Unesco je leta 1966 razglasil 23. april za svetovni dan knjige, kot spomin na smrt Williama Shakespeara in Miguela de Cervantesa. Temu so sledili tudi v Sloveniji, kjer ta mednarodni dan knjige traja kar ves teden. Osnovni namen je, kako široki množici približati knjigo in razširjati bralno kulturo.
V sklopu tega praznika knjige je Goran Vojnović imel v sredo, 18. aprila 2012 v novomeški Knjižnici Mirana Jarca svoj večer, na katerem je predstavil dve svoji knjižni uspešnici: Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela. Čeprav je hotel Vojnović postati profesionalni košarkar, se je v slovenski knjižni prostor uspešno katapultiral z zgoraj omenjenima knjigama. Odraščal je v Ljubljani, na Fužinah, med bloki skupaj s čefurji, ki so mu bili blizu. Poudaril je da sta obe knjigi samo delno avtobiografski, hkrati pa vsebini zgodb tudi nista popolnoma verodostojni. Pri pisanju je Vojnović bolj sledil svoji domišljiji. Po vsej bivši Jugoslaviji je bilo gradiva za obe knjigi na pretek, pravzaprav v izobilju, sočasno pa je spoznaval uničujoče zlo nacionalizma, ki nima dna. V obeh knjigah je tako ali drugače opozarjal na ujetost ljudi v sovraštvo, ki ni sprejemljivo, še manj opravičljivo, še posebej, če se prenaša na otroke. Nacionalno sovraštvo pa ljudem največkrat daje lažni občutek, da lahko počnejo kar hočejo.
Za Vojnovićevo pisanje je značilno, da ima rad dialoge, s katerimi je po njegovem ohranjal pristnost posameznih oseb. Fraze in kletvice ni hotel posloveniti, saj bi s tem izgubil veliko lastne avtentičnosti, osebe v romanu pa osiromašil in odtujil od nacionalne identitete. V zadnji knjigi je precej piker do Slovencev, kjer je ostre in žaljive besede polagal v usta šovinistom, zato jih ni olepševal. Po njegovem je s tem kritiziral »govorečo osebo« in ne Slovence (?). Kljub vsem nepričakovanim uspehom in odlični prodaji obeh knjig, Vojnović hoče pisati resno literaturo, k čemur ga spodbujajo številni pozitivni odzivi.
Goran Vojnović je s knjigama, mono dramo in filmom, ki ga načrtuje predstaviti drugo leto prepričan, da je nastopil čas, da vsi smelo pogledamo na pol preteklo skupno zgodovino. V »Čefurjih« bi stereotipe sicer lahko razbijal, kar pa sploh ni hotel. Nasprotno, raje se je z njimi poigraval, pri tem pa iskal razloge in pojasnila za ta pojav, ki pooseblja čefursko družbo v Sloveniji kot družbo z nizko socialno in izobrazbeno ravnijo ljudi. Vojnović je prepričan, da nima neke nostalgije po nekdanji Jugoslaviji, pa čeprav je odraščal v kulturi, ki je razpadla. Pogreša pa skupni kulturni prostor bivše Jugoslavije, ki ga je oplajal. Zato je njegovo pisanje namenjeno tistim, ki so ostali tukaj, in ne toliko Slovencem, pa čeprav ga množično bero prav slednji, ne pa čefurji… Na koncu je Goran Vojnović še dodal, da je bil razpad Jugoslavije na kulturnem področju pravzaprav žalostni konec za slovenske ustvarjalce, ki so ostali brez velikega jugoslovanskega trga, hkrati pa se še niso mogli uveljaviti na evropskem kulturnem prostoru.
Foto: Wikipedia
