Včerajšnje volitve slovenskih poslank in poslancev v Evropski parlament imajo verjetno dva obraza. Eden je viden od daleč in se odraža v številu osvojenih sedežev, za kar pri volitvah v prvi vrsti gre. Pogled od blizu prikaže nekoliko drugačno sliko.
Triumf …
Seveda ne more Slovenski demokratski stranki in desnosredinskemu bloku v celoti nihče oporekati impresivne zmage, ki ne bo brez učinka na slovenskega volivca pred bližnjimi parlamentarnimi volitvami. Pet proti tri je lepa bilanca, toliko sedežev Evropska ljudska stranka v Sloveniji še ni dobila. SDS je svojo “obvezno” zmago začinila še s tem, da je relativno večino zabeležila kar v 79 od 88 volilnih okrajev, česar se ne bi sramovala niti LDS leta 2000. Prav tako je precej prepričljivo odločila spopad za prvo mesto na desni sredini, ker sta povezani manjši stranki za njo zaostali za dobrih osem točk. Kljub temu niti ti nimata razloga za tarnanje, saj bosta poslej namesto enega sedeža greli dva.
Po drugi strani delujejo levosredinske liste kot razbita vojska. Pravi razlog za veselje imata na levici pravzaprav samo Ivo Vajgl in Tanja Fajon. Nima ga niti Igor Šoltes. Res je dosegel dobre rezultate v nekaterih za levico prestižnih volilnih okrajih, toda ostal daleč od tega, da bi se kakor koli suvereno zavihtel na položaj levosredinskega “paradnega konja” za prihajajoče volilno odločanje. Kajpak jo je odnesel neprimerno bolje od soimenjaka Lukšiča. Ta ni doživel le hladnega tuša, ker so ga levosredinski volivci po skoraj dveh letih v prvi ligi dobesedno zavrgli kot tetrapak, ko iz njega popiješ sok, marveč je ostal celo brez sedeža v Bruslju.
… in razlogi za skrb
A četudi je videti premoč desne sredine velika, je marsikaj optična prevara. Zanjo celo ni najbolj zaslužno dejstvo, da je na volišča prišlo samo 24 odstotkov volivcev. Rezultati nekaterih list, kakršna je Združena levica, in zemljepisna razporeditev volilne udeležbe nam dajeta celo misliti, da je bilo tokrat med njimi veliko izrazito levo usmerjenih volivcev, kar bi moralo uspehu SDS in skupne liste NSI in SLS dati pravzaprav še dodaten lesk. Toda precej ga zmanjša ugotovitev o najnižjem doseženem odstotku za desnosredinske stranke na evropskih volitvah doslej, ki je sicer nekaj višji kot po vzporednih volitvah, a je z okrog 41,5 odstotka kljub vsemu razmeroma skromen. Da je zadostoval za zgodovinsko število mandatov, je predvsem zasluga nastopa velikega števila list na levi. Piskrček je pristavilo še preračunavanje sedežev po D’Hondtovi metodi.
SDS je izgubila približno dve odstotni točki in dobrih 25.000 glasov. Opazno je predvsem, da je bila v nekaterih siceršnjih strankarskih trdnjavah, zlasti na Štajerskem, volilna udeležba nepričakovano nizka. To tudi pojasni deloma precejšnje izgube v nekaterih okrajih na vzhodu države. Hkrati je slabih šest odstotkov volilnih upravičencev, kolikor se jih je izreklo za demokrate, bolj slaba popotnica za referendum čez dva tedna, ko jih bo moralo za referendumski predlog glasovati vsaj dvajset odstotkov.
Še bolj dvoumen je dosežek NSI in SLS. Skupaj po dosedanjih podatkih v doseženih odstotkih nista dosegli niti rezultata Peterletove liste iz leta 2009. Če prištejemo še takratni dosežek SLS, je minus znaten. Pri tem je opazno, da sta beležili velike izgube tam, kjer je močna Nova Slovenija, medtem ko sta se veliko bolje odrezali v kvartirjih SLS, denimo v Krškem, kjer je doma Franc Bogovič. Prav slednje verjetno razloži njegov preboj v Evropski parlament iz ozadja, ki zagotovo ne bo ugodno vplival na tiste v NSI, ki so bili do povezovanja s SLS že doslej bolj skeptični, čeprav po drugi strani pomirja skeptike v Bogovičevi stranki. Marsikdo bo verjetno razočaran tudi, da se stranki niti ob tako nizki udeležbi nista uspeli bolj približati SDS.
In nenazadnje, četudi bi se današnji “evropski” izidi neposredno preslikali v državnozborske, kar se ne bodo, bi bila leva (in ne desna) sredina tista, ki bi kljub razbitosti verjetno dosegla parlamentarno večino, saj bi se v državni zbor prebila vrsta list, ki za zgolj osem evropskih sedežev niso bile konkurenčne.
Foto: Aleš Čerin
