Volivci pa nič?

3
207

Verjetno se trenutno marsikomu mota po glavi vprašanje, ali lahko nedavne odmevne policijske akcije politično usodno škodijo ljubljanskemu županu. V kakšni drugi državi bi se to najbrž zgodilo, v Sloveniji pa so možnosti za kaj takega sila omejene.

Blagodejna polarizacija 

Res je, očitki letijo na Jankovića na točki, kjer so Slovenci občutljivi. Če bi se sumi potrdili, bi se pogovarjali o stotinah tisoč evrov. Tukaj s slovenskim človekom ni šale. Velikodušen je pri spregledovanju moralnih prestopkov, ni mu mar, da kdo prevozi rdečo luč ali z daleč višjo hitrostjo od dovoljene divja po avtocesti, toda ob misli na to, da bi utegnil kak njegov trdo prisluženi evro pristati v žepu drugega, se njegova liberalnost običajno neha. In številke so v tokratnem primeru kar oprijemljive.

Vendar zaradi tega županu še ni treba biti plati zvona, kaj šele misliti na odstop. Ne zaradi maškarade, ki jo je precej nerodno uprizoril v petek, ko mu je zaupnico po približnih ocenah izreklo 99,33 odstotka udeležencev na hitro sklicanega posveta o tem, kaj mu je storiti, in mu je umik svetoval zgolj neki kontroverzni ravnatelj. Takšna dejanja so običajno znamenje precejšnje obupanosti, čeprav na Slovenskem niso brez tradicije. Tudi se za Jankovića javno ni upal postaviti skoraj nihče od njegovih lanskoletnih “snubcev” z izjemo šefa borčevske organizacije. Še celo predsednik republike, ki je običajno v vlogi tiskovnega predstavnika političnega bloka, iz katerega župan prihaja, ni šel dlje od izmuzljive izjave. Je pa njeno razumevanje res odvisno od tega, ali se človeku zdi Janković pred zakonom “bolj” ali “manj” enak.

Ob molku zaveznikov je županovo glavno orožje polarizacija slovenske politike in v veliki meri tudi družbe. Veliko Slovencev je tako ali tako prepričanih, da je naredil vse tisto, česar ga sumijo, in še mnogo več. Zanje še tako spektakularna odkritja ne bodo prinesla nobenega novega spoznanja in jim seveda še na misel ne pride, da bi na volitvah kdaj podprli Pozitivno Slovenijo. Zares skrbeti bi moralo Jankovića torej le, če bi spričo policijskega podviga vanj podvomili v njegovi bazi. A zanjo ostaja veliki heroj in utelešenje vseh njihovih idealov od Jugoslavije do Tita in nazaj. V deželi, kjer je, kot razbiramo tudi ob newyorški zgodbi Janeza Janše, vsak dogodek dojet z dveh skoraj popolnoma drugačnih zornih kotov, kajpak ni objektivnih meril niti pri najpreprostejših stvareh. Kar je okoliščina, ki na škodo družbe kot celote ni v prid samo ljubljanskemu županu, marveč ravnokar tudi Francu Rodetu, s pridom pa jo je znal izkoristiti vsaj še Mitja Meršol. Kdaj ravno tako že Janez Janša. Celo zahteva po odstopu pač nima prave teže, če pride “od zunaj”, zares verodostojno jo lahko podajo samo najzvestejši podporniki. To pa se v polarizirani Sloveniji tako rekoč še ni zgodilo.

Neljuba okoliščina 

Kljub vsemu predsednik Pozitivne Slovenije ne more čisto mirno zadihati. Nerodna reč je namreč v tem, da se je po zapravljeni volilni zmagi znašel na levi polovici političnega prizorišča v ringu z nevarnim konkurentom. Prvak socialdemokratov se bržkone zaveda, da lahko dolgoročno kot velika ali vsaj srednje velika stranka preživi le ena od obeh opozicijskih skupin. Seveda s svojo pojavo še zdaleč ne predstavlja vsega tistega, kar v očeh povprečnega volivca slovenske levice predstavlja Janković, a s kombinacijo enako zaostrene retorike in siceršnje neproblematičnosti bi se mu zaradi županovih težav utegnila odpreti doslej zaprta vrata. Zato ni presenetljivo, da ni bil do opozicijskega kolega po četrtkovih dogodkih prav nič prizanesljiv. Jankovićevim dosedanjim sponzorjem, ki so na slednjega gotovo nekoliko divji že zaradi zamujene zimske priložnosti, je dal hkrati jasno vedeti, da bi bil sam s svojo stranko zanje bistveno manjše tveganje.

Foto: Aleš Čerin

3 KOMENTARJI

  1. Janša je že dobri dve desetletji sovražnik levice št. 1, ki bi vse storila, da bi ga onemogočila, ker bi z drugimi luleki na desnici zlahka opravila. Nekaj mandatov je imela levica v parlamentu celo ustavno večino, Policija, tožilstvo in sodstvo ter mediji so ji jedli z roke. Ni vrag, da bi s tako premoćjo in z argumenti lahko prišli do živega tudi Janši. Pa niso, ker niso imeli argumentov, s katerimi bi lahko javno nastopili na sodišču. Likvidirati pa si ga tudi niso upali, ker bi bila taka njena intervencija le preveč očitna. Če tega ne bi bilo , ne bi pomišljala glede Janševe fizične odstranitve kot ni oklevala, ko je šlo za uboj nekega drugega politika, ki ji niti približno ni bil tako nevaren kot Janša. Šele, ko jim je zaradi predčasnih volitev spet tekla voda v grlo, so skonstruirali nekakšen obtožno predlog, ne obtožnico, ki pa sloni na samih neznanih dejstvih in ki bo padel, kolikor je dolg in širok.

    Ob pomanjkanju argumentov je in bo levica še naprej mrcvarila Janšo s svojimi mediji in pisuni ter z govoricami, ki jih je in bo širila njena nedotaknjena udbomreža .

    Jankovićevi grehi pa so se dogajali vsem načeh. Zame je celo presenečenje, da so se ga sploh lotili, saj je vendar veljal za nedotakljivega, ki ima svoje zveze v policiji in v policijskima sindikatoma, na tožilstvu in na sodiščih.. Jasno je tudi, da so bile hišne preiskave odrejene in izvedene veliko prepozno in da so bila današnja preiskovalna dejanja le metanje peska v oči za naivne Slovence, ki naj bi verjeli , da so policija, tožilstvo in sodstvo neodvisni od levice, pa niso, neodvisni so samo – od mene in moje blgopokojne mame.

  2. Včasih sem trdil, da je prava sramota za Slovenijo, da je Jelinčičeva SNS v parlamentu. Danes trdim, da je prava sramota in velika žalitev za Slovence, da je Janković sploh v politiki.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite