Vladni spini in etika

13
259

vrtiljak spin Vsi smo ga doživeli. Vladni spin* v primeru davka na nepremičnine. Takole je stekel:

Realno izhodišče: Vlada ve, da bo davek precej vznemiril in tudi prizadel prebivalstvo.

Spin: V razpravo o davku vplesti Cerkev, zagroziti z davkom na sakralne objekte (čeprav že spočetka vemo, da ga nikjer v Evropi ni), mobilizirati proticerkveno javnost, za katero bo davek že zato dober, ker bo udaril po farjih. Davek sestavljati, medtem ko je ljudstvo še enkrat razdeljeno ob čustveno in simbolno močni temi, ki pa z davkom pravzaprav nima nobene veze.
Medijska asistenca spinu: Spin brez medijev, ki ga so-izvajajo, ni mogoč. Pomnimo: dan po novinarski konferenci o nepremičninskem davku je Delo na naslovnico dalo fotografijo cerkvice, in poudarilo, da pa Cerkev ne bo plačevala davka na sakralne objekte. Nepremičnin v Sloveniji je milijon – a, glej ga glej, le neki podeželski cerkvici ta čast, da v osrednjem časopisu pospremi naslovni članek o novem davku.
Želeni učinek spina: Ljudje so prizadeti, a jezo – zlasti volivci levega pola – stresajo na Cerkev.
Učinek name: Vladi verjamem še manj, Delo še bolj odrivam od sebe.

Kdo bi mislil, da bodo tudi v demokraciji prav prišle v komunizmu uveljavljene samozaščitne metode pred režimsko propagando! V enobarvni medijski krajini Titove Jugoslavije smo se namreč naučili posebne veščine: veščine obratnega branja in branja med vrsticami. Kar je sporočal režim po svojih glasilih (kar so pravzaprav bili vsi mediji z izjemo verskega tiska), si moral brati zelo previdno, videti izza teksta ali pa razumeti kar obratno od povedanega. Na primer, če so jugoslovanski komunisti še l. 1985 (v naši a kasarni, denimo) zagotavljali in se zaklinjali, da sta bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov neskončno trdni, si moral brati obratno: jugoslovansko nacionalne vprašanje je slepi ulici, kmalu bo počilo!

Da se ljudstvo ni pustilo voditi za nos in da je razvijalo določeno samozaščito pred režimskimi lažmi in spini, je razvidno iz enega izmed „političnih“ vicev, ki smo si jih v tistih časih šepetali dobesedno na uho.
Gre takole:
Janez vpraša Poldeta: Kako veš, da bo dojenček, ko bo zrasel, zagotovo komunist?
Polde: Ne vem.
Janez: Če te zelo lepo gleda v oči, istočasno pa se ti pokaka v naročje, bo zagotovo komunist.

V vicu je šifrirana definicija spina skoraj za v učbenik.

Kdor veščine branja obratno in branja med vrsticami še ne obvlada, naj pohiti! Kdor še ne ve, kako delujejo spini, zdaj je šansa za nauk! Za tovrstni poduk bo boljšega pomočnika, kot je trenutna vlada, težko našel. Spini te vlade so tako očitni, da so že smešni in bi se jim smejali, če ne bi bilo v igri, kot je bilo v največjem izmed njih – ko je vitezinja Alenčica troglavemu zmaju, ki naj bi se iz zlega Bruslja stegoval k nam, posekala kremplje – skoraj 5 davkoplačevalskih milijard.

Ker so spini očitni, so seveda slabi. Dobrega spina ne razbereš s prve. Vladni spini kljub strumni medijski podpori „zavrtijo“ le njene pristaše, ostale državljane pa dodatno dražijo. Zato podvomiš, če te spine res delajo znameniti spin-doktorji. Bolj se ti dozdeva, da so produkt nekakšnih spin-vajencev.

In etika? Vlada ima poleg primarne politično-operativne naloge tudi dobršno moralno in simbolno vlogo. S svojim slogom komuniciranja, s svojim odnosom do javnosti pomembno soustvarja demokratično klimo zaupanja in dialoga. Če pa se vlada redno odloča za spine z velikim manipulativnim nabojem, škoduje demokraciji v njeni moralni srčiki. Če vlada laže, lahko vsi lažemo. Če vlada manipulira na veliko, bomo v svojem malem manipulirali tudi mi in, denimo, brez najmanjšega ugovora vesti storili vse, da ne plačamo zaukazanih nam davkov.

Človek je spoznavno in psihološko ustvarjen za resnico. Kot takšnega ga je Vlada Republike Slovenija prva dolžna spoštovati. Zato naj neha državljane Republike Slovenije obravnavati, kot v harrypotterski sagi obravnavajo „bunkeljne“, in naj se gre odnose z javnostmi, kot se za demokratično oblast spodobi!

______________________________
* Po Wikipediji je „spin“ (iz angleške besede za „vrtenje“) na področju odnosov z javnostmi oblika propagande, s katero se poskuša manipulirati javnost ter določene osebe, dogodke ali izdelke prikazati za boljše, kot v resnici so. Spin ni trik, s katerim resnico spremenimo v laž in laž v resnico, temveč je trik, s katerim dejstva „zavrtimo“ na način, da brez uporabe očitnih laži, negativno stanje prikažemo kot pozitivno. Več: http://en.wikipedia.org/wiki/Spin_(public_relations) Zanimivo še: http://wearechange.si/oce-propagande-edward-bernays/

Foto: Flickr

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger ter sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.


13 KOMENTARJI

  1. He he, Harry Potter je odlična metafora, moj komentar ob prvih omembah davka na nepremičnine je bila, da je to take vrste čarovnija, ki se je bo težko ubraniti, da nihče ne pozna dobrega protiuroka, kontraspina.

    Bodo pa posledice tega čaranja močno čutile tudi še kakšne kulturne, zdravstvene in podobne ustanove (muzeji, športni zavodi ipd.) in čudi me, da so bile ves čas tiho, kot da se jih to sploh ne tiče oz. kot da nimajo poslovodstev.

  2. Jaz pa ne štekam, kje je spin v tem vicu? 🙂
    (beseda “zagotovo” je odveč, ker vic ni več tako smešen)

  3. Pri državljanu nagovarja s spinom najbolj nizkotne strasti: sovraštvo, zavist, pohlep. spin pomeni ZASLEPITI volivca, državljana, davkoplačevalca. Spin doktorji so psihopati, mojstri manipulacij in hkrati večni sužnji manipulacije – ker ne znajo brez tega živeti in imeti kvalitetnih odnosov. Kriplni, robotski. Zmanjkuje jim municije, ker vedno več ljudi vedno bolj spregleduje vse te cenene zvarke satanskih čarodejev.

    Najnovejši spin se je šla stranka PS, ki pravi, da bo preštudirala uvedbo UTD. Svojim pohlepnim volivcem je torej dala vedeti, da se bo vedno bolj o tem govorilo in delalo. Nagovorila je pohlep.

    In potem so prišli na poziv v igro še mediji in “socialistični delodajalci” ( “kapitalistični sovražnik”, ki so takoj objavili, da je to nerealno). S tem so samo točke dvignili stranki PS v očeh vraževernih pohlepnežev.

  4. Razgaljeno bistvo!

    Vlada in določena politika pri bistvenih potezah deluje kot bivša država: neodkrito, neiskreno, zavajajoče.

    To pa mora biti alarm za demokracijo in za tiste, ki vidimo izhod in moralne krize v vrednostni usmeritvi!

  5. Spin je priljubljen izraz odlične Maje Sunčič v Reporterju. Pri njej sem ga najprej zasledil. Zelo koristen izraz. Z njim se na najkrajši način opiše neko stanje, ki je pri nas razmeroma novo. Doslej smo lahko govorili samo o (velikih in malih) prevarah, za katere smo za nameček izvedeli pozneje, mnogi pa zaradi zmanipuliranosti še danes ne verjamejo vanje. Klasičen prevarant je Kučan. Vsaka njegova beseda je prevara. Toda mnogi tega ne verjamejo.
    Epur si muove.

  6. p. Cestnik povezuje imunost na spine iz časa propadanja Juge in današnje spine. Protistrup medijskim spinom iz let okrog 90 je bila Diareja. Sicer nisem več čisto prepričan, ali je bila pravi protistrup, ali pa le varnostni ventil, ki naj bi zmanjšal preveč nakuhano jezo na obvladljivi nivo.

    Kdo si upa risat. Tem je dovolj.

    • Pozneje se je pokazalo, da gre za varnostni ventil. Mladina je danes pravi steber komunuzma.

      Slovenska dominantna medijska scena je v bistvu cirkus, novinarji pa cirkusanti (klovni, plesalci na trapezu ipd.). Tiste novinarje, ki imajo vsaj trohico vesti, bo nekoč nagloblje sram, kaj so delali iz svoje obrti. Tistim brez vesti pa se bo itak zmešalo od bolne samozavesti.

      Vzemite v roke novi Reporter: Fantastičen uvodnik Silvestra Šurle! Stavek iz njegovega komentarja, ki je vreden legendarnih Aghate Christie ali Edgarja Wallacea: ” … Glavne poteze še naprej vlečejo na Nazorjevi 6 na sedežu Foruma 21, kamor so zadnjo jesen in to zimo v poznih popoldanskih urah večkrat opazili prihajati silhueto “velikega oranžnega vodje” …”
      Ha ha, fantastičen opis!

      Nadalje, standardno perfektna Boštja Turk in Maja Sunčič. V pismih bralcev kot vedno odkrit, pronicljiv in udaren Pavle Ferluga.

      Sajovic, Vasle, Krašovčeva, intervju s Popovičem, članek o Janši in pa glavni članek o Zemljariču me še čakajo.

      Dobro, v člankih je seveda nekaj novinarske sočnosti (da se pač lažje bere, bi rekli malo za hec), toda ko izcedimo ta sok, ostane resnica. In veliko jo ostane.

      Slovenija je dejansko postala srhljivka. Ni potrebna pretirano dobr intuicija, da bi ugotovil, koliko puščic se kopiči v smeri Janše. Strašljivo. Grozljivo. Slovenci, prebudimo se!

      • Še o Repoterju. Razočaranje ob Pucovem članku o Janezu Janši. Že vnaprej ga politično pokopava. Novinar se mi je tu razkril kot tihi podpornik SLS, stranke, katere osrednji politični program je rovarjenje po demokratičnem polu.

        Neverjetno je, da na dobrih treh straneh prispevka ni našel prostora za en sam stavek o slovenski medijski krajini. Puc Janšo presoja neozirajoč se na medijske manipulacije, kot da živimo v dolgotrajni in trdni demokraciji, kjer dominantnim medijem lahko verjamemo na besedo.

        Šurla, si ta članek spregledal, ali si ga celo ukazal? Vsekakor ni kompatibilen z vašo vsebino. Seveda ne vzpodbujam cenzure, je pa zelo vprašljiva objektivnost. Bralci nismo več naivni. Članek ne more iti skozi niti kot zavestna provokacija, saj smo teh igric dobro vajeni in … do vratu siti!

        • Še to. Nenehno kdo politično pokopava Janšo. Vsaj na demokratičnem polu, kamor uvrščam Reportejevo četico, bi že moralo biti jasno, da je Janša le povod in ne cilj. S komerkoli bi ga zamenjali in bi ta za kontinuteto pomenil realno politično konkurenco, bi ga ta takoj začela rušiti. Začelo bi se utrujanje javnosti z novim demokratičnim liderjem, bruhale bi nove in nove afere in škandali, Markeš bi dobival nove popadke, Svetlana bi še enkrat več preklela farje, Spomenka pa bi še enkrat več ustavljala desnico in domobrance. Janša je tu. Je vrhunski politik, sposoben tako tekočih operativnih nalog kot diplomacije. Mnogi ga cenimo. Če ga takega postavimo pred jasno medisko ozadje, brez nagnitosti slovenskih dominatnih medijev, bi mu našli kakšno osebno napako (zakaj bi pravzaprav kot predsednik vlade moral tako pedantno skrbeti za osebne bančne transakcije, mi res ni jasno?) in bi mu volilna podpora šla čez 50 odstotkov. Ob dejstvu, da je v Sloveniji na tisoče ljudi bogatejših od Janše, je to pikolovstvo tisto vidno znamenje sovraštva. Kar so slovenski mediji naredili iz Janše in Slovenije, mislim, da ni več stvar ljudi, ampak pekla. Se tej sprdačini pridružuje še Reporter?

  7. Jaz sem bil kar dobro cepljen proti propagandi bivšega sistema. Že zelo zgodaj sem vedel, da je treba kakšno “zagreto” učiteljico jemati bolj z rezervo. In še zdaj imam zelo odklonilen odnos do raznih socializmov.

    Večji problem sem imel s tem, da sem kar avtomatsko verjel v nekakšno dobrohotnost druge strani. Nekako v smislu, da v zahodnih demokracijah in na naši desnici prevladujejo pošteni ljudje, ki nas bodo že nekako spravili v bolj normalno družbo. Zaradi slepega zaupanja se človek počuti varno in pozabi na kritiko. In ko posumi, da stvari niso tako lepe, kot si jih je predstavljal, postane precej naporno. Nenadoma ni več tistih, ki si jim zaupal in resnica ni več tako jasna.

    Ampak s tem, ko sem kritičen do zahodnih demokracij, jih nikakor ne zavračam. Nasprotno, tržno gospodarstvo in Evropa se mi zdi edina prava pot. Ampak kljub temu se je treba zavedati, da tudi zahod ni neka Indija Koromandija, kje nam vsakdo s širokim nasmehom želi samo najboljše. Za blaginjo se bomo morali kar sami potruditi.

    Zloraba “public relations” ali propagande je po mojem mnenju zelo resna zadeva. V naši državi je to očitno pripeljalo že do absurda. Zato se mi zdi dobro te stvari čim bolje poznati.

    ———

    Za Edwarda Bernaysa, očeta PR-ja, sem slišal že kar nekaj časa nazaj. Zelo dobri in zelo zanimivi so štirje BBC-jevi dokumentarci z naslovom The Century Of The Self. V njih je celotna zgodovina PR-ja od velikonočne parade v New Yorku, začetkov potrošnje, nacistične propagande, psiholoških raziskav, do sodobne individualistične družbe in demokratičnih volitev.

    Spletna stran dokumentarcev je: http://centuryofself.com/ , kjer je tudi povezava do online videov v angleščini. Če pa bo kdo filme presnel, so slovenski podnapisi tukaj:
    http://www.podnapisi.net/sl/century-of-the-self-the-2002-podnapisi-p426798

  8. No , in po mojem mnenju je poizkus enega takega ” spina ” , včerajšnja oddaja ” Preverjeno ” Upam , da je kdo gledal !!
    Družino ( starša, hči in vnuk ) , ki ima neto dohodke 3000 evrov , plus preživnino za otroka , plus , verjetno , otroški dodatek , je ” reševala ” ena svetovalna agencija ( zopet ” nov nateg ” ) . Uredila je neko novo posojilo , s katerim so pokrili vsa stara posojila , vse minuse na kreditnih karticah , pa še v hiši so uredili pritličje .
    Priznam sicer , da sem oddajo samo ” slišala ” ob svojem delu . Gledal jo je mož v sosednjem prostoru – s sijajnimi pripombami,
    Torej , zopet ena cvetka za obubožano ljudstvo .Ja no, bodo morda rekli nekateri ” pa saj res še ni tako hudo ” …….Sramota , da si Pop -Tv privošči take neslane šale .

  9. …. Zakaj te strokovnjake za dolgove ne najame vlada. Sicer pa se tu vidi raziskovalno novinarstvo…. Menda Pop odpušča kade ker je kriza…. Imajo pa take “preverjene oddaje”. Mogoče bi pa te nasvete kar zase porabili.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite