Velike populacije volkov samo s puškami ne bo mogoče zmanjšati ali iztrebiti

Fraza »odvzeti volka iz okolja« je primer politične korektnostiPred leti mi je prišla v roke zanimiva knjiga bosanskega gozdarja in lovca Milana Kneževića ter njegovega sina ing. Ratka Kneževića z naslovom Vuk, život, štetnost i tamanjenje (Volk, življenje, škodljivost in zatiranje). Avtorja opisujeta problematiko volkov med obema svetovnima vojnama. V Bosni in Hercegovini ter v vsej Jugoslaviji so bili volkovi tedaj in tudi še po drugi svetovni vojni velik problem Koliko domačih živali so tedaj volkovi poklali, nam prikazuje tabela.

Leto Konji in osli Govedo Ovce Koze Svinje Skupaj Št. ubitih

volkov

1913 236 337 7.143 243 7.959 208
1925 749 1.176 12.588 6.511 777 21.801 362
1937 882 2.481 21.961 9.967 35.291 192

 

Podatki za leti 1913 in 1925 veljajo za BiH, za leto 1937 pa za vso Jugoslavijo. Tedaj je bilo v BiH za poljedelstvo primernih le okoli 30 % zemljišč, vse ostale površine so bile ali kraške ali gorske, poraščene pretežno z gozdovi. V takih razmerah je bila najdonosnejša kmetijska dejavnost pašna živinoreja govedi, ovac, koz in konjev ter oslov. Volk je oportunistična žival, ki lovi in pobija domače živali, ker jim je to lažje kot upleniti divjad.

Velike populacije volkov s puškami ni mogoče zmanjšati ali iztrebiti

Kot navaja avtor Milan Knežević, en volk povprečno požre 3 kg mesa na dan, kar letno znaša okoli 1.100 kg. Količina oziroma teža poklanih živali pa je še nekajkrat večja, saj volkovi le redko požrejo celo žival, ki je lahko nekajkrat težja od njih samih. Zaradi stalnih napadov volkov so bili prebivalci teh krajev v obupnem položaju Pred napadi volkov so bili pogosto brez moči. Volkovi so napadali in davili celo pse na hišnem pragu.

Ker volkovi napadajo ponoči, pastirji pogosto niso spali in so volkove odganjali s pomočjo psov, z ognjem in s kričanjem. Ker je  volk zelo nezaupljiva in previdna žival, jo tudi izkušen lovec težko zaleze in ustreli. Zato je velike populacije s puškami nemogoče zmanjšati ali iztrebiti. Za množično zatiranje so še po drugi svetovni vojni tudi v Sloveniji uporabljali strupe, npr. cianovodikovo kislino v stekleni ampuli, ki so jo vstavljali v mesene vabe.

Knežević je kot gozdar in lovec služboval 45 let, zato je navade volkov dobro poznal in s tem tudi taktiko, kako upleniti volka. Veliko védenja si je nabral tudi iz pripovedovanj pastirjev, drugih lovcev in gozdarjev. V Sloveniji tako bogatih izkušenj nimamo, imamo pa zelo razvejeno mrežo opazovanj, v katero so vključeni lovci, gozdarji, lastniki drobnice in posamezniki. Sledenje posameznih osebkov poteka tudi z modernimi metodami, kot je GPS-GSM telemetrija.

Močan porast napadov volkov na domače pašne živali je vnesel v strokovno in laično javnost veliko nemira. Na eni strani imamo lastnike in rejce drobnice in drugih živali, na drugi pa nevladne organizacije in ljubitelje narave, ki na volkove gledajo s simpatijo in podcenjujejo njihovo napadalnost in škodljivost. Vmes so strokovnjaki različnih védenj in znanj, ki skušajo ubrati srednjo pot in pomiriti obe strani, tako, da bi se našla za vse primerna rešitev.

Z volkom ne moremo ravnati kot s človeško ribico

Pri ljubiteljih narave, ki se jim volkovi smilijo, pogrešamo vsaj nekaj sočutja tudi z razmesarjenimi ovcami in z lastniki teh živali. Vživeti se moramo v njihove občutke, ko se vsako juro s strahom odpravijo na ogled svojih živali. Koliko jih bo zopet mrtvih in ranjenih? Koliko dela bodo imeli s tem in kolikšna bo škoda?

Čeprav je volk zaščitena žival, ne moremo z njimi ravnati kot s človeško ribico, ki bolj ali manj ždi v svojem jamskem okolju. Volk je zelo gibljiva žival, saj v enem dnevu lahko preteče po več deset kilometrov in pri tem prehaja ne samo čez meje posameznih lovskih revirjev, temveč tudi čez občinske in državne meje. Življenjski prostor volkov je zelo velik. To so velike strnjene gozdne površine, v katerih je malo naselij in dovolj divjadi, da se lahko prehranjujejo. V Sloveniji so za volkove primerni gozdovi od Kočevskega Roga  in javorniško snežniškega pogorja, čez hrvaško mejo v Gorski Kotar in od tam do Velike in Male Kapele. Nikakor pa volk ne sodi v druge predele Slovenije, kjer je poseljenost velika in kjer je tudi veliko čred domačih živali.

V naravi volkovi običajno gonijo divjad na velikih razdaljah, dokler se ta ne utrudi in jo lahko pokončajo. Če imajo hrane v izobilju na ograjenih pašnikih, se ne bodo trudili z dolgimi in napornimi pogoni. Ker se ovce, koze ali govedo pasejo na ograjenih pašnikih, se ob napadu ne morejo razbežati. Ovce imajo tudi to navado, da se v nevarnosti stisnejo v gručo in je zato med njimi najhujši pokol.

Fraza »odvzeti volka iz okolja« je primer politične korektnosti

Volkove moramo odstraniti z območij goste poseljenosti. To pomeni vsaj z dveh tretjin slovenske površine. Skoraj edini način je odstrel. Ker so volkovi zaščitene živali z oznako ogrožene vrste, jih ni dovoljeno nepooblaščeno streljati. Sprejeti bo treba zakon, ki bo upošteval življenjske navade volkov in mnenja ljudi, ki se na to spoznajo. Ne glede na različna stališča v javnosti, moramo porast števila volkov jemati resno. Tudi prepričevanje, da je volk človeku nenevarna žival, je treba jemati s pridržkom. Opraviti imamo z generacijo volkov, ki nimajo spominskega zapisa, da je človek zanje nevaren in ga lahko imajo za lahek plen. Nerazumljivo je, da se v naši vladi niso sposobni odzvati hitro in učinkovito. Kot v drugih primerih tudi pri odločitvi za odstrel mečkajo in obsojajo vse, ki terjajo hitro ukrepanje, populizma in zakona ulice.

Za zaključek samo še kratek komentar. V javnih občilih se uporablja fraza »odvzeti volka iz okolja«. To je primer politične korektnosti, ki je lažna in zavajajoča. Ali to pomeni, da volka primemo in odnesemo drugam? Ravno tako neprimeren izraz je »odlov«. Slovar slovenskega knjižnega jezika ima za odlov naslednjo razlago: odlov lovljenje divjadi, rib z namenom, da se izpustijo drugod: Da ne bo kakšnih dvomov: divje živali (divjad), ki se prekomerno namnožijo, lahko odstranimo samo tako, da jih postrelimo. Strokovni in nedvoumni izraz za to je »odstrel«. V SSKJ piše: z odstrelom uravnavamo število divjadi do mere, da je možno sobivanje z ljudmi.