Voditelji spodbujamo “možgane na off”?

Od svojega šefa v podjetju, otroci od starša, verniki pa od župnika, … skratka, od voditelja ljudje pogosto pričakujejo rešitve problemov prinešene “na pladnju”. Ko pridejo do njih in jim – še preden sploh kaj pomislijo – preprosto predstavijo problem (ki bi predvsem moral biti izziv) in pričakujejo jasen odgovor na vprašanje: “Kaj (ali kako) naj naredim?”. To je seveda normalno, temu pravimo “linija najmanjšega odpora”. Ni pa prav, da voditelje avtomatsko zanese v odgovor v smislu “Tole (takole) naredi …”. Tudi to je linija najmanjšega odpora (tokrat voditeljeva), pomanjkanje časa (“Prej bi naredil sam, kot pa da ti razalagam.”) in discipline za razvoj ljudi.

Česa se ljudje naučijo?

Česa se naši sodelavci, otroci, verniki iz takega obnašanja naučijo? Da voditelje lahko preprosto – še preden sami kaj pomislijo – zasipajo s problemi, jih na njih preložijo in … preprosto počakajo na rešitev. Saj zato pa so plačani, si mislijo. Saj zato pa otroci imajo starše, da rešujejo otrokove probleme. Saj zato pa so župniki, da rešujejo težave vernikov. A s tem voditelji svojim sodelavcem, otrokom pokažemo, da se ni treba niti truditi z  iskanjem rešitve, da je povsem v redu, če imajo “možgane na off”. V podtonu voditelji pravzaprav sporočamo – ne znaš misliti in ti tudi ni treba. Vendar, ali ni ena glavnih nalog voditeljev pravzaprav razvoj sodelavcev, ali ni ena glavnih vzgojnih nalog staršev priprava otrok na resničnost življenja, ki ni nikoli lahko in brez izzivov? Z “možgani na off” pa se razvoja ne omogoča, kajne?

Kaj pa ti misliš?

Kaj, ko bi jim na vprašanje odgovorili kar z vprašanjem: ”Kaj pa ti misliš, da je za narediti?” (PAZITE: besedica “misliš” vključuje pojem misliti!) ali pa “Kaj/kako bi pa ti naredil?”. Če od sodelavca, otroka, vernika ni odgovora na to vprašanje, jih pač “pošljemo ven”, da pridejo s svojimi predlogi rešitev. In ko se vrnejo, možne rešitve predebatiramo, jih skupaj premislimo in skupaj najdemo najboljšo rešitev. Možgane sodelavca ali otroka seveda tako “vključimo na on” in mu z dejanjem pokažemo, da je misleče bitje. Kako dragocena izkušnja!

In ko se pogovarjamo, se lahko s sodelavcem ali otrokom še dogovorimo, do kje segajo njegova pooblastila za odločitve, do kje se sodelavec ali otrok lahko kar sam odloča.

Foto: PhotoXpress

oditeljev v podjetjih in tudi od staršev v vlogi voditeljev sodelavci ali otroci pogosto pričakujejo odgovore kar “na pladnju”. Pridejo in še preden sploh kaj pomislijo, izpostavijo problem (ki je pravzaprav izziv) in pričakujejo odgovor na vprašanje: “Kaj (ali kako) naj naredim?”. Kako rado nas voditelje zanese v odgovor v smislu “Tole (takole) naredi …” !

Kaj se naši sodelavci ali otroci iz našega obnašanja naučijo? Da nas lahko kar zasipajo s svojimi problemi, ki jim jih moramo mi reševati (saj zato smo pa plačani, saj zato pa smo starši!), da jim ni trega niti pomisliti, preden pridejo k nam po rešitev, da je kar v redu, da ne iščejo rešitev, da je pravzaprav normalno, da imajo “možgane na off”. Vendar ali nismo voditelji družin in voditelji v podjetjih odgovorni za omogočanje razvoja svojih otrok in sodelavcev? Z “možgani na off” se razvoja ne omogoča, kajne?

Kaj ko bi jim na vprašanje odgovorili kar z vprašanjem: ”Kaj pa ti misliš (PAZI: besedica misliš vključuje pojem misliti!), da je za narediti?” ali pa “Kaj/kako bi pa ti naredil?”. Če od sodelavca ali otroka ni odgovora na to vprašanje, jih pač pošljemo ven, da pridejo s svojimi predlogi rešitev, ki jih morda lahko skupaj premislimo in najdemo najboljšo rešitev. Možgane sodelavca ali otroka seveda tako “vključimo na on” in mu z dejanjem pokažemo, da je misleče bitje. Kako dragocena izkušnja!

In ko se že menimo, se lahko s sodelavcem ali otrokom še dogovorimo, do kje segajo pooblastila za odločitve, do kje se sodelavec ali otrok lahko kar sam odloča.

Od voditeljev v podjetjih in tudi od staršev v vlogi voditeljev sodelavci ali otroci pogosto pričakujejo odgovore kar “na pladnju”. Pridejo in še preden sploh kaj pomislijo, izpostavijo problem (ki je pravzaprav izziv) in pričakujejo odgovor na vprašanje: “Kaj (ali kako) naj naredim?”. Kako rado nas voditelje zanese v odgovor v smislu “Tole (takole) naredi …” !

Kaj se naši sodelavci ali otroci iz našega obnašanja naučijo? Da nas lahko kar zasipajo s svojimi problemi, ki jim jih moramo mi reševati (saj zato smo pa plačani, saj zato pa smo starši!), da jim ni trega niti pomisliti, preden pridejo k nam po rešitev, da je kar v redu, da ne iščejo rešitev, da je pravzaprav normalno, da imajo “možgane na off”. Vendar ali nismo voditelji družin in voditelji v podjetjih odgovorni za omogočanje razvoja svojih otrok in sodelavcev? Z “možgani na off” se razvoja ne omogoča, kajne?

Kaj ko bi jim na vprašanje odgovorili kar z vprašanjem: ”Kaj pa ti misliš (PAZI: besedica misliš vključuje pojem misliti!), da je za narediti?” ali pa “Kaj/kako bi pa ti naredil?”. Če od sodelavca ali otroka ni odgovora na to vprašanje, jih pač pošljemo ven, da pridejo s svojimi predlogi rešitev, ki jih morda lahko skupaj premislimo in najdemo najboljšo rešitev. Možgane sodelavca ali otroka seveda tako “vključimo na on” in mu z dejanjem pokažemo, da je misleče bitje. Kako dragocena izkušnja!

In ko se že menimo, se lahko s sodelavcem ali otrokom še dogovorimo, do kje segajo pooblastila za odločitve, do kje se sodelavec ali otrok lahko kar sam odloča.