Lek bo še zaposloval, če bo vlada izboljšala konkurenčnost države
Ko je Novartis pred leti prevzel slovensko farmacevtsko podjetje Lek, je v državi završalo zaradi bojazni, da bo tuje lastništvo uničilo enega od naših gospodarskih paradnih konjev. Rezultati kažejo, da je bil strah neutemeljen. Skupina Sandoz švicarskega Novartisa, prek katere je družba Lek članica te multinacionalke, je v raziskave in razvoj ter v širitev in posodobitev proizvodnih zmogljivosti do zdaj vložila prek 1,4 milijarde evrov. Kljub temu se spopadajo s težavami. »Naša konkurenčnost je resno načeta, predvsem zaradi prevelike obremenitve stroškov dela v Sloveniji. Nova vlada mora to čim prej spremeniti,« je prepričan Vojmir Urlep, predsednik uprave Leka.
Že pred približno desetletjem je naš analitik napisal, da ima Lek glede na primerljiva podjetja v regiji najvišje stroške uprave, tudi zaradi obremenitve visokokvalificiranega dela. Gospod Dragonja, tedanji predsednik uprave Leka, se je zaradi napisanega zelo jezil. Zdaj je že nekaj let »na drugi strani«; kaj se zgodi v človeku, da spremeni stališče?
Ne vem, ali sem pravi naslov, saj strani za zdaj še nisem zamenjal in za to tudi nimam posebnega interesa. Je pa popolnoma človeško, da se človek odziva glede na okoliščine, v katerih se znajde, da drugače gledaš na nekatere stvari kot prej. Zato me to ne preseneča.
Že takrat smo se pogovarjali o radikalnem obremenjevanju dela. Se je to pri nas kaj spremenilo?
Vsekakor se je spremenilo, vendar na slabše. Dohodninske stopnje so se spreminjale, sistem dohodnine se je dopolnjeval, uvedli so tako imenovano krizno 50-odstotno stopnjo, kar delo dodatno podraži. Medtem so se spreminjale še nekatere druge postavke, zato je danes strošek dela v Sloveniji med najvišjimi, ne le med primerljivimi državami, ampak nasploh. Pri nas to še toliko bolj občutimo, ker imamo kot globalna družba, ki deluje v 140 državah sveta, neposredne primerjave. In ker notranje »tekmujemo« z drugimi lokacijami v Sandozu, ki se ukvarjajo s primerljivimi dejavnostmi ‒ razvojem in proizvodnjo generičnih zdravil -, vidimo, da s tako visoko obremenitvijo dela postajamo vse manj konkurenčni.
Lahko kaj več poveste o tem, kolikšen bi bil povprečen prihodek v teh družbah v nam bližnjih državah?
V zadnjem času je bilo v javnost danih kar nekaj konkretnih številk. Dejstvo je, da ko primerjalno govorimo o nekonkurenčnosti Slovenije, ne govorimo o državah z izjemno nizkimi stroški dela, kot so denimo azijske ali nekatere vzhodnoevropske države, temveč o državah, pri katerih je neto plača v povprečju višja, recimo v Avstriji, Nemčiji, da o Švici ne govorimo – tam je povprečna obremenitev plač precej nižja kot v Sloveniji.
Če bi recimo strošek dela Vojmirja Urlepa preselili v Švico, kakšen bi bil njegov neto iztržek?
Zelo pozitiven!
Bolj pozitiven, kot če bi delo preselili denimo v Srbijo?
Težko z gotovostjo rečem, ker srbske zakonodaje ne poznam podrobno, predvidevam pa, da bi bil verjetno učinek večji kot v Švici.
Zdravstveni prispevki niso edina težava, temveč je morda še večja težava izrazito progresivna in nizko postavljena dohodninska lestvica. Pri nas so revni bogati. Vaš komentar?
Težava je vse tisto, kar obremenjuje stroške dela – dohodnina, prispevki in dajatve, ki jih imamo na osebne dohodke. Naša dohodninska lestvica ni neobičajna le zaradi progresije, ampak tudi zato, ker so pragovi za prehode med posameznimi stopnjami postavljeni tako, da se zelo hitro uvrstiš v najvišja dohodninska razreda. Povem lahko, da pri nas dobra polovica vseh zaposlenih, upoštevaje poleg plače še druge bonitete, pade v ta dva razreda.
Torej ste družba bogatašev?
Po slovenski terminologiji, kot jo dojema povprečen Slovenec, res. Čeprav menim, da v Sloveniji težko najdeš nekoga, ki bi bil resnično bogat in bi do tega prišel samo s plačo.
Kaj je po vašem mnenju za slovenske razmere res dobra neto plača? Primerjajte to s tem, kar nam kaže dohodninska lestvica.
Na to težko odgovorim, različnih odgovorov je toliko, kolikor je Slovencev. Dobra neto plača je tista, ki ti omogoča spodobno življenje, ko ti ni treba gledati na vsak izdatek, ne v trgovini, ne v restavraciji, ne pri udeležbi na kulturnih ali športnih prireditvah. Ko ti ob koncu meseca še nekaj ostane, kar lahko daš na stran za starost ali pa za kakšne večje nakupe.
Se da to numerično izraziti?
Dobre plače se ne da definirati z eno samo številko.
2.500 evrov?
Je spodobna plača. Za koga? Za nekoga, ki dela za tekočim trakom, ali za nekoga, ki opravlja vrhunsko zahtevno delo v razvojnem laboratoriju?
Kolikšna je neto plača vašega zaposlenega, ki opravlja zahtevno delo v razvojnem laboratoriju?
Žal, tega podatka vam zaradi politike Novartisa ne smem razkriti.
Pa povejte »off the record« …
(Smeh.) Glede na to, da nam za zdaj še uspeva pridobiti vrhunske kadre in jih tudi zadržati, najbrž ni prav nizka.
Pa vendar, kaj je za vas osebno dobra plača?
Zelo odvisno od tega, v kateri del družbene lestvice nekdo sodi. Za delavca v proizvodnji je lahko tisoč evrov že zelo spodobna plača, za nekoga na zahtevnejših delih je to 2.500 ali tri tisoč evrov, za menedžerja morda pet tisoč evrov.
Tri tisoč evrov plače pri nas pomeni strošek prek osem tisoč evrov. Če želiš nagraditi zaposlenega za izjemne dosežke med letom z denimo 15 tisoč evri, bo skupni strošek precej presegel 40 tisoč evrov. Je to normalno?
Pri nas očitno je. Ker se do zdaj še nobena vlada ni resno lotila tega vprašanja in znižala stroškov dela na raven, ki bi slovenskim podjetjem v mednarodnem okolju omogočala normalno konkurenčnost.
V Sloveniji po eni strani čislamo delo, ki je pozitivna vrednota, po drugi strani ga finančno nenormalno obremenjujemo s prispevki in davki, bolj kot kapital ali luksuz. Zakaj je tako čislana stvar tako draga?
Tudi če sprejmem vašo tezo o čislanosti dela v Sloveniji, o čemer se ne strinjam v celoti, moram reči, da je to le ena izmed anomalij pri nas. Zakaj? Ker je to eden od pomembnih delov proračunskih prihodkov in ker pri nas še nismo prišli do stopnje, da bi izkoristili vse vire za polnjenje proračuna, kot jih imajo druge države – še vedno recimo nimamo davka na premoženje, po drugi strani pa nobena vlada še ni resno zarezala v odhodkovni del proračuna. Če že, pa na segmentu naložb, ki je razvojno najbolj občutljiv.
Je morda težava tudi v egalitarno razmišljujoči slovenski glavi?
Strinjam se! Čeprav nam številne analize in Ginijev količnik kažejo, da smo ena najmanj socialno razslojenih družb, pa še vedno ugotavljamo, da smo preveč razslojeni in da bi bilo treba sprejeti ukrepe, s katerimi bi to razslojenost zmanjšali. To izhaja tudi iz naše polpretekle zgodovine, kjer je bil celoten sistem naravnan egalitarno. A tega se ne da spremeniti v času ene generacije, je pregloboko v zavesti posameznika. Pa še »fovšija« je tako zasidrana v Sloveniji, da jo zlahka opazijo tudi tujci.
Več lahko preberete na Izvozniki.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
