Vojna za žepe staršev

2
242

Vajeni smo že, da se v predvolilnem času ali tudi sicer v času politične nestabilnosti začnejo v javnosti vse bolj pojavljati različne interesne skupine, ki upajo, da bo katera izmed političnih strank ˝kupila˝ njihovo zgodbo in jo uporabila v političnem boju. Ena teh poslovno-interesnih skupin so zagotovo založniki šolskih učbenikov.

Nazadnje so založniki tako večjo ofenzivo začeli jeseni 2007, v času, ko se je po razkolu v LDS levica uspela ponovno postaviti na noge in  je bila gonja, tudi medijska, proti vladi Janeza Janše na vrhuncu. Takrat se je v javnosti, kot ponavadi, oglasil direktor založbe Rokus, ki je bentil čez učbeniške sklade, čez ˝deformirane˝ učbenike, v katere se ne sme pisati in celo čez dejstvo, da je zvezek v Sloveniji še vedno ključno gradivo. Kot starš sem se, takrat še živeč v tujini, odzval na pisanje direktorja Rokusa v Delu, predvsem zaradi avtorjevega posploševanja o tem, kako so stvari urejene drugod po Evropi. Kajpak sem bil deležen ostrega odziva in diskvalifikacije, avtor je šel celo toliko daleč, da se je pozanimal o meni, kdo sem, kakšno izobrazbo imam in mi celo očital nostalgijo po socializmu in samoupravljanju.

Čeprav je takratna opozicija z veseljem pograbila vsako kost, pa učbeniške zgodbe ni vzela za svojo. Morda tudi zato, ker je pohlep založnikov pravzaprav v šolo spustila sama, za časa dolgoletnega gabrovanja.

Koalicijska kriza, čas za založnike

Čas, ko sedanja koalicija vse bolj tone in vladi nasprotuje že skoraj štiri petine državljanov, je seveda spet primeren, da se oglasijo založniki. In res so se, že nekaj časa se v javnost, sicer ne najbolj uspešno, lansirajo kritike sistema oskrbe z učbeniki. Predvsem zaradi dejstva, da ministrstvo za šolstvo ukinja svobodno izbiro recenzentov. Na prvi pogled etatističen ukrep ima v slovenskem, značilno familiarnem okolju tudi svoj smisel – nemalokrat se je namreč dogajalo, da so avtorji recenzente izbirali ker med sodelavci, kar je seveda že po definiciji zožilo kritičen pogled.

Druga ˝krivica˝, ki boli založnike, so učbeniški skladi, ki zaradi večletne uporabe istega učbenika, seveda negativno vplivajo na naklade in zaslužke založnikov. Ker je socialno prijazen sistem učbeniških skladov težko sesuvati, so založniki ubrali drugo pot – z razglašanjem navadnih učbenikov, v katere se ne sme pisati, za deformirane. Pri tem se sklicujejo na avstrijski model, kjer vsak šolar vsako šolsko leto dobi komplet učbenikov v trajno last. A obenem, ko neustrezno učbeniško politiko krivijo za padanje kakovosti šolskega sistema pri nas, zamolčijo, da po rezultatih PISA študije znanje avstrijskih šolarjev zaostaja za znanjem slovenskih.

Razen tega je dvomljivo in okolju neprijazno trditi, da je koristno, če otrok dobi učbenik v trajno last. Prosim lepo, zakaj bi otrok v denimo sedmem razredu osnovne šole potreboval učbenike za nižje razrede. Da ne govorimo o tem, da večina družin nima viška polic, kjer bi hranili trajno priposestvovane učbenike.

Nagrajen učbenik ne more v uporabo

Pred dnevi je založba Rokus Klett Ministrstvu za šolstvo simbolno izročila 5000 izvodov učbenika za fiziko za 8.razred. Učbenik je na frankfurtskem sejmu dobil drugo nagrado za najkakovostnejši učbenik, a ga zaradi pravil pri izbiri učbenikov, šolarji (še) ne morejo začeti uporabljati. Nova pravila namreč določajo, da se nek učbenik sme zamenjati z novim šele, ko je dotlej uporabljan učbenik v uporabi najmanj tri leta.

Na prvi pogled krivično pravilo, ki pa vendarle ima svoj smisel – zagotavljanje stabilnosti učnega procesa, ki mu prepogosto menjavanje učnih gradiv pač ne gre v prid. In nenazadnje – kot tudi sicer v življenju, je pomembno skrbeti za ustrezno ˝cost-benefit˝ ravnotežje. Glede na to, da se nabava učbenikov pretežno financira iz davkoplačevalskega denarja – kaj bi porekli davkoplačevalci, če bi državna uprava z vlado na čelu zamenjala vozni park vsakič, ko bi na trg prišel nov najvarnejši in najvarčenjši model avtomobila?

Kot zaenkrat kaže, tudi tokrat nobena od strank resno ne bo zagrabila za teme, ki jih ponujajo založniki. Hvala Bogu, da je tako.

 Foto: Vlada RS (Vir: STA, Tamino Petelinšek)

2 KOMENTARJI

  1. Kljub vsemu pa je sporočilo, ki je prejšnji teden prišlo ob obisku nekega tujega strokovnjaka za učbenike (oprostite, ker poenostavljam) iz Lukšićevega kabineta, – prosto po RTVSLO – češ da je ta strokovnjak kupljen s strani založnikov, da ne ve, kaj govori, in da je širiti lažno propagando kaznivo dejanje, do konca prehudo. Oprostite, kdo pa Lukšič misli da je, da bo človeku, ki je povedal argumentirano mnenje – pa četudi je lobist – grozil s kaznivim dejanjem? To je zame kršenje pravice do svobode izražanja in to pravico jemljem smrtno resno. Če bomo začeli zdaj že s tem, če se na to nihče ne bo odzval, potem se nam slabo piše še v kakem drugem smislu, ne le v gospodarskem.

  2. Kljub temu, da je obdobje skrbi za učbenike že za mano, se v celoti strinjam z napisanim. Je pa res, da se za vsako potezo skrivajo privatni interesi in da je za to vik in krik. Naloga politike pa je, da ne poklekne pred vsakim dovolj vplivnim lobistom ali pred dovoj glasno histerično skupino. Za visokimi besedami so dostikrat zelo pritlehni razlogi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite