Volili bomo osebo, ki bo resnično predstavljala nas vse in vsakega posebej. Upati smemo, da se kandidati in kandidatke tega zavedajo, in upati smemo, da bomo mi, volivci znali razločevati dobro od manj dobrega, pristno od narejenega, slovensko in državniško zavest od narejene vljudnosti. Na volišča bomo šli z veselim obrazom in s čutom odgovornosti.
Pater Branko Cestnik nas v uvodniku v Družini, spodbuja za več veselja, več radosti in dobre volje. Ima prav! Domovinska zavest bi nas morala spodbujati, da bi morali biti bolj sproščeni. Kar spodbudil me je, da o tem tudi kaj rečem.
Naše družbene in politične razmere so nadvse zapletene in hkrati nepregledne. Dominantni javni mediji skrbijo, da takšno stanje ostaja. Vsakovrstni stranski mediji, ki jih je kar veliko, nas z mnogimi »zanimivostmi« samo še dodatno napeljujejo v smer drobnih zanimivosti, medtem ko resni družbeni problemi – tako politični, gospodarski, kulturni, celo verski pa ostajajo ob strani. Vse to vodi v splošno zmedo. Prava sreča je, če človek v takšnih razmerah ostaja optimist in dobre volje.
Ljudje dobre volje, zlasti pa vsi tisti, ki se trudimo, da bi ohranjali svojo krščansko zavest, pristno slovensko držo, bodimo med temi srečneži. Imamo dovolj tehtnih razlogov, da bi to lahko bili. Ko bi bili v javnosti bolj aktivni, bi nas morda opazil tudi gospod p. Cestnik. Če upoštevamo pravilo, da je zgodovina tudi učiteljica in se ozremo po delih naših prednikov, lahko ugotovimo marsikaj dobrega, vredno posnemanja, prava hrana za optimizem.
Desetletja pred prvo svetovno vojno so bila za naše kmete in nastajajoči delavski razred težki časi. Takrat je nastopil Janez Evangelist Krek, ki je s številnimi sodelavci, zlasti duhovniki, vse te splošne in stanovske razmere spravil v razmeroma dober red. Za kmete je ustanovil zadruge, s katerimi so si pomagali iz velikih težav. Za delavce je ustanovil posebne trgovine, tako imenovane konzume, neke vrste zadružne trgovine, iz katerih so se po ugodnih cenah oskrbovali delavci. Bilo je pravo prerojenje za ene in druge in za Slovenstvo kot tako. Slovenci so se tudi politično prebudili ter organizirali. Vse to je dosegel s svojo Slovensko ljudsko stranko, ki se danes na splošno imenuje krščanska demokracija. Liberalci in socialni demokrati pri tem pionirskem delu niso sodelovali. Potem se je uspeh te stranke še ponovil – tik pred drugo vojno, ko je na volitvah dobila okrog 80 % glasov. In spet, z največ glasovi na prvih demokratičnih volitvah, leta 1990. Imamo torej zakoreninjeno demokratsko stranko, na katero se lahko s ponosom in narodno zavednostjo naslanjamo. Že zaradi tega smo ljudje dobre volje lahko bolj veseli, sproščeni in zavednejši narodnjaki.
Seveda, s časoma so nastajale še nove stranke – tudi nad tem se lahko veselimo. A prišla je druga vojna in revolucija, ki je ustaljene demokratične razmere pohabila in uničila. Starim komunističnim strukturam, revolucionarjem in njihovim naslednikom, vse do danes, je najbolj nadležna prav obnovljena krščanska demokracija. Že v času okupacije in potem ves čas po vojni so najsrditeje razbijali prav njo. Politiko odstranjevanja obvladajo prav mojstrsko. Predvsem v tem, ker k sodelovanju priključujejo tudi druge strukture, če je le mogoče kar iz vrst kristjanov samih. Kandidatka današnje krščanske demokracije ima prav zanimive tekmice. Iz starih revolucionarnih struktur nastopa kandidatka, ki nas Slovence še vedno ločuje in službeno odklanja osnovne človekove pravice.
Seveda, slovenskim revolucionarjem, izšolanim pri Stalinu in za njegove potrebe, se je s silo in prevaro posrečilo, da so za nekaj časa onemogočili osnovni demokratični razvoj. A novi časi so revolucionarjem onemogočili nadaljevanje njihovega strahovladja. Politične voditelje spet lahko na novo volimo, izbiramo in se o njih pogovarjamo.
Za bližajoče predsedniške volitve imamo množico kandidatov. Franci Feltrin je v Časniku.si, dne 2. oktobra 2017, sproščeno in nekako veselo o njih spregovoril. Posebej je pokazal na zadnje prijavljeno kandidatko Romano Tomc in citiral je njene misli, namreč, da bo politično funkcijo opravljala s polno, predvsem z moralno odgovornostjo in sicer »do vseh državljank in državljanov«. Lepo in prav. Sem pa to isto zagotovilo slišal iz ust prve prijavljene kandidatke Ljudmile Novak že prej. Gotovo bomo razna ponavljanja še slišali. – važno bo, kdo jih bo spregovoril. Volili bomo osebo, ki bo resnično predstavljala nas vse in vsakega posebej. Upati smemo, da se kandidati in kandidatke tega zavedajo, in upati smemo, da bomo mi, volivci znali razločevati dobro od manj dobrega, pristno od narejenega, slovensko in državniško zavest od narejene vljudnosti. Na volišča bomo šli z veselim obrazom in s čutom odgovornosti.
