Če se povečanje minimalne plače v načrtovanem obsegu uresniči, bodo mnogi mladi še naprej obsojeni na študentsko delo in v marsikateri delovno intenzivni in nizko produktivni panogi bodo, ko bo konjunktura opešala, zmanjševali število zaposlenih.
Ko sem pred letom dni pisal na Časniku o nameravanem dvigu minimalne plače, sem med drugim tudi zapisal, da ni jasno, kje se bo demagoško licitiranje, o tem za koliko se bo dvignila minimalna plača, zaustavilo. Zakon o minimalni plači namreč spodbuja vsakokratnega ministra / ministrico, da v začetku koledarskega leta dokazuje svojo socialnost. V volilnem letu je skušnjava še večja. V začetku lanskega leta se je minimalna plača povečala za 1,8 %, za letos ministrica Kopač-Mrak napoveduje 4,7 % dvig.
Fenomen minimalne plače je gospodarsko in ideološko vprašanje. Presenečen sem bil, kako je moj eno leto star članek na to temo, vsaj kar zadeva Slovenijo, še vedno aktualen. Ko sem preletel komentarje k članku, sem opazil, da sem enemu izmed bralcev že eno leto dolžan odgovor glede tega, kako je minimalna plača urejena v Avstriji. V Avstriji je minimalna plača zakonsko določena le za javni sektor. V gospodarstvu se delodajalci in sindikati o višini minimalne plače dogovorijo za vsako panogo posebej. Taka ureditev zmanjša možnosti, da bi določitev previsoke minimalne plače negativno vplivala na zaposlenost. V javnem sektorju minimalno plačo omejujejo proračunske zmožnosti, v gospodarstvu pa rast produktivnosti v posameznem sektorju.
Ko gre za zmanjšanje revščine, je povečanje minimalne plače manj učinkovito kot pa selektivno povečanje socialnih transferjev. Povečanje minimalne plače le majhnemu delu delavcev, ne glede na njihov premoženjski status ali že obstoječe prejemke iz naslova socialnih transferjev, za malenkost poveča prihodke Na drugi strani pa, če se minimalna plača poveča bolj kot produktivnost, to negativno vpliva na zaposlitvene možnosti mladih, predvsem iskalcev prve zaposlitve.
Govorjenje o tem, kako težko se živi z minimalno plačo in kako se lahko z dvigom minimalne plače disciplinira ne dovolj socialno čuteče delodajalce, je navadno demagoško nakladanje. Države, ki imajo višjo blaginjo, si lahko privoščijo višjo minimalno plačo, višja minimalna plača pa ne prinese nujno višje blaginje.
Napoved ministrice Kopač-Mrakove, da se bo minimalna plač dvignila za par odstotnih točk nad rastjo produktivnosti, je demagoški predvolilni manever. Ponazarja tudi, kako malo posluha imajo ministri te vlade za gospodarstvo, da bi mu zagotovili predvidljivo in stabilno poslovno okolje. Nedavno so vznemirili samozaposlene z namero, da jih še bolj obdavčijo. K sreči bodo čez pol leta volitve in oblast pred volitvami ni hotela tvegati jeze rastočega števila, predvsem mlajših, izobraženih delavcev.
Pretiranemu dvigu minimalne plače, ki ga načrtuje Kopačeva, ne nasprotuje nobena številčnejša in volilno vplivna interesna skupina. Če se povečanje v načrtovanem obsegu uresniči, bodo mnogi mladi še naprej obsojeni na študentsko delo in v marsikateri delovno intenzivni in nizko produktivni panogi bodo, ko bo konjunktura opešala, zmanjševali število zaposlenih.
