Volitve v znamenju strahu pred favoritom

Borut Pahor in Marjan Šarec v drugem krogu predsedniških volitev

Nad izidom predsedniških volitev v splošnem nisem presenečen. Nizka volilna udeležba je Borutu Pahorju odnesla zmago v prvem krogu, dvoboj dam na desni sredini je prepričljivo dobila Romana Tomc. Glavni poraženci volitev so Maja Makovec Brenčič, Stranka modernega centra in Episcenter, ki je za TV Slovenija izdelal popolnoma ničvredno volilno napoved. Od majhnega števila volilnih udeležencev je imel korist še Andrej Šiško, ki se bo zdaj nekaj časa prikazoval v raznih apokaliptičnih scenarijih, čeprav smo že malo pozabili, da je njegov (sicer bistrejši) duhovni predhodnik Zmago Jelinčič vsaj dvakrat omogočil izvolitev Janeza Drnovška za slovenskega premierja.

Pahor in drugoligaši  

Temu kratkemu povzetku pravzaprav ne bi bilo potrebno veliko dodati. Ker pa mora biti ponedeljkov komentar nekoliko daljši, naj bo. Letošnje volitve je od vsega začetka zaznamovalo prepričanje, da bo Boruta Pahorja težko premagati. Čeprav se je takšna ocena včeraj v osnovi izkazala za pravilno, je sokriva tako za razmeroma skromno konkurenco kot za visoko abstinenco. Mirno lahko zapišem, da sta samo Nova in obrobna Zedinjena Slovenija nastopili v najmočnejši postavi. Posebej tvegana je bila odločitev za kandidaturo Ljudmile Novak, ki je, kot sem zapisal pred tedni, tako rekoč dala na referendum svoje zdaj že dolgoletno vodenje stranke. Vsi drugi so vstopili v tekmo vsaj malo s figo v žepo. Pahorjevi nasprotniki na levi za kandidaturo niso uspeli ali hoteli pridobiti Milana Brgleza ali kakšnega drugega težkokategornika, so pa na koncu vseeno dokazali svojo moč s tem, da so kamniškega župana Marjana Šarca vsem pomislekom navkljub spravili v drugi krog. Za Stranko modernega centra se je zdelo, da nastopa s še kar močno kandidatko, vendar se je kmalu pokazalo dvoje. Da trenutno najmočnejša vladna stranka praktično nima svojih volivcev, ki bi jo volili zaradi nje same, in da levi del volilnega telesa ni hotel tvegati cepljenja glasov, kot si ga je lahko privoščil leta 2007 s skoraj farmacevtsko razdelitvijo moči med Türka in Gasparija. Posledice za prestiž Cerarjevih bodo seveda znatne, še zlasti, ker sta partnerja Židan in Erjavec podpirala verjetnega zmagovalca Pahorja. Glede na to, da sta v strankinih hierarhijah Tomčeva in Brenčičeva približno enako visoko, se v različnosti njunega izplena kaže bistvena razlika v jedrnem bazenu obeh strank. Ta je pri SDS znaten, pri SMC ga, kot omenjeno, praktično ni. Ob napovedi njene kandidature je marsikdo pričakoval večji domet Angelce Likovič, a se je od dni  Big Brotherja očitno preveč postarala. SDS je med štirimi možnostmi, ki jih je imela na voljo (podpora Pahorju, podpora Novakovi, kandidatura Janše ali kandidatura razmeroma uglednega, vendar ne najmočnejšega kandidata), izbrala tisto, ki je bila najmanj tvegana. Njena odločitev je temeljila na realistični oceni, da ob precej sredinsko naravnanem Pahorju desna sredina nima realnih možnosti za zmago na tokratnih predsedniških volitvah, če jih ni dobila niti v precej ugodnejših okoliščinah. V marsičem so bile z vidika Janševih te volitve podobne ljubljanskim županskim, na katerih je leta 2010 in 2014 nastopala prejkone s “števnima” kandidatoma.

Vzhod in zahod 

Ob ponudbi, kakršna je pač bila, se izid kaže predvsem kot obuditev včasih že vidnih razlik med vzhodom in zahodom Slovenije. Če odmislimo njegovo domačo postojnsko volilno enoto, se je Pahor na vzhodu odrezal precej bolje. Najbolje tam, kjer je nekoč kraljevala LDS in leta 2014 SMC in kjer so volivci nekako najbolj sredinsko usmerjeni. Med letoma 2004 in 2011 je bila tam precej močnejša kot danes celo SDS. Marjan Šarec se je po eni strani profiliral kot regionalni gorenjski matador, saj je praktično po vsem Gorenjskem dosegal izide veliko nad državnim povprečjem. Prav tako se je v ljubljanskih okrajih izkazal kot ljubljenec levega esteblišmenta in se nadpovprečno približal Pahorju. Na vzhodu je bil njegov domet precej skromnejši, tudi v mestnih okrajih. Pač pa je presenetil z dobrimi rezultati v nekaterih desni sredini tradicionalno najbolj naklonjenih okrajih. Gotovo ni čisto pričakovano, da je obe desnosredinski kandidatki prehitel v Grosupljem, Ribnici in v obeh škofjeloških okrajih. Svoj jezik govori tudi (sicer nezanesljiv) podatek, po katerem naj bi mu glas namenil vsak četrti volivec Nove Slovenije in (še vedno) vsak osmi volivec SDS. Omenjeno kaže na to, da so spričo dolga desetletja trajajočega občutka drugorazrednosti številni katoliški volivci še vedno zadovoljni že s tem, da kdo razkazuje katoliško nalepko. In v tem smislu je bila izbira Šarca za glavnega levega izzivalca Pahorju nedvomno posrečena.

Na desni nič novega 

Če je prvi krog kot celota za desno sredino resda ne nepričakovani hladen tuš, saj tokrat ni bilo nobenega resnega poskusa, da bi poiskali skupnega kandidata, je bil boj za tretje mesto kljub vsemu odločen veliko prepričljiveje od vseh napovedi. Razmerje dva proti ena med Tomčevo in Novakovo daje  dosežku prve celo več leska, kot ga ta v resnici ima. Pri skoraj štirinajstih odstotkih namreč evropska poslanka ni pristala v nobeni anketi, kar jih poznam. Seveda gre za najnižji odstotek za kandidate SDS po lokalnih volitvah 2002 in seveda je bilo razmerje med SDS in NSI še na parlamentarnih volitvah 2014 skoraj štiri proti ena. Toda res je hkrati, da nasproti Novakovi ni stal Janez Janša in da je dolgo cincanje SDS glede volilne strategije naredilo svoje. Na koncu je, morda zaradi Janševega posega v finalu volilne kampanje, čeprav o tem nisem prepričan, večja stranka vseeno izpričala svoj večji volilni bazen.

Ljudmila Novak je sicer, če štejemo te volitve za referendum o njej, izpolnila osnovni cilj. Za dobrih štiri tisoč glasov je presegla dosežek Nove Slovenije z volitev 2014, ko je bila volilna udeležba precej višja. Je pa precej zaostala za najboljšimi časi stranke iz Bajukovega obdobja. Pomenljivo je, da je, če se nisem zmotil, v enem samem okraju, v tistem, v katerem so njene domače Moravče, prehitela Tomčevo, in sicer za pičla dva glasova. Sicer je najboljše rezultate beležila tam, kjer domujejo priljubljeni politiki Nove Slovenije (npr. v Lendavi, Ormožu ali v Ajdovščini). Ni znakov, da bi bistveno razširila svojo podporo zunaj tradicionalnih desni sredini naklonjenih okrajev. Tudi o kakem pomembnejšem preboju v sredino ne more biti govora, saj je v domala vseh mestnih okrajih Tomčeva izrazito prednjačila pred njo. Seveda pa je res, da njenim težnjam po sredinskosti niso dobro dele podobne težnje Boruta Pahorja in pa to, da so kot sredinca mnogi razumeli celo Šarca.

Moč je reči, da politika nekakšnega desnega antijanšizma, kot jo je v zadnjih letih poosebljala Novakova, na predsedniških volitvah ni doživela dramatične zavrnitve. Pokazalo se je tudi, da srednjeročno verjetno zagotavlja obstanek v parlamentu. Vendar so zelo vidne postale njene meje. Vsekakor ni nekaj, kar bi omogočalo širitev.

Pred drugim krogom 

Je drugi krog že odločen? V Pahorjev prid nedvomno govori velikanska razlika in pa to, da je na prvi pogled izjemno malo volivcev izpadlih kandidatov, od katerih bi se lahko še nadejal podpore njegov tekmec.  Šarcu nekaj psihološke prednosti daje dejstvo, da si je veliki finale sploh izboril. Senzacijo bi mu morda lahko omogočila kombinacija treh dejavnikov. Prvič, za določen delež volivcev je Pahor s tem, ko ni zmagal v prvo, izgubil status absolutnega favorita. V drugo mu bodo morda odrekli podporo ali ne šli na volitve. (Razmeroma veliko je bilo takih volivcev Danila Türka leta 2012.) Drugič, Šarčev uspeh lahko skupaj z državniškim pristopom, ki ga je pokazal v nastopu v Cankarjevem domu, na volišče čez tri tedne pripelje volivce, ki jih v prvo ni bilo. Tretjič, Pahor bo po rezultatih prvega kroga težko računal na tako močno podporo volivcev desnosredinskih kandidatk, kot je je bil deležen pred petimi leti, ko je šlo za zamenjavo pri desnici nepriljubljenega Danila Türka. Neposredni poraz njihove predsednice proti sedanjemu predsedniku je pustil grenak priokus predvsem pri volivcih Nove Slovenije, ki so bili že leta 2012 do njega bolj skeptični kot volivci SDS in ki jih bolj nagovarja Šarčev katoliški pedigre. Zato je sočasno pričakovati, da se bo kamniški župan v prihajajočih tednih izogibal ekscesni enobejevski ikonografiji, kakor je to pred desetimi leti zvito počel Danilo Türk, saj že ima zagotovljeno podporo omenjenega levega esteblišmenta. Vsekakor pa ga zgolj abstinenca volivcev Romane Tomc, h kateri je posredno pozval Janez Janša, ne more narediti za predsednika.