Ker vozniškega izpita še nihče ni dobil kot rezultat nedeljskega kviza in na podlagi karizme ali lepega nasmeha na plakatu, je prav, da se bodoče državnike presoja celostno in temeljito, v luči velike odgovornosti, ki jo bodo nosili. Saj je v štirih letih, kolikor pač velja izdana listina, mogoče narediti precej škode.
Pred kratkim sem dobil v varstvo vrt s skromnim sadovnjakom, v katerem je nekaj jablan in hrušk. Nisem se mogel dolgo sproščeno veseliti svojega »ranča«, saj so se prav kmalu začele pojavljati prve bolezni. Prijatelj mi je rekel: »Pozabi na pridelek, če ne boš šprical«. Zato, čeprav sem se nemalokrat zgražal zaradi vpliva pesticidov na zdravje, sem se, stisnjen v kot, nemudoma odpravil po škropiva na »fito« oddelek najbližje kmetijske zadruge. Tam sem presenečeno izvedel, da je za nakup omembe vredne količine čarobnega pripravka proti glivičnim okužbam potrebno imeti izpit. Pogledati je treba le opozorilne simbole na embalaži povprečnega fitofarmacevtskega sredstva in postane vsakomur jasno, da je s škropivom proti venturia inequalis z ustrezno dozo možno ubiti tudi konja. Usposobljenost je na mestu, sem si mislil, in odšel domov z vrečko žvepla.
Za razmislek: če je za navadno škropivo potrebno opraviti izpit, bi bil ta še toliko bolj potreben pri opravljanju naloge poslanca, ministra ali pa celo predsednika vlade, kjer je lahko vsakodnevna napačna dozifikacija političnih strupov nesorazmerno večja. Lepo bi bilo, če bi takšno zagotovilo obstajalo, da bi nam prihranil kakšen državni bankrot ali korupcijski škandal. Na žalost ali pa na srečo je resničnost mnogo kompleksnejša, zato neveščih ali celo nevarnih državnikov ne moremo odpraviti s preprostim kvizom ali dvodnevnim terenskim usposabljanjem. Nemogoče je namreč postaviti merljive kriterije, ki bi jih morali ti izpolnjevati. Nevarno bi tudi bilo, če bi si kakšen urad, organizacija ali entiteta lastila monopol nad dodeljevanjem izkaznice za vstop v krmilne prostore državnega ustroja. Zato, ob nezmožnosti boljših zagotovil, ostane le tisti boren ter včasih pretežno simboličen izpit, ki ga politiki opravljajo na voliščih.
A ni vsakdo, ki je sposoben političnega preživetja in všečnega diskurza, primeren za zasedanje tako pomembnih državnih funkcij. O tem je bilo od stare Grčije dalje prelitega veliko črnila. Usposobljenost ni le v dobrih idejah, v privlačnem programu, v poštenosti ali v akademskih nazivih, čeprav je lahko vse našteto tudi potrebno. Primernost kandidata je v skladnosti njegovih idej in načrtov s sposobnostjo, da jih uresniči. Primernost je v širini ter v življenjskih dosežkih ter v izkušnjah vodenja, ki mu dajejo samozavest in zrelost za odločanje med neoptimalnimi alternativami. Primernost je tudi v viziji, v politični moči, v zgodovinskem momentumu. In tako dalje. Vsakomur, ki je kdaj zasedal odgovoren položaj v velikem podjetju ali v resni organizaciji, je jasna teža vsakodnevnih odgovornosti, ki je lahko zelo velika.
O vsem tem presoja volivec, ko s svinčnikom v roki vsakokrat znajde pred seznamom novih in starih imen z nasmejanih plakatov. Premalokrat na žalost razume, da je ob tem v tako resni situaciji, kot da nekomu izdaja dovoljenje za škropljenje s strupenimi snovmi, za vožnjo po napačni strani avtoceste ali za posedovanje orožja in streliva. Statistika je vedno nekoliko paradoksna: en glas ne šteje nič, a rezultat je sestavljen iz mnogih takšnih glasov. Ker vozniškega izpita še nihče ni dobil kot rezultat nedeljskega kviza in na podlagi karizme ali lepega nasmeha na plakatu, je prav, da se bodoče državnike presoja celostno in temeljito, v luči velike odgovornosti, ki jo bodo nosili. Saj je v štirih letih – kolikor pač velja izdana listina – mogoče narediti precej škode.
