Vozniški za pešce

Za praktično vsako udeležbo v prometu potrebuješ izpit, samo za peš ne. Pa morda ne bi bilo slabo, da bi vsaj včasih kdo opravil tistih nekaj ur usposabljanja za peš vedenje v prometu. Recimo pri prečkanju ceste.

Pustimo ob strani vse pogostejše nonšalantno prečkanje štiripasovnic, ko se vozniki počutimo kot krogle pri kegljanju – tu je težava, da si pešci upajo preveč. Bolj pa je težava, kadar si upajo  premalo. Oziroma se premalo zavedajo, da imajo v prometu vsako možno prednost. Vedno znova me kot voznika razjezi, da ljudje postavajo na robu prehoda in čakajo, da bo kdo očitno začel ustavljati. In celo ko ustaviš, tega še nekaj sekund ne verjamejo čisto zares. Tako si marsikdaj mislim, zakaj mi je sploh bilo treba ustavljati, mar bi kot vsi peljal naprej, oni pa naj čakajo do svetega Nikoli.

V šoli smo se učili: cesto prečkamo tako, da pogledamo desno in levo, in če je varno, gremo čez. Varno ne pomeni, da ni na spregled nobenega vozila, ampak da ta lahko varno ustavijo,  kar so pri prečkanju prehoda to dolžna storiti.  Ob vozniškem izpitu smo še izvedeli, da lahko pešec dodatno opozori, da želi čez cesto, s tem, da dvigne roko. Sam to občasno počnem, drugega nisem videl še nikoli. Saj mi bo kdo očital, da je razlog za vse dejstvo, da so slovenski vozniki nekulturni grebatorji, ki bi pri drznejšem prečkanju pobili cel kup pešcev. Da sam že lahko govoričim, ko sem mlad in spreten in se tako lahko pravočasno umaknem. Ampak sitno navado čakati ob robu zebre in nekako moledovati, imajo vsi po vrsti, mladi in stari. In s tem spravljajo ob živce vse druge udeležence v prometu. Ker pač nikoli ne vemo, kdaj se bodo končno odločili stopiti na cestišče. Če pa kdo pride do zebre, sproti preveri, ali bo lahko varno prečkal, se ne ustavlja, pač pa nadaljuje pot, je njegovo gibanje predvidljivo in voznik jasno ve, ali mora ustaviti, ali bo pešec prečkal cesto preden bo sam z avtomobilom prečkal prehod ali pa kasneje. Skratka, promet teče.

Pa saj težava dejansko ni toliko v preplašenosti kot v dejstvu, da so pešci le redko toliko „pri stvari“ v prometu, da lahko dejavno spremljajo dogajanje in se nanj tudi tako odzivajo. Saj sem se tudi že sam zalotil, kako med telefoniranjem pasivno postavam na robu ceste, namesto da bi stopil čez,  ali  da sem stal pred zelenim semaforjem. Še če hodim po svoji sobi, moram biti pozoren, kam in kako hodim, kaj šele na cesti.

Zaključimo tole moralo še s splošno ugotovitvijo, ki pa jo v glavnem vzbuja bolj vedenje avtomobilistov – ko nestrpno trobijo, če komu „crkne“ avto v križišču; ko ti pri prehitevanju  tiščijo v zadek na avtocesti in po možnosti še „blendajo“, dokler se njihovi prevzvišenosti ponižno ne umakneš na vozni pas, ko divjajo mimo šolskih poslopijo kot na rallyju … Prometna kultura pri nas je na psu. Bo kdo rekel: v Italijo je še huje. Pa ni res – Italijan se morda razburja, piska, celo kriči, pa vendar zelo dobro ve, kaj je varno. Pri nas pa vedno znova srečuješ voznike, ki na cesti rešujejo svoje komplekse in se znašajo nad ostalimi. Trudimo se, da bo promet iz dokazovanja svojega prav postal podoba sožitja med nami.

Foto: Moj zur