Vodniki žejnih čez vodo

22

vodaSkrb za skupno dobro je plemenita zadeva. A zgodovina nas uči, da lahko skrbništvo na določenem področju ugrabijo rentniki in demagogi. Revščina in socialne razlike so na eni strani spodbudile vrsto plemenitih dejanj ter družbene in tehnološke inovacije za njuno zmanjševanje, na drugi strani pa sta dali kruh generacijam poklicnih revolucionarjev in demagogov.

Kako lahko ločimo, ali si nekdo res prizadeva za skupno dobro, ali pa se želi zgolj polastiti rente ljudskega zastopnika pri uveljavljanju skupnega dobra na določenem področju?

Sam imam dva kriterija, ki kvalificirata osebo, da se iskreno prizadeva za skupno dobro:

  1. Problem, ki se ga loteva temelji na točnih informacijah in podatkih. Nikoli ne straši javnosti z nevarnostmi, ki so malo verjetne ali pa se v okolju v katerem deluje sploh ne morejo zgoditi. Ne izmišlja si sovražnikov, ampak išče zaveznike.
  2. Med konkretnim prizadevanjem za skupno dobro (govorjenje, pisanje in delovanje) in med učinki tega prizadevanja mora biti neposredna ali vsaj posredna zveza. (Na primer: Atentat na velekapitalista nima nobene povezave z odpravljanjem revščine ali socialnih razlik).

Ustava ne more zagotoviti, da bodo zakoni zares veljali

V zadnjih dveh letih, to je od namere, da Evropska unija uredi podeljevanje koncesij in javno naročanje tudi na področju oskrbe s pitno vodo, se je v Evropi pa tudi pri nas pojavila vrsta pobud za dodatno zaščito vodnih virov in za izganjanje kapitalizma iz področja oskrbe z vodo. Pri nas so »prizadevanja« kulminirala z zahtevo nekaterih političnih strank, da se pravica do pitne vode zapiše v ustavo. Pa ne samo to, v ustavo naj bi se zapisalo tudi kako se ta pravica uveljavlja, tako da »za oskrbo z vodo skrbijo neprofitne javne službe«.

Samozvani skrbniki slovenskih vodnih virov ne omenjajo, da je pri nas formalno, to je z zakoni skrb za vodne vire in oskrbo s pitno vodo dobro urejena. Vodni viri so posebej varovano naravno javno dobro, oskrba s pitno vodo pa je obvezna  občinska gospodarska javna služba. Tega ne namerava spremeniti nobena evropska direktiva in proti temu ne lobira nobena multinacionalka. Če se občina tako odloči, lahko že sedaj da koncesijo za oskrbo s pitno vodo zasebni profitni družbi. Tak primer je občina Laško, ki jo Pivovarna Laško že več kot petnajst let oskrbuje s pitno vodo.

Škodimo si lahko le sami

Slovenija ima srečo, tako kot druge države v okolici Alp, da ima obilo kvalitetnih virov pitne vode. Seveda se do te naravne danosti ne smemo obnašati malomarno, a nevarnost za dobro oskrbo s pitno vodo ne preti od Evropske unije in od multinacionalk. Z neprimernim kmetovanjem ali gradnjo si lahko sami onesnažimo vodne vire. Onesnaževalec je pogosto »mali človek« za katerega se vsi tako radi zavzemajo. Mali človek, ki se znajde, na primer,  poškoduje greznico tako, da je ni potrebno preveč pogosto prazniti. Verjetnost za onesnaženje lahko povečajo občine, če dovolijo neprimerno gradnjo v bližino vodnih virov.

Drugo področje, kjer smo sami sebi lahko najhujši sovražnik pa je neučinkovita oskrba s pitno vodo. Izganjanje profitnega motiva iz družbe, ki izvaja javno gospodarsko službo ima dolgoročno negativne posledice na investicije in na učinkovitost poslovanja. Tudi družba, ki je v občinski lasti mora poslovati z dobičkom. Z investicijami mora zmanjševati neučinkovitost in delovati kot skrben gospodar.

Verjetnost, da bi v Sloveniji privatizirali kakšno javno podjetje, ki trenutno vrši oskrbo s pitno vodo je zelo majhna ali pa je sploh ni. Morda bo kdaj v daljni prihodnosti razsvetljena oblast v kakšnem slovenskem mestu privatizirala manjšinski delež občinskega holdinga tako, da bo njegove delnice uvrstila na borzo, a takih lokalnih politikov trenutno ni na horizontu. Še na nacionalnem nivoju ni zavedanja, da je trg vsaj tako dober skrbnik učinkovitosti kot politično nadzorovanje uprav državnih ali občinskih podjetji. Ne glede na ves rompompom, nas bodo z vodo še naprej oskrbovala podjetja v občinski lasti, kvaliteta in cena vode pa ne bo odvisna od multinacionalk, ampak od umnega gospodarjenja naših lokalnih šerifov.

Voda je naša nafta?

Demagogi so uspešni le, če prodajajo tudi kakšno utopijo (saj veste brezrazredna družba, vsakemu po njegovih potrebah in podobne finte). V našem primeru najbolj vžge ideja, da bomo, ker smo tako bogati z vodnimi viri, nekoč s pitno vodo bogateli tako kot danes bogatijo države, ki so bogate z nafto. »Pitna voda je naša nafta« neredko slišimo. Črpanje nafte in prodaja naftnih derivatov ja turbo kapitalistična dejavnost. Uspešne korporacije (tudi tiste v večinski državni lasti) zasledujejo predvsem profitni motiv. Tista državna podjetja, ki učinkovitosti ne zasledujejo tako kot zasebna, so nekonkurenčna in postajajo nesposobna zadovoljiti celo potrebe domačega trga z naftnimi derivati (primer Venezuela).

Tam kjer je vode obilo, je njena cena nizka. Tam kjer jo je premalo se žal dostop do pitne vode uveljavlja z orožjem. Večina pogumnih podjetniških podvigov komercializacije slovenske vode je bilo do sedaj neuspešnih. Še najbolj uspešni sta bili pivovarni, ki sta lahko uporabili svoje utečene distribucijske poti in marketinško moč za prodajo svojih plastenk s pitno vodo  Na mednarodnem trgu vodo lahko dobro prodaš le, če imaš mednarodno uveljavljeno blagovno znamko, ali pa če cenovno in tehnološko obvladaš transport velikih količin vode. Za oboje je potreben kapital, veliko kapitala, ki ga do kapitalistov sovražna Slovenija še dolgo ne bo imela.

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.

22 KOMENTARJI

  1. Opzoril bi rad tako avtorja, kot mnoge druge naše liberalce, da pozabljate na stari pojem, ki še vedno velja tudi dandanes, tudi (ali še posebej v kapitalizmu), to je: monopol!
    In posledično, da rabimo ali zelo dobro zakonodajo, ali pa da se odločimo za izključno državne monopole.
    Oskrba z vodo sodi definitivno pod monopolno dejavnost. In s tem sodi med javne službe. Javne službe nujno ne delujejo z dobičkom. Primarna vloga v primeu monopola je zaščita trga.
    In če je nekje voda potrebna za zalivanje poljščin, ta dejavnost ni nujno dobičkonosna! Zato, da imajo lahko dostop do vode za zalivanje tudi manj premožni kmetje, ne samo ta bogati.
    Popolnoma se pozablja na zaščito trga, ki je ključni element, zakaj se monopolnih dejavnosti ne privatizira. V naši paniki po privatizaciji državne lastnine se povsem zanemarja, da so nekatere stvari nujno v državni lasti. In da ne prinašajo nujno dobička.

    • Zdravko: “Opzoril bi rad tako avtorja, kot mnoge druge naše liberalce, da pozabljate… , to je: monopol!
      … posledično, da rabimo … državne monopole.
      ================

      Ko je Jankovič pred nekaj leti, čez noč podražil vodo za skoraj 100% so bili vsi tiho. Če bi npr. kakšna privatna firma podražila vodo za npr. 15% bi vsi vpili o nesramnih in pohlepnih kapitalistih in neoliberalcih. 😉

      • Kljub vsemu Ljubljana primerjalno ( slovensko ali mednarodno) pije poceni in še zelo kvalitetno vodo. Ne zaradi Jankovića a tudi ne kljub njemu.

      • Seveda, Riki, rabimo jih tako kot jih imajo posvsod po svetu. Ne nasedajte raznim koncesijam, ki so samo priključitev na proračun. Ali pa “trženje” zakonsko obveznih storitev.
        Da sploh ne omenjam “trženje” z vodo ali zrakom.

        • Zdravko: “Ne nasedajte raznim koncesijam, ki so samo priključitev na proračun.”
          ==============

          Državni monopol je najbolj neposredna priključitev na državni proračun pri katerem imajo daleč največjo korist “naši” in bližnji in daljni sorodniki “naših”.

        • Žiga Turk @zzTurk ob 22:10
          Zdaj imam pa jaz te pozverinjene neoliberalne ljubljanske komunale, ki zaračunava vodo, dovolj. #sarcasm #studiocity

  2. Spoštovani Zdravko,

    Monopol se da čisto dobro regulirati s koncesijsko pogodbo, z zakonodajo, ki preprečuje zlorabo monopola in z aktivnim varuhom konkurence.

    Tam kjer je voda redka dobrina pa sta cena in trg cena najboljši in tudi najbolj pravičen razdeljevalec te dobrine. Če kmet (ali pa socialistični kombinat) ne more plačati vode za namaknje, naj ne namaka. V izjemnih primerih je dobro, če je dostop do pitne vode subvencioniran ali pa da so cene omejevane. Žal kot sem napisal v članku, v takih primerih njavečkrat sploh ne pride do regulacije ampak se dostop do vode ureja arbitrarno in z orožjem.

    • Škoda razpravljat z vami. Ne razumete, še huje, nasprotni ste, čeprav ne vidite.
      Torej:
      Kaj pa če je pitna voda nekomu predraga? Naj je ne pije, pravite.

      Omejevali bi cene?! Torej vam prosti trg ne pomeni nič?
      Monopoli se ne dajo vedno regulirati s pogodbo in zakonodajo. To je čista izmišljotina kaviar desnice, ki ji komunisti ne nasprotujejo.

      Žal mi je, da tako defetistično reagirate na čisto dobronameren komentar.

  3. Žel mi je, ker menite da je škoda razpravljati in potem obtožujete. Med pravico do namakanja in pravico do pitne vode je ogroma razlika in nikjer nisem rekel da naj ta, ki mu je voda predraga, ne pije.

    Ni res, da se monopoli ne dajo regulirati. V Evropi imate celo vrsto dobro reguliranih monopolov na podrčju komunalnih dejavnosti, elektrodistribucije, transporta. Na Švedskem je dolgo deloval monopol prodaje alkohola, v avstriji tobaka. Ideja, da če je monopol v državni lasti, da potem ni škodljiv je nespametna in žal v Sloveniji dobro zakoreninjena. Slovenci so z veseljem plačevali predrage storitve državnemu Mobitelu in navdušeno plačujejo položnice z vedno višjimi zneski Jankovičevemu holdingu.

    Če bi se o zadevah tam, kjer je voda zelo redka dobrina poučili, bi videli, da adminstrativno, državno in ne-tržno urejana poraba vode za kmetijstvo ogroža dostop do pitne vode slehrnika.

    Prav je, da so vodni viri naravno javno dobro (čeprav gledano z ekonomskimi očmi voda ni javna dobrina). Izkoriščanje vodnjih virov se lahko ureja z zakoni in koncesijskimi pogodbami, z orožjem, preko politično upravljanih državnih ali občinskih monopolov ali pa s fantazijami dobronamernežev. Slednja dva primera delujeta samo v deželah, ki plavajo na pitni vodi tako kot Slovenija (podobno kot imajo v nekaterih arabskih državah smešno poceni nafto).

  4. Zakaj bi bilo samo v izjemnih primerih sprejemljivo, da se tistemu, ki ne more plačati za pitno vodo, to dobrino subvencionira? Nasprotno, trdim da je razumno možno zagovarjati tudi subvencioniranje namakanja kmetom, ki nimajo sredstev za to, ali kjer ni kratkoročne računice za tako namakanje ( vsaj če je v ceno namakanja vključena investicija v namakalni objekt).

    Celotna evropska kmetijska politika bazira med drugim na subvencioniranju tistega, za kar ne obstaja čisto ekonomsko-tržne logika. Recimo, en glavnih virov subvencioniranja v slovenskem kmetijstvu so evropska sredsta za to, da kmetje kosijo travnike, ki bi sicer ostali nekošeni in bi se zaraščali.

    To je kmetijska politika EU od samih začetkov, temu se reče ekosocialno tržno kmetijstvo. Jaz tako usmeritev v temelju podpiram. Opažam pa, da ima v Sloveniji vse manj javne podpore; v medijih je gotovo nima. Na levi in na desni je nima.

    K sreči za slovenske kmete, kolikor jih je sploh še ostalo, je Slovenija majhen faktor odločanja znotraj EU.

    • Ker, če ne gre za izjeme, prej ali slej zmanjka javnega denarja. Tako kot ga zmanjkuje tudi za evropsko kmetijsko politiko, kjer so se sprva načrtovane izjeme, ki so bile upravičene do ne-tržnega poseganja z javnim denarjem razbohotile čez vsako razumno mero. Ampak ker gre za majhen delež gospodarstva, si Evropa to zaenkrat še lahko privošči.

      Tam kjer je vode dovolj tudi namakanje ni problem, morda je tudi subvencioniranje kratkoročno vzdržno. Subvencioniranje namakanja je načeloma problematično tako kot subvencioniranje vsake investicijeke dejavnosti. Čim je javni denar na voljo, bi vsi investirali, politiki dobijo svojo interesno skupino, ki postane ekonomsko odvisna od teh subvencij in tudi mnogo vplivnejša od navadnega potrošnika pitne vode. Če kmetovalec ne more prevzeti finančnih tveganj za investicijo, ki nasprotuje naravnim danostim potem ga s subvencijo pehamo v stalno ekonomsko odvisnost.

      • Mimogrede, subvencije služijo zmanjševanju ponudbe! Subvencije niso namenjene kritju izgub.
        So se pa sprevrgle v podpiranje izgub.

      • Vzemimo recimo za primer namakalni sistem v Vipavski dolini, preko zboralnika Vogrsko, ki žal mizerno funkcionira.

        Za take reči ne more biti trenutne ekonomske računice. Lahko pa postopno okoli take investicije dobiš neko kmetijsko prosperitetno področje, od katerega imajo koristi tisoči pridelovalcev in posredno potrošniki. Takšnih področij bo brez namakalnih sistemov zaradi podnebnih sprememb ob večji pogostnosti poletnih suš vse manj. Nimam dobrega mnenja o španski sadju-zelenjavi, ampak oni so ta svoj agrarno-ekonomski uspeh zgradili prav okoli namakalnih investicij. Podobno velajk za pridelavo agrumov drugod, recimo na Siciliji.

        Niso prva taka družba. Pomislimo na Mezopotamijo in Egipt prek ohoho-tisoč leti.

        p.s. Imamo tudi velike subvencije s strani EU za čiščenje fekalnih vod. Pa ni nobene ekonomske logike, da se to počne. Če hočete zapravlja milijarde. A tudi teh subvencij ne bi smelo biti?

  5. Sicer pa po mojem članek je zanimiv, poglobljen in argumentiran. Vrednost je tudi v tem, da posega v večinska stereotipna ( socialistična)prepričanja.

    Verjetno je najbolj varen in splošno koristen pragmatičen pristop. Ne ideološki. Tisti, ki socialistične ali liberalne pristope prodajajo na religiozen način, me spravljajo v obup. In kaj je pragmatično? Recimo pristop, da kjer vrednote ali konkretne stvari dobro funkcionirajo, ne bezljaš v spremembe. A obratno, da si povsem odprt za spremembe, a da greš v njih le skrajno razumno, kontrolirano, dozirano.

    Konkretno, pragmatično poizkusiš z alternativnim koncesijskim pristopom. Spremljaš in kontroliraš rezultate. Koncesijo določiš v začetku v omejenem obsegu, za ožje omejeno obdobje. Če se pojavijo nepredvidene slabosti, ki niso odpravljive ali so neizogibne, potem ta eksperiment zaključiš. Če stvar daje dobre rezultate, obseg in trajanje koncesijskega pristopa širiš, a vedno le na obvladljiv način.

    Evo, tako približno. Ekonomska logika pravi, da je precejšnja verjetnost, da stvar tam, kjer zadaj stojijo privatna sredstva in privatni rizik, bolje funkcionirajo. Nič manj pomembni, posebej pri pitni vodi, niso socialni, niti ekološki vidiki. Bistveno je vendarle tudi, da privatniku onemogočimo, da bi v profitni sli pomendral socialo in ekologijo. Ta nevarnost je vendarle manjša, če je vse pod kontrolo javnih služb v lasti občine ali države.

    • Še dodatek, glede na to, da časnik.si v svojo usmeritev zapiše liberalnost, tudi polemičen: vprašanje, če pragmatičen pristop tudi sicer ni bolj smiselno vodilo neke pomladno- desnosredinske politike od liberalnega.

      Za tistega, ki mu ni, da bi šel zaradi idejnih predstav z glavo skozi zid, bi že podatki o tem, kaj si slovenska javnost misli o recimo minimalni plači ali enotni davčni stopnji, lahko bili dovolj povedni. Da je ne samo nemogoče dobiti večino recimo za ukinitev minimalne plače, da je nemogoče dobiti že 5% podporo javnosti z tako idejo. Ki bi ob mentaliteti v tej družbi dejansko pomenila izsiljevanje socialno najbolj šibkih v tej državi in to precej verjetno, da bi mnoge silili, da garajo cele dneve za mogoče 200 evrov plačila. Žal ni treba niti dokazovati, da imamo podjetnike s tako mentalteto-moralo danes v tej deželi.

      Podobno je po mojem s privatizacijo. Res je nezaslišano visok delež gospodarstva v rokah države in res privatno gospodarstvo daje boljše rezultate. Pa kljub temu ni smiselno vse takoj prodati na pol zastonj, ampak je verjetno modreje iskati možnost prodaje v razumnih rokih in po spodobnih cenah. Najbrž ni smiselno ad hoc prodajati recimo tam, kjer je velika verjetnost, da država ( in z njo davkolplačevalci) v 10 letih iz podjetja dobi več denarja, kot ga bi z enkratno prodajo danes in potem nikoli nič več. Ali pač?

  6. To v kar so se sprevrgle subvencije ni tisto čemur so bile namenjene.
    Ne moreš s subvencijami reševati recimo poceni vozovnice na železnici, še najmanj pitno vodo.
    To je bil dosedaj vedno državni monopol. V bogatih deželah, kjer taki monopoli lahko delujejo z dobičkom, pa se lahko tudi privatizirajo prek koncesije. Pa spet za vodo nekako dvomim. Voda preprosto to ne gre. Kakor tudi zrak se ne more privatizirati s koncesijo.
    Še marsikaj drugega. Recimo reševalne službe, gasilce. Tisti ki podpira koncesijo pri teh dejavnostih bi samo rad svojo pipico na proračun priključil.
    Tam kjer ni možno dejavnost organizirati v smislu konkurence, tam niti koncesija ne pomaga. Ampak mora biti javna dejavnost.
    Enako velja za dejavnosti, ki morajo biti zagotovljene po zakonu. Na pamet mi pride dimnikarstvo. To so vse obvezne javne dejavnosti.

    Če tega ne razumete, potem žal, ste bi abecedi gospodarjenja.

    • Kaj je to “javna dejavnost”? Ali to pomeni, da so izvajalci te dejavnosti lahko le državni oziroma občinski uslužbenci?

      • Vi se želite kregati z mano. Se opravičujem, nisem želel provocirati.
        Moj originalni komentar je bil: prosim, ne pozabite….
        Samo to.
        Razmislite še enkrat kaj je to monopol in čemu služi javna lastnina.

Comments are closed.