Prijateljem in vojaškim kolegom iz bitolske vojaške šole v spomin

13

V letošnjem velikonočnem času smo na ljubljanskih Žalah pokopali vojaškega tovariša Milana Kneza, sošolca iz vojaške šole za rezervne častnike v Bitoli (Severna Makedonija). Tedanje vojaške oblasti so v letu 1952 poslale daleč na jug Jugoslavije kar lepo število Slovencev. Šola je bila razprostranjena na območju velikega nekdanjega turškega vojaškega središča z velikim dvoriščem in številnimi kasarnami. Slušatelji, rekli so nam pitomci, smo bili z vseh predelov države, sami absolventi srednjih in visokih šol, torej socialistični izobraženci, kakor so nas imenovali. Izšolali naj bi se za rezervne častnike, za nosilce in graditelje socialistične zavesti in Titove vojske. Po enoletni šoli smo potem zares hodili še na redne vojaške vaje in počasi napredovali v višje častniške čine. Nekateri pa smo vzdrževali medsebojne in prijateljske stike, vse dokler se še Milan ni poslovil in sem ostal sam.

Slovenski pitomci smo se hoteli postaviti s petjem, srbski s komandirjem, a nobeni nismo imeli sreče

Prijateljski spomini in nasičen čas z dogodki vse do danes, mi vzbujajo potrebo, da bi to ali ono o teh svojih tovariših iz vojaške šole in o poznejšem sodelovanju zapisal. S tem bo morda »osvetljena« kakšna podrobnost iz burnih časov, ki smo jih doživljali in jih še vedno ne razumemo prav.

Številni Slovenci v bitolski šoli smo se kaj hitro, nekako samodejno organizirali in ustanovili pevski zbor. Z njim smo nekajkrat nastopili tudi v javnosti, a nazadnje smo morali to dejavnost opustiti, češ zakaj da bi bili Slovenci nekaj posebnega, je odmevalo po hodnikih. A mi smo s to dejavnostjo ohranjali slovensko zavest.

Postaviti so se hoteli tudi srbski intelektualci, ki so imeli v nekem vodu svojega najučinkovitejšega komandirja voda. Svoj vod je tako izuril, da je bil razglašen za najboljšega v veliki šoli. Srbi so komandirja kar po rokah nosili. A glej zlomka, nekega jutra tega najboljšega komandirja ni bilo več na zborovanje. Najglasneje so vpili proti njemu, češ da je Stalinov agent, prav dotedanji njegovi občudovalci.

Zaradi prejetih velikonočnih voščilnic so me smešili

Pravo razburjenje na šoli sem povzročil tudi jaz. Nekaj dni pred Veliko nočjo leta 1957 sem dobil na en sam dan kar šest odprtih voščil za praznike. To je bilo nekaj nezaslišanegapitomac vojaške šole, pa tako nazadnjaški, smo lahko slišali v pogovorih. Nisem takoj vedel, kaj vse se s tem v zvezi pripravlja. A za naslednjo nedeljo je odbor za kulturo pripravljal velik miting, kamor smo bili napoteni vsi oddelki šole, več kot tisoč pitomaca, in je bil posvečen mojim voščilom. Z velikega odra so po mikrofonu smešili nekega Slovenaca Strgara, ki še nima razčiščenih pojmov v zvezi z religijo. Ni bilo prijetno stati med navdušenci poslušalci teh poniževalnih izjav, ki so se kar usipale od nekega beograjskega vojaškega kolega – študenta filozofije, ki je spretno obvladal mikrofon. Milan in Angelos sta me tolažila.

Moj angel varuh zaslužen, da me niso vrgli iz šole

A to je bil šele uvod, glavno naj bi se zgodilo naslednje jutro na zborovanju na šolskem dvorišču, kjer smo se zbirali vsako jutro. Komandir čete je vsakokrat pregledoval držo svojih pitomaca, opremo in vse, kar pripada bodočemu oficirju.

Ko je prišel do mene, je počasi začel: Jože, Jože, prevarao sam se o tebi (Zmotil sem se o tebi).

Zašto druže kapetane (Zakaj, tovariš kapetan)?

Potem je malo počakal pa glasneje rekel: Sretan Uskrs (Vesela Velika noč).

Ko je to ponovil tretjič in glasneje, sem hitro in naglas odgovoril: Neka bude druže kapetane (Naj bo, tovariš kapetan).

Takrat bi moralo vse ljudstvo zarjoveti: »Stran z njim!«, kakor so pričakovali, a sem jih jaz prehitel in ljudstvo se je na moj hiter odgovor glasno zakrohotalo. Vedno si pravim, da me je takrat spodbudil in mi narekoval tak odgovor sam moj angel varuh. Po sramotenju prejšnji dan bi me morali tega dne brcniti iz šole. A tako se je izteklo in potem kapetan ni vedel, kaj in kako bi šel naprej. Ostal je tiho, številen zbor je utihnil, jaz pa sem ostal v šoli. Seveda, od najboljšega v četi sem pač v očeh kapetana nazadoval v najslabšega.

Ta primer navajam, da bi odgovoril mlajšemu poklicnemu tovarišu Tonetu, ki še danes trdi, da je bil Titov čas glede vere in osebnega prepričanja najbolj širokosrčen.

Spomnim se še nekaj kolegov iz bitolske vojaške šole, saj smo dolgo ostali povezani in jih danes tudi ni več med nami

Naj se pa ob tem poleg Milana, ki je skupaj z menoj preživel toliko let in pri poklicnem delu naredil veliko dobrega, ko je nadzoroval gradnjo ljubljanskega kliničnega centra in pozneje Cankarjevega doma, spomnim še nekaj kolegov iz bitolske vojaške šole, saj smo dolgo ostali povezani in jih danes tudi ni več med nami. Kolega Franc Sunčič, ki je bil član Partije, me takrat na šolskem sestanku sicer ni grajal, a me tudi ni branil, kakor sem pozneje zvedel. Ko pa je že bil dekan Biotehniške fakultete v Ljubljani, me je kot prijeten in pošten človek takole nagovoril: Poslušaj, Jože, neki hudič le mora biti, saj vidiš, da te stavbe (na Krekovem trgu 1, v kateri sta danes Katoliški inštitut in uredništvo Družine) v desetih letih nismo zmogli urediti, ko pa je veliko stavbo prevzela Cerkev, so je v nekaj letih takole preuredili (stala sva pred vhodnimi vrati).

Spominjam se tudi Angelosa Baša, ki je takrat v Bitoli že bil absolvent filozofske fakultete in nam je marsikatero miselno ali zgodovinsko področje znal lepo razložiti in nam s tem ohranjal avtentično slovensko zavest. Pozneje pa je javno objavljal svojo kritično misel do partijske nadutosti in agresivnega vodenja države.

13 KOMENTARJI

  1. Da, ena najgrših črt v srbskem kolektivnem značaju je primitivizem. In JLA je od prvih partizanov dalje de facto bila srbska vojska kljub Titovi obsesiji, da si jo popolnoma podredi. To se je najbolj opazilo ob razpadu države, ko je vojska odločno pokazala, da se ne strinja z novonastajajočo Slovenijo, a da se s Slovenci noče tepsti. Druga stran tega istega kovanca pa je odsotnost hinavščine v kolektivnem srbskem značaju. Nekateri sogovorniki mi tu vztrajno mečejo pod noge nadmudrivanje. Da, Srbi v vojni in podobnih spopadih poskušamo nadmudriti sovražnika. Ne nadmudrujemo se pa seboj, svojih gostov, prijateljev, niti neznancev na cesti. Tako ste v prispevku odlično opisali obe črti srbskega značaja: primitivni izpad in sprejemanje, oboje seveda pod kapo takratne oblasti.

      • Igor F., ti si musliman ne pa kristjan. Zamisli se malo nad svojim odnosom do pietete, ko na odprtem Balaševićevem grobu komentiraš: “Hoćemo li halaliti ovome čoveku? Nećemo.” Za povrhu, tipično!!!, za namišljene grehe.

        Kaj pa se tiče narodnosti. Črnogorci, Srbi in Makedonci so iste vere (ergo vrednot) z manjšimi oziroma premostljivimi razlikami v jeziku, tako da jih v času mojega zgodnjega otroštva v Banjaluki živ krst ni ločeval med seboj.

        Ne glede na samo lokacijo vojaške šole, so JLA povsod po državi v večini vodili Srbi. Črnogorci pa so imeli največjo prereprezentiranost (glede na siceršnjo številčnost). Če se ne motim, je bila štirikratna.

        • Evo, prav to je lahko problem, IĐ, ko Srbi radi vidite Crnogorce in Makedonce kot svoje in jim ne bi, mogoče z najboljšimi nameni, dovolili, da so sami svoji. Tudi v cerkvenem smislu z nepriznavanjem crnogorskega in makedonskega pravoslavja.

          Ta volja igrati pokrovitelja na Balkanu, pretirana samozavest, tudi zveličanje ideje. ” Govori srbski, da te razume ceo svet.” Občutek, da jim moramo biti hvaležni, da nas odresujejo vpetosti v nase kulturnozgodovinsko okolje in tradicijo. In potem smo za njih “becki konjusari”, ce nam bogata tradicija habsburškega imperija in srednjeevropejstva ni tuja kot njim, če se počutimo alpski in mediteranski narod bolj kot pa Balkanci.

          Zavedni avtentični etnični Slovenci pac večinsko tako čutimo, to je naša identiteta in Srbi ali kdorkoli naj jo nam pustijo pri miru kot jo mi pustimo njim. Vsaj jaz se v njih ne vtikam. Niti v vprasanje kam sodi Kosovo recimo.

          Problem za ohranjanje tradicionalne identitete Slovenije je dvojen, nostalgija dela populacije za komunističnim režimom in veliko priseljevanje iz bivših republik. Pretirano veliko po mojem. Ta populacija in njihovi otroci svojo identiteto razumljivo cuti drugace od avtohtonih Slovencev. Večinoma na ta način na slovenskih tleh ob podpori levice nastaja neka nova Jugoslavija. Škoda. Slovenska identiteta je ogrožena, obenem pa deli Balkana ostajajo nepopravljivo prazni oz naseljeni le s starci.

        • Glede Balašević ( mimogrede, odnesel ga je covid19 in jaz stalno nagovarjam za razliko od mnogih, da bi bili previdni, odgovorni in solidarni pri preprečevanju širjenja tega smrtonosnega infekta) sem razmišljal, če je primeren čas, da ob njegovi smrti podam ugovore na enostransko glorificiranje priljubljenega kantavtorja.

          Ampak resnica je vrednota enako kot prijaznost. On je napisal: “Računajte na nas”, s katero je padla sekira v med komunisticnemu režimu in jo je ta dobro izkoristil. In napisal je 1991: “Laku noc, braco Janezi”, s katero je globoko zalil slovenski narod in njegovo samoodlocbo. To ni bil slucajen izpad. Balašević v letih 1991,92 je zal avtor spornih stalisc, kar je dokazljivo iz drugih njegovih tedanjih zapisov.

          Nikoli pa ga nisem dajal v isti koš z Boro Djordjevicem in Arkanovo Ceco. Škandalozno je, kako je ta dva človeka Slovenija nekaj let po njunih izpadih sprejela kot da ni bilo nič narobe. Recimo ko se je Ceca kazala s klavci v “osvobojenem” Vukovarju ali ko je BĐ, ki nas je obkladal z beckimi konjusari, prepeval: ” Ubi mujota, ubi ujota!” Tudi ta je dobil slovensko državljanstvo, Ceca pa slavo in priljubljenost za glasbo, ki nima vrednosti.

        • Razpad Jugoslavije in pri(h)vatizacija po njem nista bila življenjska priložnost le za tajkune ampak tudi navadne tihotapce brez belih ovratnikov. O tem ni dvoma. Ne med prve, ne med druge ne sodita ne ti ne Balašević. Ne razumem, zakaj s to zmešnjavo sebe mešaš v družbo k noremu Knindži.

        • Balašević je pel “Računajte na nas” takrat, ko smo vsi tako mislili. Pozneje je večkrat na koncertih eksplicitno povedal, da te pesmi ne poje več. Človeku bi bilo treba dati časno diplomo iz matematike. Ko je ugotovil, da je naredil napako, jo je popravil.

        • Tadrugo omenjeno pesem je sestavil ob razpadu Jugoslavije in ni mi znano, da bi jo kdaj pogreval. Slovenska odcepitev je bila izjemno sebična, za kar račun plačujemo še sedaj. Medtem ko so se Čehi in Slovaki mirno razšli ter sedaj imajo višji BDP od nas (kar si je ob naši osamosvojitvi bilo nemogoče sploh predstavljati), smo se mi odcepili na takšen način, da smo tudi ostanku države vsilili vojno. Dobro smo vedeli, da bo zato v Bosni na tisoče mrtvih. Mogoče nismo dovolj razmislili, da je tam naše komplementarno tržišče, brez katerega tudi sami ne moremo imeti ekonomskega blagostanja. Avstrijske družbe se recimo še vedno ne odrekajo temu tržišču. Slovenija se je s svojim načinom “osamosvajanja” (beri odcepitve) odločno odrekla. Seveda nismo našli enakopravne menjave in smo še nekaj let po osamosvojitvi capljali na mestu, da smo sploh dohiteli svoj jugoslovanski BDP. Tudi potlej več nismo imeli tipičnih jugoslovanskih letnih odstotkov rasti. To so bile izjemno grobe napake. Britanci so iz EU odcepljali nekaj let. Ista zgodba kot mi. Sever ni uspel kolonizirati juga in je zato pobegnil. No, Britanci so se ves ta čas pogajali. Pogajali! Mi v Beograd nismo poslali nikogar na pogajanja. Samo smo doma nekaj kuhali mulo. Balašević nam je dobro postavil ogledalo. A se je situacija v Sloveniji takoj po mednarodnem priznanju umirila, tako da te pesmi več ni pogreval. Se je pa potrudil kmalu za tem zapeti veliki hit: “Samo da rata ne bude”. Kdo v Sloveniji mu tu seže do kolen? In to je napisal, ko smo se Slovenci še bali, da naša osamosvojitev ni dokončna.

          In še nekaj. Kolikor jaz razumem, njemu nihče državljanstva ni dal. Njemu enostavno pripada enako kot tebi. Kdo je tebi podaril slovensko državljanstvo? Na kakšni osnovi? Da je mama Slovenka mogoče? No!

          • Nismo vedeli, da bo vojna, se najmanj huda vojna ali da bo najhuje v Bosni. Nihče tega ni vedel. Neodvisna slovenska država se je porajala v prvi polovici 1991. Vojna v BiH je nastopila sele 1992. Direktno povezavo in krivdo nam podtikas. To je približno tako kot zdaj pri nas, ko eni širijo negativizem, nagajanje in hujskanje proti ukrepom, ki naj zamerijo smrtonosno epidemijo , potem pa s prstom kažejo na vlado, češ kako majhno zaupanje vanjo imajo ljudje.

            Vem da je Balasevicu pripadalo državljanstvo. Tako kot meni. Meni slovensko, njemu srbsko. Zakaj je on dobil še slovenskega, nimam pojma.

    • Igor Đukanović,
      nič me ne moti, da ste vegan, moti pa me, da na Časniku zopet prodajate buče. Nismo vsi vegani.

      Gola zgodovinska dejstva izpodbijajo vaše buče, češ da se JLA ni hotela tepsti, torej bojevati s Slovenci.
      Če se JLA s Slovenci ne bi hotela bojevati, Slovencev ne bi vojaško napadla, JLA generali ne bi poslali tankov na slovenske ulice in ceste, vojaki JLA ne bi uperjali orožja in streljali v Slovence in v predstavnike drugih narodov, ki so se v času vojaške agresije JLA na Slovenijo nahajali na slovenskem ozemlju. Če se JLA ne bi hotela tepsti s Slovenci, vojaki JLA ne bi z orožjem tolkli po slovenskih teritorialcih, policistih in neoboroženih civilistih ter ne bi obstreljevali, bombardirali in uničevali stanovanjskih in infrastrukturnih objektov na slovenskem ozemlju. Svoj uničevalski pohod je JLA stopnjevala vse do morilskih letalskih napadov s kasetnimi bombami na naključne nedolžne civiliste!

      Resnica je, da je jugoslovanska armada napadla Slovence in Slovenijo prav z namenom, da bi Slovence dodobra pretepla, pobila, prestrašila, ponižala in pokorila. Zato nikar ne prodajajte vaših buč, da se JLA ni hotela tepsti s Slovenci.

      Resnica je, da JLA ni pričakovala večjega slovenskega odpora in protinapadov, ker so bili oficirji JLA prepričani, da so pred svojo agresijo nad Slovenijo popolnoma razorožili slovensko Teritorialno obrambo.

      Toda Slovenci ob agresiji JLA nismo klonili in se vdali. Poveljujoči oficirji JLA si niti v najhujših morah niso predstavljali, da se bomo Slovenci tako pogumno zoperstavili vojaški moči in oborožitvi JLA ter premagali močnejšega in bolje oboroženega nasprotnika kot je David premagal Goljata.
      Toliko o vaših JLA bučah.

      Tudi vaše nestvarno idealiziranje “kolektivnega srbskega značaja” so zares debele buče.
      (Ali sploh obstaja “kolektivni značaj” nekega naroda ali so to zgolj izmišljeni stereotipi za priložnostno uporabo, sta vprašanji, ki bi nanju šele morali odgovoriti, a recimo, da za to razpravo vaš “kolektivni srbski značaj” obstaja.)

      Domnevam, da ste pri kreiranju svojega “kolektivnega srbskega značaja” izhajali iz lažne predstave o složnosti srbskega naroda, ki naj bi jo odražal simbol takoimenovanega ‘srbskega križa’ s štirimi ciriličnimi S-ji (v latinici C-ji), postavljenimi med krake križa kot kratice za izrek ‘samo sloga Srbina spašava’.

      V zgornjem komentarju namreč zatrjujete, da v “kolektivnem srbskem značaju” ni hinavščine in da se Srbi ne nadmudrujete med seboj ter da ne nadmudrujete ne svojih gostov, ne prijateljev in niti neznancev na cesti.
      Podvprašanje: zakaj potrebuje srbski narod geslo, ki poziva k narodovi složnosti oziroma edinosti, če naj bi v “kolektivnem srbskem značaju” ne bilo hinavščine in nadmudrivanja med Srbi samimi?

      Menim, da vaše stereotipiziranje o odsotnosti hinavščine in ‘nadmudrivanja’ v “kolektivnem srbskem značaju” nima stvarne podlage v zgodovini srbskega naroda.
      Prav obratno: Srbi znate zelo hinavsko in zahrbtno ‘nadmudrivati’ drug drugega. (Pri tem seveda nimam v mislih vas osebno, temveč izhajam iz vašega koncepta “kolektivnega značaja” srbskega naroda.)

      Hinavščina, ‘nadmudrivanje’ in zahrbtnost med Srbi se od nekdaj odražajo v srbskem političnem boju za oblast. Ta je v srbski zgodovini mnogokrat prešel iz hinavsko lažnega političnega besedičenja v zahrbtne zločinske akcije med predstavniki srbskega naroda:

      https://siol.net/novice/svet/beograjski-atentati-od-prestolonaslednika-do-predsednika-vlade-176327

      Zavračam torej tudi vaše buče o “kolektivnem srbskem značaju” kot nehinavskem, saj so morilski atentati, izvedeni nad predstavniki srbskega naroda s strani predstavnikov taistega naroda, rezultat in obenem sami po sebi dokaz najbolj zahrbtne hinavščine in ‘nadmudrivanja’ med Srbi.

      • Nisva se razumela. Kolektivni slovenski značaj je, da se v javnosti ne preklinja. Seveda obstajajo Slovenci, ki preklinjajo. Kolektivni arabski značaj je, da se alkohola ne pije. Seveda obstajajo Arabci, ki ga pijejo.

        In seveda smo imeli v Sloveniji deset dni strahu, ki se jim v vojaški terminologiji reče spopadi nizke intenzitete. Intenziteta, kot sami opažate (David proti Goljatu), ni bila sorazmerna z izpričanim pogumom. Res je pogum botroval takratni fantastični zmagi.

        A dejstvo je tudi, da se je vojska zelo hitro umaknila iz vojaško šibkejše Slovenije. Zakaj? Ne samo zaradi povelja z vrha, pač pa tudi zaradi dejstva, da večina oficirjev ni imela motiva soliti pameti Slovencem, ampak je bila bolj zainteresirana za čuvanje svojih hiš. To ni bil mačji kašelj zlasti na mešanih območjih (Vojna krajina, Bosna), tako da je tam prava vojna trajala nekaj let.

      • Mogoče bo lažje pojasniti skozi anekdoto. Nekoč me je srbska nacionalistka (kapa s kokardo in vse, kar sodi zraven) vprašala, v kakšnem odnosu smo mi s Slovenci. Ko sem ji povedal za poraz v desetdnevni vojni, ni imela pojma, o čem govorim. Toliko o dejanskem interesu srbskih nacionalistov (tudi pri večini oficirjev ni bilo bistveno drugače), da Slovenija ostane v njihovi državi.