V predavanju dr. Rosvite Pesek, na Nikodemovih večerih 2011, se mi je zdelo zelo zanimivo, ko je poslušalce izzvala z vprašanjem, ali lahko najdejo 5 uglednih oseb v Sloveniji, ki bi lahko bili narodni voditelji. Potem jih je za primer nekaj navedla, nekatere z opisom, kakšnega tudi z imenom. Sam pri sebi sem pomislil, da bi težko kateri od navedenih pritegnil vse, ali vsaj večino ljudi. Predstave ljudi v naši domovini o tem, kakšen naj bi bil večinski narodni voditelj, so gotovo preveč različne. Kljub temu so se v kriznih razmerah, v kakršnih je sedaj Slovenija, pojavile želje po karizmatičnem, odločnem voditelju, ki bi znal in zmogel popeljati državo iz težav. K temu je gotovo pripomoglo tudi slabo vodenje dosedanje vlade. Pri razmišljanju o karizmatičnem posamezniku kot narodnem voditelju se lahko vprašamo, ali lahko ima ena sama oseba zadosti potrebnih lastnosti za vodenje naroda. Zgodovina je res polna močnih voditeljev, ki so vodili velike skupnosti, narode, države, cerkvene skupnosti, politična gibanja in stranke. Upam pa si reči, da bolj kot so moč vodenja držali zgolj v svojih rokah, ali drugače rečeno, manj kot so znali prisluhniti drugim, tudi nasprotnikom, več slabih odločitev in dejanj so naredili. Po zadnjih volitvah v Sloveniji, ko so se začeli prvi pogovori o sestavi vladne koalicije, smo že lahko slišali pritožbe posameznih voditeljev političnih strank čez avtoritativni slog zmagovalca volitev,ki je vodil te pogovore.
Vodenje – zahtevna in kompleksna dejavnost
O vodenju kot veščini, stroki, profesionalnem delu, je bilo že veliko napisanega in povedanega. Gre za zelo kompleksno dejavnost, v kateri so združeni: sporazumevanje z ljudmi, poverjanje nalog, odločanje, prevzemanje odgovornosti, poznavanje dejstev, ločevanje dejstev od njihove interpretacije, sposobnost poslušanja, sposobnost organiziranja, ustvarjalnost, ideje, realnost, jasno in razumljivo izražanje, sposobnost premagovanja lastnega egoizma in zgolj lastnih interesov, predsodkov in še kaj. Dobro usposabljanje za vodenje na različnih ravneh gotovo potrebujemo, a nam ga gotovo manjka. Ne poznam formalne šole, v kateri bi se lahko naučili vsega, kar je potrebno za dobro vodenje. Posamezni izobraževalni programi, morda v kakšni šoli za menedžment, mogoče vsebujejo kaj od navedenega, vsega pa gotovo ne. Usposabljanja za vodenje je najbrž več v neformalnem izobraževanju kot v formalnem. V Socialni akademiji na primer že par let izvajajo zanimiv program s pomenljivim naslovom Vodim, torej sem. Imamo mnogo voditeljev, a malo usposobljenih in sposobnih voditeljev. Mislim, da so se večinoma usposabljali kar na voditeljskih delovnih mestih, na katera so pač prišli na različne načine in pri tem dobili zelo različne izkušnje, močan vpliv pa ima tudi osebni karakter. Zato so tudi slogi vodenja zelo različni. Še najboljše bi verjetno našli v uspešnih, inovativnih podjetjih, v katerih jim ni vseeno za zaposlene.
Delo z ljudmi – trd oreh za voditelje
Sposobnost sporazumevanja, vživljanja in poslušanja je gotovo najbolj trd oreh pri vodenju, ki ga dobro zmore komaj kakšen voditelj. Spomnim se naslova nekega članka v Delu pred kakšnimi desetimi leti, nekako takšen je bil: Tri četrt naših direktorjev nima pojma, kako ravnati z ljudmi. Je danes kaj bolje? O tem govorijo tisoči opeharjenih delavcev, ki so ostali na cesti in jim voditelji – delodajalci niso plačevali socialnih prispevkov. Verjetno je zaradi nesposobnosti za sporazumevanje tudi toliko sporov, mobingov in drugih vrst gorja na delovnih mestih, ki ljudem jemljejo veselje in energijo za delo. Velikokrat lahko slišim na vprašanje, kaj je ljudem najtežje v službi, odgovor: medsebojni odnosi z vodji in med zaposlenimi.
Vodenje v vladnih ustanovah
Vodenje v politiki, vodenje države je usodno pomembno za vse prebivalce. Sega od vodenja vlade, parlamentarnih odborov in parlamenta, ministrstev in drugih državnih ustanov. Obsega pripravo zakonov, ki vplivajo tako ali drugače na vse državljane. Pri pripravi in sprejemanju zakonov se mi zdi velikokrat prav neverjetno, kako slabo delajo posamezna resorna ministrstva. Na nosu se jim vidi uveljavljanje interesov svojih političnih strank za vsako ceno, ne pa iskanje dialoga z drugače mislečimi, torej tistimi, ki se s predlaganimi zakoni ne strinjajo. Pripravljavci zakonov pa trmasto vztrajajo in sprejmejo kvečjemu kakšne »kozmetične« popravke. Ko takšen način dela pripelje do referenduma, pa začnejo kritizirati možnost za referendum in iskati razloge za njegovo ukinitev. Seveda, saj bi jim ravno referendum lahko pokazal, da so zakon slabo pripravili. To lahko vidimo in slišimo tudi v zadnjem času, ko se zbirajo podpisi za referendum o spornem Družinskem zakoniku.
Nevtralno vodenje – utopija?
Poznamo različne sloge vodenja, primerne za različne okoliščine. Za voditelje je pogosta skušnjava avtoritativno vodenje, to je vodenje z močjo in oblastjo. Za marsikoga je to lažje, kot upoštevati mnenja ljudi, ki jih vodi. Pri vodenju raznih delovnih skupin, komisij, odborov v vladnih ustanovah bi namesto vpliva političnih strank, po moje, bolj prav prišlo nevtralno vodenje skupinskih procesov. Za tako vodenje so potrebni usposobljeni moderatorji, ki znajo skupini pomagati, da jasno določi cilje in jih tudi doseže. Moderiranje skupinskih procesov lahko poteka po različnih metodah, vključeni so različni pogledi, ideje, predlogi. Slednji so še posebno pomembni. Kadar gledam in poslušam kakšne razprave v parlamentu, redko ali pa sploh ne slišim dobrih idej in predlogov ter njihovih utemeljitev. Veliko pa je medsebojnega obkladanja in nakladanja. Pri nevtralnem vodenju skupinskih procesov je odločitve možno iskati z glasovanjem, še bolje pa z iskanjem konsenza. Tak način dela je dolgoročno uspešnejši, kratkoročno pa seveda napornejši. Lažji, a samo na videz uspešen, je avtoritaren slog vodenja, za katerim se skriva egoizem in vsiljevanje lastnih interesov. Izločitev teh je v delovanju političnih voditeljev najbrž utopija. V raziskavi pred nekaj leti (Granfola, M.: Tehnike moderiranja in njihova učinkovitost pri reševanju problemov. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. FDV 2008), se je pokazalo, da politične stranke moderiranega vodenja skupinskih procesov ne poznajo in nimajo potrebe po njem. V Sloveniji so moderatorji skupinskih procesov združeni v Društvu moderatorjev Slovenije, sodelujejo tudi z Mednarodno zvezo moderatorjev (IAF).
Foto: Tone Lesnik
