Vladna garnitura, kakršne si ne smemo več privoščiti I.del

18
1424
Slovenija, Ljubljana, 26.09.2011. Sejna soba vlade Republike Slovenije. Foto: Uros HOCEVAR / Delo

Čeprav je bil Cerarjev odstop presenečenje, se je prah okrog tega dogodka zelo hitro polegel. Menda sta bila še najbolj presenečena Židan in Erjavec, ki odstopa tik pred zaključkom mandata nista pričakovala. Tem bolj, ker je bilo tako rekoč skozi celotni mandat te vlade več kot dovolj tehtnih razlogov, da bi se jima Cerar »zahvalil« za sodelovanje, vendar se to ni zgodilo. Želja po vladanju in odločenost ostati v sedlu ne glede na rezultate in posledice za Slovenijo je bila pač močnejša. Celo ne glede na to, da je bila cena za ohranjanje koalicije –tj. obseg potrebnih spregledov za neznanje in kardinalne napake omenjenih koalicijskih partnerjev – vedno večja. Je torej Cerarju »počil film« zaradi nakopičenih nerešenih problemov (arbitraža, NLB, stanje v zdravstvu, vojski, stavke javnega sektorja in grožnja njihove eskalacije, …) ali je bil razlog kaj drugega!?

Kakor koli že, formalni razlog za njegov odstop oz. »kaplja čez rob« naj bi bila odločitev vrhovnega sodišča v zvezi z referendumom. Vendar si prav tega »razloga« Cerar kot pravnik in učitelj študentov prava ne bi smel dovoliti. Zato je bil njegov odstop samo še večji fiasko. Kot je neslavno začela, je ta vlada tudi končala. Bila je rezultat volitev, pred katerimi so najresnejšega kandidata za zmago zaprli in tako škandalozno izločili iz volilne tekme. Končala pa je z odstopom predsednika v okoliščinah, ko je zunanjepolitični položaj in ugled Slovenije na najnižji točki, zadolženost države pa še nekaj višja kot ob koncu prejšnje vlade. Po mnenju mnogih je bila Cerarjeva vlada ena najslabših, če ne celo doslej najslabša vladna garnitura v zgodovini samostojne Slovenije.

Smiselnost razprave o Cerarjevi vladi

Ali ima razpravljanje o tej vladi sploh kakšen smisel!? V luči bližnjih državnozborskih volitev vsekakor, kajti kakorkoli pogledamo, je bila koalicija rezultat večinske odločitve volivcev, kljub vprašljivi legitimnosti in zelo nizki volilni udeležbi. Poleg tega ni mogoče kar tako mimo slabih rezultatov njenega delovanja in jih nekritično spregledati.

Zato bi se moral vsak volivec, ki čuti vsaj kanček odgovornosti do naroda in države vprašati, ali ni k izvolitvi Cerarjeve vlade pripeval tudi sam. Bodisi, ker je morda (znova) nasedel propagandi novih obrazov, bodisi, ker svoje volilne pravice ni izkoristil in je odločitev neodgovorno prepustil drugim.

Kratka analiza rezultatov Cerarjeve vlade

Skušajmo torej vsaj okvirno analizirati delovanje in rezultate te vlade in utemeljiti trditev iz naslova članka, da si podobne ne smemo več privoščiti. Uvodoma je potrebno omeniti, da je poleg potrpežljivosti ena od značilnih lastnosti Slovencev tudi nagnjenost k pozabljivosti. Koliko volivcev se še spomni začetkov Cerarjeve vlade, ko mandatar več kot pol leta ni mogel stabilizirati ministrske ekipe. Menjave ministrov so se vrstile kot po tekočem traku zaradi razlogov, ki so bili eden bolj škandalozen od drugega.

Ob tem sta se zelo konkretno razkrila »blišč in beda« novega obraza; predvsem dejstvo, da je imel zelo slab vpogled v organizacijsko in kadrovsko strukturo svoje stranke. Tako so mu lahko sugerirali in tako rekoč serijsko podtikali kadrovska »kukavičja jajca«. Pa tudi kasneje so se težave z vladno ekipo še kar nadaljevale. Še v prvi polovici mandata smo bili priča odmevnima odstopoma ministrov iz profesorske kvote, katerih odstop je bil posledica prejemanja izplačil za t. i. stalno pripravljenost.

O številnih, vendar v vseh primerih neuspešnih interpelacijah ministrov, pa sploh ne kaže izgubljati besed. Morda samo to, kar je omenjeno že v uvodu, da nobena še tako upravičena interpelacija ni mogla biti uspešna. Številčna prevlada poslancev koalicije je vselej poskrbela, da so »naši« ostali na položajih, koalicija pa v sedlu. So pa kadrovske perturbacije vlade zahtevale izjemno veliko časa in ukvarjanja same s sabo, poleg tega pa tako fluidna vlada tudi ni mogla imeti posebnega ugleda na mednarodni sceni. Polomija z arbitražo, fiasko s teranom, brezglavi poskus priznanja palestinske države, izguba občutka za obveznosti, ki izhajajo iz članstva v Natu in EU ob hkratnem protežiranju stikov z Rusijo, kljub njeni agresivni politiki, so samo še dodatno pripevali k poslabšanju zunanjepolitičnega položaja in ugleda Slovenije.

Slovenija ostaja nepripravljena za soočenje z naslednjo recesijo

Od države, ki je bila še v letu 2008 zgled uspešne in zaupanja vredne nove članice EU, smo samo deset let kasneje pristali na ravni malodane brez ugleda in na repu uspešnosti po skoraj vseh pomembnih primerjalnih kriterijih. Zelo pomemben delež je k temu pripevala tudi ta vlada z omenjenimi hudimi spodrsljaji ter z dejstvom, da ni izkoristila ugodnih gospodarskih gibanj v najpomembnejših članicah EU, ki so ključne gospodarske partnerice Slovenije, za izboljšanje strukturnih neravnovesij.

Tako razen sprejetja Zakona o fiskalnem pravilu in vzpostavitve fiskalnega sveta ni izvedla niti enega omembe vrednega ukrepa, ki bi Slovenijo usposobil za soočenje z naslednjo recesijo, ki jo nekateri napovedujejo že v začetku 20-tih let. Pri tem velja spomniti, da je bila ustanovitev fiskalnega sveta obveznost, ki jo je Slovenija sprejela z ratifikacijo mednarodne pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji. Kljub temu je postopek potekal z velikimi težavami in odpori.

Tako je bil potreben skoraj cel mandat, da je bil končno v marcu 2017 ustanovljen fiskalni svet, katerega naloga je nadzor nad državnim proračunom s ciljem preprečiti srednjeročno neuravnotežene prihodke in odhodke ter posledično zadolževanje države. Nadzorni organ torej, ki bi ga morali vzpostaviti v lastnem interesu in brez pomišljanja, ne pa s stisnjenimi zobmi zaradi ratifikacije mednarodne pogodbe.

Strukturni primanjkljaj ostaja generator proračunskih neravnotežij

Na najtežjem segmentu, tj. pri odpravljanju strukturnega primanjkljaja kot ključnega generatorja proračunskih neravnotežij, pa, kot rečeno, ni bilo narejenega praktično nič. Vse to je Cerar »junaško« prepustil svojemu nasledniku skupaj z »aperitivom«, ki ga predstavlja nedokončana zgodba s stavko javnega sektorja. Tako čaka novo vlado že takoj na začetku zelo težka in zahtevna problematika, ki zadeva zdravstvo, pravosodje, vojsko, izobraževanje, delovnopravno in družinsko politiko (ukrepi za podporo družini in mladim, ki so temelj zdrave in zanesljive narodove prihodnosti sploh), če omenimo samo najbolj kritične segmente.

Nujna bo tudi čimprejšnja sanacija zunanjepolitičnega položaja države, ki pa je možna samo ob resnični demokratizaciji slovenske družbe in vzpostavitvi države, kakšno smo pričakovali na plebiscitu in je njeno bistvo konkretizirano z zahtevami Majniške deklaracije 2014, katere prvo podpisniki smo tudi člani Skupine katoliških izobražencev v Mariboru.

18 KOMENTARJI

  1. Kdo pa so ti katoliški izobraženci iz Maribora. Ali se pač ne upajo podpisati, ker bi se nato tako imenovanim izobražencem ljudje smejali?

    • Gospod Koltur, če se z vsebino članka ne strinjate, raje povejte, kaj v njem ni resnično. No, ali bo šlo?

      • Kakšno vezo pa ima vsebina pisma, za katerim nihče ne stoji? Lahko bi se tudi podpisali ljubitelji kumulunimbusov, pa to nič ne pomeni. Če ni avtorjev, pač ni vsebine. Lahko so ta skupina intelektualcev tudi moja stara tetka iz Postojne …

        • Gospod Koltur, pomembna je resnica in ne kdo jo pove. Če jo pove vaša stara tetka iz Postojne, je prav tako dobro, kot če jo pove kdorkoli drug. Pomembno je, če je to, kar je povedano, resnično.

          Stvarnost je treba soditi po dejanjih, ne po imenih ljudi, ki so dejanja opravili. Moder človek stvari opravi in se umakne, kot pravi Lao Ce. Opravljeno ostane, človek je pa danes tu, jutri tam.

  2. Prav tako slaba bi bila vlada pod vodstvom SD, ki je v letih 2009 do 2011 spravila slovensko državo v stanje bankrota.

  3. In kaj je alternativa? Kakšno alternativo nam predlaga Skupina katoliških izobražencev iz Maribora?

  4. Da bi bili vsi ljudje po vsem svetu večinoma barvno slepi, s plašnicami in z limitiranim potencialom?

  5. Prizanesljiv pregled Cerarjevega vladanja s predstavitvijo večine najbolj škodljivih zablod, ki nimajo nobenega razumnega in sprejemljivega opravičila. K vsebini le drobna pripomba: verjamem, da so mu strokovnjake tudi podtikali, vendar je usodnejše dejstvo, da se nam je podtaknil on sam, kot profesor, ustavni pravnik, ki ne spoštuje zakonov, kot višek moralnih vrednot, ki ne spoštuje resnice. Ni odstopil kot državnik, ostal je dr. Miro Cerar.
    To je zgodovina! Izkoristimo njeno sporočilo! Ne dovolimo več, da nam drugi izvolijo cerarje. Z zanimanjem čakam na namig za rešitev!
    Naj se dotaknem še komentarjev! Res je, da za resnico ni pomembno KDO jo je povedal, ampak RESNICA sama. Vendar sam brezimnosti nimam za spodbudno sporočilo in odliko, predvsem zato ne, ker RESNICA z brezimnostjo zgubi svojo veljavo.
    Še priporočilo: ni krepostno, da brezimni oporekajo brezimnosti!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite