Vpliv moje babice na referendumski izid

8
29

Najbrž me bo ob tej izjavi v mislih marsikdo kamenjal, ampak prepričan sem, da je arbitražni sporazum, za katerega sta se dogovorila Kosorjeva in Pahor, najboljše, kar si je Slovenija v trenutnih okoliščinah lahko izpogajala, in nobena druga vlada ne bi mogla doseči bistveno več. Kot zgodovinar se moram pač pogosto vaditi v realizmu, zato mi ob pogledu na veliko sliko Reke v Valvazorjevi Slavi vojvodine Kranjske kdaj res zaigra srce, vem pa, da omenjena podoba nima nobene praktične vrednosti za reševanje vprašanja slovensko-hrvaške meje.

Nelagodje na tuji fronti

Nič čudnega torej, če se ob vseh topovskih obstreljevanjih zadnjih dni počutim precej nelagodno. Nekako tuje mi je mahanje s kolaboracijo, pojmom, , ko se enkrat pojavi v ustih slovenskih politikov in razumnikov, nikoli ne pomeni česa dobrega. Po drugi strani pa kajpak ne razumem, zakaj so na trenutne uporabnike navedenega neblagozvočnega termina najbolj jezni ravno največji zagovorniki opletanja z njim zjutraj, opoldne in zvečer, ob tarnanju o visokih cenah gradnje avtocest in ob ponesrečenem izboru miss Universe. Zelo mešane občutke imam tudi, ko se sprehodim mimo plakatov, ki me že navsezgodaj opominjajo na boleče ozemeljske izgube iz minulega stoletja. Ob vsem spoštovanju do nedeljskega suverenega odločanja  ljudstva si vendarle pridržujem pravico do mnenja, da so primerjave našega referenduma s tistim iz leta 1920 hudo za lase privlečene. Skratka, vse skupaj v meni utrjuje občutek, da sem na napačnem bojišču, sredi boja, ki se odvija v neki virtualni resničnosti in zato nikakor ni moj. Resničnost je veliko turobnejša in v njej je premier Pahor iztržil tisto, kar se je iztržiti dalo. Ne glede na številne pomisleke o liku in delu našega vladnega šefa, mu niti ne odrekam iskrenih namenov pri iskanju izhoda iz labirinta. Spomniti velja navsezadnje, da se ga je lotil, ko se je zdela kakršna koli rešitev vprašanja odnosov s Hrvaško politično povsem nerentabilna. Potemtakem bi bilo najbrž logično v nedeljo oditi na referendum in podpreti sad njegovih prizadevanj. Če bi šlo pri zadevi zares, bi sam to tudi storil.

Odločilni babičin glas

Vendar ne bom. Malo zato, ker menim, da ne gre zares, a še bolj zato, ker bo sporazum – skupaj s krožkom svojih prijateljic – podprla moja babica. Slednjo imam zelo rad in se z njo odlično razumem. Toda kot veliko starostnikov iste generacije tudi ona živi v nekakšnem jugoslovanskem tovariškem univerzumu, ki ga je čas v resnici že zdavnaj odplavil. Razumem jo in si mislim, da bom čez petdeset let (če bom še živ) ravno tako ohranjal predstave, bližje stvarnosti leta 2010, ko sem bil mlad, kot stvarnosti leta 2060. Po drugi strani mi njen “za” daje misliti. Zagovorniki arbitražnega sporazuma nam ves čas vtepajo v glavo, kako na široko si bomo z njim odprli vrata v prihodnost. Ampak oprostite, politične izbire moje babice niso, odkar imamo demokracijo in volitve, še nikoli kazale proti letu 2020, marveč prej proti letu 1960. No, pa je splavalo moje prvotno navdušenje nad sporazumom po vodi.

Sindrom pridnih učencev

Vrh tega mi dvome vanj zadnje dni intenzivno vcepljajo njegovi vidni zagovorniki. Prav ganljivo je gledati zunanjega ministra Žbogarja, evropskega poslanca Thalerja in do neke mere celo eminentno mednarodno pravnico Sancinovo (pogosto pojavljanje omenjene lepotice na televiziji je eden redkih plusov referendumske kampanje), s kakšnim žarom in zanosom razlagajo o blagodatih novo pridobljenega slovensko-hrvaškega bratstva in enotnosti. Celo blagopokojnega Miloševića in proslule srbske akademike mobilizirajo tu in tam. Človek bi skoraj mislil, da zares verjamejo tistemukar govorijo. Ko bi seveda ne vedel, da so se vodilne glave slovenske levice šele pred slabimi tremi tedni, zagotovo pa šele po izbruhu treh modrih o kolaboraciji s Hrvati, odločile, kako in kaj na referendumu. Njihovo jasno stališče, da ljudskega odločanja ne bodo spremenili v prvi vrsti v lov na Pahorjevo glavo, je na današnje apostole sporazuma delovalo kot razsvetljenje. Kot pridni učenci so novo snov osvojili v zelo kratkem času in zdaj z njenim poznavanjem blestijo povsod, kjer koli se pojavijo.

Če je tako in imam na eni strani tarnanje o kolaboraciji in grožnje z usodo Gorice, Trsta in Koroške, na drugi strani pa trop piflarčkov in govoričenje o bratstvu, seveda ne more biti govora o kakšni resni zadevi, ki bi jo – ne glede na rezultat – kdo jemal za suho zlato. Zato si bom brez slabe vesti vzel nekaj svobode in glasoval drugače od svoje babice.

8 KOMENTARJI

  1. Uf, argumentiranje v tej debati o AS vsak dan dosega nove vrhunce in logične eskapade. Avtor je torej proti, ker bo “za” njegova babica. Odlično. Približno tako, kot če bi glasoval proti osamosvojitvi, ker bi bila babica “za” in bi te to spominjalo na nostalgijo po AO monarhiji.

    Uredništvu tega portala pa sporočam, da takšna skrpucala močno nižajo kvaliteto vrednost tega portala.

  2. Kot sem pravkar pregledal je avtor sicer v stanju napisati tudi precej spodobne članke. Tale mu pa res ni v čast. Pravzaprav je šolski primer logične napake v argumentiranju.

  3. Meni je pa ravno to všeč, da je Aleš pokazal na subjektivnost odločanja o arbitražnem sporazumu.

    Da bo subjektivni vtis v ospredju se zavedajo tudi Kučan, Janković in Kresalova, ki so začeli mahati s “strašnim” Janezom Janšo.

  4. Stvar postaja zelo resna. Na Prešernovem trgu so bili Kučan, Janković, Pahor, Kresalova, Golobič, Erjavec… in nekaj deset ljudi!

  5. rx 170 – Ja itak, da bo pisec kolumne proti samo zato, ker bo njegova babica za.

    Če nisi dojel poante, pač ni problem avtorja, a ne?

  6. Meni je pa posebej zabavno, ko se v kampanji proti sporazumu uporabljajo titoistična gesla. Tujega nočemo…LOL

  7. Leny, zgovarjanje na poanto pri tako očitnih napakah žal ne izboljša argumentne vrednosti članka.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite