KOLUMNA TEDNA. Z volilno zmago Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića se je Slovenija pridružila vse-evropskemu trendu vzpona populističnih strank. Še natančneje: v celotni Evropi smo priča vzorcu, ko se v ekonomsko najbolj zdravem jedru EU (Avstrija, Nizozemska, Finska) krepijo populistične stranke, na problematičnem jugu (Grčija, Italija) pa je morala demokracija napraviti prostor tehnokratom, ki so videni kot edini možni rešitelji težav teh držav.
Zmotno bi bilo potemtakem sklepati, da je Zoran Janković tehnokrat. Tudi mogočni in nedvomno na svoj način spretni in uspešni poslovnež Berlusconi ni mogel pomagati Italiji v njenih finančnih težavah. Prav tako bi bila lahkoverna tolažba, da nas vzpon populizma dela podobne omenjeni skupini držav ‘trojnega A’ – navsezadnje so v teh državah populistične stranke resda v vzponu, niso pa na volitvah zmagale. Razlika je tudi ta, da v omenjenih državah zmaguje desni populizem, pri nas levi.
Slovenska levica je po sestopu z oblasti (beri: propadu jugoslovanske socialistične ideje) napredovala od Milana Kučana do Boruta Pahorja. Sedaj je spet v regresiji. Borut Pahor je bil daleč najbolj spodobna stvar, ki se je zgodila slovenski levici od konca vojne. Sedaj ima težave z ušesi dobesedno in figurativno: noče prisluhniti pozivom političnih botrov zmagovalke volitev naj SD vstopi v koalicijo, in je presenetljivo glasen in jasen v pojasnjevanju, zakaj si od vlade Zorana Jankovića ne gre obetati veliko dobrega – vsekakor pa ne čudežev skorajšnje gospodarske rasti in dviga življenjskega standarda.
Glede na ogromen trud, ki so ga Milan Kučan in ostali podporniki Jankovićeve kandidature vložili v projekt Pozitivne Slovenije je – kljub sedanjim očitnim težavam – komaj mogoče verjeti, da Jankoviću ne bi uspelo. (Neuspeh ne bi bil namreč le Jankovićev, ampak bi pomenil tudi polom leve opcije.) Toda celotni politični vrh, vključno s predsednikom države bi moral v teh tednih resno razmišljati, kakšen signal bo z izbiro mandatarja in postavitvijo vlade poslala Slovenija v Evropo. Naša država je majhna, skoraj obrobna, a lahko – če bo dajala neprave signala – postane priročna žrtev finančnih trgov, da na njej pokažejo, kaj se lahko zgodi s tistimi, ki ne zbujajo zaupanja.
Brez pristranskosti je mogoče reči, da bi več zaupanja vzbudila desno-sredinska vlada. Projektu dela slovenske levice in z vzhodno-evropskimi stereotipi obremenjenega skandinavskega raziskovalnega novinarstva je uspelo vodjo SDS zaplesti v proces, ki mu – če drugega ne – jemlje čas in energijo. SDS-u na volitvah tudi ni pomagala prevelika ostrina, ki jo je kazala od zadnjih volitev dalje (in jo znatno omilila šele v sami volilni kampanji). Z vidika nacionalnih interesov bi bila morda zato v tem trenutku najboljša poteza, da Janša in Virant političnim strankam ponudita za mandatarja dr. Janeza Šušteršiča – on je resnični tehnokrat Montijevega in Papademosovega kova. Bi takšni izbiri lahko verodostojno rekla ‘ne’ SD, bi mu zlahka rekla ‘ne’ oba manjšinska poslanca?
Tudi tokratne volitve so pokazale, da slovenska desna sredina iz vrste razlogov, objektivnih in subjektivnih, ne more zbrati jasne parlamentarne večine. Če k temu prištejemo še neformalne vzvode levice (in celo odmislimo morebitne nelegitimne), je jasno, da nobena desno-sredinska vlada ne more izpeljati kake resne reforme. Na drugi strani je levica pokazala izredno reiventivnost in mobilizacijsko sposobnost. Pri slednjem ne mislim na domnevno angažiranost državljanov drugih narodnosti, ampak na sposobnost, da se levim volivcem kot novi vodja ponudi Zoran Janković, brez političnih izkušenj na državni ravni. Borut Pahor, ki mu doslej še nihče ni zares mogel oporekati integritete, se ni izkazal za učinkovitega premiera. Levica je zato sedaj stavila vse na domnevno učinkovitega Jankovića in mnogi volivci so temu sledili. Vprašanje je, če si Slovenija poskus z Jankovićem lahko v teh časih sploh lahko privošči.
Foto: Fakulteta za management
Opomba: Pripis KOLUMNA TEDNA pomeni, da je izbrana kolumna med najboljšimi tekočega tedna.
