Bo tudi Ukrajina izbrala komika za predsednika?

0
436

V nedeljo bodo predsedniške volitve v Ukrajini. Čeprav je država med vsemi, ki v celoti ležijo v Evropi, največja, je štirideset milijonov Ukrajink in Ukrajincev brezupno v senci svojega močnega soseda, ruskega medveda. Zato ni presenetljivo, da vidijo Ukrajinci, ki hočejo ohraniti svoj jezik, kulturo in državo, rešitev v odmiku od Rusije in v naslonitvi na Evropsko unijo in zvezo Nato. Slovenci presenetljivo težko razumemo to in še marsikaj, kar je povezano z največjo evropsko državo. Nepojmljivo nam je recimo, da se veliko Ukrajincev, ponosnih na svoj narod, veliko laže kot v ukrajinščini sporazumeva v ruščini, pa vseeno ne marajo Rusije in Putina.

Letošnje volitve so v marsičem drugačne od skoraj vseh prejšnjih. Doslej je bilo vedno vprašanje, ali bo zmagal kandidat, ki bo bolj navijal za Moskvo, ali tak, ki mu bo bližji Bruselj. Zaradi izkušenj zadnjih petih let je danes večina prebivalcev ob reki Dnipro prepričana, da Putin in neodvisna Ukrajina ne gresta skupaj. V prvi vrsti so tako dva kandidata in kandidatka. Sedanji predsednik Petro Porošenko in nekdanja predsednica vlade Julija Timošenko, morda v tujini najbolj znana ukrajinska političarka, sta stara mačka in sta na sceni že več kot dve desetletji. čeprav oba pripadata proevropskemu taboru, imata tudi dolgo zgodovino medsebojnih zamer in sporov, ki so pokopali že ukrajinsko oranžno revolucijo v začetku 21. stoletja.

Ni torej nenavadno, da v večini anket vodi »novi obraz« Volodimir Zelenski. Že na prvi pogled ni brez podobnosti z Marjanom Šarcem, saj je po poklicu igralec in ga javnost pozna predvsem po vlogi ukrajinskega predsednika v televizijski nadaljevanki Služabnik ljudstva.

Kot zanimivost naj dodam, daje bila za vse tri najpomembnejše kandidate njihov prvi jezik ruščina. Kar pri Timošenkovi, recimo, ni bila ovira, da je bila dolgo ljubljenka narodno najzavednejših Ukrajincev z zahoda države.

Petro Porošenko je pred petimi leti zmagal z veliko prednostjo. Javnost mu je zaupala, ker se je kot »čokoladni kralj« pogumno postavil na stran proevropskega gibanja proti Janukoviču. Toda oligarhi, kar je ruski in ukrajinski izraz za tajkune, so poleg ruskega vmešavanja največja tegoba Ukrajine. In res. Porošenko kot eden izmed njih je bil sorazmerno uspešen pri utrjevanju ukrajinske samostojnosti, veliko manj pa pri boju proti korupciji in za izboljšanje življenjskega standarda državljanov, saj bi moral za kaj takega veliko bolj pristriči peruti kolegom oligarhom in navsezadnje ljudem iz svojega kroga. Kot olajševalno okoliščino lahko navedemo predvsem še vedno trajajočo vojno na vzhodu, ki žre ogromno človeških in gospodarskih moči.

Največji Porošenkov uspeh je njegovo sodelovanje pri vzpostavitvi samostojne (avtokefalne) Ukrajinske pravoslavne cerkve. Čeprav je namreč Ukrajincev štirideset milijonov in imajo samostojne cerkve tudi veliko manjše pravoslavne skupnosti (recimo pravoslavni Albanci, ki jih je precej manj kot milijon), doslej niso imeli priznane avtokefalne Cerkve. Za velike brate, ruske pravoslavce, sta (bila) »sveto mesto« Kijev in Ukrajina kot versko precej rodovitnejše območje od Rusije preprosto premočna magneta, da bi ju odpustili v samostojnost, ki je niti zdaj ne priznavajo in vztrajajo pri svoji izpostavi v Ukrajini. Odločilen premik je prineslo dejstvo, da si je premislil ekumenski patriarh Bartolomej I. in ukrajinskim pravoslavcem podelil tomos oziroma slovesni dokument o avtokefalnosti. Njihove Cerkve za zdaj ne vodi patriarh, marveč metropolit.

Gotovo bodo volivci Porošenku ta uspeh šteli v plus, toda na volilni dan se bodo spraševali tudi o bolj zemeljskih rečeh. In tukaj predsednik nima najboljših kart.

Prijava

Za komentiranje se prijavite