Prijateljem in vojaškim kolegom iz bitolske vojaške šole v spomin

V letošnjem velikonočnem času smo na ljubljanskih Žalah pokopali vojaškega tovariša Milana Kneza, sošolca iz vojaške šole za rezervne častnike v Bitoli (Severna Makedonija). Tedanje vojaške oblasti so v letu 1952 poslale daleč na jug Jugoslavije kar lepo število Slovencev. Šola je bila razprostranjena na območju velikega nekdanjega turškega vojaškega središča z velikim dvoriščem in številnimi kasarnami. Slušatelji, rekli so nam pitomci, smo bili z vseh predelov države, sami absolventi srednjih in visokih šol, torej socialistični izobraženci, kakor so nas imenovali. Izšolali naj bi se za rezervne častnike, za nosilce in graditelje socialistične zavesti in Titove vojske. Po enoletni šoli smo potem zares hodili še na redne vojaške vaje in počasi napredovali v višje častniške čine. Nekateri pa smo vzdrževali medsebojne in prijateljske stike, vse dokler se še Milan ni poslovil in sem ostal sam.

Slovenski pitomci smo se hoteli postaviti s petjem, srbski s komandirjem, a nobeni nismo imeli sreče

Prijateljski spomini in nasičen čas z dogodki vse do danes, mi vzbujajo potrebo, da bi to ali ono o teh svojih tovariših iz vojaške šole in o poznejšem sodelovanju zapisal. S tem bo morda »osvetljena« kakšna podrobnost iz burnih časov, ki smo jih doživljali in jih še vedno ne razumemo prav.

Številni Slovenci v bitolski šoli smo se kaj hitro, nekako samodejno organizirali in ustanovili pevski zbor. Z njim smo nekajkrat nastopili tudi v javnosti, a nazadnje smo morali to dejavnost opustiti, češ zakaj da bi bili Slovenci nekaj posebnega, je odmevalo po hodnikih. A mi smo s to dejavnostjo ohranjali slovensko zavest.

Postaviti so se hoteli tudi srbski intelektualci, ki so imeli v nekem vodu svojega najučinkovitejšega komandirja voda. Svoj vod je tako izuril, da je bil razglašen za najboljšega v veliki šoli. Srbi so komandirja kar po rokah nosili. A glej zlomka, nekega jutra tega najboljšega komandirja ni bilo več na zborovanje. Najglasneje so vpili proti njemu, češ da je Stalinov agent, prav dotedanji njegovi občudovalci.

Zaradi prejetih velikonočnih voščilnic so me smešili

Pravo razburjenje na šoli sem povzročil tudi jaz. Nekaj dni pred Veliko nočjo leta 1957 sem dobil na en sam dan kar šest odprtih voščil za praznike. To je bilo nekaj nezaslišanegapitomac vojaške šole, pa tako nazadnjaški, smo lahko slišali v pogovorih. Nisem takoj vedel, kaj vse se s tem v zvezi pripravlja. A za naslednjo nedeljo je odbor za kulturo pripravljal velik miting, kamor smo bili napoteni vsi oddelki šole, več kot tisoč pitomaca, in je bil posvečen mojim voščilom. Z velikega odra so po mikrofonu smešili nekega Slovenaca Strgara, ki še nima razčiščenih pojmov v zvezi z religijo. Ni bilo prijetno stati med navdušenci poslušalci teh poniževalnih izjav, ki so se kar usipale od nekega beograjskega vojaškega kolega – študenta filozofije, ki je spretno obvladal mikrofon. Milan in Angelos sta me tolažila.

Moj angel varuh zaslužen, da me niso vrgli iz šole

A to je bil šele uvod, glavno naj bi se zgodilo naslednje jutro na zborovanju na šolskem dvorišču, kjer smo se zbirali vsako jutro. Komandir čete je vsakokrat pregledoval držo svojih pitomaca, opremo in vse, kar pripada bodočemu oficirju.

Ko je prišel do mene, je počasi začel: Jože, Jože, prevarao sam se o tebi (Zmotil sem se o tebi).

Zašto druže kapetane (Zakaj, tovariš kapetan)?

Potem je malo počakal pa glasneje rekel: Sretan Uskrs (Vesela Velika noč).

Ko je to ponovil tretjič in glasneje, sem hitro in naglas odgovoril: Neka bude druže kapetane (Naj bo, tovariš kapetan).

Takrat bi moralo vse ljudstvo zarjoveti: »Stran z njim!«, kakor so pričakovali, a sem jih jaz prehitel in ljudstvo se je na moj hiter odgovor glasno zakrohotalo. Vedno si pravim, da me je takrat spodbudil in mi narekoval tak odgovor sam moj angel varuh. Po sramotenju prejšnji dan bi me morali tega dne brcniti iz šole. A tako se je izteklo in potem kapetan ni vedel, kaj in kako bi šel naprej. Ostal je tiho, številen zbor je utihnil, jaz pa sem ostal v šoli. Seveda, od najboljšega v četi sem pač v očeh kapetana nazadoval v najslabšega.

Ta primer navajam, da bi odgovoril mlajšemu poklicnemu tovarišu Tonetu, ki še danes trdi, da je bil Titov čas glede vere in osebnega prepričanja najbolj širokosrčen.

Spomnim se še nekaj kolegov iz bitolske vojaške šole, saj smo dolgo ostali povezani in jih danes tudi ni več med nami

Naj se pa ob tem poleg Milana, ki je skupaj z menoj preživel toliko let in pri poklicnem delu naredil veliko dobrega, ko je nadzoroval gradnjo ljubljanskega kliničnega centra in pozneje Cankarjevega doma, spomnim še nekaj kolegov iz bitolske vojaške šole, saj smo dolgo ostali povezani in jih danes tudi ni več med nami. Kolega Franc Sunčič, ki je bil član Partije, me takrat na šolskem sestanku sicer ni grajal, a me tudi ni branil, kakor sem pozneje zvedel. Ko pa je že bil dekan Biotehniške fakultete v Ljubljani, me je kot prijeten in pošten človek takole nagovoril: Poslušaj, Jože, neki hudič le mora biti, saj vidiš, da te stavbe (na Krekovem trgu 1, v kateri sta danes Katoliški inštitut in uredništvo Družine) v desetih letih nismo zmogli urediti, ko pa je veliko stavbo prevzela Cerkev, so je v nekaj letih takole preuredili (stala sva pred vhodnimi vrati).

Spominjam se tudi Angelosa Baša, ki je takrat v Bitoli že bil absolvent filozofske fakultete in nam je marsikatero miselno ali zgodovinsko področje znal lepo razložiti in nam s tem ohranjal avtentično slovensko zavest. Pozneje pa je javno objavljal svojo kritično misel do partijske nadutosti in agresivnega vodenja države.