Na volitve bomo šli z veselim obrazom in s čutom odgovornosti

160
448

Volili bomo osebo, ki bo resnično predstavljala nas vse in vsakega posebej. Upati smemo, da se kandidati in kandidatke tega zavedajo, in upati smemo, da bomo mi, volivci znali razločevati dobro od manj dobrega, pristno od narejenega, slovensko in državniško zavest od narejene vljudnosti. Na volišča bomo šli z veselim obrazom in s čutom odgovornosti.

Pater Branko Cestnik nas v uvodniku v Družini, spodbuja za več veselja, več radosti in dobre volje. Ima prav! Domovinska zavest bi nas morala spodbujati, da bi morali biti bolj sproščeni. Kar spodbudil me je, da o tem tudi kaj rečem.

Naše družbene in politične razmere so nadvse zapletene in hkrati nepregledne. Dominantni javni mediji skrbijo, da takšno stanje ostaja. Vsakovrstni stranski mediji, ki jih je kar veliko, nas z mnogimi »zanimivostmi« samo še dodatno napeljujejo v smer drobnih zanimivosti, medtem ko resni družbeni problemi – tako politični, gospodarski, kulturni, celo verski pa ostajajo ob strani. Vse to vodi v splošno zmedo. Prava sreča je, če človek v takšnih razmerah ostaja optimist in dobre volje.

Ljudje dobre volje, zlasti pa vsi tisti, ki se trudimo, da bi ohranjali svojo krščansko zavest, pristno slovensko držo, bodimo med temi srečneži. Imamo dovolj tehtnih razlogov, da bi to lahko bili. Ko bi bili v javnosti bolj aktivni, bi nas morda opazil tudi gospod p. Cestnik. Če upoštevamo pravilo, da je zgodovina tudi učiteljica in se ozremo po delih naših prednikov, lahko ugotovimo marsikaj dobrega, vredno posnemanja,  prava hrana za optimizem.

Desetletja pred prvo svetovno vojno so bila za naše kmete in nastajajoči delavski razred težki časi. Takrat je nastopil Janez Evangelist Krek, ki je s številnimi sodelavci, zlasti duhovniki, vse te splošne in stanovske razmere spravil v razmeroma dober red. Za kmete je ustanovil zadruge, s katerimi so si pomagali iz velikih težav. Za delavce je ustanovil posebne trgovine, tako imenovane konzume, neke vrste zadružne trgovine, iz katerih so se po ugodnih cenah oskrbovali delavci. Bilo je pravo prerojenje za ene in druge in za Slovenstvo kot tako. Slovenci so se tudi politično prebudili ter organizirali. Vse to je dosegel s svojo Slovensko ljudsko stranko, ki se danes na splošno imenuje krščanska demokracija. Liberalci in socialni demokrati pri tem pionirskem delu niso sodelovali. Potem se je uspeh te stranke še ponovil – tik pred drugo vojno, ko je na volitvah dobila okrog 80 % glasov. In spet, z največ glasovi na prvih demokratičnih volitvah, leta 1990. Imamo torej zakoreninjeno demokratsko stranko, na katero se lahko s ponosom in narodno zavednostjo naslanjamo. Že zaradi tega smo ljudje dobre volje lahko bolj veseli, sproščeni in zavednejši narodnjaki.

Seveda, s časoma so nastajale še nove stranke – tudi nad tem se lahko veselimo. A prišla je druga vojna in revolucija, ki je ustaljene demokratične razmere pohabila in uničila. Starim komunističnim strukturam, revolucionarjem in njihovim naslednikom, vse do danes, je najbolj nadležna prav obnovljena krščanska demokracija. Že v času okupacije in potem ves čas po vojni so najsrditeje razbijali prav njo. Politiko odstranjevanja obvladajo prav mojstrsko. Predvsem v tem, ker k sodelovanju priključujejo tudi druge strukture, če je le mogoče kar iz vrst kristjanov samih. Kandidatka današnje krščanske demokracije ima prav zanimive tekmice. Iz starih revolucionarnih struktur nastopa kandidatka, ki nas Slovence še vedno ločuje in službeno odklanja osnovne človekove pravice.

Seveda, slovenskim revolucionarjem, izšolanim pri Stalinu in za njegove potrebe, se je s silo in prevaro posrečilo, da so za nekaj časa onemogočili osnovni demokratični razvoj. A novi časi so revolucionarjem onemogočili nadaljevanje njihovega strahovladja. Politične voditelje spet lahko na novo volimo, izbiramo in se o njih pogovarjamo.

Za bližajoče predsedniške volitve imamo množico kandidatov. Franci Feltrin je v Časniku.si, dne 2. oktobra 2017, sproščeno in nekako veselo o njih spregovoril. Posebej je pokazal na zadnje prijavljeno kandidatko Romano Tomc in citiral je njene misli, namreč, da bo politično funkcijo opravljala s polno, predvsem z moralno odgovornostjo in sicer »do vseh državljank in državljanov«. Lepo in prav. Sem pa to isto zagotovilo slišal iz ust prve prijavljene kandidatke Ljudmile Novak že prej. Gotovo bomo razna ponavljanja še slišali. – važno bo, kdo jih bo spregovoril. Volili bomo osebo, ki bo resnično predstavljala nas vse in vsakega posebej. Upati smemo, da se kandidati in kandidatke tega zavedajo, in upati smemo, da bomo mi, volivci znali razločevati dobro od manj dobrega, pristno od narejenega, slovensko in državniško zavest od narejene vljudnosti. Na volišča bomo šli z veselim obrazom in s čutom odgovornosti.

160 KOMENTARJI

  1. Prismojen kvač! Nobenega razloga ne najdem, da bi se veselili volitev, ki bodo stoprocentno izvolile režimskega kontinuitetnega levega kandidata, kot še vedno doslej in tudi v bodoče naprej! Ker to zanesljivo vem, mojega mrkega obraza na teh volitvah ne bodo videli! Bil sem tako nor, da sem šel na referendum in tja vlekel celo komaj pokretno soprogo, kar si ne bom nikoli oprostil! Verjamem, da je tudi tja prikorakal Strgar sijočega obraza. To veselje bo ponovil na državnozborskih volitvah, kjer je ustavna večina levici zagotovljena, niti pomoči njegove NSi ne bo potrebovala, ker bo pa predstavljala edino “žlahtno” desnico, bo njegovim fantom lepo postlano. Če jih seveda ne bodo kot porabljeno blago kar odvrgli na smetišče zgodovine.
    Kar se pa Kreka tiče, je za slovenske kmete in delavce res storil marsikaj dobrega, vse pa je pokvaril s tem, da je Slovence pomagal riniti na Balkan in s tem v balkanizacijo in posledično revolucijo, zaradi katere so trpele in bodo še trpele cele generacije Slovencev.

    • Sarkazem, ne pretiravaj. Misliš, da bi nam Avstrijci dovolili lastno univerzo? V kraljevini Jugoslaviji smo jo takoj ustanovili. Avstrijci so imeli časa 600 let, da bi nam to omogočili, pa nam niso. Jaz imam na Habsburžane v glavnem dober spomin. Ampak vseeno, njihov veliki čas je s koncem 1. svetovne vojne minil; ni govora, da bi takrat postali del republike Avstrije. V kraljevini Jugoslaviji Slovencem ni tako slabo šlo; glede na režime okoli nas po Evropi je to bila kar solidna država- v začetku celo precej moderna parlamentarna demokratična monarhija.

      Ne Novakova, ne Tomčeva, ne Likovičeva po vsej verjetnosti ne bojo predsednice države. Verjetno bo Pahor ( upam da ne Šarec), ki je glede na Kučana velik korak naprej od totalitarizma in vsaj solidno zastopa državo navzven, obenem si pa iskreno prizadevo za spravo v narodu. Ni pa treba, da omenjene ženske v nekih desnih frakcijskih bojih umažemo. Saj so pogumne, da so se odločile za boj z malo upa na uspeh.

      Sicer pa – drugič raje Jožeta Strgarja za predsednika!

    • Avtor je pač zapisal,kar misli,sarkazem. Sicer pa še vedno -in zmeraj bolj-velja Koseskega spoznanje:”Kdor zaničuje se sam,podlaga je tujčevi peti.”Tudi neudeležba pri vsaj kolikor toliko demokratičnih odločanjih, glasovanjih in volitvah v -kolikor toliko svobodni demokratični državi je žal oblika samozaničevanja in obupavanja nad seboj in bližnjimi.Res je zelo mogoče in verjetno,da bo “levica”-jaz to dajem pod narekovaj-“slavila”.Pa vendar je bila ta pred nekaj desetletji tudi v veliki manjšini in celo v ilegali-tako rekoč brez realnih možnosti. Morda bi se za začetek lahko naučili od njih tega,da ni treba kar takoj obupati pa čeprav ne uporabljamo enakih sredstev oz.zlorab…

  2. Liderji na desni so mi s svojo nespravljivostjo in zavračanjem sodelovanja vzeli “vesel obraz”.

    Če bi se Janša, Novakova, Zidanšek, Primc in ostali, ki se na desni prerivajo za prostor pod soncem, obnašali odgovorno, bi volitve pričakoval z “upom zmage”. Žal jim več pomeni osebni prestiž,kot skupno dobro in boljša prihodnost Slovenije.

    Na volitve? Ne vidim pravega smisla, čeprav sem do letos vedno (!) šel na volitve! Žal! Pa bi še kako rad, da bi na desni prišlo do streznitve.

    • “Na volitve? Ne vidim pravega smisla, čeprav sem do letos vedno (!) šel na volitve! Žal!”

      To velja tudi zame.

      • V starogrškem pojmovanju demokracije so tisti ki se niso udeležili referenduma idioti. Niti se ni glasovalo o ljudeh pač pa o tem koliko nas bodo (spet) okradli. Če bi ignorirali predsedniške volitve bi bilo bolj razumljivo.

        V resnici gre za lenobne ignorante, ki se ne zavedajo, da jim gre še vedno mnogo bolje kot si zaslužijo in gredo raje kot na volišče, npr. nabirati gobe. Čeprav bi lahko izvedli oboje pa so taki ignoranti, da se jim ne da porabiti niti pol do ene ure svojega časa.
        V Venezueli ljudje “glasujejo” vsak dan na ulicah.

        Drugo: Ljudje rabijo krivca na katerega kažejo, da iz sebe operejo krivdo za svoje slabe/napačne izbire na volitvah. Krivi so jim politiki.

        • Lepo ste definirali slovenske “idiote” (v starogrškem pomenu, da ne bo pomote): lenobni ignoranti (bolj sočni, ljudski izrazi: pišmeuhovci, jebivetrci, vsegliharji itd.)

      • Amelie za negiranje volitev ni opravičila , vsak državljan , ki da kaj na državo
        in na svoj ego mora opraviti državljansko dolžnost brez nadaljnega , javno
        objavljati svoj odnos do volilne pravice , in žugati z neudeležbo na volitvah
        bi moral vsak kazensko odgovarjati za svoje početje ! Marsikje se še danes borijo za volilno pravico pa je ne dobijo ! Kazen ali odvzem volilne pravice bi bil
        pravilen ukrep za “junake” , ki javno objavljajo , da pač ne bodo hodili na volitve
        ker je to za njihovo kratko pamet nekaj kar jim praktično nič ne pomeni !
        Mislim , da je v to igro močno vpletena tudi država , ki omogoča kandidaturo
        povsem neprimernim kandidatom in s tem nedvomno dokazuje svojo nesposobnost in težnjo po čim večji malodušnosti volilnega telesa !

        Andrej Briški

        • tolmun1: “Amelie za negiranje volitev ni opravičila ”
          ==================

          Omenila je vzroke ne opravičila.

    • Joze: “Če bi se Janša, Novakova, Zidanšek, Primc in ostali, ki se na desni prerivajo za prostor pod soncem, obnašali odgovorno, bi volitve pričakoval z “upom zmage”. ”
      ==========================

      “Prerivanje” na desni pomeni več demokracije, po Ljudmili Novak pa pomeni “Več demokraciji na desni”, da jim 4 krat večja stranka odstopi sedeže v prvi vrsti parlamenta.

      V komunistični diktaturi ene stranke na oblasti na zunaj ni bilo videti nobenega prerivanja. Torej, želite si diktature?

      • Nisem apologet Janše in ne tožnik Novakove. Nisem tožnik Janše in ne apologet Novakove. Obema pa zamerim, da ne vidita, da ni nobene (!) možnosti za prevzem oblasti in vodenje države, dokler se drug do drugega obnašata tako kot se obnašata.

        “Prerivanje na desni” – žal preprečuje večjo demokratizacijo slovenske družbe.

        Od začetka, pa ni bilo tako. V obdobju slovenske pomladi so se različno organizirani domoljubi desnih strank znali poenotiti v bistvenem in nastopiti skupaj. S tem so omogočili pot v demokracijo.

    • konkurenca ni dobrodošla le v totalitarzmu,v demokracijah pa je nujna in zaželjena:naj se pokaže,kdo je boljši. Sicer pa je za volilne in predvoline koalicije in skupne nastope še čas.

    • Joze – Sds je lahko lider desnice a ne pod vodstvom Janše.
      Ga. Tomc je ZELO DOBRA kandidatka in mislim, d abi bila odlična predsednica SDS.
      Verjetno na naslednjih volitvah SDS spet ne bo zmagal in ne bo mogel sestaviti vlade. Očitno se obdobje Janševe ere izteka. Potrebno bo premisliti o novih opcijah. Katoliki bomo morali izbrati mogoče novo taktiko: sodelovanje v sredinsko liberalnih vladah in tako izsiliti reševanje zadev. Kot stranka Zentrum v Nemčiji. Pri takšnem razvoju dogodkov bi denimo del poslancev SDS lahko prestopil v NSI (kot zadnji prestop poslanca Laha) in tvorili močan blok. NSI bi tako imela močne kandidate in imela še večje možnosti za dober rezultat.
      Seveda bi rabili na volitvah močno SLS (z novih desnosredinskim vodstvom) in Prstan/DL.

      • Rokc: “… Katoliki bomo morali izbrati mogoče novo taktiko: sodelovanje v sredinsko liberalnih vladah in tako izsiliti reševanje zadev.”
        =====================

        V Sloveniji ni liberalne stranke, torej se boste lahko katoliki povezali, kar pa itak stalno počnete, samo s postsocialističnimi strankami.

        Rokc: “… Pri takšnem razvoju dogodkov bi denimo del poslancev SDS lahko prestopil v NSI (kot zadnji prestop poslanca Laha) in tvorili močan blok. NSI bi tako imela močne kandidate in imela še večje možnosti za dober rezultat.”
        ===================

        Itak je delovanje NSi videti kot željo preko spodkopavanja SDS-a priti naprej. S stalnim “kadriranjem” neJanša predsednika v tuji stranki, s postavljanjem pogojev tuji stranki kot pogoj za sodelovanje. V bistvu enako početje kot je videti pri slovenski levici (s pomočjo dominantnih medijev). NSi tako postaja naraven partner slovenski levici, imajo enak “glavni program”: Odstranitev politika, skupnega političnega sovražnika.

        To, da bi katoliki ustanovili stranko, ki bi nagovorila več kot 57% ljudi, ki se v Sloveniji proglašajo za katoličane (vsaj včasih so se), to pa ne?

        • Ne vem koliko je katolikov v Sloveniji, verjetno jih je cca. 50%. Le-ti se tudi razlikujejo v odnosu do soc.-ekon. vprašanj in ideološko. težko se jih zajame v eno stranko.

          Problem SDSa je tu, da v bistvu je del trdnega jedra ideoloških katolikov oddaljil od ostalih katolikov in tu v bistvu zaril klin med katoliško volilno telo.

          Najbolj naravno bi katolike lahko zajeli:
          1. NSI: najbolj katoliško profilirana stranka. Definitivno ima domet 10%-15% na volitvah. Tu govorimo o izzidu med 100.000 – 120.000 glasov.
          2. SLS: neka kmečko-katoliška bolj katoliško mehka stranka. Domet do 10% glasov na volitvah.
          3. Prstan/DL: liberalna stranka, anti-komunistična, ne pa katoliško profilirana a hkrati ne sovražna do katolikov. Domet 10-15% na volitvah.

          Evo ob dobrem izzidu lahko tak blok pobere 40% glasov na volitvah. Dodaš še eno zmerno stranko (zeleni, del SMS) in sestaviš vlado.

          • Amelie: “.. “in ideološko, težko se jih zajame”
            ——
            Delijo se glede na ideologijo? Na katere?
            ========================

            Ma, saj ni imel v mislih njihovo ideologijo ampak svojo. 😉

    • Spoštovani Jože, kaj pa boste dosegli s tem, da na volitve ne boste šli? Prispevali boste natančno to, da nam bodo vladali vedno isti četrt stoletja na pol stoletja podlage. Je to vaš cilj?

  3. »do vseh državljank in državljanov«
    =======
    To narejeno vljudnost ne prenesem. Noben tak kandidat ne more prepričati. Ponarejenost vidna že na daleč.

  4. Vsekakor je Pahor v tej potemkinovi vasi od Slovenije najbolj primeren predsednik. Prefarban z vsemi žavbami, lepotec s fitnesa, pravi potemkinov kralj.

  5. “Pater Branko Cestnik nas v uvodniku v Družini, spodbuja za več veselja, več radosti in dobre volje. Ima prav!”
    ===========================

    Branko Cestnik ima nekaj kar nima večina Slovencev. Ima zagotovljeno ekonomsko eksistenco. Ima razlog za veselje in radost.

    “Naše družbene in politične razmere so nadvse zapletene in hkrati nepregledne. Dominantni javni mediji skrbijo, da takšno stanje ostaja.”
    =============================

    Prvi in drugi stavek sta si v nasprotju. Drugi stavek pove bistvo, da v Sloveniji vlada zelo stabilno stanje vladajoče postkomunistične udbomafije. Malo vzpodbude, ker izgleda, da spomin slabo deluje, samo letošnji primeri: Pranje iranskega denarja skozi NLB, Zakon o 2. tiru, Izločanje dokazov proti Jankoviću, Jankovićeva farmacevtka, ki nima denarja naenkrat najde denar za tožbo proti tožilki, da bi se izločilo še zadnje dokaze proti Jankoviću, odločitev sodišča, da so t.i. Kočevski procesi leta 1943 zakoniti, … in še kaj mogoče.
    Stanje je zelo “pregledno”, vlada nam mafija.

  6. Šel bom na volitve kot vedno doslej. Pritrditi pa moram Amelie, ki dobro čuti, da je v zraku preveč apatije. In Rikiju, ki duhovito razgalja NSi bleferje. Članek je seveda propaganda za Ljudmilo Novak, kar ne bi bilo nič napačnega, če ne bi bilo že vnaprej vsem jasno, da nima Ljudmila minimalnih možnosti, ter da v bistvu z nasmehom na obrazu, a prav nič odgovorno, če parafraziram g. Strgarja, že vnaprej (prva se je prijavila) krade glasove kakšnemu bolj verodostojnemu kandidatu v demokratičnem bloku. Članek je ponovno, tako kot sem ugoravljal že za Aleša Mavra, žal patetičen, nima nobenega stika z realnim življenjem.

    • Lucijan: “…, če parafraziram g. Strgarja, že vnaprej (prva se je prijavila) krade glasove kakšnemu bolj verodostojnemu kandidatu v demokratičnem bloku.”
      ============================

      Ja, ampak glasove se lahko “krade” samo v prvem krogu.
      Ampak tudi, da se je prva prijavila na desnem bloku pa ni ravno v logiki njenega vzklika po “več demokracije na desni”.

      Tako, da ne vem kaj za njo pomeni “več demokracije na desni”

      Ali:

      #1 Da bi desnica v dogovoru našla skupnega kandidata, ki bi imel največ možnosti za vstop v drugi krog

      ali

      #2 Da bi vsaka stranka na desnici postavila svojega kandidata

      Sama je izbrala #2, kar pomeni tekmovanje, v mislih pa je verjetno imela #1

      Zato še danes menim, da je bil njen vzklik na shodu po “več demokracije na desni” zgolj točno preračunana nesramna provokacija, ker je težko reči, da je #1 bolj demokratično kot #2.

  7. Ljubezen na prvi pogled:

    Zoran Janković: “Ne vem kdo je koga povabil, enostavno srečata se sorodni duši, …”
    ========================

    ZJ o svojem srečanju s svojo sedanjo ženo?? Ne kje pa, tako je ZJ opisal svoje srečanje s sedanjim predsedniškim kandidatom Marjanom Šarcem, ko je le ta pristopil v Jankovićevo PS. 😉

  8. Ni čudno, da smo privrženci demokracije zagrenjeni in nam počasi popuščajo živci. Vse bolj je jasno, da niso problem Kučan, Brglez, Cerar, Jankovič, zakonca Hribar, Svetlana Makarovič … Problem je slovensko volilno telo, ki je dokončno šlo k vragu. Slovenci smo dokončno šli k vragu. Ko prebiram takšne članke kot je ta g. Strgarja, nadalje Aleša Mavra, Dežmana, Cestnika … Lahko ugotovim le, da tukaj veliko tega ne štima. Npr. Dežman, ki se zaklinja, da vladna komisija ne vsiljuje ureditve grobov žrtev revolucionarnega nasilja. Ali ni očitno, da glede na tehtne, subtilne očitke, prizadetih ni poslušal do konca, če se oglašajo s takšno žalostjo? Dežman nikoli ni javno pojhasnil, zaskaj je bil med tistimiu, ki so zaprli arhive. Oziroma jih hoteli zapreti, pa se je izkazalo, da ni bilo kaj zapreti, ker so komunistični banditi že vse sežgali. Zdaj je nekako vse odprto. Demokrati imamo do demokracije v napoto neverjetno veliko ljudi, ki v kolobarjih stražijo zvezdo, ker so tudi sami del tega poblaznelega ovaduškega sistema. Ko že mislimo, imamo nek skrivnostni občutek, da je vzpostavljena neka realna fronta komunistični mafiji, se oglasi nadškof Zore s pozivi k miru, ali M. Poznič z dobrim prepričljivim pisanjem, a kot mimogrede z izjavico, da Janša ni njegova intimna opcija. Kdaj se bo nehala ta nevzdržna igra? Gospod Strgar, vc katerega bofga pravzapracv verujete?

    • ‘Demokrati imamo do demokracije V NAPOTO neverjetno veliko ljudi …’ (velike črke so moje, tekst je Lucijanov)

      Razumem, da imate težavo. In kaj boste storili?
      Nas boste vse pobili? 🙂 V imenu ‘demokracije’?

      Koliko? 80% volilnega telesa?
      20% jih voli po tvojih željah. A še od teh 20% teh pobojev ne bi vsi odobravali. Koliko od teh 20% procentov bo torej smelo ostati v tvoji ‘demokraciji’?

      ( Tudi povojna oblast je potem, ko je pobila nasprotnike, nadaljevala pri ‘svojih’. )

      A morda ne bi pobili vseh. Po določeni številki pobitih, bi se ostali ustrašili in utihnili. Računate na to?

      ( iz ‘odličnih’ zgledov živite)

      Si res izgubil povsem vsak občutek, Lucijan. Vsak???

      In tvoj ‘bog’, Lucijan? Isti kot tistih, ki so pobijali po vojni?
      Ker samo takemu ‘bogu’ in njegovim učencem so ljudje ‘v napoto’.

      Očetu, ki je poslal Sina, da bi nas vse rešil in Svetega Duha, da bi nas (od znotraj) učil Njegovih poti pač ne.

      Obratno! Temu je dragocen vsak človek. (Tudi ti, Lucijan, tudi ti …)

      Spametuj se vendar!!! Koga poslušaš? Ne vidiš sadov v sebi ??? Je res to tisto, kar želiš?
      Ljudje so ti ‘v napoto’?

      (Mimogrede, IF, Strgarjeve besede izrazito odražejo vero v Troedinega Boga. Vere v Boga krščćanskega oznanila ima take sadove. A lahko, da ti tega ne bi opazil… Domnevam, da pač ne veš. Lahko, da nimaš od kje vedeti. Ne vedeti ni greh… )

      • Darja, prav nikjer nisem zasledila besed, ki jih ti Lucijanu polagaš v usta (o pobojih) !?
        Ker kot jaz razumem Lucijana, govori o volilnem telesu (ki da je šlo k vragu).
        Kot opažam, je tvoje razumevanje diametralno nasprotno od nekaterih drugih, kjer se najdem tudi sama. Dobro bi bilo razumet, zakaj taka razhajanja med nami!?
        Dotični komentar, kot ga jaz razumem, je neke vrste izpoved v obupu, ko za to vrsto demokracije ne vidiš prav nobenega upanja več. Ko spoznaš, da do obrata sploh ne more več prit.
        Zakaj?
        Ker je volilno telo v tolikšni meri pohabljeno. Odgovornost za tako stanje ne nosijo volilci sami, ampak vse okoliščine do sedaj, ki jih mi sami nikakor nismo sposobni speljat v drugo smer.
        Razen, če ti Darja in morda še kdo tukaj, menite, da je pravzaprav taka Božja volja ?
        Da kot narod propademo, odstopimo prostor drugim in se prilagodimo na nova, drugačna pravila !?

      • Darja,
        ne vem, kaj naj si mislim o vašem odgovoru Lucijanu. Na tem forumu običajno pišete krščansko pobožno, kot bi hoteli biti najmanj katehistinja za odrasle (morda to tudi ste?) in le redko kdaj vam kdo oporeka. Marsikateri komentator je že pohvalil vaše pisanje in pokleknil pred “posvečenostjo” vaših besed.

        Osebno imam velik zadržek do ljudi, ki imajo polna usta pobožnih besed in besednih zvez, še posebej, če nimam možnosti izkusiti, koliko pristna je njihova »besedna« pobožnost v stvarnosti. Do takšnega zadržanja so me privedle izkušnje. Poznam namreč žensko, ki ima polna usta Boga in božjega in veliko časa preživi v cerkvi v molitveni drži, v stvarnem življenju pa je hudobno opravljiva in sejalka zdrah.

        Zato si mislim, da je bil najbrž preblisk ženske žlehtnobe tisto, kar je v vas sprožilo odziv, da ste Lucijanu hudobno podtaknili nič več in nič manj kot željo, da bi pobil cca 80% volilnega telesa. Nadalje ste ga celo obtožili, da živi iz zgledov povojnih morilcev!

        Darja, ali se vam je zaradi politike čisto utrgalo??

        Ne trdim, da Lucijan ne zasluži odgovora, ker se je dokaj neustrezno izrazil. Nekdo bi mu moral povedati, da je bistvo demokracije ravno v tem, da večina volivcev odloča nad manjšino, ne glede na to, ali so manjšini take odločitve pogodu in sprejemljive zanjo ali ne.
        Lahko bi mu recimo povedali, da žal spada med tisti manjšinski odstotek, ki mu večinske odločitve niso všeč in se z njimi ne strinja, da pa svojega nezadovoljstva NE SME prevajati v besede, da so mu ostali volivci V NAPOTO, ker bo sicer deležen vaše stroge “pridige” 😉

        Namesto racionalne razlage ste Lucijanu iracionalno podtaknili celo malikovanje nekega “boga”, ki naj bi bil isti kot “bog” tistih, ki so pobijali po vojni!
        Takemu potikanju se sicer v argumentacijskem diskurzu reče podtikanje “slamnatega moža”. Jaz pa pravim, da se vam je zaradi politike čisto utrgalo. In ne le vam 🙂

        • Vanja: Nekaj običajno označimo za ‘pridigo’, ko govori to, kar sicer že vemo in tudi vemo, da je res, pa že ves čas skušamo potlačiti v sebi in nas zato ne zanima, si zatiskamo ušesa in zato to skušamo razvrednotiti, narediti ‘nekredibilno’, nekaj, čemur po pravici ne verjamemo – stigmatiziramo. Morda tudi govorca. (‘Hinavec’ je priročen izraz stigme, pa če ga uporabimo ali ne. A tudi, če človek, ki te besede izgovarja, ne dosega njihove polnosti in je tudi sam le počasen učenec v rasti, Jezus za te primere pravi: kar govorijo, poslušajte, le po njih dejanjih se ne ravnajte. Bog ve in tisti, ki me poznajo, da jaz ne dosegam besed, ki vanje verujem in so mi dovolj pomembne, da o njih ne molčim . Ne, opravljam pa ne. Grem komu iz moje župnijske skupnosti na živce tudi zato, ker vztrajno zavračam, da bi se pridružila njihovem smehljajočemu se ‘slastnemu grizljanju brata’, ki ga zmotno zamenjujejo z ‘držo dobrega kristjana’ )

          Če nekaj označimo za ‘pridigo’ to ne pomeni, da to, kar je označeno za pridigo, ni res – običajno je.

          Če ti to, kar pišem, večinoma že veš, pa te ne zanima: Lej … tvoja svoboda.

          Vem pa recimo, da so v medijskem prostoru Časnika tudi ti, ki mnogo tega ne vedo, ker jim krščansko oznanilo ni bilo položeno v zibko. Ker se z njim niso srečali drugače, kot preko neke spačene podobe, ki jo podajajo tisti, ki so se od njega oddaljili in skušajo opravičiti pri sebi to oddaljitev . Ti tega, kar pišem o krščanstvu, ne vedo. Prav je da zvedo! Zato pišem.

          Potem so tisti, ki poznajo to, kar pišem, ki jim to, ni nič novega in jim je ljubo. Ki verujejo v to lepoto krščanskega oznanila bolj kot jaz, ki vedno bolj iščejo njegovo globno. Pa sredi realne konkretnosti našega (tudi političnega) obzorja omahujejo, spet in spet dvomijo, če evangelij res govori tudi o tem našem konkretnem, svetu, tudi o srečevanju s konkretnim zlom s katerim se mi srečujemo. So ‘cestninarji in pocestnice’ res ti naši konkretni soljudje? Vstali Kristus res hodi z nami tukaj, sredi tega sveta? Je čas, ki ga živimo, res ‘čas odrešenja’?
          Morda zanje pišem najbolj. Vsi smo namreč kdaj v skušnjavi, da bi obupali, ko je javni prostor tako poln drugačnih ‘oznanil’, takih, ki so polna nekakšne smrti ki v njih človeka ni. Ki na človeka zastrajo pogled in iz njega delajo ‘oviro’ in ‘napoto’, le funkcijo takih ali drugačnih ‘večjih ciljev’

          Nič hudega, če tebe moje pisanje moti, Vanja 🙂 . To, da besede vznemirjajo, je del vseh naših poti.

          Da bi nas le vznemirale tako, da bi zaradi tega ‘vznemirjanja’ postajali bolj ljudje.

          • Spoštovana gospa Darja,
            sami veste, da ste na tem forumu napisali že veliko komentarjev, jaz pa zase vem, da vam pod pričujočim člankom odgovarjam komaj drugič.

            Iz enega mojega komentarja posplošeno sklepate, da me vaše pisanje moti in vznemirja. Vendar to ne drži, v resnici cenim vaša zgledna prizadevanja za dobro.

            Ravno zato me je tokrat presenetilo, da ste tako očitno odložili svoja dosedanja prizadevanja in sobratu Lucijanu hudobno podtaknili morilske težnje in češčenje ubijalskega “boga”.
            To je opazila tudi Amelie in morda še kdo od bralcev, ki vam ni odgovoril.

            Da z Lucijanom ne delite istega političnega prepričanja, sklepam iz vaših vprašanj “In kaj boste storili? Nas boste vse pobili?”, ki nakazujejo, da ste se prišteli med one, ki z Lucijanom ne soglašajo, saj bi sicer verjetno vprašali “Ali jih boste vse pobili?”.

            Vaš komentar torej dojemam kot politično stališče in vas sprašujem, ali se vam je zaradi politike čisto utrgalo 🙂

            No, kakorkoli – ker svoje politično subjektivno obarvane besede dojemate kot zveličavno resnico – upam, da vam moje opazke ne bodo vzele veselja do pridiganja 😉

          • Darja,
            da bo bolj jasno: to je komaj drugi članek, pod katerim odgovarjam na vaše komentarje, zapis zgoraj je šele moj četrti komentar na vaše komentarje. Da ne boste mislili, da ste mi v spotiko 😉

          • Ne Vanda 🙂 ne mislim, da sem ti (jaz) v spotiko. Tega tudi nisem napisala.
            Govorila sem o besedah, ki vznemirjajo. In o naših reakcijah na to.

            ( Ne zameri, če se vrnem v forumski ‘ti’. ‘Vi’ tu doživljam kot ‘zid’, ki ga zavračam. Zagotavljam pa ti, da to ni na noben način ‘ti’, ki bi gledal zviška)

            Zavedam pa se tudi, da nam je v našem človeškem čustvovanju zelo težko ne preskočiti iz besed k človeku, ki jih izreka. Celo ko tega res nočemo, se nam to spet in spet vendarle zgodi. (ne zmanjka nam majhnosti pred Njim za prostor zakramenta ) In se spet in spet lahko vračamo (notranji) ločitvi človeka in njegovih besed/dejanj.

            Z Lucijanom v nekaterih stvareh ne delim pogledov. Sem se z njim že kar nekajkrat pogovarjala o teh temah. Očitno pa ga štejem za človeka, s katerim se je še vedno (kljub razlikah v pogledih) vredno pogovarjati. Mu napisati svoj pogled. (V tem primeru sem ga zelo nazorno, za korak preveč. – toda še vedno trdim, da iz enega v primernih okoliščinah sledi drugo !!!)

            V tem njegovem konkretnem zapisu sem se zaslutila v tisti skupini ‘neverjetno veliko ljudi’, ki jih je označil za (ne bom ponavljala).

            Taka projekcija sicer zame ni nekaj neobičajnega. Zelo lahko se identificiram z ljudmi vlogi žrtve, zanikanimi, pozabljenimi, pohojenimi, odrinjenimi, zasmehovanimi, oblatenimi.
            (Veš, ena od stvari, ki jih v krščanskih skupnostih težko razumem je, da so se tako redko ljudje pripravljeni izpostaviti v bran temu, ki se mu v skupnosti godi krivica. Ne rečem, v skupini, kjer ga varujejo drugi, ki ‘vpijejo’ isto – to že. Toda da bi se človek izpostavil sam in sam ‘pokasiral’ bes in zavračanje ‘množice’ – redko, komaj videno.)

            Če pa se tako zlahka idetificiram in postavim na stran tega, ki se mu godi krivica, se na drugi strani tudi zavedam (najbolj iz lastnih izkušenj), da nas nobena rana ne opravičuje, da bi v njenem imenu delali zlo (tudi še tako majhno). Takrat se namreč iz žrtev prelevimo v storilce.

            Vem, da je to takrat, ko je bolečina velika in ji ni videti konca, zelo težko. Zelo zelo težko.
            Je pa možno.
            In kar je najpomembnejše (in zares, zares bistveno!!!): žrtvi, ki se ponudbi zla ne izogne, pred njo ne pobegne (velik notranji pogum je za to potreben, skoraj bi rekla ‘levje srce’), se rana poglablja in le zastuplja. Nikakor ne ozdravlja, čeprav se človeku to za hip zdi zaradi trenutnega olajšanja, ki ga v naši duševni sferi prinese … recimo temu ‘udarec nazaj’ (pa naj bo že fizični, verbalni, ali le v misli in drži do človeka) .

            Takrat ostane globlja in zraven še zastrupljena rana. Tema v duši, ki je večja od tiste, ki jo je zlo povzročilo od zunaj. Zunanje zlo rane ne more zastrupiti. To more le notranje (naše lastno) zlo, ki se je prilepilo za rano, ki nam jo je zlo prizadejalo od zunaj.

            Morda mi je Lucijan prav zaradi take identifikcije z žrtvijo toliko blizu, da se mi zdi vredno in pomembno vsaj skušati mu povedati.

            A lej: ne glede na konkretno politično prepričanje v tej ali oni stvari, pa bi z isto lahkoto napisala v tretji osebi:
            “Jih boste vse pobili? ” in sebe dodala šele v tiste zadnje procente. Ker ne bi molčala, bi bila skoraj gotovo prišeta med ‘one druge’, kot je bilo na toliko in toliko ljudeh videti že zdaj, ko so orožje (šele) besede, (prirejena, ali vsaj zelo okleščena) dejstva… (Le zakaj bi bila ravno jaz izjema? Ni smiselno, kajne?)

        • Zdravo Lucijan, Vanja ima prav, za korak preveč nazorna sem bila – priznam in se tega že ves čas zavedam, v svojem poizkusu povedati ti, kam vodi obravnavanje teh, ki se s tabo politično ne strinjajo, kot ‘napoto’.

          Bi pa bolj verjela, da ti je tako pobijanje povsem nesprejemljivo in se k njemu ne bi hotel nikoli zateči, V NOBENEM PRIMERU, če bi to ZASE izrekel, namesto, da si se skril v izjavo, da ‘to zna le nekdo drug’ … ‘oni drugi’ … ‘ne mi’ … torej tudi ‘ne jaz’.

          Človek je sposoben ubijati.
          Vsak človek. Ta odprtost/nedločenost/svoboda je v njem. Njen smisel je v možnosti rasti v drugo smer. A vsebuje tudi to možnost padca v smer lastnega (!)razčlovečenja. ( Prav je, da se tega človek zaveda in nikoli ne pozabi. Zato pišem)
          Vse življenje je ta odprtost svobode v njem. (!)

          Ne obstajata ‘2 vrsti ljudi’. Samo ena ‘vrsta’ človeka obstaja. Za vsakega konkretnega človeka, pripadnika te edine vrste človeka, pa bi velja, da lahko oblikuje sebe v dve smeri:

          1. v nekoga, ki v drugih in zato tudi v sebi vedno bolj vidi človeka – osebo – nekoga (!). In zato je to, kar ta človek gradi, skupnost, v kateri je človek lahko človek.
          2. v nekoga, ki v drugih vedno bolj vidi ‘nekaj’ – sredstvo, oviro, napoto. S tem tudi v sebi vedno bolj ubija človeka in sam vse bolj postaja sredstvo v rokah ideologij, ciljev drugih…. Družbeni sistemi, ki iz tega rastejo, ne morejo biti drugačni od tega. ( Običajno jih imenujemo ‘totalitarizem’. Človek v njih ne velja nič Je le sredstvo in – ko ni predvidljiv kolešček sistema – v napoto)

          Ko človek drugega človeka začne doživljati ne le kot težavnega, bolečega, nekoga, zaradi katerega se mora potruditi bolj, globlje poiskati pristnost svojih nagibov in pravilnost svojih ciljev (do tu smo vse v zdravi rasti človeka in skupnosti), ampak ga začne doživljati kot nekaj(!), kar je v napoto, je skrajni čas, da se ustavi. (Še se lahko ustavi)

          Ko nekdo v meni postaja ‘v napoto’, zame ni več ‘nekdo’. Nekdo – oseba – človek preprosto ne more biti v napoto. Ko za nekoga v sebi pomislim, da mi je v napoto, sem ga že – morda čisto malo – razčlovečila in popredmetila.

          Ko mi je v napoto, zame ni oseba. Če to vztraja v meni dalj časa, če raste, potem počasi začnem razmišljati o ‘odstranitvi te ovire’. Umor postane le eden od konkretnih načinov ‘odstranitve ovire’. Pred njim me ta hip morda varuje samo še zakon in strah pred kaznijo. Ko pa nastopijo časi brezzakonja, me ne bo oviralo nič več.

          (Me slišiš, Lucijan?
          In drugi, ki mislite podobno kot on v svoji bolečini, v svoji frustraciji nezmožnosti doseči to, kar želite…
          Me slišite?
          Vam je to mar? )

          • Draga Darja, komunisti so napoti demokraciji. In pika. Kaj te moti pri tem stavku, glede na to, da so pri nas komunisti na oblasti že od leta 1941? In ti si s svojim naivnim razmišljanjem nehote stražar tega, kar bi moralo biti že zdavnaj odstranjeno. Pri tem umikanju ne mislim na nobeno pobijanje, ampak na volilno zmago demokratov. Pobijat znajo le komunisti, ki jih v imenu ne ve, česa tako roteče braniš (s trkanjem na našo vest). Moj cilj je, da zasovražiš komunizem (in kar je še takšnih izrojenih sistemov).

          • Darja .. “Ko mi je v napoto, zame ni oseba”
            —–
            Darja, ne vem če me boš slišala, zdi se kot da je vmes nekakšen zid ?
            Nikoli te navedene misli v narekovaju sama tako ne dojemam kot ti zgoraj omenjaš.
            Kot sama to razumem, gre za razhajanje v razumevanju naše skupne stvarnosti. Naše skupne preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
            Ki jo nikakor ne spravimo na tisti skupni imenovalec, s katerim bi se vsaj toliko lahko pomirili, da bi kot narod lahko načrtovali prihodnost.
            Vendar je ne moremo, ker tonemo.
            Saj ima vsak človek ima svoje razloge, da razume tako kot razume. Problem pa je, kadar nas tisti, ki nas vodijo, zavajajo in delijo. Vse zaradi večne oblasti.

          • Ljubi Lucijan (beseda ni poza, je resnična) …
            naše zlo je napoti temu, da bi oblikovali skupnosti, v katerih je dobro živeti.
            Naše – iz malega raste veliko.

            Nikoli človek!

            Bom takole napisala:
            Premisli, katero zlo se ti zdi najhujše. In potem se bori proti temu zlu v vseh njegovih oblikah in ne glede na to v kom se pojavlja. A najprej ga v vsaki njegovi pojavni obliki skušaj izkoreniniti v sebi. (Ni lahko – preverjeno 🙂 ) Potem spodbujaj te, ki jih doživljaš kot ‘svoje’ (Bom uporabila tvoj izraz: kot prave demokrate.), da ga ne uporabljajo. Nikoli. In če se kdaj zgodi (nas kdaj zapelje), da začnejo znova.

            Na drugi strani je vredno razmisliti, kaj je tisto kar dela človeka pravega demokrata (ne, to ni pripadnost neki konkretni stranki, to je napačen odgovor). In potem lahko delaš na tem, da tisto držo, tisto lastnost, tisti način dela gojiš v sebi. In spodbujaš med svojimi.
            In v naslednjem koraku ceniš tudi pri tistih, s katerimi se v konkretnih politčnih pogledih ne strinjaš.

            (vse to, kar sem napisala, velja seveda tudi zame. V to verjamem.)

            Nimam dokončih odgovorov, Lucijan. Iščem. Govorim o tem, kar sem našla.

            Ti lahko najdeš svoje odgovore. Svojo vlogo v tem našem skupnem svetu imaš. A je to vloga dobrega, vedno vloga dobrega. Nikoli (niti v najmanjšem) zla. Za to smo tukaj. Za to smo ustvarjeni.

            Toda ne bori se proti človeku. Zlo se nikoli ne da identificirati s skupino ljudi. Nekatere ideologije vsebujejo zelo malo dobrega in je njihova udejanjena pojavnost lahko zelo blizu čistemu zlu.

            Toda človek … človek nikoli povsem. Celo ko gre za najhujše zločince se tega enačaja ne da povsem postaviti. Kaj šele ko gre za večjo skupino ljudi.

            Za dejanje lahko, za človeka ne.

          • Berem Amelie. In mislim, da slišim.
            Kar pišeš ti in kar pišem jaz se ne izključuje. Lahko sobiva.
            Mislim celo, da mora sobivati, če želimo, da so rezultati res dobri za nas vse.

          • Draga Amelie, moram pa nujno (zaradi resnice v njenem – morda – najglobljem pomenu) zapisati tudi tole:

            Vem, da ti ne doživljaš tako, kot piše v tistem narekovaju. Trdno sem o tem prepričana, kolikor berem tvoje komentaje, da sprenevedanja ni v tebi čisto nič. Sama čista prostojnost in želja po dobrem.
            Enako menim za Lucijana in to kljub temu, da so njegove rane tako globoke, da vpijejo same in so zato njegove besede bolj ranjene in zato bolj … (ostre?)

            Znam cenit človeka, ki je sposoben poštene in prosojne besedo, tudi ko se z njim ne strinjam.

            ( do tukaj je tisti del, ki je v imenu resnicoljubnosti )

            Pa vendar tam nekje pod površem našega zavedanja tisti enačaj iz stavka v narekovajih obstaja, čeprav se ga ne zavedamo. In je strahoten. In ker obstaja, sem ‘tako visoko skočila v zrak’

            Samo stvar je v napoto. Oseba ne more biti. Ko je, zame ni več (čisto) oseba. Ker se v resnično človeškem pogledu iz oči v oči vedno zazremo v tisto vrtoglavo veličino, ki jo ima človek po svoji ustvarjenosti od Njega .

            Me razumeš 🙂

          • Veš, še nekaj bom napisala (tu se mi po pravici lahko smeješ)

            Imam eno čisto malo tezo, ki je skoraj smešna, in morda ni resnična, pa vendar verujem vanjo: če bi dva človeka, smrtna sovražnika, dovolj dolgo gledala v oči, pogleda ne omaknila, pa se tudi ne pobila med seboj (recimo da se ne bi mogla), bi se v moči tega neodmakljivega pogleda v oči drug drugega prej ali slej morala vzljubiti. Tisti vmesni čas bi bil zelo težak za oba, morda strahotna muka, a mislim, da bi se konec koncev morala vzljubiti.

            Zaradi tistega globoko osebnega , ki je v njiju. in kar delita.

            Tega se na zemlji seveda ne da udejanjiti. In če bi kdo to hotel, bi spadalo v kategorijo mučenja.

            A morda tako dozorimo za nebesa v tistem vmesnem prostoru očiščevanja, ki ga Cerkev imenuje vice. Ko odpada od nas vse, kar ni lepota človekove ustvarjenosti. To, kar smo Zanj.

            Ker nebesa so tak prosojni pogled med nami. (sicer ne bi bila ravno nebesa) In ne pridemo vsi z njim na rob telesne smrti. Vsaj ne do vseh ljudi.

          • Darja, kar nekaj težav imam z razumevanjem tvojih kpmentarjev!
            Torej, komunisti demokraciji niso napoti, ker imammo vsi preostali v sebi zlo?

          • Še več.
            Celo boljši so (beri-imajo manj zla v sebi), saj jim volilci večino časa zaupamo oblast v državi!

          • Darja, tvoji komentarji sodijo v nek drug koncept. Seveda imaš pravico do njih, toda po mojem mnenju v Časniku.si komentiramo s poudarkom na politiki. Komentarji niso prispevki, ki jih komentiramo, saj morajo biti ti pisani či bolj objektivno, vsekakor pa z določene distance. Na drugi strani so v komentarjih dobrodošla čustva in strasti, ki poudarijo osebne poglede na določen problem ali problematiko. Vsekakor je tvoja iskrenost zelo dobrodošla. Toda v takšne globine, ki jih priporočaš, ni mogoče zaiti, saj gre v pojavu komunističnega bloka za pritlehno delovanje, ki sodi na področje policijskega in sodnega pregona, daleč daleč od poglobljenega razmišljanja in čustvovanja, ki ga predlagaš. Oni se tej globlji govorici smejijo, saj jim je v interesu čim več takšnih volilnih naivnežev, ki prisegajo na poštenje, ljubezen, vest. V senci vseh teh dobrih namenov lažje ropajo (v malce drugačnih časih pa bi tudi ubijali – to sploh ni izključeno). Zato se seveda strinjam s tvojo dobronamernostjo, ne morem pa se strinjati s spravo s tistimi, ki tega nočejo in se ji smejijo in podcenjujejo. Smo, draga Darja, v drugačni bitki. Bitki za volivce. Jaz se ne borim zase, ker ne kandidiram na volitvah. Zase se borim v toliko, ker bi rad, da nam končno zavladajo demokratični ljudje.

          • Se zavedaš Amelie, da si me ravno postavila na laž? Mislim v tistem delu, ko sem te ocenila kot človeka, ki se ne spreneveda, prosojnega v svojem iskanju.

          • Darja, možno da imaš prav. Ker pišem že iz obupa. Mi je žal, če sem te prizadela.
            Sicer pa ti je Lucijan danes zelo dobro obrazložil.

          • Kar jaz vidim, Lucijan, je da ste ti in tvoji somišljeniki iz vseh, ki ne volijo neke konkretne stranke ste naredili ‘komuniste’, ki so ‘edini podoba vsega zla’ (znajo edini ubijati) in so zato ovira za ‘prave demokrate’.
            V to skupino ‘komunistov’ vsak dan po potrebi vključujete vse, ki izrečejo kaj, kar tej stranki bodisi ni všeč, bodisi bi stranka raje izbrisala iz svoje zgodovine (kot si pred kratkim naredil s piscem nekega komentarja v Družini)

            Moji komentarji so zelo politični ( politika je skrb za skupno dobro v javnem prostoru )
            Si prepričan, da so tudi tvoji komentarji ‘delo za skupno(!) dobro’ – torej politični?

            Ne govorim o čustvovanju. Govorim o temelju za delovanje. Res pa, da uporabljam malce drugačne besede, kot si jih vajen.
            Dostojanstvo človeka ni ‘čustvovanje’.
            Dostojanstvo (vsakega) človeka je dejstvo.

            Spoštovanje človeka v pravem pomenu ni čustvo, celo ljubezen v svojem temelju ni čustvo, ampak je odnos do človeka, odnos, ki zaobjame vse, kar človek, ki ga izraža, je ( da zelo poenostavim: vključuje tudi razum in voljo. Včasih celo čustvo, a čustvo ni njegova gonila sila, prej odraz. )

            Ker pa sva oba kristjana, boš seveda tudi lahko prepoznal, da to, kar pišem, direktno sloni na krščanskem oznanilu (tako o grehu, o možnosti spreobrnenja in o odrešenju, kot o človekovi osebi ustvarjeni po Božji podobi, ki zato v sebi nosi neslutene globine – vedno! Vsak človek! Čeprav so … recimo temu ‘zametane s smetmi’)

            Lahko sicer rečeš zase, da tvoja vera nima nikakršnega vpliva na tvoje delovanje, toda … (mislim ,da tega ne želiš reči)

            Naš resnični življenjski nazor (in vera je še mnogo več od zgolj življenjskega nazora, čeprav vključuje tudi to dimenzijo) VEDNO IMA vpliv na naše delovanje.
            Pravzaprav to, kar delamo, tudi kar govorimo, ko govorimo o vsem, kar se nas kot ljudi dotika, za naš resnični življenski nazor pričuje in ga razkriva (celo nam samim). Včasih nam (če smo pozorni in nas zanima) naša dejanja, naše drže do drugih ljudi, razkrijejo stvari, ki jih o svojem resničnem življenjskem nazoru nismo vedeli. In je zato to za nas prvovrstna možnost, da svoj življenjski nazor postavimo (nazaj) na temelje, na katerih želimo, da počiva. Ga očistimo stvari, ki smo jih sprejeli nevede in jih zares nočemo v svojem življenju. (Če želimo seveda, Lucijan, če želimo) .
            (Kristjani se tako kdaj zavemo, da smo kljub svoji veri, pravzaprav to, kar pomeni izraz ‘praktični ateisti’ – torej verujemo, a iz vere ne živimo , ampak živimo, kot da nam vera ne bila dana. Ni nujno, da to velja za vse naše življenje. Lahko velja le za nek njegov segment. Recimo … politični? Ali za naše poklicno delo? Ali… )

            Škoda, ker – kot sem že nekoč zapisala – s svojim delovanjem oblikujemo svet okoli sebe po svoji podobi. Zato ni vseeno, kaj odraža naše ravnanje.

            Svetu, ki odseva iz tvojega odnosa do različnih ljudi v našem političnem prostoru, jaz recimo ne bi rekla demokracija.
            Če bodo zavladali ljudje, ki gledajo na ljudi, s katerimi se ne strinajo, tako kot ti pišeš in če bodo tudi sicer delovali po metodah, ki jih kdaj (hvala Bogu ne vedno) vidimo uporabljati s strani teh, za katere praviš, da so edini ‘pravi demokrati’, potem to gotovo (tudi) ne bo demokracija. In to čeprav bo (v skladu z raznimi ‘novoreki’) tako poimenovana. Vse kaj drugega bo!

            Tako na to jaz gledam.

            Rada imam svet, v katerem je človek dragocen. To je svet v katerem jaz živim. In to čeprav vidim, da so ljudje, ki ne gledajo na to podobno, kot jaz. Ki so jim druge stvari pomembnejše. Čeprav vidim okoli sebe tudi ubijati dostojanstvo človeka na mnoge načine. A to je v ‘mojem’ svetu (mojem obzorju) anomalija (bom dodala krščanski izraz: človekova grešna stvarnost), ni ‘uporabna politična metoda’.

            V svojem gledanju še zdaleč nisem edina. Ti, ki gledajo podobno kot jaz pa niso ‘nagneteni’ zgolj v katerikoli politični stranki, niti niso skoncentrirani med volilci katerekoli stranke iz našega spektra.
            Po vsem političnem spektru so razpršeni, in daleč širše od političnih spektrov.

          • Darja, glede komunistov govorim o čistih dejstvih. Čisto na kratko: Slovenski komunisti so med vojno in po njej pobili 100.000 ljudi in so naredili neprimerno več hudega kot okupatorji. Vse obdobje socializma so zakrivili na milijone različnih krivic. V času propadanja komunizma v vzhodni Evropi so komunistični oblastniki praktično uničili arhive, ki bi jasno spregovorili o vsem zlu, ki so ga povzročili komunisti. Po osamosvojitvi Slovenije, država po zaslugi tako imenovane levice ni obsodila komunističnih zločinov, ampak se je z njimi le seznanila. Demokratični blok zaradi popolnoma zlaganih medijev in drugih povezanih faktorjev nikakor ne morejo priti na oblast, da bi popravili krivico in civilizacijsko normalizirali življenje. Kdor jih voli ali kakorkoli podpira (tudi če gre samo za komentarje pod članki) je v simbolnem smislu komunist v najslabšem pomenu besede. Ali lahko negiraš en sam moj stavek?

          • Lej Lucijan, govorim o ljudeh in ne o zločinih. Drug fokus! Dostojanstva človeku nič ne more vzeti. Niti zločin, ki ga dela.
            O tem govorim.

            Fokus na zločin, človeku zelo hitro zatemni pogled, da ljudi ne vidi več. Kakšne pa so posledice tega, sem že pisala.

            A bom odgovorila tudi na tvoj izziv.
            Kar se tiče tega, kar si naštel, je moje mnenje takle:

            Povojni poboji so nedvomno zločin proti človeštvu.
            (To trdim prav na temelju dragocenosti človeka, o katerem sem veliko pisala pod to temo. Prav na temelju tega, da noben človek nikoli ne sme biti obravnavan kot ovira in napota kakršnimikoli ciljem.
            Gotovo pa NE na temelju tega, KDO jih je zagrešil. Zločin bi bili tudi, če bi jih zagrešil kdo drug. In žal je v zgodovini kaj takega že bilo, že davno pred to konkretno ideologijo. Isti zločin. V temlju isti. Človek, ki pozabi, da so ljudje pred njim tudi ljudje, čeprav se mu zdijo ovira pri doseganju njegovih/njihovih ciljev. )

            Zločin proti človeštvu!

            Mnogo tega, kar je bilo med vojno, tudi spada med zločinska dejanja storjena v ‘zavetju’ vojne. Nekaj načrtno krvavega, da seje strah in onemogoči (ubije) kredibilne in dovolj močne nasprotnike zunaj, znotraj pa tiste, ki se s tem nasiljem, s temi in takimi metodami revolucije ne strinjajo in jim v strahu za lastno življenje vsaj zaveže usta in zveže roke.
            Nekaj tega so stvari, ki so jih storili ljudje, ki so se napili krvi in sovraštva, kar jih je notranje tako spačilo, da so pohodili svojo lastno človeškost, se ji odrekli. Vsaj vsa mučenja spadajo sem.
            Nekateri so delali zločine, ker so jih delali tisti okoli njih, sami pa si niso upali postaviti po robu, da ne bi sami postali žrtve. In potem, ko so v tisti krvi izpod njihovih rok izgubili sebe, je šlo samo še naprej. Zlomljen človek…
            Pa še kaj je takega.

            A čisto vse sem ne spada. Vaške straže kot poizkus zaščite pred nasiljem in del partizanstva kot boj proti okupaciji, gotovo ne spadata v to kategorijo.

            Še več je tega, kar pa je kompleksnejše in ne prenese poenostavljanja. (A tudi presega obzorje najinih pogovorov.)

            Človeško gledano so bili to časi te vrste, da preprost človek ni enostavno vedel, katera od slovenskih strani je ‘prava’. Lahko je komu verjel, pa potem videl, da ni tako, kot se je zdelo. So nekateri pobegnili na drugo stran, pa tudi tam ugotovili, da tudi ni tako, kot se je zdelo. Pa potem niso imeli več kam iti. (Tako so mi pravili v 90-tih letih, ko se je o čem že smelo govoriti)

            Gotovo pa je tole: Ko je človek enkrat vpet v zlo, je težko izstopiti. Prej (!) se je treba ustaviti, če je le mogoče. (Vsak človek je namreč sposoben ubijati, vsak. Prej, prej, dokler se še lahko, se mora ustaviti. )

            Vir velikega upanja za človeka je, da so nekateri tudi v taki situaciji zmogli ostati ljudje in kot ljudi obravnavati vse brate (ja, brate, ker bratje smo. V temlju smo to). Tudi v strahu zase in za življenje svojih.
            Ljudje.
            Ker je še v mirnem času težko postavljati se sam proti toku. V vojnem pa smrtno nevarno. Do ljudi, preko katerih teles in duše se je bojevalo zlo, torej globoko iskreno sočutje. Do tistih, ki so zmogli v vsem ostati ljudje (nikakor jih ni bilo malo) in do tistih, ki so kdaj klecnili v sebi pred zlom, ki se jim je vsiljevalo.

            Poosamosvojitvena zgodba pa je po mojem mnenju kompleksnejša od tega, kar si zapisal.

            Ne bom šla globlje v to. A velik del razlogov za sedanje stanje je pohlep, ki se je pri mnogih strgal z uzde še tistega dela etike, ki je v socializmu le veljal, vsaj med mnogimi ljudmi (sama sem zrasla – pozor, v socializmu! – ob vzgoji za poštenje, pravičnost in občutkom za male ljudi, tudi ponižane. Pa moji starši niso bili oporečniki. Niti verni. Krščanstvo mi je šele kasneje dalo nezlomljivi temelj in veliko presenečenje, ko sem našla v njem utemeljitev in poglobitev najlepšega, kar so me starši učili in daleč onkraj tega, kar bi lahko slutila).

            Tu govoriti o samo eni strani nima teže, Lucijan. Se dobro sliši, zelo velike teže pa nima.
            Tudi če bi takrat obsodili vse medvojne in povojne zločine in na sodišču sodili Mačku in Mitju Ribičiču in ju obsodili za zločin proti človeštvu (da omenim le dva dovolj nedvoumna), pa morda še koga, bi še vedeno pljuskinil čez nas val pohlepa, po ‘končno imeti, imeti, imeti, ne glede na vse, ne glede na druge, imeti, imeti, imeti, biti nekdo’. Le da bi bil del ljudi morda drug. A le del!

            Ob rušenju sistemov in vzpostavljanju novih se vedno najde dovolj ljudi, ki so zares brez politične barve (razen v kolikor imata pohlep in denar svojo lastno barvo) , ki pa so kadarkoli pripravljeni za ‘imeti’ in denar in kos moči, sprejeti nase vsako ‘barvo’, vsako parolo.

            To so tranzicijske zgodbe. Naša ni edina. Znane so iz vseh prejšnjih prevratov sistemov v zgodovini.

            Rešitev iz tega nikoli ni nov prevrat sistema. Tak vedno prinese s sabo nove pohlepne tranzicijske bogataše, ki so ob prejšnjem ostali ‘žejni’ in ‘praznih rok’. Ali pa celo iste, ki so se na hitro prebarvali, kot to zgodovina pozna.

            Prevrati ne prinašajo normalnih razmer. Nikoli jih ne.

            Zato pa trdo, vztrajno delo za ustvarjanje klime, kjer nobeno zlo ni hvalevredno in ne tolerirano kot koristno, sploh pa ne opravičljivo le zato, ker je ‘naše’.
            Kjer naše pozornosti ne zaseda zlo, čeprav ga vidimo (pa kdorkoli ga že dela), ampak dobro, ki ga iščemo.

            In pa sodelovanje za skupno dobro.

            Počasna graditev sistema, v katerem je (vsem in vsakomur) dobro živeti. Ne ‘za naše’, ampak za vse.

            A če ne začneš pri sebi, ti ljudje ne bodo verjeli.
            Če začneš pri sebi in si drugim s tem v napoto, te bodo sicer morda nekaj časa lahko klevetali, in bodo klevetalcem nekaj časa morda mnogi verjeli, a če vztrajaš v dobrem, če ne obupaš in se v tem obupu nad dobrim vmes ne obrneš k načinom zla, se dobro s časom vedno pokaže in jasno loči od zla. In ima sadove. (Resnice ni mogoče skriti za nedoločen čas.)

            Počasno, vztrajno, trdno delo za (skupno) dobro je edini način, kako zgraditi družbo v kateri je dobro živeti.
            Modro. Premišljeno. Toda brez uporabe metod zla!

            To ni naivno. Je razumno. In zahteva razumne ljudi, ki jih ne vrže vsaka rana in vsaka užaljenost iz tira. Zahteva resne, vztrajne in razumne ljudi, ki so sposobni odpuščati in vsak dan začeti znova. Trdo delati in verjeti v dobro. Zahteva ljudi, ki to dobro znajo v ljudeh poiskati in ga iz njih potegniti.

            Tako jaz na to gledam.

            Lahko noč, Lucijan. (zaspana sem. Malo neprespana tudi)
            Lahko noč…

          • Rada bi še dopolnila dopolnila komenntar Lucijana. Poleg vsega naštetega se mi zdi pomembno tudi dejstvo, da nedolžnom pomorjenim ni bilo vrnjeno človeško dostojanstvo.
            Kolikor vem, večina teh nikoli ni kolaborirala z okupatorjem. Razen, da se je v največji stiski, ko je šlo za zaščito lastnega življenja in svojih družinskih članov, zatekla po orožje k okupatorju. Da se ta vidik še vedno zlorablja in govori o nedolžnih kot o kolaborantih, je zavržno in ponižujoče do vseh nas, ki smo še živi.

          • Gre za cel niz zlorab. Šlo je tudi za zlorabo dobromislečih in poštenih partizanov. Ki so bili zavedeni, češ da bijejo pravičen boj za svobodo z okupatorjem, medtem ko je v resnici šlo za revolucijo.
            Ta dejstva nam še danes krojijo naš vsakdan. Potrjujejo nam da nismo svobodni, saj kot vem so tisti ki to vedo, zavezani k molku.
            Zlorabe bi izgubile svojo moč tisti trenutek, ko bi prenehale bit tabu,

          • Darja. Lepo je napisala Amelie: pomorjenim ni bilo vrnjeno dostojanstvo. Dobro, da je to prav posebej poudarjeno. Vse, kar pišeš, Darja, je prav, toda poslano na napačen naslov. Sam in vsi tisti s podobnim pogledom na problematiko, se vsega tega še kako zavedamo. Še več, prav zaradi te zavesti želimo stvarem dati ustrezno čustveno in pravno podlago. Se zavedaš, kaj se šolarji učijo po šolah? Namesto o zločinskemu komunizmu govoriti s prezirom (tako kot o nacizmu in fašizmu), se komunizem obravnava z distance, skoraj tako kot da se današnje generacije to ne tiče. O največjem dogodku v slovenski zgodovini – osamosvojitvi – se učijo na konci šolskega leta, ko se nikomur več nič ne da. Kako poročajo naši mediji? O Kučanu, ki je večkratno dokazljivo bil proti slovenski samostojnosti, govorijo kot o očetu samostojne Slovenije. Vsak članek v t.i. osrednjih medijih, vsaka sekunda v elektronskih medijih je LAŽ. Živimo v labirintu laži, in s takšnim pisanjem kot je tvoje, Darja, v ta labirint nehote vnašaš še nove hodnike. Da bi začeli govoriti o človeku, moramo pokoriti laži. Če se ne bomo trudili v tej smeri, se bodo laži spremenile v Laži. V okolju, kjer ima Laž veliko začetnico, postane resnica, takšna resnica pa je pekel.

          • Darja,
            naj najprej pripomnim, da soglašam z Amelie v tem, da je kar težko prebijati se z razumevanjem skozi vaše komentarje. A z nekaj truda se da 😉

            Vaš zadnji komentar bi lahko strnili z besedami iz knjige papeža Frančiška ‘Božje ime je usmiljenje’, kjer papež poudarja, da je treba obsoditi greh, grešnika pa objeti: “Cerkev ne obstaja zato, da bi obsojala, ampak da bi omogočila srečanje s prvinsko ljubeznijo, ki je Božje Usmiljenje.”

            http://radio.ognjisce.si/sl/174/aktualno/19468/

            Toda zavedati se moramo, da je papeževa prva skrb zveličanje duš in ne posvetna oblast.

            Ker ne živimo v idealnem svetu, si lahko zamislimo, kako bi se zlo zlahka množilo in širilo, če policija ne bi več preganjala kriminalcev in zločincev, sodišča pa ne bi več sodila, obsojala in kaznovala prestopnikov, ki so zla dejanja zagrešili. Če bi zločince zgolj ljubeznivo obravnavali, bi se zlo gotovo razpaslo, o tem menda ni dvoma.

            V sodobnih državah je torej naloga oblasti, v imenu oblasti pa naloga policije in sodstva tudi to, da skrbijo za prevlado nekakšnega reda med ljudmi.

            Omenjene posvetne ustanove morajo kdaj pa kdaj uporabljati tudi represivne metode in sredstva, če drugače ne morejo urediti razmer. Seveda ne mislim, da bi smeli pripadniki teh organizacij nasilno ukrepati nad miroljubnimi državljani v mirnem času, kot smo bili temu nedavno priče v Kataloniji. Policijsko nasilje nad miroljubnimi državljani, ki zgolj izražajo svoje mnenje, se nikoli in nikjer ne bi smelo vršiti!

            Po mnenju mnogih slovenskih državljanov, tudi po mojem mnenju, ustanove, ki skrbijo za red v Republiki Sloveniji, niso opravile vsega svojega dela. Namreč, tudi če bi sprejeli krščansko stališče, da je treba obsoditi zločin, zločincem pa odpustiti, se v Sloveniji niti prvo ni zgodilo.

            Vemo, da slovensko sodstvo nikogar ni obsodilo za konkretne množične poboje, ki so jih posamezniki po koncu vojne izvršili na slovenskih tleh.
            Brez obsodbe konkretnih zločinov in zločincev bi lahko zločine abstraktno obsodili samo tako, da bi obsodili ideologijo, ki je vodila v te zločine.

            Na slovenskih tleh so nekoč tri zločinske ideologije zagotovo gnale ljudi v zločinska dejanja. To so bile ideologije fašizma, nacizma in komunizma. Z obsodbo prvih dveh zločinskih ideologij smo brez težav opravili že zdavnaj, še v prejšnjem totalitarnem režimu. Tretje, enako zločinske ideologije, ideologije komunizma, totalitarni komunistični režim, ki je temeljil na tej ideologiji, seveda ni obsodil.

            Kar žalosti mnoge slovenske državljane in tudi mene, je dejstvo, da niti demokratično izvoljena oblast v suvereni slovenski državi do današnjega dne ni obsodila komunistične ideologije kot zločinske in jo odvrgla na smetišče zgodovine! Tako kot so to storili v ostalih postkomunističnih državah v Evropi.
            Pri nas pa ravno nasprotno: nekateri naši sodržavljani, ni jih malo, ideologijo komunizma opravičujejo, jo poveličujejo ter stalno obujajo v stvarnosti!

            Darja, ali zdaj razumete, zakaj se nam komunizem še vedno valja in opleta pod nogami ter nas spotika? Ker nismo obsodili totalitarne in zločinske narave komunizma in ideologije komunizma nismo ostro zavrnili, tako kot zavračamo fašizem in nacizem, nam je komunizem še vedno v napoto…

          • Obsoditi zločin, zločincem pa oprostiti ne bo dovolj. Krivice je treba tudi popraviti!

            Žrtve in njihovi potomci bodo sicer še naprej po nedolžnem prikrajšani zaradi posledic teh zločinov. To bi pomenilo, da se zločin izplača, to bi bila tudi spodbuda za nove takšne zločine. Kar seveda ni krščansko.

          • (malo pozno dogovarjam – nimam vedno časa)

            Amelie: da, o človekovem dostojanstvu, še več, dragocenosti vsakega človeka govorim!

          • Lucijan pišeš: “Da bi začeli govoriti o človeku, moramo pokoriti laži. Če se ne bomo trudili v tej smeri, se bodo laži spremenile v Laži. V okolju, kjer ima Laž veliko začetnico, postane resnica, takšna resnica pa je pekel.”

            Laži bomo pokorili, Lucijan, ko bomo živeli resnico. V vseh pogledih, kolikor jo v svoji nepopolnosti zmoremo.
            Ko bomo pričali zanjo z besedo, in kolikor po svoji najboljši volji v dejanju zmoremo.

            Najgloblji del resnice v polnem pomenu, pa je dostojanstvo človeka.
            Vsakega!

            Me veseli, da iščemo isto.

          • Zdravo Vanja: nikjer nisem rekla, da naj sodišča ne bi obsojala zločinov. Nasprotno, to je pomemben del poti.

            Ja, govorim pa o tem, da imajo (tudi) zločinci človeško dostojanstvo. In govorim o tem, da je absurdno (smešno, celo sprevrženo) tlačiti vsakega, ki se s teboj ne strinja, med ‘zločince in njihove sotrudnike’.

            Tudi izrecno NE pišem, da bi jim bilo zaradi nekakšne ‘ljubeznivosti’ treba (ali dobro) pogledati skozi prste.
            Nasprotno!

            Trdim pa, da ‘našim’ – kdorkoli to že za koga je – ne bi smeli nič bolj gledati skozi prste, kot tistim, ki jih doživljamo kot ‘iz nasprotnega pola’. Oboje je treba enako obravnavati. To je zelo pomemben del prizadevanja za resnico.
            Če mislimo, da tega ne dela kdo drug (ali cela skupina), to vedno lahko delamo mi sami. (Celo moramo, če v to verjamemo) In tako s svoje strani ustvarjamo svet po podobi tega, v kar verjamemo.

            Na sploh nikjer ne pišem o ‘ljubeznivosti’ (izrecno ne!), ker je to le zunanje obnašanje do drugega človeka, ki z ljubeznijo in spoštovanjem lahko ima kaj zveze, lahko pa tudi ne. Lahko je tudi le videz. Celo velika laž je lahko: človek je namreč lahko do nekoga v obraz tudi ljubezniv, pa ga za hrbtom ‘zaštiha’. Izrecno NE govorim o ljubeznivosti.

            Govorim o spoštovanju (!) do človeka, ki je neločljiv del pojma ‘ljubezen’.

            Praviš: ‘Brez obsodbe konkretnih zločinov in zločincev bi lahko zločine abstraktno obsodili samo tako, da bi obsodili ideologijo, ki je vodila v te zločine. ‘

            Da. Tu se strinjam. To je moč narediti. Včasih nujno.

            A spremljati moramo tudi učinke svojega govora o tem. To namreč en sme biti na način, da bi lahko kdo iz obsodbe neke ideologije lahko sklepal, da pa so vsi tisti, ki se proti neki konkretni ideologiji borijo, imuni pred tem istim zločinom.
            Ali morda imuni proti kokretnim metodam zla, ki so jih pripadniki neke ideologije rutinsko in brez razmisleka uporabljali.
            ( Se spomniš, kaj višje zgoraj nekdo zapisal? ‘Moriti mi ne znamo. To znajo komunisti.’ – TO izrecno NI res. In je silno nevarna teza. Zato sem na to odgovorila zgoraj nekje.)

            Vsaka druga ideologija, ki bi globino človeka zanikala, bi bila namreč na dobri poti, da pade v isto zanko. (TO JE ZELO POMEMBNO! Tega ne smemo spregledati. Evropska resoucija namreč ni obsodila treh konkretnih totalitarizmov, ampak VSE totalitarizme. Že danes jih je na svetu mnogo.)

            Tak ‘spoščujoč’ pogled na človeka, je lahko tudi parcialen: do skupne ljudi recimo: druge rase, pripadnikov druge vere, ali samo druge politične skupine, celo do ljudi v določenem življenjskem obodobju (pred rojstvom), ali do ljudi z omejenimi umskimi in delovnimi sposobnostmi).

            Zlo, ki ga je neka ideologija (taka ali drugačna) rutinsko in brez posebnega razmisleka sposobna delati proti človeku, NAMREČ ni ‘vezana’ na ime ideološkega sistema. (!!! Zato tako zelo vztrajam tam, kjer se komu zdi povsem nepotrebno ) In ne (samo) na ljudi, ki se s tem konkretnim imenom identificirajo. Vsekakor pa ne na ljudi, ki jih s tem imenom ideologije identificirajo drugi .

            Vezana je na odnos tega idejnega sistema do človeka. (!)
            Pri konkretnih ljudeh pa, v kolikor sprejmejo odnos do človeka, ki je vgrajen v to ideologijo.

            Zato (!) pa trdim, da bi se moral vsak, ki mu je nek sistem idej, misli ali tez všeč in v nečem blizu, z vso silo ‘vreči nazaj’, ko v tem sistemu tez samo zasluti, da je pripravljen človeka (kateregakoli) popredmetiti, se do njega obnašati kot do sredstva ali ovire.

            In če gre za skupino ljudi v kateri se giblje, pa vidi, da se v njej tak odnos do človeka (kateregakoli, kaj šele skupine) pojavi, mislim, da bi moral človek, ki to opazi, vsaj skušati svojim to razložiti, jih opozoriti.
            In se tudi po potrebi tudi umakniti, če bi videl, da opozarjanje ostaja brez učinka in če bi videl, da se ta skupina vse bolj zavestno tolerira tak (ne)odnos do ljudi.

            V miru je to vendarle lažje, kot v vojnem času. ‘Kazen za to je res lahko izolacija s strani te skupine, kaka kleveta, včsaih gre tudi za kako službo, a za življenje ne gre.

          • Tine: nikjer nisem rekla, da zločincev ni treba obsoditi. Nasprotno: treba jih je obsoditi!

            Toda na sodišču in to zločince.

            Bil bi pa svoje vrste ‘kriminal’, če bi nekatere stvari, ki jih že danes lahko storimo, odlagali za čas po obsodbi zločincev. Če bi jih zadrževali, ker bi morda menili, da nam bo tako vzet tehten argument iz rok (se mi samo zdi, da nekateri razmišljajo tudi tako?)

            Recimo delo za normalizacijo našega prostora (napisala sem že v kakšne metode dela verjamem in v katere ne)
            Vsekakor pokop žrtev!

            Vzburkana družbena klima z obtoževanjem vsepovprek ne olajšuje takega procesa na sodišču (sicer bi že davno bili vsi sodno obsojeni).
            Nasprotno: otežuje ga!!!

            Se pa nekaterim prav taka ‘vzburkana’ klima zdi koristna v boju za oblast. Tako je vsaj videti.
            Najbolj levi strani (stranki) na političnem polu prav gotovo. A tudi na desni ni brez tega ( sme biti človek iskren o tem? )

          • Še tole: Lucijan, omenil si boj za oblast. Razumem, da stranke razmišljajo tudi o tem. Oblast namreč pomeni, da lažje izpelješ svoje ideje za skupno dobro. (Samo s tega stališča lahko nek boj za oblast tudi podpiram. )

            A mene zanima naša skupna Slovenija. Ne zanima me nikogršnja oblast.

            Nimam stranke, ki bi bila ‘moja stranka’, sploh ne take, ki bi jo hotela podpirati , ne glede na vse, kar dela. Presojam pa korake, ki jih stranke ubirajo.

            Metode, ki jih neka stranka (katerakoli) uporablja, ko je v opoziciji, bo uporabljala tudi ko bo na oblasti, morda bolj skrito, zato pa s pozicije moči in bodo zato posledice močnejše ( v dobrem in slabem).

            Argument, da jih je treba uporabljati, ker jih uporablja tudi druga stran, zame nima teže.
            Modrost – da. Razumnost -da. Skrbno načrtovanje strategij – da.
            Toda z dejanji dobrega – vedno!

          • Oh … tipkarske napake včasih povsem odvzamejo smisel:

            (V odgovoru Vanji 12.10.2017 17:05 )
            ” ‘spoščujoč’ pogled na človeka ” bi moral biti “sploščujoč pogled na človeka” , to je tak, ki mu odreka globino, zaradi katere človeka ni dovoljeno obravnavati ne kot sredstvo, ne kot oviro.

            Človek je namreč neskončno več…

      • Oh, Darja. Menda več kot dobro vem ( malo podcenjuješ mojo razgledanosti, nemara pa tudi starost), da je g. Strgar opazen in zelo aktiven med katoliškimi laiki še davno iz svinčenih komunističnih časov. Lahko bi glede na tvojo inteligenco vendarle zaznala, da je moj odziv šala in sarkazem na brezupno netoleranten Lucijanov tekst.

        • IF, ti ki pač tako subtilno ločiš tolerantno in netolerantno pisanje, bi vendarle moral razumeti, da moje pisanje ni netolerantno, ampak le bolj sproščeno tolerantno. To, kar hočem povedati, se preprosto ne da napisati strpno v tistem pomenu, kot ga razume široka Kučanova naveza. Dodatno moram ugotoviti, da si politično naiven, če misliš, da avtorji kot so Strgar in vsi tisti, ki sem jih že gor omenil, tako pišejo po naključju. V politiki ni naključja. Vsi zelo precizno vedo, kaj počnejo. Mostograditeljstvo, ki ga je v našo politiko vnesla SLS, nadaljuje v polni meri pa NSi, je eden najbriljantnejših izmislekov udbe.

    • Z razumevanjem demokracije se tu ne strinjam. Demokracijo imate za legalno orodje revolucije. Namesto s puškami, bi revolucije izvajali z volitvami. Toda tako ne gre.
      Ali je šlo volilno telo k vragu, ali ne, je napačno vprašanje.
      Zavzemanje za spremembe ni dovolj. Spremembe morajo biti prave. In tu odpoveduje tudi desnica. Marsikaj je dobro, vendar so nekateri ostanki, ki dajejo zmago levici, na krožniku. Vedno znova. Med te štejem predvsem slovensko že kulturno načelo, pravice ni, pravično je, da se vsem godi krivica. Pravica je krivica, slabo je dobro. V tej manipulaciji zmagujejo komunisti vseh barv.
      Demokracija je vse kaj drugega prej kot zmaga na volitvah. To je zadnja pika na i.

      • Demokracija je res še kaj drugega kot zmaga na volitvah, ampak demokracije ni brez volitev. Če parafriziram Churchila, je pač najmanj slaba oblika odločanja. Zato vsi na volitve! Verjamem pa, da bi večinski volilni sitem odpravil marsikatero hibo, zlasti nenačelno kupčkanje po volitvah.

    • Da.Problem z veliko začetnico je vsak državljan,ki ima volilno pravico,pa noče volit in glasovat.Slej ko prej bo zato ostal brez nje in brez pravic nasploh. Voliti za pravico in resnico ni le pravica ampak predvsem dolžnost.

        • pač.sta ,Zdravko:ne v idealni obliki absolutne popolnosti,ki pri ljudeh ni možna,v možnosti izbire med bolj ali manj slabim…in med manjšim ali večjim zlom pa vseeno lahko izbiramo-če imamo vsaj kanček vesti.

  9. Zelo pogosto opažam, da se v komentarjih pojavljajo kritike volilnega telesa, volilcev, volilnih abstinentov, volilcev, ki večinsko volijo določeno opcijo i.t.d. Vsi vemo, kaj se pri nas dogaja že od ww2 naprej in v zadnjih nekaj letih, ko je bila najbolj aktualna 5 milijardna bančna luknja, enomilijardno pranje denarja v NLB, mafija v NKBM, TEŠ 6, drugi tir, korupcija in smrti v UKC, krivosodje Patria, Novič, Janković, Ustavno sodišče in financiranje šolstva, arbitraža in vse ostale male in velike goljufije. Vemo, da je bil tudi zgoljufan referendum o volilnem sistemu, da razne ankete usmerjajo in ne merijo volje volilcev, da to voljo usmerjajo tudi vsi mainstream mediji, le na to, da je od vseh goljufij še najlaže ponarediti rezultate volitev pa nihče noče pomisliti. Vsi komentatorji globoko in neomajno verujete v poštenost preštevanja in razglašanja volilnih rezultatov, medtem ko komaj sproti prebavljate nove in nove goljufije, ponaredke in laži! Krivi so volilci, ker so nevedni ali apatični ne pa popolnoma osveščeni kdaj in kje živijo.

    • Žal smo vsi mi z vami vred že mnogokrat morali premišljevati o tem,sarkazem-če je res vse ponarejeno so za to absolutno soodgovorne tudi t.i.demokratične desne stranke. Imajo namreč pravico in dolžnost nadzorovati vsa glasovanja na vseh voliščih pa tam -vsaj jaz- ne srečujem ravno veliko njihovih predstavnikov. Kje so potem? So in bomo mar vsi že kar kapitulirali?

      • Ko sem pred ene tremi volitvami videl predstavnike SDSa v volilni komisiji, pravzaprav prav luštno predstavnico, sem izgubil vsako upanje na pravilnost štetja. Na tako in drugačno pravilnost. 😮

        • AlFe: “Ko sem pred ene tremi volitvami videl predstavnike SDSa v volilni komisiji, pravzaprav prav luštno predstavnico, sem izgubil vsako upanje na pravilnost štetja …”
          ==========================

          Aha razumem, da gre za esdeesovko si prepoznal po tem, da je bila luštna.

    • Sarkazem,
      že več let dvomim v poštenost slovenskih volitev, posebej odkar na volišča ni potrebno prinesti s seboj vabil, ki jih pošilja Državna volilna komisija. Pred zadnjim referendumom komisija sploh ni pravočasno razposlala vseh vabil.

      Nekoč je bilo oddano vabilo pogoj, da se je posameznik lahko udeležil volitev, torej se je število oddanih vabil moralo ujemati s številom udeležencev volitev. Zdaj tega kontrolnega podatka ni več mogoče pridobiti.
      Po volitvah pa tudi nihče ne preverja osebno pri ljudeh, ali so res prišli oddat svoj glas na volišče.

      Zdi se torej, da za potvorbo volilnega rezultata zadošča odkljukati poljubno število volivcev s spiska, nakracati nekakšne podpise in izpolniti prav toliko volilnih lističev.

      Ali so posamezniki, ki jih, ne vem kdo, ne vem od kod, napaberkuje, da sedijo na voliščih, sploh vredni zaupanja? Kdo na koncu prešteva glasove?

      Možnosti za volilne goljufije je veliko in se kar same ponujajo.

      • Vanja: “Ali so posamezniki, ki jih, ne vem kdo, ne vem od kod, napaberkuje, da sedijo na voliščih, sploh vredni zaupanja?”
        =========================

        Politične stranke predlagajo svoje zastopnike na voliščih. Državna volilna komisija pa jih nato razporedi po voliščih. Tako jaz razumem zadevo.

        Je pa res, da se lahko goljufa, sploh ker nikjer niso objavljeni rezultati po vseh volilnih enotah. Npr. na enem volišču so lahko 4 volilne enote in na vsaki od enot po 2 krat 3 ljudje, vsaka trojica po 6 ur na koncu vsi skupaj (vseh 6) ob 19 uri preštejejo glasove in napišejo zapisnik in ga dostavijo v volilni center. Pri rezultatih potem nihče od te šesterice ne more vedeti, če so upoštevali njihov zapisnik ali pa so v centru prikrojili rezultate.
        Skratka, na koncu ni vertikalne kontrole, od spodaj do vrha.

        • Vsi, ki tam sedijo zagotovo niso zastopniki strank, saj stranke niti nimajo povsod svojega kadra.

          Pred leti mi je gospa, ki je več volitev zapored nadzorovala naše volilno mesto, na vprašanje, ali je tam kot prostovoljka, odgovorila, da jo zmeraj pokličejo kot brezposelno in njeno delo tudi plačajo.
          Te ljudi torej novačijo tudi na Zavodih za zaposlovanje in so z vseh vetrov, ne le iz strank.

          • Na prvi stavek odgovorim: Res je, bo kar držalo, ker večina strank sploh nima veliko članov. So pa kot vem tudi nečlani strank, ki so jih člani priporočili kot zanesljive (npr. prijatelji članov strank in simpatizerji strank). Kot razumem ima vsaka stranka interes, da je na vsakem volišču vsaj en njen član ali pa vsaj njen simpatizer.

            Na ostalo pa: Zanimivo, nisem vedel, o tem se sploh ne govori pa bi bilo važno, da se točno ve kakšni so postopki pri pridobivanju članov volilnih komisij.

    • Sarkazem, nobene potrebe ni po goljufanju na volitvah. Tako da lahko kar verjameš, da so poštene. Dokler desnica razume demokracijo kot štetje, 1,2,3, je levica varna. Tudi oni znajo šteti. Še kaj več znajo. Medtem ko mi, štejemo…kar naprej. Malodušje desnice mora prenehati. Špekulacije, prevare, nepošteni zakoni, krivice, morajo prenehati. To vse “pripada” levici, sicer nas takoj premagajo z vsegliharstvom. Državnost, pravica, resnicoljubje, bratstvo, vse to je na desni luknjasto kot rešeto. Z zadnjim referendumom o 2. tiru, pa smo se lahko naučili, da tudi denar nima moči. Desnica samo sanja o neki povezanosti in enotnosti, ki je ne more biti, dokler delujemo po načelu “zajebat vsakega”. Dokler smo sužnji po svoji volji. Ker oni pa znajo s sužnji bolje od desnice…

  10. Primer za Darjo

    Defektno volilno telo, beri: volilno truplo:

    V prvem soočenju na Planet TV je bilo govora tudi o sporazumu o arbitraži. Znano je, da se Borut Pahor ima za očeta tega sporazuma, znano pa je tudi, da je rezultat arbitraže za Slovenijo katastrofalen.
    Nič od tega kar so zagovorniki arbitraže obljubljali se ni uresničilo. Slovenija ni dobila teritorialnega stika z odprtim morjem, ni dobila CELEGA PIRANSKEGA ZALIVA (kot so obljubljali in risali podporniki na propagandni slikanici za podporo na referendumu ZA arbitražni sporazum). Se je pa uresničilo to na kar s(m)o opozarjali nasprotniki arbitražnega sporazuma. Izgubo kopnega ozemlja, ki se bo v skladu z mednarodnim pravom risalo po katastrskih mejah in ne po naravnih (reke npr.) in po načelu “uti possedetis”. Cca 70 Slovencev je ostalo na drugi strani, Primorec Pahor (in njegov primorski lobij) pa proslavlja zmago zaradi nekaj hektolitrov morja v piranskem zalivu in se laže, da ima Slovenija teritorialni stik z odprtim morjem. Briga ga za ljudi na drugi strani Slovenije.
    Iz dneva v dan poslušamo vladajoči režim kako nas prepričuje, da je sodba arbitraže dokončna in da jo moramo spoštovati. Ljudje, politiki vladajočega režima, ki doma ne spoštujejo odločb Ustavnega sodišča (ravno včeraj so se odločili, da bodo povozili odločitev US o financiranju privatnega šolstva, in šli spreminjat Ustavo), se sklicujejo na spoštovanje arbitražnega sodišča.
    Smo v absurdni situaciji, ko nasprotno stran (Hrvaško) silimo, da naj sprejme arbitražo, ki je za nas porazna in za njih ugodna.

    Zakaj?:

    Preprosto zato, ker bi s tem siljenjem radi dosegli “nadomestno” zmago s katero bi zabrisali pred slovensko javnostjo (volilnim truplom) svoj poraz na arbitraži. Javnost bi radi prepričali, da je bilo njihovo siljenje ljudi naj na referendumu glasujejo ZA pravilno. Radi bi prepričali ljudi (volilno truplo), da so z lažno in zavajajočo propagando dosegli njihov minimalni DA na referendumu in, da je to zmaga in ne poraz.
    Stališče, da je potrebno odločitev arbitražnega sodišča spoštovati in, da je sodba dokončna je skrajno zmotna zaradi (vsaj) treh stvari:

    #1 Slovenski parlament je (mislim da leta 2013) odločil, da Slovenija ne bo priznala rezultata arbitraže, če ta ne bo sprejela odločitev, ki ne bo povezala slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem.
    #2 Ker Hrvaška ne priznava arbitraže ni nujno, da jo potem priznava tudi Slovenija, lahko se začne dogovarjati znova.
    #3 Ker gre za spor med dvema stranema, torej ni vpletena nobena tretja stran, se vpleteni strani lahko vedno dogovorita tudi drugače kot je odločilo arbitražno sodišče!!!

    Borut Pahor te dni dokazuje, da mu je veliko bolj do lastne koristi in prestiža kot do koristi Slovenije. Deluje v nasprotju z interesi Slovenije in zgolj v svojo korist. Zato se ne meni za gornje tri variante.
    Celotna leva politika, ki je pozivala ljudi naj na referendumu glasujejo ZA arbitražo želi Hrvaški vsiliti odločitev o meji, da bi s tem proslavila politično “zmago” in zabrisala teritorialni poraz. Zaradi političnega prestiža deluje škodljivo za Slovenijo.

    In Pahor, ko je soočen z nasprotniki, ko mu dajo vedeti, da je zavozil, kaj naredi:

    Še naprej laže, ko ne zadošča več, ko mu zmanjka argumentov pa:
    Obrne se proti publiki in ji zabrusi: “Vi ste glasovali za arbitražni sporazum na referendumu” (Vi ste krivi ne jaz)

    Na soočenju v drugem delu, od 14:30 naprej (cela tema o arbitraži pa v istem delu od 0 do 15:30)

    https://siol.net/novice/predsedniske-volitve/prvo-soocenje-predsedniskih-kandidatov-vzivo-450609

    Minilo je že kar nekaj časa od odločitve arbitražnega sodišča, smo pred volitvami, volilno truplo pa še vedno v anketah javnega mnenja daje daleč največ možnosti največjemu škodljivcu med kandidati Borutu Pahorju.

    • Ni slučajno da “mostograditeljska” Ljudmila Novak zagovarja režimsko varianto reševanja arbitraže, t.i. spoštovanje in dokončnost (Endlösung) odločitve arbitražnega sodišča. Se trudi podpreti skorumpirani levi režim v vsiljevanju “zmage”. Ona bi preprosto po šestih mesecih zasedla ozemlja, ki nam jih je pripisala arbitraža in prepustila ostala ozemlja Hrvaški.
      Naj gre raje vrtičkariti v Moravče.

    • Še eden izmed velikih zagovornikov arbitražnega sporazuma, tudi Primorec, in prepričevalcev ljudi z lažmi naj na referendumu glasujejo ZA.

      Patrick Vlačič

      https://sl.wikipedia.org/wiki/Patrick_Vla%C4%8Di%C4%8D

      6 let ga ni bilo nikjer videti, pojavil pa se je pred kratkim na predreferendumskem soočenju na TV o 2. tiru, kjer je seveda zagovarjal vladno stran. Volilno truplo je glasova ZA, ljudje ne prepoznajo škodljivcev.

    • Zgornji primer sem dal, ker menim, da bi morali vsi ti politiki in t.i. “strokovnjaki”, ki so ljudi (volilno truplo) prevarali z lažnimi obljubami odleteti iz vseh služb v javni upravi in javnem sektorju. Naj jih navedem samo nekaj (po spominu):

      Sekolec
      Drenik
      Pahor
      Žbogar
      Vlačič
      Škrk

      Ampak volilno truplo, to so tisti, ki so v “NAPOTO do demokracije” zopet voli Pahorja, ki se je pred tem “proslavil” že s tem, da je več kot podvojil javni dolg v samo treh letih svoje vlade (s cca 8 na cca 17 mio)

      Anketa: Pahorju se na predsedniških volitvah nasmiha zmaga že v 1. krogu

      http://www.rtvslo.si/slovenija/grem-volit-2017/anketa-pahorju-se-na-predsedniskih-volitvah-nasmiha-zmaga-ze-v-1-krogu/434476

    • Ljudje,če že upoštevate logiko in dvomljive odločitve pravilno postavljate pod vprašaj..zakaj potem nekritično verjamete merilcem t.i.javnega mnenja?Pameten volilec ne naseda medijem -gre na (tajne) volitve,pri manipulacijah pa NE sodeluje.

      • “Pameten volilec”

        HA! 😉

        Po nekaterih ocenah misli 5 % ljudi. Sledečih 10 % ljudi misli, da misli. Ostali si pa raje pošljejo kroglo v glavo, kot da bi mislili.

  11. Popolnoma odobravam in podpišem vse, kar je g. Riki napisal o arbitraži. Politika obeh držav je čudaška, čeprav se mi zdi hrvaška mnogo bolj razumljiva. Normalno bi bilo, če bi obe državi zamenjali politiko glede arbitraže. Slovenija bi jo morala odkloniti, ker je zanjo porazna, Hrvaška pa bi jo morala sprejeti, ker bo dobila skoraj vse, razen nekaj hektolitrov morja, medtem ko ima skoraj polovico Jadrana.

    • Razsodbe mednarodne arbitraže, h kateri si zavestno sam pristopil, ne moreš kar odklonit, češ da ti ni všeč. Hrvaška jo odklanja iz pravno utemeljenih razlogov, ker si je slovenska stran dejansko privoščila nesprejemljiv škandal. Ampak so arbitri odločili, da ni tako hud, da ne bi v novi sestavi mogli postopka korektno speljati do konca. Razsodba velja in je del mednarodnega prava. Ki ga velja spoštovat.

      Tudi vsebinsko razsodba za Slovenijo ni slaba, posebej ne na morju. Par manjših detajlov na kopnem za nas ni ugodnih, ampak se bi dali v bilateralnih pogovorih ob vzajemni dobri volji še popravit.

      • IF,
        slovenska javnost (z vami vred?) sploh ni seznanjena s tem, kar je zapisal Riki nekaj komentarjev višje, kajti Pahor, Cerar et consortes zavajajo javnost z vpitjem, da je treba arbitražno odločitev spoštovati, ne glede na izid.
        Zamolčujejo pa, da je leta 2013 državni zbor sprejel posebno izjavo, po kateri Slovenija ne bo priznala arbitražne razsodbe, če ta ne bo zagotovila ozemeljskega stika teritorialnega morja Slovenije z odprtim morjem:

        “Republika Slovenija izjavlja, da je naloga arbitražnega sodišča določiti ozemeljski stik teritorialnega morja Slovenije z odprtim morjem, torej ohranitev pravice Slovenije do stika z odprtim morjem, ki ga je imela na dan osamosvojitve 25. junija 1991. Republika Slovenija bo kakršnokoli odločitev arbitražnega sodišča, ki ne bo zagotovila ozemeljskega stika teritorialnega morja Slovenije z odprtim morjem, v skladu s točko b prvega odstavka tretjega člena in točko b četrtega člena arbitražnega sporazuma, ki zagotavlja uresničitev vitalnega interesa Slovenije, štela kot odločitev ultra vires, to pomeni v nasprotju z mandatom arbitražnega sodišča.”

        https://siol.net/novice/svet/dz-potrdil-memorandum-ki-ga-je-pripravil-mzz-video-365081

        Vemo, da arbitražna odločitev ni zagotovila neposredne povezave med slovenskim ozemeljskim morjem in mednarodnimi vodami, temveč določa zgolj mejo slovenskega morja s hrvaškim in italijanskim morjem ter služnostno pot preko hrvaškega morja.

        • Pravno gledano je omenjeni amandman slovenskega parlamenta brez posebne teže, ker je mednarodno pravo ( razsodba mednarodne arnitraže), na katerega smo prostovoljno pristali in zavezuje, nad nacionalno zakonodajo, predpisi, parlamentarnimi sklepi in usmeritvami itd. Vsebinsko gledano so tista slovenska pričakovanja na morju, ki grejo do epikonentinentalnega pasu v višini Vrsarja povsem nerealistična in nedosegljiva.

          Naj spomnim slovenske maksimaliste, da je približno razmerje med močema slovenske in hrvaške mornarice nekje 30:1 v prid moči hrvaške.

          • Tole IF-ovo “argumentiranje” s 30-krat močnejšo hrvaško mornarnico od slovenske je vsekakor brez vsakršne teže v primerjavi s sklepom slovenskega parlamenta.
            Se pa uvršča v kategorijo IF-ovega mnenja, da so Hrvati upravičeno izgnali cca 200.000 Srbov (in jih tudi nekaj pobili).

          • Hrvaška država je bila ob razglasitvi deležna iste agresije jugokomunistične JNA kot Slovenija in istega plana formiranja Velike Srbije, v večjem delu na račun ozemelj Hrvaške in BiH.

            Oluja in druge zmagovalne akcije okrepljene hrvaške vojske sredi 90. letih so bile legitimne osvobodilne akcije napadene neodvisne demokratične države, vojaško izvrstno planirane in izvedene ( kot eksemplarične jih danes učijo na nekaterih priznanih zahodnih vojaških akademijah), mednarodno-pravno in moralne povsem upravičene. Nikogar Hrvati niso izganjali, srbsko krajinsko prebivalstvo je s svojo para-vojsko samoiniciativno bežalo. Očitno so imeli slabo vest. Nikakršnih indicev, kaj šele dokazov ni, da bi hrvaško politično in vojno vodstvo načrtovalo etnično čiščenje. Osvobajanje svojega ozemlja, to da.

            Ljudjem, ki prisegajo na slovensko osamosvojitveno vojno in obenem odrekajo isto pravico sosednjemu narodu, po mojem nekaj koleščkov pod lobanjskim svodom manjka.

          • IF,
            zgoraj ste napisali, da Hrvaška odklanja arbitražno razsodbo iz pravno utemeljenih razlogov, čeprav vztrajanje Hrvatov, da ne priznajo arbitražne razsodbe, nima pravnega temelja, saj je sodišče, navkljub prestopkom slovenskih predstavnikov, nadaljevalo postopek arbitraže in tudi razsodilo.

            Arbitražna razsodba je za Hrvaško na popolnoma enak način zavezujoča kot za Slovenijo. Še vedno velja, da se lahko obe strani sami dogovorita drugače, kot predvideva arbitražna razsodba.

            Kdo in kako bo Hrvaško prisilil, da bo udejanila arbitražno razsodbo?

            Na spodnji povezavi piše, kako je Pahor zagotavljal, da bomo po arbitraži imeli stik z odprtim morjem in ne samo služnostne poti. Kam so izpuhtele njegove obljube??

            http://www.rtvslo.si/slovenija/leto-2010-referendum-o-arbitraznem-sporazumu-pahorjev-najvidnejsi-uspeh/246684

            Dejansko je Sloveniji na morju dodeljen samo prehod čez hrvaško morje. V tistem prehodu ne bomo smeli ne ribariti ne kakorkoli izkoriščati dna, saj gre za hrvaško ozemlje.

            Ne razumem, zakaj slovenska politika hvali arbitražno razsodbo in vztraja pri njeni implementaciji?
            Brez sodelovanja Hrvaške bi Slovenija lahko udejanila razsodbo zgolj tako, da bi Hrvaški prepustila dele ozemlja, ki ga sedaj zaseda, ne more pa doseči umika Hrvatov z delov ozemlja, ki ga zasedajo.

            Ima pa Slovenija enako možnost ne upoštevati arbitražne razsodbe kot Hrvaška.

          • Vanja, če ne pravno, pa iz politično utemeljenih razlogov. Kot vidiš, z nami se nihče posebej ne navdušuje v mednarodnih krogih, da bi bilo kaj drugače.
            Ta služnostna pot opravlja nalogo stika z odprtim morjem. Dost mamo, nam pravijo. Kakršen ugled smo si prislužili, tako nam gre. In fiaskov imamo v 25 letih toliko, da nikogar več ne briga naša situacija.
            Hrvati bodo verjetno s časom pristali na arbitražo, vendar ne dokler pritiskamo s takim zmagoslavjem.

          • In, Pahor tudi če je obljubljal to kar praviš, je obljubljal nekaj česar ne more izpolniti. Zato se mu ne da nič očitati. Če mu je kdo verjel, si je sam kriv.

          • Ni ga potrebno ščitit, je že tako in tako prezaščiten.
            Od predsednika se pričakuje, da ne obljublja tistega, česar sam ne more izpolnit.

    • Sarkazem: “…, Hrvaška pa bi jo morala sprejeti, ker bo dobila skoraj vse, razen nekaj hektolitrov morja, medtem ko ima skoraj polovico Jadrana.”
      ==============================

      Politika Hrvaške je razumljiva. Hrvati so hitro dojeli, da je slovenski režimski kliki zelo veliko do tega da se uveljavi sodba arbitražnega sodišča čeprav je Sloveniji v izrazito škodo. Zakaj, sem opisal zgoraj. Hrvati bodo sedaj lahko slovensko stran izsiljevali in še kaj pridobili, ker bo slovenska stran rada popustila v zameno za njihovo sprejetje. Hrvati se pripravljajo, da bodo v za njih ugodnem trenutku sprejeli odločitev arbitražnega sodišča. Isto sodbo nam bodo prodajali dvakrat, ne da bi jo enkrat samkrat priznali. Delujejo po načelu “ponudbe in povpraševanja” (velika “ponudba” s slovenske strani in majhno povpraševanje s “hrvaške”)

      V prispodobi:
      Slovenska stran je zaradi svoje odkrite želje, (diplomatski diletantizem) kot vojak na čistini na katerega meri nasprotnik iz varnega zaklona.

  12. “Na volitve bomo šli z veselim obrazom in s čutom odgovornosti”
    Če se ne morem strinjati s celotnim besedilom, pa se lahko več kot strinjam z naslovom.
    In upam, da se bo čim več volivcev poučilo o tem kakšna je vloga in katere so pristojnosti predsednika republike v naši državi, realno ocenila njegov vpliv in razmislila, kateri izmed kandidatov in kandidatk bi bil najboljša izbira. Če nobeden, tudi prazna glasovnica ali neudeležba nista napačna izbira. Ob vsem tem pa ne izgubiti dobre volje.

    • Tole je pa čisto skregano s principom, ki ga že mesece rola vidni član NSi-ja Janez Pogorelec.
      On namreč skuša demonizirati stranko SDS s tem da stalno trobi, da bodo volivci SDS-a volili za Pahorja, ali: “Pahorja so izvolili volivci SDS-a” itd

      Primer:

      https://twitter.com/JanezPogorelec/status/906601333494513666

      (tukaj z desnico seveda misli na volivce SDS)

      ali

      https://twitter.com/JanezPogorelec/status/894997333427073024

      Celo tole pravi zmedeni Pogorelec:

      https://twitter.com/JanezPogorelec/status/906602387875536896

      v nasprotju s tem:

      https://twitter.com/JanezPogorelec/status/906601449840369664

        • Janez Pogorelec ne razmišlja pravilno, ampak zgolj neprestano politično spina.

          Stalno nabija, kako da so SDS volivci enkrat že izvolili Pahorja in da ga bodo spet.
          Ja, za božjo voljo, koga so pa NSi volivci izbrali v drugem krogu med Türkom in Pahorjem??

          Ali so NSi volivci v drugem krogu volili Türka in izgubili, Pogorelec pa je še dandanes razočaran, da toliko jadikuje nad SDS volivci, ki da so izvolili Pahorja?
          V nasprotnem primeru bi najbrž vsaj kdaj omenil, da so tudi volivci NSi pomagali izvoliti Pahorja.

          Raje, kot da se ukvarja s kandidati drugih strank, naj Pogorelec razmisli in pove, kako bo spravil svojo prvo izbranko Ljudmilo Novak v drugi krog volitev in kako naj bi gospa v drugem krogu premagala protikandidata Pahorja – če že zagotavlja, da gospa Novak seže tudi na sredino, kamor po njegovem Romana Tomc ne seže.
          Ali pa si predstavlja, da bo Ljudmila Novak zmagala že v prvem krogu?

          • Vanja: “…V nasprotnem primeru bi najbrž vsaj kdaj omenil, da so tudi volivci NSi pomagali izvoliti Pahorja.”
            ===========================

            Ne bo omenjal, ker se zaveda, da je (bilo) teh volivcev zanemarljivo malo.
            Enako deluje Pogorelec na strankarskem nivoju:
            Se zaveda, da njegova stranka nima potenciala za zmago, zato kadruje po tuji stranki (SDS). Ki si jo v bistvu prisvaja in želi, da bi ta tuja (prisvojena in boljša) stranka pripeljala do vstopa v vlado njegovo stranko.
            Gre za pokvarjenost v protislovju. Na ene strani si želi prikazati kot, da je njegova stranka “osvobojena” od SDS-a, na drugi strani pa od te druge stranke pričakuje, da bo delovala v interesu njegove stranke.
            Od “osvobojenosti” si obeta glasove sovražnikov SDS-a, od SDS-a pa si obeta pomoč.
            Vse to zapakira v lažno skrb za celotno desnico v resnici pa mu gre samo za prevzem primata njegove stranke na desnici.

            Pričakujem, da si bo ob taki taktiki NSi poboljšala rezultat na naslednjih volitvah vendar za zelo malo.

        • Take izjave pa nisem pričakoval od Rokca. Če je to isti Rokec, kot pred nekaj leti, ko je imel zelo zanimiva mnenja in se je dalo z njim o marsičem razpravljati. Zadnje čase pa vse manj in manj. Ta izjava je pa čez vse.

        • Janez Pogorelec se kot deklarirani kristjan nadvse zaničljivo izraža o soljudeh (kje je sedaj Darja, da bi mu jih napela?).

          Tako se je npr. na Twitterju izrazil o Angelci Likovič: »Samo je pa treba jasno in na glas povedati, da to ni krščanstvo, ampak farizejstvo in da nas komunisti ne bodo učili krščanstva… Govorim o komunistih iz koristoljubja. Nekoč, kot ravnateljica šole je bila enako skrajen in totalitaren komunist, kot je zdaj kristjan. Fuj!«

          Ko vidim takele spuščati doktorja prava in državnega uradnika ter funkcionarja politične stranke, ki se deklarira za krščansko demokratsko, mi je jasno, kako nizko je padla politična kultura v stranki NSi.

          V NSi stalno izpostavljajo svoje deklarirano krščanstvo in ga mešajo v politiko, jaz pa takih in podobnih političnih izpadov visokih predstavnikov te stranke nikakor ne morem enačiti s krščansko držo. Sebe hočejo postaviti na svetniški piedestal za merilo vsem drugim, ali kaj?
          Ko bi bili vsaj molčali in se ne bi hvalili, da so kristjani, kadar izpadejo čisto navadni politikanti!

          Mislim, da take izjave deklariranih kristjanov delajo škodo vsem slovenskim kristjanom.

          • No ja, Vanja. Juda Iškarijot je bil tudi kristjan. Sicer ne najboljši, a vendar kristjan. Morda so na ta tip krščanstva mislili predstavniki stranke NSi.

            Saj se podobno obnašajo. Vsaj videti je tako.

          • Se v NSi tudi Angelce bojijo, da nastopa s takimi udarci ?
            Vemo kako je šlo, da brez rdeče knjižce nisi imel nobenih možnosti.

    • Rokc,
      če ste se morda na prejšnjih predsedniških volitvah prištevali k volivcem NSi, ko ste v obeh krogih volili Pahorja (namesto da bi v prvem krogu volili skupnega kandidata desnice), sporočite to Janezu Pogorelcu.
      Da bo vedel, kdo je dejansko izvolil Pahorja.

    • Hja tako je to. Radio Ognjišče in desnica nasploh so korektni, trda levica pa si lahko privošči vse.

      Ampak če si desen, pomladnik in demokracijo tem moraš dokazat da si BOLJŠI od drugih. Potezo Radia Ognjišče podpiram.

        • Pa da dopolnim:
          Tudi ostali imajo glede na Pahorja grafično dosti boljši rezultat kot kažejo številke.

          • Jaz samo čakam, da Kučana vprašajo za mnenje. Začuda ga še niso. Samo od tega je odvisno kako se bo izšlo Pahor ali Novakova.

          • No, sem se še malo potrudil. Glede na dolžino grafov, in če se vzame za osnovo Pahorjevih 51,1%, dobimo take (popačene) rezultate:

            Borut Pahor: 51,1%
            Marjan Šarec: 29,4%
            Ljudmila Novak: 19,1%
            Romana Tomc: 18,8%
            Maja M. Brenčič:14,8%

            (To torej kaže dolžina grafov)

            Ve se, da večina pogleda najprej dolžino grafov in niti ne pogleda kakšne so številke (v tem primeru procenti). Jasno je, da ga ni programa ala Excel, ki bi vrgel ven tak graf kot ga je prikazala RTV. Je popolnoma popačen brez neke logike, jasno je, da so grafiko ročno manipulirali. Zadnji so dodali neprimerno več kot ostalim trem in drugemu manj kot tretji in četrti.

    • Saj ne verjamem v to, da ve kaj govori.
      Poziva k vstajenju ?
      Morda v ponovno revolucijo?
      Saj ne vedo kaj delajo !!!
      NE ZAVEDA SE !!!

      • Ja res, vendar dela “izračune” in špekulacije s stranko od katere si želi “osvoboditi” svojo stranko.
        Ne želi sprejeti, da gre za tekmo med kandidati različnih strank!!!
        In da se je ravno s tem, ko je NSi prva postavila svojo kandidatko, njegova stranka odrekla morebitnemu dogovoru na desnici o skupnem kandidatu, in to ravno s kandidatko, ki je tvorec izjave o “več demokracije na desni”.
        Tako, da še danes ne vem kaj je mislila s tem, kaj naj bi to pomenilo:
        #1 Skupen dogovor
        #2 Vsak postavi svojega kandidata
        Kaj naj bi za njo pomenilo več demokracije na desni. Ali #1 ali #2?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite