Vpliv algoritemske digitalizacije na konformizem mišljenja

Zvjezdan Radonjić (Foto: STA)

Precejšnje število izobražencev družboslovne usmeritve se je obrnilo name zaradi pojasnil o pomenu algoritemskih zasnov pačenja zavesti prek digitalnih medijev. Ne zaznajo namreč dodane vrednosti digitalnega vplivanja na zavest množic. Po njihovem gre zgolj za matematično pospešitev sicer utečenih mehanizmov medijske vsiljivosti, za dopolnitev manipulacij iz obdobja klasičnih, preddigitalnih medijev.
Vendar na žalost ni tako.

Algoritem izvira iz matematike, vezan pa je na pravilen postopek

Algoritem je pojem, izvirajoč iz matematike, ki v postopkih digitalizacije (računalniške informatike) pridobi dodatno razsežnost. V osnovi predstavlja vrsto korakov, ki jim moramo slediti, da rešimo določeno nalogo, niz operacij, potrebnih za rešitev naloge v določenem vrstnem redu. Da bi algoritem rešil problem, mora biti definiran na vhodu, medtem ko rešitev problema najdemo na izhodu. Algoritem je vezan na pravilen postopek; zato mora imeti vsak segment postavljenega problema na vhodu definirano rešitev na izhodu. Če je jasno nastavljen in ni napak, je postopek uspešen. Vsak algoritem je torej sestavljen iz začetka in konca, vmes pa so elementi, ki predstavljajo definirano pot do rešitve problema.
Da lahko sploh začnemo reševati problem, ga moramo najprej definirati in postaviti rešitev. V linearni algoritemski strukturi se koraki izvajajo drug za drugim. Ne ponavljajo se, ampak se vsak izvede le enkrat. Gre za najpreprostejšo obliko algoritmiranja. Pri razvejani algoritemski strukturi se vsak korak izvede enkrat ali nikoli, odvisno od postavljenega pogoja. Zato se lahko zgodi, da se kakšen ukaz nikoli ne izvede. Vzpostavljenih je več korakov, katerih cilj je pokritje vseh možnih pogojev, kar prinaša odgovor za vsako situacijo. To pomeni, da je v določenem delu algoritma razcep, kjer je naslednji korak določen s situacijo na prejšnjem razcepu.

Nekateri ukazi mogoče ne bodo nikoli izvedeni, da je algoritem uporaben, pa obstajajo pogoji

Ker se zlahka zgodi, da zavijete levo, ne desno, ukazi, ki so desno, ne bodo nikoli izvedeni. Če obstaja več možnosti, se uporabi več simulacij z naknadno korekturo za nazaj. Tu nekje se prične ciklična algoritemska struktura kot možnost večkratne uporabe določenih korakov. Vse vrednosti še niso fiksirane, znane, preverjene ali primerjane, pa so cikli priložnost, vrniti se korak nazaj z vnosom naknadno vrednostno testiranih.
Na ta način nastane zanka, cikel se ponavlja, kar se imenuje iteracija – ponavljanje korakov v algoritmu, vendar z uporabo različnih vrednosti. Pomembno je vedeti, da računalniki temeljijo na dobesednem izvajanju ukazov z uporabo informacij, ki so dane. Programiranje je praktično razlaga računalniku v njegovem lastnem jeziku, kaj naj naredi v določenih situacijah. Računalnik sam ne rešuje težav, temveč izvaja navodila, da pride do rešitve. Če torej vnašalec podatkov problema ne razume in zato ne vidi poti do rešitve, računalnik ne bo pomagal.
Da je algoritem uporaben, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
1. vsak korak mora biti definiran – v vsakem trenutku mora biti jasno, »kaj je pisec hotel povedati«, tj. ni prostora za dvoumne ukaze;
2. ukazov ne more biti neskončno – imeti mora določeno število korakov, ki bodo pripeljali do rešitve;
3. obstajati mora en ali več vhodnih podatkov – podatke je treba vnesti na začetku ali med dejanskim delovanjem;
4. na izhodu mora biti en ali več podatkov – smisel ustvarjanja algoritma je rešiti problem in ponuditi rezultat dela.

Korak naprej od algoritemske sistemizacije je dinamično programiranje

Algoritemska sistemizacija ponuja metodološko veliko število pripomočkov za pravilen zajem vmesnih ukaznih stopenj. Tako se v primerih, ko koristnik ni prepričan, kakšen naj bo konec reševalnega postopka, algoritem sam po zasnovi osredotoči na posamezne primere, ki so mu dani, kar bo pripeljalo do optimalne končne rešitve – izbire najboljše rešitve izmed ponujenih. Proces ponuja sprotne rešitve podproblemov, ki za koristnika niso predvidljive, znane. Zato lahko sprejema rešitve, ki jih stroj v danem trenutku filtrira in se jih koristnik ni nujno niti zavedal. Algoritem obdeluje težave drugo za drugo, ne da bi se oziral na skupni rezultat, toda pazljivemu spremljevalcu vmesnega procesa ponudi širok spekter korekturnih zasnov.
Korak naprej je dinamično programiranje. Gre za način programiranja, pri katerem se iščejo optimalne rešitve podproblemov z namenom skrajšanja časa reševanja in izboljšanja opazovanja problema. Na ta način se podproblemi razdelijo na dodatne podpodprobleme. Algoritem na podlagi prejšnjih odločitev ponuja tekoče, potencialno zanimive predpostavke. Rešitve išče tako, da upošteva posledice, kar doseže z večkratno uporabo določenih rešitev. Proces postaja hitrejši, ne zahteva novih računskih operacij ter, še pomembneje, širši, natančnejši. Hevristični pristop kot še višja stopnja ne išče najboljših končnih, temveč sprotne optimalne rešitve v skladu z zastavljenimi zahtevami in omejitvami, kar temelji na samoodkrivanju. To omogoča algoritmu, da pokaže sprotne, potencialno dobre poti do končne rešitve. To je zadnja stopnja, na kateri je potrebna človeška udeležba, da med ponujenimi rešitvami selektivno prepozna najboljšo.

Pravilno krmiljen računalnik od določene točne naprej ne potrebuje človeka

Vendar smo tukaj že na meji samoizbire, ko je algoritem upošteval in izključil tolikšno število v poštev prihajajočih opcij, da je tlakoval pota do optimalne rešitve. Od tu naprej smo korak do vselitve duha v stroj. So strokovnjaki, ki trdijo, da so mehanizmi algoritmiranja v tej meri tlakovani in razčlenjeni, da bodoče spremembe ne zahtevajo človeka, temveč računalnik od tu dalje opravlja samoalgoritmiranje. Ker se torej hrani iz prejšnjih računskih struktur, človeka več ne potrebuje. Seveda, kolikor je pravilno krmiljen. Vprašanje vprašanj je, ali je človek dovolj kakovostno nahranil algoritme z vhodnimi, vmesnimi in izhodnimi vrednostmi, da je stroj od tu dalje prevzel ustrezne samoprograme. Kajti po načinu delovanja je računalnik bistveno drugačen od človeka: sprotna analiza prehojenih poti, križišč, vmesnih izbir mu avtomatično omogoča optimalne rešitve.
Da lahko računalnik dela samostojno, je potrebno delo množice strokovnjakov
Krmiljenje, hrana, ki jo človek ponudi računalniku, da se ta osamosvoji in zaživi lastno življenje, ni prepuščeno naključju. Na tisoče strokovnjakov analizira občečloveške potrebe, navade, nagnjenja, razumevanje, kompromisarstvo, vztrajnost. Vsakodnevno poteka atomistična analiza potrošniških vzorcev, množičnih vedenjskih obrazcev; dokumentirajo se, spremljajo medijski pojmovni sklopi. Analiza zajema lokalne, regionalne, državne in globalne ravni, heterogenizacijo pojmovanja, toleranco nevšečnosti, odzive na različnost, meje, sprijaznjenost ali ne. Pridobivajo se pregledi mrežnih socialnih struktur na lokalni ravni ter po regijah in nasploh. Proučujejo se mobilne povezave vseh nivojev in vrst, trajanje komunikacije, pogostost rabe kanalov, dislociranost zvez.
Pred posameznike se dnevno postavljajo umetne, ciljno vodene dileme, ki jih spravljajo v stanje domnevno malenkostnih izbir. Med sabo povezane dajejo celovit pogled v notranja intimna območja, kjer se sprejemajo glavne odločitve. Testiranja se usmerjajo v prvi vrsti na podatke o socialni toleranci – do kam seže človekova upogljivost, ki še ne povzroča sistemu nevšečne odzive. Na vse možne načine se spodbujajo individualizem, kolektivna neodzivnost, odklonilnost do izvenzaznavnega, manipuliranje s sprejemanjem (ne)avtentičnih vrednot. Na koncu se doseže dognanje približnih meja, do koder se lahko povprečen človek postavi v nasprotje s samim seboj. Ciklična analitika zajame že zelo kratke časovne cikle vmesnega procesiranja, pospešujoč škodljive, samouničevalne mehanizme.

Revolucija kot skrajni izhod človeka iz razčlovečenosti je po natančnem algoritmiranju praktično izključena

Algoritem že na tedenskih osnovah ponuja pravilne nastavke želenega, kar se gosti k enemu samemu cilju: usmeriti človeka v želeni osrednji tok razčlovečenih nadupravljalskih struktur. Sprotne kvantifikacije samoprevar, popuščanja, samoponiževanja, sprijaznjenosti z izgubo dostojanstva …, kalkuliranje do spodnje meje preživitvenega itd. privedejo na koncu do milimetrsko natančnega izhodnega izraza, do kam se sme človeka razčlovečiti, da ostane še vedno človek, toda z lastnostmi nečloveka. Fundamentalne korektivne diskrepance kolektivnega odziva več ni; natančnost deus ex machina, enkrat pravilno krmiljena, opravlja sprotne optimalne izračune človekove nizkosti.
Koliko se je človek sposoben potopiti v lastno ničevost, več ni statistična, temveč robotsko vodena, eksaktna kategorija. Revolucija kot skrajni izhod človeka iz razčlovečenosti je po natančnem algoritmiranju praktično izključena. Pojavnost samostojnega biološkega ali vedenjskega odziva je omejena na marginalne posamezne ekscese, daleč od sposobnosti združevanja množic za osvobodilne posege, ki po naravi narekujejo odstop od histerično individualnega. Kolektivna potrošniška miselnost, fetišizacija odnosov je ljudi odtujila do te mere, da je manipuliranje z njimi v razmerah samoalgoritemske resolucije samoumevno.

Smo res Slovenci že postali krdelo samosvojih odtujencev brez kolektivnega in individualnega razume?

Povprečnega Slovenca je možno brez težav prepričati, da so Rusi z ameriškimi raketami obstrelili lasten zapor, kamor so mukoma mesece spravljali ujetnike, ki bi jih lahko na kraju zajetja likvidirali brez pompa, pri obstreljevanju samih sebe pa so ubili osem lastnih vojakov! Povprečni Slovenec je namreč pred tem pregledal stotine hollywoodskih spektaklov, v katerih Rambo ali Chuck Norris pobijeta na tisoče nasprotnikov, vse filme o Jamesu Bondu, ki je menda do sedaj postrelil nekaj čez tisoč sto agentov, naslednjih dvajset let pa se bo moral ukvarjati izključno s pobijanjem Rusov, ter filme, v katerih stometrske opice ubijajo stometrske reptile (ali obratno). Obnoren z vsakodnevnimi porcijami nemogočega bo zlahka sprejel kot resnično poljubno informacijo, skregano z elementarno logiko, odganjajoč od sebe motečo potrebo po miselni refleksiji. Dokončno smo torej postali krdelo samosvojih odtujencev brez kolektivnega in individualnega razuma, stranski učinek algoritma, ki nas krmili z lastnimi izračuni ponižne funkcionalnosti.
Z algoritemsko samozadostnostjo smo torej prečkali Rubikon, ki je med težkim in nemogočim. Od tu dalje za človeka več ni vrnitve v normalnost. Stroj je dosegel dokončno evolutivno zmago. Napolnjen s podatki najslabših med ljudmi, je pridobil samosvoj zagon za izbris človeka iz odločanja o samem sebi. Postali smo prva generacija sužnjev, ki bo v prihodnosti dograjevana z vsako sledečo, še dodatno odtujeno človeku, da bo v ne tako oddaljeni fazi človek postal samoalgoritmiran produkt nečesa, kar več ne bo potrebovalo strojne obdelave.