Vladimir Kavčič (1932-2014) se je pridružil Balantiču, Kajuhu in Hribovšku

0
388
Lastnik galerije in mecen prireditve Janez Repanšek je pisatelja upodobil v sliki na steklu, pomnik pa je odkril s svojimi vnukinjami.

Prelepo umirjeno gozdno-travniško okolje Galerije Repanšek v Rudniku pri Radomljah že krasijo lični pomniki pesniku Kamničanu Francetu Balantiču (1921-1943; postavili so ga pred šestimi leti), pesniku Karlu Destovniku Kajuhu (1922-1944, od leta 2015) in pesniku Ivanu Hribovšku (1923-1945; nanj so spomin obudili pred dvema letoma). Na kresni večer, 23. junija, dva dneva pred praznikom Dneva državnosti, se jim je »pridružil« pomnik pisatelju Vladimirju Kavčiču (1932-2014). Lastnik galerije in mecen prireditve Janez Repanšek je pisatelja upodobil v sliki na steklu, pomnik pa je odkril s svojimi vnukinjami.

Kavčičeva dela so psihološko poglobljena slika hkrati potekajočih revolucije in državljanske vojne

Lep in pomenljiv dogodek je z izvrstnim petjem požlahtnil Mešani pevski zbor Odmev pod vodstvom zborovodkinje prof. Anice Smrtnik, dramski igralec Pavel Ravnohrib z recitacijami iz pisateljevih del (odlomka iz dela Iz gozda se razlega krik, odlomka iz romana o dachavskih procesih Zapisnik in odlomka iz romana Minevanje, ki govori o nadaljnji usodi človeka v noveli Iz gozda se razlega krik). Program kulturnega dogodka je povezovala Barbara Božič, scenarij prireditve je pripravila in pisatelja predstavila dr. Marjeta Humar. O svojem možu pisatelju je zelo občuteno spregovorila tudi njegova žena.

Marjeta Humar je povedala, da so »Kavčičeva dela psihološko poglobljena slika grozot druge svetovne vojne in hkrati potekajočih revolucije in državljanske vojne, ko so bili ljudje iste družine na različnih straneh: partizani in domobranci«.

Najpomembnejši Kavčičevi romani so: Ne vračaj se sam, Ognji so potemneli, Sreča ne prihaja sama (te knjige »prikazujejo posameznikovo duševno in moralno stisko v vojnem času«), vojno tematiko pa zaobsegajo tudi romani trilogija Žrtve I. do III.; Zapisnik, Obleganje neba, Ko nebo zažari in Minevanje.

»Vladimir Kavčič je med prvimi pisal o t. i. prepovedanih temah. V romanu Zapisnik (leta 1973) o dachavskih procesih, v romanu Minevanje (1994) o vračanju domobrancev in njihovi usodi, zlasti enega od njih – tavanja po svetu do njegove smrti, v romanu Prihodnost, ki je ni bilo o povojnih pobojih. Pa ne brez posledic. Leta 1976 naj bi bil dobil nagrado Prešernovega sklada za roman Zapisnik, a je bila zaradi ‘sporne tematike’ preklicana. Prejel jo je dve leti pozneje za roman Pustota. Po osamosvojitvi je dvakrat dobil Kajuhovo nagrado in Župančičevo nagrado (2005). Prešernovo nagrado za življenjsko delo je prejel leta 2014.«

O svojem pisanju je zapisal: »Pišem o tistem, kar sem doumel kot bistvo svojega časa. Predvsem o tistem, kar je v času človeka mučilo in poniževalo.«

Bistvo Kavčičevega časa je bila revolucija, ki je povzročila delitve, ki trajajo še danes.

O teh in drugem tako usodnem za vojni in povojni čas smo zvedeli, vsaj malce začutili ob prebranih odlomkih.

Slišali smo tudi, kako so pisateljeva dela ocenjevali literarni zgodovinarji: Mitja Mejak roman Ne vračaj se sam, France Bernik isti roman, Jože Šifrer tretji del romana Žrtve in Taras Kermauner roman Žrtve.

Slovesnost so, kot je povedala Barbara Božič, pripravili tudi iz hvaležnosti »vsem, ki pišejo zgodbe zgodovine. Tragične, ganljive, navdihujoče zgodbe. Vprašala je: »Zakaj se moramo spominjati? Zakaj moramo pogledati nazaj?« In odgovorila: »Morda tudi zato, da se kaj naučimo, spremenimo, da morda končno nehamo ponavljati zgodbe preteklosti. Morda se že lahko zavemo, da država, družba, zgrajena na temeljih zamere, sovraštva, bolečine ne more biti trdna, morda že lahko postavljamo drugačne temelje, sočutje, odpuščanje, sprejemanje, razumevanje, morda celo ljubezen. Morda korak v ta svet lahko naredimo tudi nocoj.«

Udeleženci slovesnosti so ga tudi s pokušnjo golaža ob kozarčku vinca in pogovoru, nazadnje pa pogledu na kres, ki je zagorel visoko na bližnji trati. Tudi, da bi se zavedali, »v kako lepi deželi živimo in kako dragoceno je imeti kraj, ki mu rečeš dom«. Marsikdo ga je v delih pisatelja Vladimirja Kavčiča prezgodaj zapustil, se vanj med vojno in po njej ni več vrnil, ga je prej prekrila zemlja ali vzela tujina, tujstvo. Številna dela pisatelja Kavčiča so nam povabilo, naj preberemo o njihovih že pozabljenih poteh, da se bolje in globlje zavemo svojih. Morda pa mi lahko kaj spremenimo, se potrudimo za boljši svet, slovenski jutri? Kdor se bo ustavil pred Kavčičem pomnikom, pa Balantičevim, Kajuhovim in Hribovškovim, bo lahko obudil marsikateri neljub spomin, temu pa pridal molitev, dobro misel pa tudi besedo za drugačno Slovenijo in Slovence.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič

Prijava

Za komentiranje se prijavite