Volitve v znamenju strahu pred favoritom

48
Borut Pahor in Marjan Šarec v drugem krogu predsedniških volitev

Nad izidom predsedniških volitev v splošnem nisem presenečen. Nizka volilna udeležba je Borutu Pahorju odnesla zmago v prvem krogu, dvoboj dam na desni sredini je prepričljivo dobila Romana Tomc. Glavni poraženci volitev so Maja Makovec Brenčič, Stranka modernega centra in Episcenter, ki je za TV Slovenija izdelal popolnoma ničvredno volilno napoved. Od majhnega števila volilnih udeležencev je imel korist še Andrej Šiško, ki se bo zdaj nekaj časa prikazoval v raznih apokaliptičnih scenarijih, čeprav smo že malo pozabili, da je njegov (sicer bistrejši) duhovni predhodnik Zmago Jelinčič vsaj dvakrat omogočil izvolitev Janeza Drnovška za slovenskega premierja.

Pahor in drugoligaši  

Temu kratkemu povzetku pravzaprav ne bi bilo potrebno veliko dodati. Ker pa mora biti ponedeljkov komentar nekoliko daljši, naj bo. Letošnje volitve je od vsega začetka zaznamovalo prepričanje, da bo Boruta Pahorja težko premagati. Čeprav se je takšna ocena včeraj v osnovi izkazala za pravilno, je sokriva tako za razmeroma skromno konkurenco kot za visoko abstinenco. Mirno lahko zapišem, da sta samo Nova in obrobna Zedinjena Slovenija nastopili v najmočnejši postavi. Posebej tvegana je bila odločitev za kandidaturo Ljudmile Novak, ki je, kot sem zapisal pred tedni, tako rekoč dala na referendum svoje zdaj že dolgoletno vodenje stranke. Vsi drugi so vstopili v tekmo vsaj malo s figo v žepo. Pahorjevi nasprotniki na levi za kandidaturo niso uspeli ali hoteli pridobiti Milana Brgleza ali kakšnega drugega težkokategornika, so pa na koncu vseeno dokazali svojo moč s tem, da so kamniškega župana Marjana Šarca vsem pomislekom navkljub spravili v drugi krog. Za Stranko modernega centra se je zdelo, da nastopa s še kar močno kandidatko, vendar se je kmalu pokazalo dvoje. Da trenutno najmočnejša vladna stranka praktično nima svojih volivcev, ki bi jo volili zaradi nje same, in da levi del volilnega telesa ni hotel tvegati cepljenja glasov, kot si ga je lahko privoščil leta 2007 s skoraj farmacevtsko razdelitvijo moči med Türka in Gasparija. Posledice za prestiž Cerarjevih bodo seveda znatne, še zlasti, ker sta partnerja Židan in Erjavec podpirala verjetnega zmagovalca Pahorja. Glede na to, da sta v strankinih hierarhijah Tomčeva in Brenčičeva približno enako visoko, se v različnosti njunega izplena kaže bistvena razlika v jedrnem bazenu obeh strank. Ta je pri SDS znaten, pri SMC ga, kot omenjeno, praktično ni. Ob napovedi njene kandidature je marsikdo pričakoval večji domet Angelce Likovič, a se je od dni  Big Brotherja očitno preveč postarala. SDS je med štirimi možnostmi, ki jih je imela na voljo (podpora Pahorju, podpora Novakovi, kandidatura Janše ali kandidatura razmeroma uglednega, vendar ne najmočnejšega kandidata), izbrala tisto, ki je bila najmanj tvegana. Njena odločitev je temeljila na realistični oceni, da ob precej sredinsko naravnanem Pahorju desna sredina nima realnih možnosti za zmago na tokratnih predsedniških volitvah, če jih ni dobila niti v precej ugodnejših okoliščinah. V marsičem so bile z vidika Janševih te volitve podobne ljubljanskim županskim, na katerih je leta 2010 in 2014 nastopala prejkone s “števnima” kandidatoma.

Vzhod in zahod 

Ob ponudbi, kakršna je pač bila, se izid kaže predvsem kot obuditev včasih že vidnih razlik med vzhodom in zahodom Slovenije. Če odmislimo njegovo domačo postojnsko volilno enoto, se je Pahor na vzhodu odrezal precej bolje. Najbolje tam, kjer je nekoč kraljevala LDS in leta 2014 SMC in kjer so volivci nekako najbolj sredinsko usmerjeni. Med letoma 2004 in 2011 je bila tam precej močnejša kot danes celo SDS. Marjan Šarec se je po eni strani profiliral kot regionalni gorenjski matador, saj je praktično po vsem Gorenjskem dosegal izide veliko nad državnim povprečjem. Prav tako se je v ljubljanskih okrajih izkazal kot ljubljenec levega esteblišmenta in se nadpovprečno približal Pahorju. Na vzhodu je bil njegov domet precej skromnejši, tudi v mestnih okrajih. Pač pa je presenetil z dobrimi rezultati v nekaterih desni sredini tradicionalno najbolj naklonjenih okrajih. Gotovo ni čisto pričakovano, da je obe desnosredinski kandidatki prehitel v Grosupljem, Ribnici in v obeh škofjeloških okrajih. Svoj jezik govori tudi (sicer nezanesljiv) podatek, po katerem naj bi mu glas namenil vsak četrti volivec Nove Slovenije in (še vedno) vsak osmi volivec SDS. Omenjeno kaže na to, da so spričo dolga desetletja trajajočega občutka drugorazrednosti številni katoliški volivci še vedno zadovoljni že s tem, da kdo razkazuje katoliško nalepko. In v tem smislu je bila izbira Šarca za glavnega levega izzivalca Pahorju nedvomno posrečena.

Na desni nič novega 

Če je prvi krog kot celota za desno sredino resda ne nepričakovani hladen tuš, saj tokrat ni bilo nobenega resnega poskusa, da bi poiskali skupnega kandidata, je bil boj za tretje mesto kljub vsemu odločen veliko prepričljiveje od vseh napovedi. Razmerje dva proti ena med Tomčevo in Novakovo daje  dosežku prve celo več leska, kot ga ta v resnici ima. Pri skoraj štirinajstih odstotkih namreč evropska poslanka ni pristala v nobeni anketi, kar jih poznam. Seveda gre za najnižji odstotek za kandidate SDS po lokalnih volitvah 2002 in seveda je bilo razmerje med SDS in NSI še na parlamentarnih volitvah 2014 skoraj štiri proti ena. Toda res je hkrati, da nasproti Novakovi ni stal Janez Janša in da je dolgo cincanje SDS glede volilne strategije naredilo svoje. Na koncu je, morda zaradi Janševega posega v finalu volilne kampanje, čeprav o tem nisem prepričan, večja stranka vseeno izpričala svoj večji volilni bazen.

Ljudmila Novak je sicer, če štejemo te volitve za referendum o njej, izpolnila osnovni cilj. Za dobrih štiri tisoč glasov je presegla dosežek Nove Slovenije z volitev 2014, ko je bila volilna udeležba precej višja. Je pa precej zaostala za najboljšimi časi stranke iz Bajukovega obdobja. Pomenljivo je, da je, če se nisem zmotil, v enem samem okraju, v tistem, v katerem so njene domače Moravče, prehitela Tomčevo, in sicer za pičla dva glasova. Sicer je najboljše rezultate beležila tam, kjer domujejo priljubljeni politiki Nove Slovenije (npr. v Lendavi, Ormožu ali v Ajdovščini). Ni znakov, da bi bistveno razširila svojo podporo zunaj tradicionalnih desni sredini naklonjenih okrajev. Tudi o kakem pomembnejšem preboju v sredino ne more biti govora, saj je v domala vseh mestnih okrajih Tomčeva izrazito prednjačila pred njo. Seveda pa je res, da njenim težnjam po sredinskosti niso dobro dele podobne težnje Boruta Pahorja in pa to, da so kot sredinca mnogi razumeli celo Šarca.

Moč je reči, da politika nekakšnega desnega antijanšizma, kot jo je v zadnjih letih poosebljala Novakova, na predsedniških volitvah ni doživela dramatične zavrnitve. Pokazalo se je tudi, da srednjeročno verjetno zagotavlja obstanek v parlamentu. Vendar so zelo vidne postale njene meje. Vsekakor ni nekaj, kar bi omogočalo širitev.

Pred drugim krogom 

Je drugi krog že odločen? V Pahorjev prid nedvomno govori velikanska razlika in pa to, da je na prvi pogled izjemno malo volivcev izpadlih kandidatov, od katerih bi se lahko še nadejal podpore njegov tekmec.  Šarcu nekaj psihološke prednosti daje dejstvo, da si je veliki finale sploh izboril. Senzacijo bi mu morda lahko omogočila kombinacija treh dejavnikov. Prvič, za določen delež volivcev je Pahor s tem, ko ni zmagal v prvo, izgubil status absolutnega favorita. V drugo mu bodo morda odrekli podporo ali ne šli na volitve. (Razmeroma veliko je bilo takih volivcev Danila Türka leta 2012.) Drugič, Šarčev uspeh lahko skupaj z državniškim pristopom, ki ga je pokazal v nastopu v Cankarjevem domu, na volišče čez tri tedne pripelje volivce, ki jih v prvo ni bilo. Tretjič, Pahor bo po rezultatih prvega kroga težko računal na tako močno podporo volivcev desnosredinskih kandidatk, kot je je bil deležen pred petimi leti, ko je šlo za zamenjavo pri desnici nepriljubljenega Danila Türka. Neposredni poraz njihove predsednice proti sedanjemu predsedniku je pustil grenak priokus predvsem pri volivcih Nove Slovenije, ki so bili že leta 2012 do njega bolj skeptični kot volivci SDS in ki jih bolj nagovarja Šarčev katoliški pedigre. Zato je sočasno pričakovati, da se bo kamniški župan v prihajajočih tednih izogibal ekscesni enobejevski ikonografiji, kakor je to pred desetimi leti zvito počel Danilo Türk, saj že ima zagotovljeno podporo omenjenega levega esteblišmenta. Vsekakor pa ga zgolj abstinenca volivcev Romane Tomc, h kateri je posredno pozval Janez Janša, ne more narediti za predsednika.

48 KOMENTARJI

  1. Kaj reči o teh volitvah. SDS je v zadnjem tednu uspelo strniti vrste in s dobrim rezulatom Romane Tomc je potrdili primat desnici. Novakovi mislim, da ni uspelo razširiti volilne baze za NSi. SMC je s svojo kandidatko pogorela, SLS in Primčeva stranka pa sta zamudili dobro priložnost, da dobro predstavita svoji stranki.
    Drugega kroga nisem pričakoval, tudi ne tako nizke volilne udeležbe.

  2. ZGODBICA ZA MIRNO SPANJE

    V državi so dovolj dolgo vladali komunisti in je tako bilo vsem jasno, da je treba nekaj spremeniti. Tako preprosto ni več šlo naprej. Na volitvah so zato ljudje izvolili komuniste.
    Nekaj časa je šlo v redu, vendar so se stari problemi začeli ponavljati. Ljudje so se spraševali, kako zdaj to, saj smo volili komuniste, da nas popeljejo iz težav. Želeli smo si sprememb in smo izvolili komuniste. Zato so še bolj odločno na naslednjih volitvah podprli komuniste. No, zdaj bo pa vse drugače, so si rekli. Toda stvari nekako niso šle v pravo smer. Vse je ostajalo isto, kljub temu, da so si želeli sprememb.
    Na naslednjih volitvah so pokazali svojo odločnost in izvolili komuniste. Ni kaj, dežela zahteva spremembe in končno zakaj jih ne bi dobila.

    Ampak stvari so se zakomplicirale. Sprememb ni hotelo biti in vlada je padla.

    Tedaj je v težkih razmerah stopil v ospredje bivši predsednik Kučan in je volivcem sporočil: “Zdaj je pa dovolj tega kaosa! Zdaj bomo mi stvari vzeli v roke!”

    Ljudje so to komaj dočakali. Strinjali so se z gospodom bivšim predsednikom, želeli so si sprememb, zato so na volitvah podprli bivšega predsednika in volili komuniste.

    Potem pa so se že na začetku stvari začele zapletati. A gremo spet na predčasne volitve? So se spraševali tisti, ki zahtevajo spremembe, odločni v tem, da če pride do predčasnih volitev, da tokrat pa odločno volijo za komuniste.

    (avtor: komentator dob na Financah)

  3. Pri Pahorjevi kandidaturi je za desno-sredinske volilce gotovo lahko moteče, da je volilni stroj Pahorja na teh volitvah dejansko aparat stranke SD. Ne razumem povsem Pahorjeve izbire, saj je cel prvi mandat gradil na tem, da je predsednik vseh Slovencev, ki želi združevati.

    Če slučajno na volitvah zmaga Šarec, potem bom verjetno obupal nad spremljanjem slovenske politike.

    • “Ne razumem povsem Pahorjeve izbire,”

      Dobro za vas, da ne razumete psihopatove miselnosti! Pomembno je, da je on prvi, cena, ki jo tako ali tako plačajo drugi, pač ni pomembna.

  4. G.Dendro, najbrž bo obratno, Pahor bo ostal predsednik države, Šarca pa pripravljajo za “novi obraz” in bo z novo stranko stare kontinuitete ravnatelj lutkovnega gledališča

    • Pahorju je moč očitati marsikatero napako, ki jo je zagrešil na različnih političnih položajih, a tega, da je slabši predsednik, kot je bil Türk, ni mogoče trditi.
      Kljub svoji strankarski pripadnosti Pahor pušča vtis, da se trudi biti predsednik vseh Slovencev in ne le ugajati nekaterim. Lahko se zaradi fotografij na Instagramu zdi komu samovšečen, ni pa nadut.
      Torej je bil Pahor na prejšnjih volitvah dejansko boljša izbira.

      Enako kot na prejšnjih volitvah se bomo nekateri znašli pred izbiro po sili, ne po lastnih željah.

      Če je Šarec zabaval ljudi kot glumač z oponašanjem Drnovška ali kot lik kmeta Serpentinška, pa niti slučajno ne zna odigrati vloge državnika. Lahko da je priljubljen lokalno kot župan, a kot predsednika vseh Slovencev si ga ne predstavljam.

      Zato menim, da se bo moral spet pomujati na volišče in izbrati Pahorja, kdor kot predsednika noče videti Šarca.

      • Moje razmišljanje zgoraj je bilo naivno razmišljanje razočaranega volivca slovenske desnice, ki bi želel iz nevšečnega volilnega rezultata kljub slabemu potegniti vsaj nekaj pozitivnega.

        Pa me je že zadnjič prešinjala misel, da bi bilo potrebno razmišljati bolj taktično in ne zgolj brcniti v prvo žogo, ki bo zame v vsakem primeru zgrešila gol.

        Pahorjeva zmaga na predsedniških volitvah bi sprožila ustoličevanje Šarca za liderja “novih obrazov” pred parlamentarnimi volitvami. To je zelo verjetna verzija scenarija Šarčevih političnih botrov. Zastonj se že niso matrali z njim.

        Morda bi se njegovim botrom vseeno malo pomešale štrene, če bi bil Šarec res izvoljen za predsednika. V takem primeru bi namreč morali na hitro skomponirati nekoga drugega kot nosilca nove instant stranke za parlamentarne volitve.

        Mah, saj jim tudi to ne bi bilo pretežko. Bodo pa že kakšno Fajonko potegnili iz naftalina in jo porinili v ospredje.

        Kakršnokoli izbiranje kandidatov levice je le prehajanje z dežja pod kap…

        • Sam se ne mislim iti z izbiranjem med slabim in slabim, ali med slabim in manj slabim, ampak bom naredil enako kot pri prejšnjih volitvah (Tuerk:Pahor). BOJKOT!

          (sedaj bo drugič, da se ne bom udeležil volitev ali referenduma odkar imamo novo državo)

  5. Kdaj odgovornost za rezultat in za oblast?
    Desnica pričakuje, da bo lahko prevzela oblast, a pogoj je, da po volitvah zasede vsaj polovico sedežev v državnem zboru.
    Na zadnjih volitvah leta 2014 je desna politična opcija zasedla celo manj kot tretjino poslanskih sedežev.
    Po sedanjih anketah je desnica do prevzema oblasti še zelo daleč.
    Rezultati prvega kroga predsedniških volitev so za desnico spet slabi.
    Desnici se torej oblast na volitvah še naprej odmika, čeprav se desnici po 75 letih vladavine levice oblast nudi na volitvah, a mora prepričati volivce, da ji zaupajo oblast.
    V parlamentarni demokraciji politične stranke oz. politiki tekmujejo , da jim volivci na volitvah podelijo mandat.
    Voditelj politične stranke, ki na volitvah izgubi tekmo za oblast, a pozna kulturo odgovornosti za rezultate in neuspehe, vedno sam nepreklicno odstopi, da stranka takoj brez ovinkarjenja poišče novega voditelja oz. novega »trenerja za tekmovanje in za finale« na naslednjih volitvah.
    Na slovenski desnici je le pokojni dr. Andrej Bajuk, bivši predsednik NSi, doslej edini dokazal to odgovornost in zrelost. Edini doslej je kot predsednik stranke takoj nepreklicno odstopil, ko je stranka izgubila na volitvah, ker je sam vedel, kaj je prav in se temu ni izmikal, da bi spraševal druge, kaj naj stori, ko je stranka izgubila tekmo za oblast.
    Zato bi moral biti dr. Andrej Bajuk vzor za politično odgovornost, pa je ta vzor neopažen žal pristal v pozabi, tudi na desnici, ki naj bi bila predstavnik slovenske politične demokratične pomladi.
    Kdaj bo slovenska desnica pokazala, da pozna odgovornost za rezultate, bolje kot slovenska levica, in je zaupanja vredna, da na volitvah dobi mandat za oblast?
    Franc Mihič
    P.s.:
    Kdo je potopil dr. Andreja Bajuka, NSi – Krščanske demokrate?

    Predsedniku NSi dr. Andreju Bajuku mnogi niso ploskali, saj ni bil prave barve. S strani medijev je dobival dan za dnem polena pod noge, namesto potrditve pravilnosti njegovih prizadevanj. Niti mednarodno priznanje njegovemu delu ga ni moglo ubraniti pred napadi.
    Žal so dr. Bajuku očitno nekateri močno nasprotovali tudi na desnici, vendar zelo potuhnjeno in poniglavo, kar je bilo usodno in zelo škodljivo za demokracijo.
    O tem govori članek: “Potopil Novo Slovenijo?”- ( poleg naslova je slika Ivana Zidarja , direktorja in lastnika SCT-ja); DEMOKRACIJA, 2. oktober 2008, na stran 74, kje piše: »Bajuk… se je vseskozi trudil, da bi stopil na prste Zidarjevim spornim poslom….”Drezanje” v Zidarja naj bi šlo v nos njegovemu prijatelju kardinalu Francu Rodetu. Kot pravijo nekateri v NSi, naj bi bil Rodetov urednik Družine preprečil, da naj bi ta verski tednik v predzadnji številki pred volitvami objavil plačan oglas NSi, v katerem je bil celostranski pogovor z Andrejem Bajukom. V isti številki pa so objavili pogovor s podpredsednico NSi Ljudmilo Novak. Še pred tem jim v NSi ni uspelo, da bi Družina naredila pogovor z Bajukom, čeprav sta menda kar dva škofa poklicala urednika. No, presenetljivo niso nikoli naredili intervjuja z Bajukom, ki je kar osem let vodil “krščansko ljudsko” stranko. Skratka s svojim vplivom, zvezami in denarjem naj bi jih ustavil razvpiti “mojster aneksov.” M. B.”

    Tedaj takoj »preverim« podporo dr. Bajuku in njegovi NSi v tedniku DRUŽINA. V iskalnik vpišem aktualna imena NSi. Rezultat je zgovoren, saj pove, kako se je ime katerega od navedenih politikov NSI pojavljajo v katoliškem tedniku DRUŽINA:

    -Lojze Peterle, 21 zadetkov,
    -Ljudmila Novak, 20 zadetkov,
    -mag. Janez Drobnič, 14 zadetkov,
    -dr. Andrej Bajuk, predsednik NSi, 0 zadetkov.

    Ta rezultat pove zelo veliko oz. vse!
    Koga je podpredsednica NSi Ljudmila Novak spoštovala in podpirala, kardinala dr. Franceta Rodeta in DRUŽINO, ali dr. Andreja Bajuka, svojega predsednika stranke NSi, ko je pristala in dala intervju namesto njenega predsednika, ki je bil tako utišan v delu javnosti?
    Predsednik edine krščanske stranke, dr. Andrej Bajuk, je torej načrtno »izpadel« celo v edinem katoliškem tedniku DRUŽINI. Kdo je torej pravzaprav potapljal dr. Andreja Bajuka in tem tudi NSi, ki je na volitvah l. 2008 izpadla iz DZ RS?
    Dr. Andrej Bajuk je takoj po porazu stranke nepreklicno odstopil kot predsednik stranke NSi.
    Kdaj bo to zapisano v zgodovino kot svarilo, kaj ni za demokracijo?

  6. Šarec pač nima kvalitet in znanj ne za predstavljati državo, ne za voditi vlado.

    Kaj bi samo počel ta človek recimo v zunanji politiki, na bilateralnih in multilateralnih srečanjih z najpomembnejšimi državniki Evrope in sveta? Bi jih zabaval z igranjem Serpentinška, al kaj?

    Ne razumem volilcev levice, če so oni bili njegovo zaledje. Če že mnogi od njih ne cenijo Pahorja, zakaj niso podprli vsaj Brenčičeve, ki je bila čisto spodoben kandidat ( z izjemo afere dodatkov za pripravljenost). Ampak ne – raje Serpentinška kot Brenčičevo in na desni recimo raje Šiška kot Likovičevo. O, mon Dieu …

  7. Je prišel čas, da bi ljudi na referendumu vprašali kaj si sploh želijo, da se ne bi še naprej igrali igrico imenovano slepe miši.

    Ali si želite:

    1 demokracijo

    2 socializem

    (Obkroži zaporedno številko)

    Volitve bi lahko izvedli s črnimi kroglicami, po vzgledu na slavno preteklost.

    • Recimo, da je takole:

      Za Serpentinška so glasovali skrajni levičarji.
      Za Šiška so glasovali skrajni desničarji.

      Torej:

      Skrajna levica : skrajna desnica = 11 : 1

        • Ne na soočenjih pač pa v vsakdanjem življenju.
          Ne pozabi, da je izučeni igralec. Trenutno igra vlogo politika s predsedniško državniško držo. Njegova igra je kljub vsej izučenosti vidna.

          Serpentinšek kot skrajni levičar:
          Npr. preganjal je Balantiča iz knjižnice se stalno in zelo rad razkazuje s partizanskimi tolpami.

          https://pbs.twimg.com/media/DMpfDIGWsAAtDne.jpg

          Dal izjavo, da je končno potrebno osamosvojiteljem reči zbogom in jih pregnati, podpira ga ZZB…

          • Saj to !
            Samo to bi ga bilo treba vprašat … kateri odnos do sveta (nazor) je zagovarjala njegova družina v kateri je odraščal (pri tem ni pomembno če gre za posvojiteljsko družino).
            Ker privzgojeni vzorci, pridobljeni v odraščanju, nas izoblikujejo !?
            To nam je sveto!

    • Gospod Riki,
      vi ste za časom! Volivce je gospod Kučan že zdavnaj osvojil in sicer z demokratičnim socializmom!

      • Za socializem:
        To že vedo, posebej tisti, ki zagovarjajo “še premalo smo jih” ali “včasih je blo bolš”. Za demokracijo pa vedo tisti, ki ne marajo več tega režima, ki ga imamo sedaj, ki je v bistvu nadaljevanje prejšnjega.

        Ampak dobra ideja ima svoje nadaljevanje, nima smisla, da bi ostali samo pri referendumu. Ljudem, bi se omogočilo, da živijo v državi s socializmom, če bi to želeli ali pa v državi z demokracijo. Niti ne bi bilo potrebno državo teritorialno razdeliti. Imeli bi dve državi na istem teritoriju, vsaka od obeh bi imela svojo vlado in svoj politični in ekonomski ustroj. Če lahko moj sosed plačuje elektriko enemu podjetju, jaz drugemu in nek drug moj sosed tretjemu, pa smo vsi trije na istih žicah, bi tako lahko imeli podobno pri npr. plačevanju davkov, itd …
        Dve državi (na enem teritoriju), pa da vidimo komu bi šlo bolje in kdo bi k komu emigriral hahaha …
        Tole sem v šali pred dnevi povedal svojemu prijatelju, sedaj pa se mi niti ne zdi več kot šala, enostavno imam zadosti teh pahorjancev, če se ne bo kmalu nekaj spremenilo se odselim v deželo svojih prednikov, pa magari na stara leta.

  8. Tole o dveh državah je sicer posrečena šala, skriva pa veliko grenkobe. Žal bi namreč demokratični, oz. desni del ostal samo manjši geto ali moderno rečeno, no-go zone, ker bi nas bilo tako malo, le petina. Bilo bi pa laže izvedljivo, ker prokomunistom ne bi bil potreben ponovni masaker, ki si ga tako želijo, ampak bi nas lahko izselili na nekaj kvadratnih kilometrov degradirane zemlje, recimo nad odpadke pri Teharju, kjer so pod odpadki že naši somišljeniki. Tu bi se lahko šli svojo demokracijo, dokler se ne bi popolnoma sprli med seboj. Ostala Večinska Slovenija bi veselo zaživela svoj jugonostalgični titoistični demokratični socializem, brez Boga, predvsem pa brez Janše. In namesto naše petine bi nam Soroš pripeljal 200.000 tako zaželjenih migrantov.

    • Bi zaživela če bi se imela v koga zažret. Res je da bi nekaj časa shajala z molzenjem Soroša in Eu, dokler bi to šlo.
      Tako in tako pa so si že do sedaj nakradli toliko sredstev, da so za časa tega življenja preskrbljeni. Za druge jim pa itak ni mar, že sedaj.

  9. Utrinki od drugod:

    SEAMUS
    17. 10. 2017 at 18:45
    Dej raje za Šarca voli, dam za pivo, samo da se ga znebimo. Dokler ga, na lastne oči, nisem videl kako napizdeva komunalca, ki je po svojih najboljših močeh poskušal urediti promet v obe smeri, po drugače enosmerni cesti, ga nisem preveč obrajtal v nobeno smer, pač Serpentinšek. Po tistem izpadu vidim, da imajo ljudje prav – on je psiho. To ni igra, to je on vzel čisto zares.

    SEAMUS
    24. 10. 2017 at 15:37
    @P – kot sem napisal v enem komentarju pod eno drugo temo – meni je bilo to jasno, ko sem ga videl, kako nadira ubogega komunalca sredi ulice. Ker nisem up-to-date, se seveda nisem spomnil na telefon, da bi ga posnel in dal na youtube. Tudi ko sem se vračal, čez dve – tri minute, ko je tip še vedno kričal na tistega komunalca, mi ni kapnilo. Mi je žal.

  10. Mogoče pa dve državi v eni sploh ni več potrebna dilema, tudi se ni potrebno spraševati zakaj se vedno bolj voli v levo, ker:

    Če se računa, da čez 35 let večina sedaj živečih na teritoriju Slovenije ne bo več živih, če se računa še, da se jih vsako leto izseli iz države vsaj 6000 mladih, in če drži tole:

    https://twitter.com/slovenskipanter/status/921286137884434433/photo/1?ref_src=twsrc%5Etfw&ref_url=http%3A%2F%2Freporter.si%2F

    … kar zagotavlja priselitev 2 milijonov ljudi od drugod na teritorij Slovenije v 35 letih. Potem je jasno, da čez 35 let v Sloveniji ne bo več Slovencev.

    • Potrebno je namreč vedeti in razločevati med normalnimi migracijskimi tokovi in med invazijo. Prvo je dobrodošlo in normalno in celo zaželjeno, drugo je škodljivo in uničujoče, ker je v bistvu socialni inženiring, multikulti v vsej svoji bedni podobi.

  11. V zadnjem tednu sem nekajkrat slišal, da se volivci vedno prav odločijo, ali da imajo vedno prav. Ali res? Ja, če so volivci dobri, izvolijo dobre voditelje, če so slabi, pa slabe voditelje. Ta konstrukt temelji na “daj – dam” odnosu, ki nas seveda pelje navzdol.

  12. Španske oblasti po razglasitvi neodvisnosti s strani katalonskega parlamenta odobrile prevzem nadzora nad Katalonijo.

    V Kataloniji bodo dobili politično stanje kakršno je v Sloveniji.

Comments are closed.