Vovk: Je obrezovanje dečkov etično?

Vir: Maja Vovk, Iskreni.net. V teh dneh je javnost razburila izjava varuhinje človekovih pravic, da obrezovanje iz verskih razlogov ni dopustno. Tudi mene je, kot mamo dečka, tema zelo vznemirila, saj si nisem predstavljala, da to v Sloveniji predstavlja problem.

Ob omembi obrezovanja sem vedno pomislila na nekaj, kar se je dogajalo v starih časih, saj sem obrezovanje poznala le po zapisih iz Svetega pisma. Nisem si predstavljala, da je v zahodnem svetu danes to sploh aktualno. Pa sem med listanjem po raznih tujih medijih velikokrat naletela na to temo. Po prebranem sem sklepala, da se to pač dogaja v Ameriki, kjer so itak nekaj posebnega. Nisem pa si mislila, da je obrezovanje pri nas, v mislih imam obrezovanje iz nemedicinskih razlogov, kaj prida prisotno.

KAJ JE OBREZOVANJE

Obrezovanje moških ali cirkumcizija (lat. circumcisio) je postopek, pri katerem moškemu (pogosto še dojenčku) odrežejo prednjo kožico (prepucij) na spolnem udu. Postopek pogosto izvajajo zaradi verskih razlogov, zlasti v judovstvu in islamu. Postopek medicinsko ni zelo zapleten niti naj ne bi bil pretirano boleč, zato se ga šteje bolj za simbolno dejanje.

ZGODOVINA OBREZOVANJA

Najstarejše slikovne upodobitve obrezovanja izvirajo iz kamene dobe. Po eni razlagi je bilo obrezovanje obredno žrtvovanje dela svojega telesa bogovom. Po drugi razlagi pa je lahko šlo tudi za znak sužnosti, saj so bili sužnji obrezani zato, da so se ločili od gospodarjev, ki niso bili obrezani.

V današnjem času je v Evropi obrezovanje moških zlasti znak verske pripadnosti, v Ameriki pa je pogostejše tudi obrezovanje zaradi higienskih razlogov.

VERSKI RAZLOGI

Obrezovanje, kot ga poznamo danes, je nekaj povsem drugega od obrezovanja v času Abrahama. Za judovske moške je obrezanost eden od temeljnih znakov pripadnosti judovski veri. Dečke obrežejo praviloma na osmi dan po rojstvu. To imajo za znamenje zaveze tega dečka z Bogom, podobno kot je tudi očak Abraham svojo zavezo z Bogom potrdil tako, da se je obrezal. Šele po obrezovanju deček postane zares Jud in takrat dobi tudi ime.

Tudi v islamu je obrezovanje moških splošno razširjeno, čeprav Koran tega nikjer izrecno ne omenja. Ker muslimani upoštevajo poleg Korana tudi Sveto pismo stare zaveze, štejejo obrezovanje moških za dolžnost po Abrahamovi zavezi. Čas obrezovanja ni tako točno določen kot pri Judih: v Pakistanu obrezujejo dečke na sedmi dan po rojstvu, v večini drugih muslimanskih držav pa je bolj običajno obrezovanje v starosti 6 do 11 let oziroma ob prehodu iz otroštva v odraslost.

V krščanstvu obrezovanje moških ni običajno, čeprav tudi kristjani priznavajo avtoriteto Svetega pisma stare zaveze. Sveti Pavel je že v prvem stoletju zapisal: “V Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni.” Bog je postavil obrezo kot pečat in znamenje zaveze s svojim ljudstvom in je veljala le do Kristusa, ki je prelil svojo kri za vse nas in s tem izpolnil celotno postavo skupaj z obrezo, zapovedmi in prepovedmi

OBREZOVANJE NEKOČ …

Tradicija obrezovanja temelji na Stari zavezi Svetega pisma. Ob tem se je potrebno zavedati, da je bilo obrezovanje v času Abrahama nekaj povsem drugega od sodobnega obrezovanja. Takrat je šlo izključno za »skrajšanje« (oziroma odščipljenje) konice kožice in ne njeno odstranitev! To zgodovinsko in arheološko dejstvo je mogoče najti v vsaki referenčni knjigi antične kulture. Stari narodi gotovo niso sanjali o tem, da bi odrezali del telesa, ki je odgovoren za užitek pri spolnosti, prav tako Bog ne želi česa takega.

Odščipljenje konice kožice je bilo več kot dovolj, da so pokapali nekaj kapljic krvi kot zunanje znamenje zaveze. To je tudi eden od razlogov, zakaj je bilo obrezovanje uvedeno pri novorojenčkih. Pri novorojenčkih vrh kožice visi ohlapno z spolnega uda, zato ni bilo potrebno uporabiti pripomočkov, ki bi vlekli kožico dol z spolnega uda, da bi jo lahko odrezali, kot to počnejo danes. In tudi če bi želeli, takrat ne bi mogli odstraniti tesno držeče se kožice ne da bi ob tem poškodovali tkivo spolovila. V takem primeru bi se celo lahko zgodilo, da bi odrezali celotne genitalije. Več na: http://www.udonet.com/circumcision/christian.html

Preprosto povedano: Bog nikoli ni zapovedal, da je treba kožico ali kateri koli drugi del človeškega telesa amputirali (ker bi to pomenilo uničiti njegovo stvaritev), razen če je postalo bolno.

… IN DANES

Sodobno obrezovanje se je začelo v viktorijanskih časih v Angliji konec 19. stoletja in postalo zelo priljubljeno v angleško govorečih deželah med leti 1920 in 1950. Iz Anglije se je praksa razširila v ZDA. V tistem času so verjeli, da samozadovoljevanje povzroča množico bolezni, zato so številni zdravniki in psihiatri prišli na idejo, da bi z obrezovanjem ljudi odvrnili od samozadovoljevanja.

ALI SO VERSKI RAZLOGI TEHTNI?

Kot mama svojega sina sprejemam kot osebo ustvarjeno po božji podobi. Verjamem, da ga je Bog ustvaril takega, kot mora biti, in ne čutim nobene potrebe, da bi božjo stvaritev popravljala z medicinskim posegom. Verjamem, da zdrav otrok ne potrebuje operativnih posegov v svoje telo. In njegovo telo smatram kot nedotakljivo.

Če verjamemo zapisom Svetega pisma, da nas je Bog ustvaril po svoji podobi (kar vključuje tudi kožico na moškem penisu) in da je bil s svojim stvarjenjem zadovoljen, na podlagi česa se potem mi čutimo poklicane, da popravljamo božje »napake«?

Da je obrezovanje močno zakoreninjeno v judovski in muslimanski kulturi, me ne preseneča. Obe verstvi velik poudarek dajeta Stari zavezi, medtem ko je za Kristjane bolj »merodajna« Nova Zaveza, ki tudi staro zavezo na nekaterih segmentih prikaže v novi perspektivi. Konkretno za primer obrezovanja to pomeni, da dejanska obreza ni tisto, kar je storjeno na mesu, ampak obreza srca.

Kako lahko nekdo, ki zagovarja splav in predpisuje obvezno cepljenje, govori o etiki in zaščiti otrokove integritete? Sem se pa ob odzivu tako judovske kot islamske skupnosti ter tudi katoliške cerkve začela spraševati, kaj je verska svoboda in kje so njene omejitve. Čeprav popolnoma zagovarjam to, da imajo starši popolno svobodo in pravico, da otroke vzgajajo v skladu s svojim verskim prepričanjem, pa se mi obred obrezovanja vseeno zdi nekoliko delikaten. Tu ne gre zgolj za prenašanje verske vzgoje na otroka, ampak direkten poseg v otrokovo telesno integriteto.

Verjamem pa, da pripadniki prej omenjenih verskih skupnosti na to gledajo drugače, verjetno predvsem zaradi moči tradicije.

NEPRIMEREN ODZIV VARUHINJE

Odziv varuhinje človekovih pravic je mnoge presenetil in šokiral. Čeprav v njem iz vidika konvencije o otrokovih pravicah ni nič spornega, pa je sporno to, da varuhinja o tej temi ni povprašala za mnenje prizadetih verskih skupnosti. Sporno je tudi to, da se je odzvala na anonimno pismo, ki se ni nanašalo na noben konkreten primer, medtem ko v ostalih primerih podobne prošnje avtomatsko zavrača. V preteklih letih smo bili priča številnim odzivom varuhinje na teme, ki ustrezajo izključno določenim političnim opcijam. In čeprav varuhinjo vsakodnevno zasuvajo z res perečimi problemi kratenja človekovih pravic, se nanje ne odzove, ker bodisi »ni v njeni pristojnosti« ali pa se »v takšne teme ne vpleta«.

In kar je najbolj sporno: v družbi, kjer država zagovarja splav in predpisuje obvezno cepljenje otrok, je varuhinja zadnja oseba, ki ima etično pravico govoriti o varovanju otrokove integritete.