Vladimir Truhlar in II. vatikanski koncil

4
342
Karel Vladimir Truhlar, foto: Novi glas.
Karel Vladimir Truhlar, foto: Novi glas.

Truhlarjeva vpetost v progresistični kontekst

Karel Vladimir Truhlar (1912–1977), univerzitetni profesor dogmatike in duhovnosti, spada med tiste predstavnike slovenske intelektualne elite, ki so skozi svoje uspešno delovanje v tujini zavestno odražali duha časa, v katerem so živeli. Vsebinsko jedro njegove prepoznavnosti tako na tujem kot doma je zaznamovala priprava, potek in predvsem interpretacija drugega vatikanskega koncila (1962–1965) – dogajanje torej, ki je v največji meri opredelilo novejšo zgodovino celotne katoliške Cerkve.

Koncilski in še bolj pokoncilski kontekst Truhlarjevih nazorov izhaja iz – doktrinarno in cerkvenopravno problematične – predpostavke o drugem vatikanskem koncilu kot prelomu z dotlejšnjim katoliškim izročilom, o koncilu kot podlagi za oblikovanje »času primerne«, sekularnemu mišljenju naklonjene Cerkve. Truhlarjevi nazori so v tem oziru blizu struji takratnih liberalnih ali progresističnih teologov in njihovih naslednikov, obnoviteljev t. i. »modernizma« z začetka 20. stoletja, ki so z željo po korenitih spremembah znotraj Cerkve postavljali pod vprašaj vse dotlejšnje avtoritete in splošno priznane resnice. Gre za takšne osebnosti, kot denimo Karla Rahnerja (Nemčija), Edwarda Schillebeeckxa (Nizozemska), Hansa Künga (Švica), Bernharda Häringa (Nemčija), Lea Suenensa (škof in kardinal, Belgija), Godfrieda Daneelsa (škof in kardinal, Belgija), Walterja Kasperja (škof in kardinal, Nemčija).
Najbolj očiten izraz Truhlarjeve vizije pokoncilske Cerkve predstavlja njegova monografija Katolicizem v poglobitvenem procesu, izdana pri Celjski Mohorjevi založbi leta 1971, v kateri poleg lastnih stališč obravnava tudi liberalne tokove v Cerkvi druge polovice šestdesetih let 20. stoletja (t. i. »pokoncilsko vrenje«), pretežno skozi pregled izbranega katoliškega časopisja. Omenjeno Truhlarjevo monografijo odlikuje zelo berljiv in izrazito neposreden jezikovni slog, ki kaže na avtorjevo osebno angažiranost pri posredovanju vsebine. Pomembna značilnost Truhlarjevega Katolicizma je močan optimistični naboj oziroma zaupanje v prihodnost ter potencial takratnih znanstveno-tehničnih, političnih in vrednostnih premikov na svetovni ravni.

Hermenevtika drugega vatikanskega koncila v luči pokoncilske krize

Zadnji izmed enaindvajsetih vesoljnih cerkvenih zborov, imenovan drugi vatikanski, pomeni posebnost v odnosu do večine predhodnih. Ti so dotlej v glavnem razglašali verske ali moralne resnice, drugi vatikanski pa glede vere in morale ni sprejel nobene dogme. Vse pretekle dogmatične opredelitve je tako pustil nedotaknjene. Njegov namen je bil nagovor sekularne kulture s pomočjo »večnega« krščanskega sporočila, posredovanega na prenovljen, širši javnosti razumljiv način. V tem oziru se je za bistvenega izkazal pojem »aggiornamento« (»posedanjenje«), ki ga je ob odprtju koncila uporabil papež Janez XXIII. in je označeval željo po ohranitvi cerkvenega nauka s pomočjo novih načinov, po katerih naj bi podoba Kristusa in Cerkve postala bolj privlačna za sodobnega človeka.
Razumevanje drugega vatikanskega koncila je mogoče razdeliti v dva hermenevtična ključa: v ključ, ki zagovarja kontinuiteto koncila z izročilom Cerkve, in ključ, ki zagovarja prelom z izročilom. Prvi hermenevtični ključ je lasten uradnemu stališču katoliške Cerkve. Uveljavil se je že pod papežem Pavlom VI., še jasneje pa ga je na enem mestu izpostavil Benedikt XVI. v svojem Nagovoru Rimski kuriji leta 2005. Hermenevtika »reforme v kontinuiteti« koncilske dokumente razume kot izraz cerkvenega učiteljstva, zavezanega vzdrževanju kontinuitete s predhodnimi doktrinarnimi viri, pastoralno dejavnost Cerkve pa razume kot sredstvo za posredovanje in uresničevanje nauka. Drugi hermenevtični ključ zadnjega ekumenskega koncila ne presoja teološko, temveč posvetno zgodovinsko. Svoj najbolj izostren izraz je našel v t. i. »bolonjski šoli« Giuseppeja Alberiga, ki je s svojimi sodelavci izdal Zgodovino drugega vatikanskega koncila v petih zvezkih (1995–2001). Za privržence te šole drugi vatikanski koncil – mimo dejanske vsebine izdanih dokumentov – pomeni predvsem zgodovinski dogodek, ki kaže na prelom s preteklostjo. V tem oziru bistvo koncila razkriva predvsem njegovo dojemanje s strani tako katoliškega kot nekatoliškega javnega mnenja.

Hermenevtika preloma si prizadeva za dosledno zavračanje predkoncilske Cerkve in slavljenje novosti. Pri tem zagovarja stališče, da koncilski dokumenti kot taki niso pristni odraz naprednosti t. i. »duha koncila«, saj naj bi bili posledica kompromisov med različnimi strujami koncilskih očetov in naj bi tako pričali o nedokončanosti procesa, ki ga je začel omenjeni »duh«. Bistvo hermenevtike preloma je ločevanje pastorale od nauka oziroma prikrojevanje koncilskih dokumentov v prid zamišljenemu »duhu koncila«, ki ga privrženci te usmeritve povrhu vsega niso nikoli jasno opredelili. Hermenevtika preloma nadalje drugi vatikanski koncil – in v končni posledici celotno cerkveno hierarhijo – izenačuje z nekakšnim parlamentom vseh vernikov, v imenu katerih naj bi po večinskem ključu glasoval o »času primernih« spremembah verskih in moralnih resnic.

Čeprav vselej neuradna, se je hermenevtika preloma v praksi uveljavila kot prevladujoča, s tem pa postala pomemben oblikovalec – glede na uradni cerkveni nauk – površnega, večkrat izkrivljenega razumevanje koncila, kar je v marsičem privedlo do doktrinarne, liturgične in disciplinarne krize pokoncilskega katolištva, posebno v državah zahodnega sveta. Hermenevtika preloma je svoj uspeh doživela zlasti na liturgičnem področju, ki je v odnosu do predkoncilske Cerkve postalo naravnost nerazpoznavno. Namesto na koncilu potrjenega nauka o evharistiji se je namreč razširilo javno zanikanje resnične prisotnosti na Kalvariji žrtvovanega Kristusa v evharističnem kruhu in vinu (sveta maša kot spominski »skupnostni obed«), od tod pa je izšla pogosta zunanja profanacija liturgije. O tem med drugim pričujejo odstranjeni tabernaklji, podrte obhajilne mize (ograje), prav tako preusmeritev maševanja v smer ljudstva, nadalje opustitev latinščine in gregorijanskega korala – četudi vsega omenjenega ni izrecno predpisal niti en sam koncilski ali pokoncilski dokument.

Pokoncilski krizi se je neposredno posvetil tudi Benedikt XVI. V svojem Nagovoru rimski duhovščini iz leta 2013 je izpostavil dvojnost med družbeno manj vplivnim, toda resničnim »koncilom očetov«, ki se je opiral na katoliško vero, in družbeno bolj vplivnim »koncilom sredstev množičnega obveščanja«. Slednji je celo zasenčil »resničnega«, na tak način pa v zadnjih desetletjih 20. stoletja povzročil sekularizacijo znotraj Cerkve same. Notranja sekularizacija se je po Benediktu odražala zlasti v izpraznjenih semeniščih in samostanih, v osiromašeni liturgiji, ponižani na raven družabnega srečanja, v zmoti o nepotrebnosti hierarhične ureditve Cerkve, v izenačevanju vseh verstev oziroma relativizaciji razodete Resnice in strogo zgodovinskem razlaganju Svetega pisma brez upoštevanja izročila.
Čeprav hermenevtika »reforme v kontinuiteti« prinaša uradno cerkveno vodilo pri razjasnjevanju koncilskih dokumentov, ta še ne podaja odgovora na vprašanje, zakaj sta se po koncilu pojavili dve nasprotujoči si hermenevtiki. Razlog je vsaj delno vsebovan v občasni dvoumnosti koncilskih dokumentov samih. Ko se je namreč pri pojasnjevanju nekega cerkvenega dokumenta potrebno zatekati k hermenevtiki, ki se nahaja izven dokumenta samega, se lahko izkaže, da je njegova lastna jasnost pomanjkljiva in tako odprta za zgodovinsko ali teološko kritiko. V svoji pastoralni zavzetosti so koncilski očetje nemara odprli preveč tem v prekratkem času. Temu razpoloženju se je pridružila uporaba novega jezikovnega sloga, ki je zamenjala razčlenjenost starega sholastičnega načina izražanja. Zaradi naštetih dejavnikov so se v koncilske dokumente prikradle nejasnosti, ki so spodbudile poznejšo zmedeno razumevanje koncila, kar je povzročilo razprave o njegovi hermenevtiki. Do vsega tega morda ne bi prišlo, v kolikor bi bilo koncilskih dokumentov manj, njihova vsebina pa sporočena bolj natančno.

Pozitivna dediščina koncila in pogled v prihodnost

Kljub težavam z interpretacijo se je do danes vendarle ohranil nezanemarljiv delež pozitivne dediščine koncila. Kot z izročilom povsem skladno svežino ali prenovo je vredno izpostaviti vsaj troje:

Spodbujanje poklicanosti vseh vernih k svetosti (zlasti dogmatična konstitucija Lumen gentium) oziroma zavedanje, da svetost ne pomeni nujno izbiro od sveta ločenega življenja, dosegljivega zgolj peščici duhovno posebej nadarjenim posameznikom (denimo menihom), temveč predstavlja splošno poklicanost vseh članov Cerkve. Bistvo svetosti se v tem oziru kaže kot posnemanje Kristusa znotraj vernikovih vsakdanjih okoliščin.

Zbornost škofov s potrditvijo zakramentalnosti škofovske službe (enako konstitucija Lumen gentium) v smislu poglobitve nauka prvega vatikanskega koncila (1869–1870) in uravnoteženja številnih »juridičnih« tez potridentinske teologije, ki so povzdigovale papeževo prvenstvo.

Enakovrednost vzhodnih katoliških Cerkva v odnosu do rimske katoliške Cerkve (odlok Orientalium Ecclesiarum) oziroma odpoved enačenju celotne katoliške Cerkve z rimsko ali latinsko. Gre za priznavanje legitimnosti delnih Cerkva, utemeljenih na lastnih liturgičnih in pravnih izročilih, v okviru raznolike, a hkratni ene katoliške in apostolske Cerkve.

Ob koncu pričujočega zapisa je primerno zastaviti naslednje vprašanje: Za katero smer se bo odločila »naša prihodnost«, to je mlajša generacija slovenskih katoliških intelektualcev in duhovnikov? Za nadaljevanje hermenevtike preloma ali za zvestobo božjemu razodetju, ki ga kot nadaljevanje izročila posreduje in uokvirja uradno cerkveno učiteljstvo? Ali drugače: Bo mlajša generacija bolj sledila Rahnerju in Truhlarju ali pa cerkvenim očetom, uradnim cerkvenim učiteljem in denimo teologom Ratzingerjevega kova? Zadovoljivega odgovora na to vprašanje najverjetneje še ni. V skladu z zgodovinsko pravičnostjo pa bi bilo lepo, da bi tokrat, vsaj za nekaj desetletij, svojo priložnost dobil glas, ki je bil zadnjega pol stoletja zapostavljen – to je glas izročila oziroma ustvarjalne obuditve nekaterih starih prvin.

Zgodovinsko-teološki oris ob okrogli mizi Kulturnega društva Sotočje, posvečeni delu in vplivu jezuita dr. Karla Vladimirja Truhlarja (Radovljica, 17. oktobra 2015).

Priporočena literatura
Benedetto XVI. 2005. Discorso di Sua santita’ Benedetto XVI alla Curia Romana in occasione della presentazione degli auguri Natalizi. V: Insegnamenti di Benedetto XVI (2005), 1018–1032. Roma: Libreria Editrice Vaticana.
Benedetto XVI. 2013. Discorso del Santo padre Benedetto XVI: Incontro con i parroci e il clero di Roma. V: Insegnamenti di Benedetto XVI – Volume X (2013), 230–243. Roma: Libreria Editrice Vaticana.
Cavalcoli, Giovanni. 2011. Progresso nella continuità. La questione del Concilio Vaticano II e del post-concilio. Verona: Fede&Cultura.
De Mattei, Roberto. 2010. Il Concilio Vaticano II. Una storia mai scritta. Milano: Edizioni Lindau.
Gherardini, Brunero. 2009. Concilio Ecumenico Vaticano II. Un discorso da fare. Frigento: Casa Mariana Editrice.
Lamb L., Matthew; Levering, Matthew. 2008. Vatican II. Renewal within Tradition. New York: Oxford University Press.
Marchetto, Agostino; Brandmüller, Walter; Bux, Nicola. 2012. Le »chiavi« di Benedetto XVI per interpretare il Vaticano II. Siena: Cantagalli.

4 KOMENTARJI

  1. Naslov in uvod tega članka napovedujeta čisto nekaj drugega od tega, kar je potem vsebina razprave. O Vladimiru Truhlarju in njegovi misli namreč zvemo bore malo.

  2. Lepa analiza. Tega o dveh hermenevtikah nisem poznal, toda sliši se zelo dobro. Pa tega o podiranju obhajilniz miz, odstranjevanju tabernakljev, tega res nisem vedel in si niti ne predstavljam kaj takega.
    Predpostavljam pa, da se nad to hermenevtiko preloma navdušujejo predvsem bolj površni teologi, ki so sicer pridobili izobrazbo, globje razumevanje pa jim še manjka. Mladi, torej predvsem. Tu bo še veliko prahu in perja letelo, da se stvari umirijo nazaj v prave tire.

    • A ti res ne veš, kako se je maševalo pred 2. vatikanskim koncilom? Skoraj vse je spremenjeno, oltarne mize, mesto pridiganja, mesto in način sprejemanja obhajila itditd. V mnogih starih cerkvah je to pomenilo gradbene posege, podiranje arhitekturnih elementov velike kulturne in sakralne vrednosti. Tudi za moj okus se je tedaj v marsičem šlo predaleč, čeprav miselno podpiram reformno smer znotraj Cerkve, ki je bolj horizontalno kot vertikalno usmerjena, ki daje prednost človeku pred hierarhijo, evangeljskemu duhu pred lojalnostjo izročilu.

  3. O jezuita Truhlarju vem zelo malo. Včasih je na kakšnem predavanju kak jezuit njegovo misel ali delo omenil zelo pozitivno. Prijatelj iz SKŽ mi je posodil knjigo “Absolutno v slovenski literaturi. Pa sem malo brskal in bral. Tako tudi knjigo “Leksikon duhovnosti” .

    Delal je predvsem na verski svobodi znotraj Cerkve. Vem, da ga je škof Jenko grdo napadel v Družini s “heretični jezuiti”, da je bil dr. duhovnosti na jezuitski univerzi Gregoriani (ki je špica) in iz nje prihajajo najbolj prodorni misleci (Lah, Cestnik), da je pomagal pri 2.vk.

    Da je bil zelo osamljen in pretirano občutljiv, mi pove tudi njegova fotka. Napadel ga je tudi Rebula. Imel je tudi ekscesno izkušnjo iz Ww2,a o njej ne vem, ker mi oseba ni hotela tega pojasniti.

    Moti me samo to, da je edino škof Grmič napisal predgovor v njegovi knjigi.
    A to, da je slovenska Cerkev provincialna in zaprta, nevedna kaj se v svetu dogaja, to je znano, saj je cela slovenska družba fevdalno zaplankana.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite