolgih let življenja pod komunističnim režimom. Priznam, da so še drugi razlogi. Recimo tej bolezni Stalinioza, saj je bila odkrita po koncu Stalinovega tridesetletnega vladanja. V tem času so pod Stalinovim režimom odrasle nove generacije, ki se v nekaterih pogledih niso več znale odločati same saj se je zanje odločal tovariš Stalin sam. Kdor se je Stalinovim odločitvam upiral je bil ali iztrebljen ali ‘samo’ izobčen. Za posledicami Stalinioze trpijo Rusi še dandanes saj jim, zaradi svoje bolezni, nikakor ne uspe oživeti demokracije. Enostavno ne znajo živeti z voditeljem, ki bi jim prepuščal pomembne odločitve.

    • Točno to, stalinioza.
      Ko očetje svoje sinove učijo, ubogaj svoje šefe in boš lažje živel. Saj zato smo se borili.
      In tako brez konca.

  16. Ad Lucijan: »… kaj sem jaz pravzaprav povedal drugače kot Bogdan Vidmar?«
    Povedala sta isto, a na razliko od g. Vidmara ste vstavili besede »slovenska raja«, ki jih ne bi smeli.
    Saj za to, »da traja infiltracija v vse pore družbe, v medije, stranke, društva in celo v cerkev«, ni kriv slovenski narod, kajti infiltracija je prisotna po vsej Evropi. Odgovori na vprašanje, kaj storiti z nasledstvom revolucije, morajo zajemati mnogo več, kot le izgovor na »rajo«.
    Vsa Evropa bo morala hitro poiskati pot, ki ji bo pomagala preživeti. Pomembna je misel madžarskega predsednika (že aprila 2013): »Evropa bo ali krščanska, ali pa je sploh ne bo«.
    Ali ste ta stavek morda sami doumeli, ali pa kje prebrali? Ali se o njem pogovarjate z drugimi? Ali ste poskrbeli, da mu dodate težo? Ali ga uvajate v življenje?

    • Mar res ne razumete? Ta ‘raja’ pomeni zmanipulirane volivce, ki so prostovoljni zmanipulirani, saj nočejo razmišljat z lastno glavo, ampak razmišljajo s Kučanovo glavo. Ja, zatorej je to raja, ki je kriva damnašnjega stanja. In še to: Vidmar prav tako govori o raji, čeprav ne zapiše konkretno te besede. Treba je brati med vrsticami in onkraj njih. Ko boste to znali ali razumeli, ne boste več žugali, kaj se sme in kaj ne …

    • Veronika, pa saj oba govorita isto, misel madžarskega predsednika, ki se nanaša na Evropo, velja prav tako za nas in o tem govori Lucijan.
      S tem spornim izrazom “raja” so mišljeni vsi tisti, ki sami pri sebi ne naredijo potrebne osebnostne spremembe in zato ne živijo v skladu z resnico. Zaradi tega te ne zaznavajo, obstanejo v duhovnem stanju egoizma. In iz tega prestola nam vladajo.

  17. EGOIZEM je vzrok
    Slovenec, ki živi v tujini, dr. Joseph Straus, vrhunski strokovnjak za patentno pravo, je v intervjuju za DELO; 10.01.2001, med drugim izjavil:
    “Evropa, na žalost, živi še vedno v preteklosti in tako tudi reagira. Egoizem je tisto, kar obremenjuje vso Evropo – in še posebno tiste države, ki so izšle iz nekdanjega Balkana – in tega se moramo čim prej rešiti, vendar je to zelo težko. Če bi hotel nekoliko pretiravati, potem bi rekel, da nam celo genetski inženiring, niti v sto letih, ne bi pomagal, da bi izgubili to lastnost … Vsekakor pa potrebujemo več solidarnosti, potrebujemo zavest, da nam preostali svet ne bo dal ničesar zastonj, še najmanj pa znanje, mi pa iz egoizma zmanjšujemo možnosti, da si ga ustvarimo sami. Osebno sem sicer dovolj velik optimist, da verjamem, da bomo v Evropi slej ko prej našli mehanizme, ki bodo zagotovili, da bo skupnost evropskih držav delovala podobno učinkovito, kot zmore to skupnost ameriških držav. Ne pozabimo – tudi Američani so potrebovali kar veliko let in prestali veliko trpljenja, da so ustvarili takšno skupnost.”

  18. Če bi avtor omenil še evanazijo, bi bilo delo res popolno.
    Sicer pa je delo vredno za šolske okrožnice.

    • “Da resnica gospoda Mihiča in njegove zagovornice gospe Hribarjeve ni edina zveličavna, dokazujejo številni pisci v rubriki Mnenja in ljudje na terenu.”

      Tako danes avtor gornjega prispevka v Dnevniku.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite