Prejšnji teden je v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa potekala konferenca slovenskih mladih raziskovalcev ter podiplomskih in dodiplomskih študentov iz sveta in Slovenije. Kraj zgovoren – Institut Jožef Stefan, število udeležencev povsem nad pričakovanji – prek tristo. Od kod? Skoraj vsi iz Slovenije. To mi pove dvoje: da je v Sloveniji ogromno takih, ki se spogledujejo s študijem v tujini, in da tistih, ki so že v tujini, povezovanje s slovenskimi kolegi v bistvu ne zanima. Oboje vzbuja skrb.
Verjetno ni treba razlagati, zakaj se mnogo mladih ozira v tujino. Še posebej takih, ki želijo delovati v stimulativnem okolju, se razvijati intelektualno, sociološko, poslovno, duhovno, skratka želijo iz sebe nekaj narediti. Delež takih je med visoko izobraženo in ambiciozno mladino še veliko večji, saj naša postsocialistična družba še vedno bolj ali manj uspešno povozi vsakega, ki sili iz povprečja.
Ne blefiram. V tujini sem v različnih obdobjih preživela skoraj štiri leta, tudi čas neposredno po diplomi. Takrat me nihče ni vprašal po delovnih izkušnjah. Še to, da sem diplomirala, so mi verjeli na besedo. Vprašali pa so me, kaj znam, koliko sem pripravljena delati in ali sem fleksibilna. Česar nisem znala, so me po hitrem postopku naučili. Vlagali so vame, kot da bom ostala za vedno, čeprav sem jim povedala, da se bom kmalu vrnila domov. In sem se. Še preden so me stimulativno delovno okolje, odprtost in dinamičnost širnega sveta ter dopadljiva vpetost v medkulturni prostor uspeli »razvaditi«. Čeprav to sploh ni razvajenost, to je pravica, ki sem se ji zavestno odpovedala. Še vedno sicer verjamem, da bom nekoč tudi v Sloveniji dobila službo, ki me bo stimulirala in izpolnjevala, a s tem takrat nisem računala. Vrnila sem se, ker sem iskala srečo in polnost življenja, ki ju najdem le med svojimi ljudmi. Hvala Bogu, za doseganje obojega ne potrebujem vrhunske kariere.
Nekateri pa jo in morala bi jim biti omogočena. Nenazadnje nam je naročeno, naj svoje talente razvijamo in jih množimo. Za razvijanje mojih danosti je Slovenija (ob občasnih injekcijah iz tujine) še nekako dovolj. Kaj pa ozko specializirani doktorji znanosti in doktorandi? Nočem se tu ustavljati ob poplavi doktorjev, ki jih trenutno proizvaja naš šolski sistem in so do te izobrazbe prišli bolj po spletu okoliščin, ampak govorim o najodličnejših mladih znanstvenikih, ki jim je slovensko korito (ne le finančno, ampak predvsem korito znanja, priložnosti, zemlje, iz katere bi rasli) že zdavnaj postalo premajhno. Kako naj se človek, ki si je z lastnim trudom prislužil na primer profesorsko mesto na ugledni univerzi, kamor se steka vse znanje sveta iz njegove stroke, vrne v periferno Slovenijo, kjer bo lahko dihal (kaj šele deloval in se razvijal) le, če bo prave barve? Ne bo se vrnil. In prav je tako. Razvijati mora svoje talente v prid človeštva, če jih že Slovenija noče izkoriščati.
A hkrati mislim, da morajo tisti, ki so zunaj, v odnosu do domovine delovati po načelu »odpusti ji, saj ne ve, kaj dela« in tudi v širnem svetu delati zanjo. Te odgovornosti nismo rešeni niti, če nas zanemarja. Človek ni proizvod le lastnega truda, ampak tudi okolja, družbe, v kateri je odraščal. Tudi ta nas je naredila, kar danes smo, in tudi njej smo odgovorni.
Dopovedati to tistim slovenskim brihtnim glavam v tujini je seveda veliko lažje, kot dopovedati »brihtnim« glavam v Sloveniji, da so le prvi na vasi in da bi bilo dobro, če bi medse povabili tiste, ki so v svetu, da bi naše vaško gnojišče končno postalo prevetreno, dihajoče mesto. Konferenca Svetovnega slovenskega kongresa je pokazala, da imamo v tujini veliko pravih ambasadorjev Slovenije, ki vedo, kako bi naša domovina lahko zadihala, imamo pa tudi nekaj takih, ki so se kljub vsemu vrnili in so iz našega gnoja uspeli ustvariti dober humus. Brihtna glava namreč prav v slabih razmerah vidi izziv. Ker je tudi iznajdljiva, najde rešitev, ki koristi njej in okolici.
Državno vodstvo je tako pred velikim izzivom. Slovenijo mora narediti privlačno tudi za te brihtne in delavne glave ter hkrati ustvarjati humus, iz katerega bodo lahko rasle. Do zdaj smo vnovičen eksodus najboljših svojih ljudi opazovali precej brezbrižno, čeprav si niti od prejšnjega še nismo opomogli. Ker se ubadamo z raznimi urani, olimpijskimi igrami, županovo prehitro vožnjo in ostalim peskom, ki nam ga mediji mečejo v oči, zmanjka časa in zagona za zadeve, ki so bistvene za narodovo prihodnost. To je še ena od pomembnih razlik med Slovenijo in tujino. Zunaj lahko ustvarjam, pri nas pa vso energijo potrošim za to, da se poskušam izvleči iz živega blata.
A nikakor ni vse tako črno, sicer bi ostala v tujini. Za razliko od prejšnjega eksodusa je tokrat vrnitev možna, čeprav s pragmatičnega vidika mogoče ne ravno pametna. A svetli primeri lahko tudi slednje ovržejo. Dr. Mark Pleško je navzočim prek svoje izkušnje pokazal, da lahko kljub vrnitvi v Slovenijo postaneš vodilni na svetu in dodal nekako takole: »Kaj pa odtehta življenje na Krasu ob ‘fetki’ pršuta in kozarčku terana?«
Očitno se da. Karierno uspeti in uživati sladkosti življenja. Tudi v Sloveniji.
Foto: Svetovni slovenski kongres
