Vladimir Kos, pesnik, nagrajenec Prešernovega sklada, je že 70 let duhovnik

1
P. Vladimir Kos na obisku v prostorih Družine septembra 2019 (Foto: Tatjana Splichal)

V soboto, 10. oktobra, je minilo sedemdeset let, odkar je jezuit p. Vladimir Kos prejel mašniško posvečenje. Občudujemo tiste, ki praznujejo zlato mašo pa so še dovolj bistri in pri močeh, da vodijo župnijo. P. Vladimir Kos šele v zadnjem času živi v domu za ostarele duhovnike, še v visokih letih pa je predaval na univerzi in popoldne opravljal karitativno delo.

Poznamo ga tudi kot pesnika in esejista, saj je poleg državnega odlikovanja – reda za zasluge – prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.

Njegovo mladost je zaznamovala druga svetovna vojna

Družina Kos pred drugo svetovno vojno: od leve proti desni sedijo otroci Vladimir, Ksenija, Karmen, Božo, Boris zgoraj, mama, oče in dedek.

Rojen je bil 1. junija 1924 v Murski Soboti, od koder se je družina najprej preselila v Šentjur pri Celju, nato pa v Maribor. V Mariboru je obiskoval tudi ljudsko šolo in do okupacije klasično gimnazijo. Že kot tretješolec je objavil svojo prvo pesem, za mariborski Večernik pa je pisal tudi članke in s honorarji pomagal preživljati domačo družino. V Mariboru je bil njegov sošolec tudi Zorko Simčič.

Med drugo svetovno vojno je bila njegova družina izseljena v Srbijo, Vladimir Kos pa je pravočasno pobegnil v Ljubljano, kjer je naprej obiskoval klasično gimnazijo. Živel je pri sorodnikih, ki so bili privrženci Osvobodilne fronte, a ga niso izdali, čeprav so vedeli, da se s komunizmom ne strinja. Junija 1942 so ga Italijani internirali v Gonarsu, od koder se je aprila 1943 vrnil v Ljubljano. Kmalu po izpustitvi je maturiral in se jeseni vpisal v bogoslovje.

Po kapitulaciji Italije so v Ljubljani zagospodarili Nemci, ki v nasprotju z Italijani bogoslovcev niso pustili pri miru. Leta 1944 so jim dali na razpolago domobranstvo, nemško vojsko in odhod na vzhodno fronto ali nemško delovno organizacijo Todt. Tako kot večina bogoslovcev je izbral domobransko vojsko. Nastavljen je bil v Kranju. Tam so dobivali veliko informacij s terena, tudi o dogovarjanjih med partizani in Nemci.

Postal je član specialne tajne domobranske policije. Skupina, v kateri je sodeloval, je odkrila, da sta si član OF in gestapovec vsak dan med deseto in enajsto uro dopoldne na Zmajskem mostu v Ljubljani izmenjala seznama protikomunistov in nasprotnikov Nemcev. Ta skupina je bila izdana, Nemci so jo aretirali, cela skupina je bila obsojena na taborišče Dachau, vendar po posredovanju generala Leona Rupnika niso bili poslani tja, le do konca vojne so bili nadzorovani.

Vladimir Kos po zmagi komunistov v begunstvo najprej na Koroško, potem v Italijo, nakar študij v Rimu

Zaradi zmage komunistov se je maja 1945 umaknil na Koroško. Nekaj mesecev je živel v begunskem taborišču Peggetz pri Lienzu. Ko pa je spoznal, da Angleži vračajo domobrance v Jugoslavijo, je pobegnil v Italijo. To mu je uspelo šele v drugem poskusu, saj so ga prvič ujeli in ga potem kot begunca namestili na tako lokacijo, da so mu pravzaprav omogočili pobeg.

Škofa Antona Vovka je obvestil, kje je, on pa mu je sporočil, naj gre študirat teologijo v Rim. Do tja je imel še dolgo pot, tako da je sporočilo o njegovem prihodu prišlo tja pred njim. Študiral je na univerzi Gregoriani, bival pa v kolegiju Germaniku.

Posvečen je bil leta 1950 in novo mašo daroval v Rimu brez posebne slovesnosti, potem pa je nadaljeval študij do doktorskega naziva, in sicer je doktoriral tako iz teologije kot iz filozofije. Po končanem doktorskem študiju je vstopil v jezuitski red in se odločil za odhod kot misijonar na Japonsko.

Priprava na misijonsko delo na Irskem, nato odhod na Japonsko

Na Irsko je odšel v jezuitski noviciat in se hkrati pripravljat za odhod v misijone. Leta 1956 je odšel na Japonsko ter postal profesor filozofije na katoliški univerzi Sofia v Tokiu, hkrati pa deloval kot misijonar v revnem predmestju Tokia. Pomagal je otrokom sirotam, družinam, kjer so bile matere samohranilke, bolnim otrokom, ki niso imeli denarja za zdravljenje. Sodeloval je tudi pri gradnji doma za revne ostarele, ki niso mogli sami plačati bivanja v domu ali jih sorodniki niso podpirali. Zdaj živi v domu za ostarele duhovnike.

Japonščino se je začel učiti takoj po prihodu in dolgo se mu ni odprlo, sčasoma pa se je je naučil tako dobro, da ni več govoril z evropskim akcentom.

Bil je vatikanski državljan, z vatikanskim potnim listom pa je lahko le enkrat v življenju vstopil na Japonsko, zato do takrat, ko je po osamosvojitvi Slovenije po posredovanju brata Boža Kosa leta 1995 dobil še slovensko državljanstvo, Japonske ni mogel, pravzaprav ni hotel zapustiti. Potem je večkrat obiskal Slovenijo, vedno znova pa se je z veseljem vrnil na Japonsko, kjer želi tudi umreti.

P. Vladimir Kos je pisal pesmi le v slovenščini

Pesmi je začel pisati že kot dijak in študent. Prva zbirka z naslovom Marija z nami na tuje gre je izšla v begunskem taborišču, prav tako naslednja, tretjo zbirko Dober večer, Tokio, je izdal na Japonskem, naslednje pa so izšle v Argentini. Po osamosvojitvi so njegove pesmi izhajale tudi v Sloveniji: izbor pesmi iz več zbirk in samostojna zbirka O, svetloba, voda, zrak; samostojno je izšla tudi knjiga Eseji z japonskih otokov. Redno objavlja tudi v literarnih revijah, zlasti v tržaški Mladiki in argentinskem Meddobju, njegove pesmi so pogoste tudi v Družini.

Na začetku je v njegovih pesmih prevladovala tematika mučeništva in domotožja, povezana z doživljanjem narave, pozneje pa je naravo vse bolj doživljal podobno, kot jo doživlja japonska tradicija. V njegovi poeziji je veliko značilnosti, ki kažejo, da je tudi na tem področju zelo razgledan. Ves čas spremlja sodobna literarna dogajanja po svetu –  njegove pesmi so izrazito modernistične, pozna pa se tudi vpliv japonskega okolja. Pesmi je ves čas pisal le v slovenščini. Izdal jih je v petnajstih zbirkah, poleg tega pa tudi omenjeno zbirko esejev.

Slovenija se zaveda njegove veličine

Vladimirja Kosa je ob dnevu samostojnosti leta 2004 predsednik Republike Slovenije Janez Drnovšek odlikoval z zlatim redom za zasluge. Odlikovanje je dobil za književni opus, za prispevek k slovenski kulturi in jeziku v svetu ter za človekoljubna dejanja. Leta 2014 pa je za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi prejel nagrado Prešernovega sklada.

Ob jubileju p. Vladimirja Kosa so v Dravljah v Ljubljani pripravili literarni večer z njegovo poezijo in prozno črtico, ki ga je pripravil p. Marjan Kokalj, sodelovali pa so bralca Alenka Höfferle Felc in Sergej Valijev ter violinistki, sestri Ela in Maja Mori.

1 komentar

  1. Moj poklon družini Kos. Osebno srečanje sem imel z karikaturistom Božom. Z njim sem doživel veličino in skromnost. Bog vas živi !

Comments are closed.